Avg 30 2010

Sposojene novičke: Bi tudi neandertalci pili Cocto?

V poletnih dneh na ljubljanskih ulicah mrgoli turistov, ki oprezajo za mestnimi znamenitostmi. Nekateri se zadovoljijo s fotografiranjem pred Prešernovim kipom ali postopanjem po modernem Mesarskem mostu, drugi pa po naši zgodovini kopljejo tudi globlje, zato ni odveč preveriti, kaj tovrstnim radovednežem postrežejo slovenski muzeji.

Narodni muzej in Prirodoslovni muzej Slovenije obiskovalcem ponujata pester nabor vsebin, jezikovno dostopnih tudi gostom iz tujine.

 

Najstarejša slovenska muzejska institucija, Narodni muzej Slovenije kot svoj del vsebuje tudi Prirodoslovni muzej Slovenije. Prvi dokumentira artefakte vse od kamene dobe pa do 20. stoletja, drugi pa obiskovalca popelje skozi labirint naravoslovnih in znanstvenih izsledkov. Že v muzejski avli si “požiralci” podatkov lahko naberejo letake ter zgibanke o splošnih lastnostih institucije ter najzanimivejših muzejskih artiklih, ki so večinoma opremljeni tudi z angleškimi prevodi. Z izhodiščne točke pa pritlični hodnik, zapeljan okrog atrija, obiskovalca vodi med rimskimi nagrobniki, oltarji ali pozlačenimi kipi, med katere se vrivajo plakati s splošnimi podatki o življenju na slovenskih tleh med vladavino Rimljanov. Kopico dvojezično izpisanih informacij, ki slonijo ob razstavljenih predmetih, dopolnjuje tudi skladišče podatkov na interaktivnem zaslonu. Drsenje prstov po njem radovedneže pripelje do zgodovinskih podrobnosti, kot je denimo ta, kako so nepridipravi ponarejali rimske zlatnike, a žal le v domačem jeziku. Preostale tovrstne naprave, razpršene po muzeju, pa denimo animacije ali dokumentarne filme ponujajo tudi v angleščini.

Sprehod skozi zgodovino

V zadnjem delu pravokotno oblikovanega koridorja so materialni ostanki zgodovine nekoliko časovno raztreseni, saj tik ob fragmentu nagrobnika iz 17. stoletja stoji vitrina z edino egipčansko mumijo v Sloveniji, ki jo izvedenci datirajo v sedmo oziroma šesto stoletje pred našim štetjem. Če sledimo napisom na antropomorfni krsti, ki so v slovenščini izpisani tudi na osvetljeni moderni instalaciji, izvemo, da gre za balzamirano truplo svečenika Isahta. Vrednost tega dragocenega muzejskega eksponata, ki ga je ustanovi že pred več kot 150 leti podaril avstrijski konzul v Egiptu Anton Lavrin, pa ob takšni zmedeni časovni postavitvi nekoliko zbledi.

Narodni muzej se po treh sobanah nadaljuje v prvem nadstropju. Popotovanje po zgodovini se tu začne ob 55.000 let stari neandertalčevi piščali, ki je bila med večletnim sistematičnim arheološkim raziskovanjem odkrita v jami Divje babe. Kopica drugih eksponatov, med katerimi prednjačijo posode častni prostor tu seveda pripada 2500 let stari vaški situli , orožje in nakit, obiskovalca sprehaja skozi različne ere od neolitika, bronaste in železne dobe prek srednjega in starega veka vse do obrobja prejšnjega tisočletja. Tik pred zadnjo puščico, ki vodi k vrhuncu razstave devetmetrskemu drevaku, na katerem so se pred skoraj 3000 leti prevažali mostiščarji se lahko tuji turisti o slovenskih simbolih zadnjih nekaj stoletij, kot so Aljažev stolp, France Prešeren, planiška velikanka, pa tudi cockta ali Jože Pučnik, poučijo kar na fotografskem kolažu. Sicer pa so v tem delu muzeja vsi spremljevalni teksti tudi v angleški različici.

Med mamuti in potresi

Prirodoslovni muzej nekoliko bolj stavi na atraktivnost, saj ponuja denimo simulator potresov, kratek sprehod skozi imitacijo jame, skoraj popolno sestavljanko mamutovega okostja ali prikaz razvoja flore in favne na velikih osvetljenih zaslonih. Obiskovalcev pa ne zalaga le z večjo vizualno razgibanostjo, temveč je tudi prijaznejši do tujegovorečih turistov, saj lahko ti ob izposoji slušalk izbirajo med prevodi v angleščino, nemščino, francoščino in italijanščino.

Tisti, ki jih stalna muzejska zbirka ne zadovolji v celoti, se lahko odpravijo še v podružnico Narodnega muzeja na Metelkovi, kjer se vrstijo številne občasne razstave. Trenutno je tam na ogled razstava Odlikovanja Vatikana in cerkvenih viteških redov.

 

Sandra Krkoč

 

Dosegljivo na: Dnevnik (21.8.2010)

  • Share/Bookmark

2 odzivov

Jan 28 2010

Sposojene novičke: Noč muzejev na Hrvaškem

V letošnji peti prireditvi Noč muzejev, ki bo v petek, 29. januarja, potekala v več kot 40 hrvaških mestih, pričakujejo rekordno število obiskovalcev.

Organizatorji so na novinarski konferenci poudarili, da je lani priložnost brezplačnega obiska muzejev v eni noči izkoristilo več kot 150.000 ljubiteljev razstav. V petek ob 18. uri bo svoja vrata odprlo več kot sto muzejev, galerij in sorodnih inštitucij na Hrvaškem, obiskovalci pa bodo lahko obiskali razstave do ene ure zjutraj. V omenjenih prostorih bodo poleg razstav pripravili tudi spremljevalne programe, kot so koncerti, predstave in predstavitve ali pa prodaja muzejskih publikacij in spominkov.

Lani je bilo v Zagrebu več kot 100.000 obiskovalcev, prireditev pa je potekala v 28. hrvaških mestih in 75. muzejskih prostorih.V projekt se je vključil tudi mestni javni prevoz, saj bodo zagrebški tramvaji in avtobusi potnike brezplačno prevažali na relacijah, na katerih se nahajajo muzeji. Podaljšan delovni čas bodo imeli tudi gostinski lokali v bližini muzejev, ob 23. uri pa so napovedali ognjemet.

  • Share/Bookmark

Še brez komentarjev.

Dec 29 2009

Sposojene novičke: Galilejev teleskop – instrument, ki je spremenil svet

Se trditev iz naslova bere kot pretiravanje? Pomislite še enkrat: iz preproste napravice s komaj dvakratno povečavo, ki so jo spomladi leta 1609 po velikih evropskih mestih prodajali kot nekakšno igračo, čeprav je bil njen (predvsem vojaški) potencial oblastnikom po vsej Evropi jasen, si je Galileo Galilej naredil bližnjico do »nebes«.

Kar je »oče moderne znanosti« tam odkril, je ob koncu renesanse pretreslo človekovo dotedanje razumevanje sveta in njegove lastne vloge v njem, do temeljev zamajalo avtoriteto Cerkve in dalo zagon živahnemu miselnemu vrvenju, ki je neustavljivo premikalo meje znanega.

Nebesni glasnik

Resnici na ljubo je treba poudariti, da Galilej ni odkril teleskopa niti ni bil edini, ki ga je usmeril v nebo, toda s svojo različico je videl več kot kdorkoli pred njim. V nasprotju z nizozemskim brusilcem leč Hansom Lippersheyem, ki mu kijkerja, kot je imenoval cev z lečami na obeh koncih, ni uspelo patentirati, ali angleškim astronomom Thomasom Harriotom, ki je tako rekoč sočasno zrl proti zvezdam, a bodisi uporabljal preslab instrument (domnevno šestkratne povečave) bodisi videnega preprosto ni znal interpretirati, je Galilej – že vse od leta 1597 prepričan o pravilnosti teorije o heliocentričnosti vesolja – dobro vedel, kaj počne in zakaj.

Nizozemčevo pogruntavščino je namreč Galilej (tudi v upanju na finančno korist, saj se je zavedal pomena takega »povečevala« za vojsko in trgovino) temeljito izboljšal, menda celo, ne da bi jo prej sploh videl v živo – in po uspešni demonstraciji na zvoniku svetega Marka očaranemu beneškemu dožu poklonil perspicillum, svoj prvi teleskop s približno desetkratno povečavo. V zahvalo za to odkritje s tako izjemnim trgovskim in vojaškim potencialom so mu Benečani poklonili dosmrtni položaj na univerzi v Padovi.

404px-sidereus_nuncius_1610galileo.jpgSledeč načelu, da je treba šibkejšo konveksno lečo uporabiti za objektiv, močnejšo konkavno pa za okular, je svoj instrument še izboljšal, za to pa je potreboval ustrezno kvalitetne leče – izdelal jih je v lastni delavnici, beneški proizvajalci pa so od njega dobili natančna navodila, kako narediti steklo, ki ga je pri tem potreboval. Kmalu je tako izdelal napravo, sposobno do tridesetkratne povečave, s katero se je posvetil proučevanju neba. Iskal je dokaz za Kopernikovo teorijo o vrtenju Zemlje tako okoli Sonca kot tudi okoli lastne osi. Konec leta 1609, ki mu direktor Nobelovega muzeja v Stockholmu Svante Lindqvist pravi »čas, ko se je rodila moderna znanost«, in v začetku leta 1610 je tako Galilej skozi okular svojega teleskopa v vesolju, ki naj bi bilo po tedanjih prepričanjih že raziskano in vse zvezde in planeti v njem popisani, odkril marsikaj, česar po tedanjem prepričanju pravzaprav ne bi smel.

Opazoval je razgibano površje Lune, ugotovil je, da Mlečno cesto poleg tistih, vidnih s prostim očesom, sestavlja še nešteto drugih zvezd in 7. januarja 1610 odkril štiri najsvetlejše Jupitrove satelite (od danes znanih več kot 60!) ter jih kot pragmatičen mož poimenoval po svojih mecenih, Medičejcih (danes se imenujejo po Galileju). Svoja prva odkritja, skupaj s po njegovem trdnem prepričanju najpomembnejšim odkritjem Jupitrovih lun, je popisal v knjigi Sidereus Nuncius, ki je v hitro razgrabljenih 550 izvodih izšla že marca 1610. Kasneje je Galilej spremljal še Sončeve pege (torej nepravilnosti, ki jih popolno telo, kakršno naj bi bilo Sonce, po Aristotelovem pojmovanju vesolja ne bi smelo imeti), se ukvarjal s Saturnom, ki naj bi bil po njegovem mnenju (posledica slabih leč Galilejevega teleskopa) sestavljen iz treh teles, ter spremljal Venerine faze in s temi svojimi opazovanji dokazoval, da se v nasprotju s stoletnimi predstavami vse v vesolju ne vrti okoli Zemlje, temveč se Zemlja skupaj z drugimi planeti giblje okoli Sonca, prav tako pa obstajajo nebesna telesa, ki se gibljejo okoli drugih nebesnih teles.

»Posledice teh ugotovitev so močno zaznamovale razvoj moderne zavesti, saj so zavrnile starodavna in globoko zakoreninjena prepričanja. Nič od tega se ne bi zgodilo, če ne bi ta človek izjemne inteligence navadnega predmeta, ki so ga na ulicah Benetk prodajali kot igračo, preoblikoval v znanstveni instrument,« pravi Paolo Galluzi, direktor Istituto e Museo di Storia della Scienza iz Firenc, kjer hranijo bogato zbirko toskanskih vladarjev Medičejcev, v kateri je glavna zvezda razstav v Rimu in Stockholmu, ki ji pravijo tudi »Mona Liza znanosti«: Galilejev teleskop.

Mučenik znanosti

galileo.jpg

Galileo Galilei

Preostali teleskopi (poleg Lippersheya naj bi do te iznajdbe v istem času prišla vsaj še dva nizozemska izdelovalca očal) so imeli le dva- ali trikratno povečavo, Galilej pa je instrument izboljšal do meje tedanjih obrtniških in tehnoloških sposobnosti izdelovanja leč: 30-kratne povečave. Poleg replik naprav, ki jih je pri izboljšavah teleskopa uporabljal, in dokumentov o njegovih opazovanjih iz obdobja med letoma 1609 in 1611 sta obiskovalcu razstave na ogled tudi Galilejevi iznajdbi mirometer in helioskop, ob pomoči katerih je (v prvem primeru) proučeval Jupitrove lune Io, Evropo, Ganimed in Kalisto oziroma (v drugem primeru) risal sončne pege.

»Instrument, ki je spremenil svet«, je kmalu dobil ime teleskop (v grščini tele pomeni daleč, skopein pa gledati, videti), Galilej pa je bil desetletja edini sposoben učenjakom, ki so hoteli potrditi ali ovreči njegove ugotovitve, dobavljati res uporabne teleskope. Omenimo le enega: Johann Kepler, še ena ključna osebnost znanstvene revolucije tistega časa, je mesece iskal dober teleskop in ga leta 1611 končno našel. Bil je Galilejevo delo.

telescope.jpg

Galilejev teleskop

Zaradi še močneje izražene barvne napake so bili to tudi prek 40 metrov dolgi in posledično sila nerodni inštrumenti. Nadomestili so jih (danes med profesionalnimi absolutno prevladujoči) zrcalni ali reflektorski teleskopi, ki imajo namesto leč dve zrcali. Ta z barvno napako namreč nimajo težav, težava tedanjega časa, zaradi katerega so postali tovrstni teleskopi priljubljeni šele stoletje kasneje, pa je bila v tem, da je bila kakovost takratnih ogledal daleč od kakovosti sodobnih. Prvi res učinkovit zrcalni teleskop z zbiralnim zrcalom je leta 1672 Kraljevski družbi v Londonu predstavil Isaac Newton. Ta kratka naprava je bila sposobna enake povečave kot 37 metrov dolg teleskop.

In kaj se je zgodilo z Galilejevim tipom teleskopa? Preselil se je v teater. Gospa, ki si pri spremljanju dogajanja na odru pomaga s kukalom, v roki pravzaprav drži kos zgodovine znanosti.

Kje smo in kam gremo?

Vrnimo se točno tja, nazaj v zgodovino znanosti, kjer se je Galilej s svojim teleskopom lotil reševanja enega najpomembnejših praktičnih problemov tedanjega časa. Ko je relativno omejena sredozemska luža postala za evropske velesile premajhna in so pomorščaki začeli dramatično premikati meje znanega sveta (in trgov), je namreč problem določanja točnega geografskega položaja ladje na širnem morju postajal vse bolj pereč, njegova rešitev pa v interesu vseh pomorskih velesil.

Položaj nebesnega telesa nad horizontom lahko sicer pomaga določiti čas na določenem mestu, toda nenehno vrtenje nebesnih teles preprečuje vsake neposredne meritve razlik v njihovem položaju med enim in drugim krajem, iz katerih bi bilo mogoče določiti razliko v času med njima. Ta je povezana z geografsko dolžino, in sicer znaša štiri časovne minute za vsako stopinjo geografske dolžine. Zgodovina določanja geografske dolžine je tako pravzaprav zgodovina iskanja natančnega astronomskega ali mehanskega časomera. Vse do 17. stoletja je preglavice povzročalo že preprosto tehnično dejstvo, da so mehanske ure vsak dan zgrešile za več minut. In ker je napaka ene minute pomenila napako četrt stopinje geografske dolžine (na ekvatorju je to 25 kilometrov), je razumljivo, da so bile astronomske metode stoletja edine veljavne.

Galilej je v štirih lunah, ki so krožile okoli Jupitra kot kazalci ure, vidne z vsakega kraja na Zemlji, videl nekakšen kozmični časomer. Postavitve Jupitrovih satelitov se je dalo zapisati v tabele, ob pomoči teleskopa pa bi lahko navigator primerjal čas, napovedan za določeno konfiguracijo, z izmerjenim časom ter tako ugotovil razliko v geografski dolžini med krajem opazovanja in krajem, ki bi bil kot referenca naveden v tabelah. Za to je potreboval dober teleskop z ustreznim sistemom, ki bi omogočal opazovanje tudi na gugajočih se ladjah, tabele gibanja satelitov in natančen časomer.

Galilej je v ta namen oblikoval futuristično čelado, celatone, z vizirjem, na ta_0203_p40b_02.jpgkaterega je pritrdil daljnogled, in svojo metodo predlagal Španiji, kjer je po seriji dragih brodolomov Filip II. že leta 1567 razpisal nagrado v višini 6000 dukatov. A zaradi ozkega polja gledanja Galilejevih teleskopov in dejstva, da je vreme močno vplivalo na možnost opazovanj, Španci nad predlogom niso bili navdušeni. Leta 1637 ga je Galilej izboljšal: predvidel je namreč še nekakšno polkroglasto posodo, v kateri bi sedel mornar s teleskopsko čelado, vse skupaj pa bi lebdelo v olju v še eni polkroglasto oblikovani posodi, tako da bi olje nevtraliziralo vpliv guganja ladje in mornarja ohranjalo v stabilnem položaju. Tudi to za Španijo ni bilo dovolj. Vsemu skupaj je nato Galilej dodal še koncept mehanske ure z nihalom in rešitev ponudil Nizozemski, ki je nagrado razpisala leta 1600. A ne Galileju ne Isaacu Newtonu, ki se je ukvarjal izboljševanjem metode z uporabo pozicije Lune glede na zvezde (kar zaradi bližine Lune, ki je v primerjavi z zvezdami zelo svetla, pa še njeno lego je zelo zapleteno natančno izračunati, ni najbolje delovalo), ni uspelo zadovoljivo rešiti problema.

Preden povemo, komu je vendarle uspelo rešiti težavo in osvojiti nagrado – angleški parlament jo je razpisal leta 1714 –, se vrnimo malce nazaj, v leto 1602, ko se je Galilej začel posvečati raziskovanju gibanja nihala, do česar ga je menda pripeljalo zamaknjeno opazovanje nihanja velikega svečnika v katedrali v Pisi. Ugotovil je (in si s tedaj obstoječimi rudimentarnimi metodami merjenja časa to potrdil), da nihaji enako dolgih vrvic, ne glede na njihov največji odmik in maso, ki niha, trajajo enako dolgo. Danes je jasno, da to velja zgolj za majhne odmike nihala, vendar to za naše potrebe ni posebej pomembno: brez takih poenostavitev najbrž nihče ne bi niti pomislil, da bi se dalo z nihalom meriti čas!

Galilej, ki je skupaj s sinom Vincenzom zaman poskušal izdelati uro z nihalom, je že slep v zadnjem letu življenja razvil tudi zaskočni mehanizem za tovrstno uro. Načrte za prvo delujočo uro z nihalom je sicer naredil Christiaan Huygens, nizozemski matematik, ter zanjo leta 1657 dobil tudi patent. Huygens je bil prepričan, da je z natančnim merjenjem časa na ladji mogoče rešiti problem določanja geografske dolžine, a njegove ure zaradi velikih razlik v temperaturi, vlagi, tlaku … in nenehnega guganja ladje takšne natančnosti na dolgih pomorskih potovanjih niso bile sposobne.

Tak inštrument – pomorski oziroma ladijski kronometer – je razvil šele genialni angleški urar John Harrison. Trideset let je trajalo, da je od zelo težkega in precej velikega prvega modela, ki ga je izdelal leta 1735, napredoval do izjemno natančne naprave, ki jo je bilo mogoče držati v dlani. Reklo se ji je H-4 in pisalo se je leto 1759. Kopijo tega inštrumenta, imenovano K1, je na svojem drugem in tretjem potovanju navdušeno in s pridom uporabljal tudi pomorščak James Cook. A zaradi povsem človeških slabosti, ki so posegle v objektivnost odločanja članov odbora (znameniti Board of Longitude), so ostarelega in razočaranega Johna Harrisona nagradili in mu, najpomembneje, priznali rešitev problema – šele po posredovanju kralja Jurija III., leta 1773.

 

Barbara Bizjak

Vir: Delo.si (24.12.2009)

 

  • Share/Bookmark

Še brez komentarjev.

Nov 04 2009

Sposojene novičke: Grška cerkev posegla v dokumentarec o Akropoli

Animirani film o zgodovini Partenona, ki ga predvajajo obiskovalcem novega muzeja Akropole – ne zveni kot sporen, cenzure vreden filmski podvig. Pa se mu je zgodilo ravno to.

Prenovljeni muzej Akropole, ki je vrata odprl 20. junija in od takrat našteje 11 tisoč obiskovalcev na dan, bo po ogorčenem protestu Grške pravoslavne cerkve iz 13-minutnega animiranega filma, ki ga je režiral oskarjevec Konstantin Costa-Gavras, izrezal dvanajstsekundni prizor, v katerem krščanski duhovniki uničujejo Partenon.

new_acropolis_museum_rfa210409_bta_2.jpg

Nov muzej Akropole

 

Minuta in štirideset sekund v režiji oskarjevca Ob tem je šel kakopak “v zrak” najslavnejši grški režiser, ki je za filmček prispeval minuto in 40 sekund dolgo sekvenco o tem, kakšno škodo je moral skozi stoletja pretrpeti veličastni tempelj: prvi so bili plenilski vpadi Germanov leta 267, najnovejši zločin pa rop (ali pa povsem zakonit izvoz – odvisno, ali sprašujete Britance ali Grke) lorda Elgina, britanskega veleposlanika v Otomanskem cesarstvu, ki je dal leta 1801 s Partenona sneti velik del friza. Odlomek je del trinajstminutnega filma, ki je leta 2004 nastal za olimpijske igre v Atenah, zdaj pa so ga v muzeju vključili v krajši film o zgodovini Partenona od začetkov do danes.

Vse skupaj se zaplete pri dobri minuti in pol, v kateri vidimo v črno oblečene figure, ki plezajo po lestvah in uničujejo partenonski friz. Pred nami je obdobje med 5. in 8. stoletjem, čas, ko so kristjani pogosto uničevali antične poganske spomenike in templje ali pa jih spreminjali v krščanske cerkve. Čeprav ga nikoli niso skušali pregraditi v krščansko cerkev, je veliko škodo dožoivel tudi Partenon.

YouTube slika preogleda

Stalina vredne metode? Cerkev moti po njenem mnenju napačen prikaz odnosa inštitucije do antične kulturne dediščine. Grški mediji so poročali, da je bil odlomek iz filma izrezan po posredovanju grškega ministra za kulturo Antonisa Samarasa. Ogorčeni Costa-Gavras zahteva, da se njegovo ime iz zaključne špice “cenzuriranega” filma umakne: “Gre za takšno cenzuro, kot je bila značilna za nekdanjo Sovjetsko zvezo,” je izjavil za grško televizijo.

Je Cerkev torej protestirala ali ne? Predstavnik za stike z javnostmi Grške ortodoksne cerkve Haris Konidaris pa po drugi strani zanika, da bi Cerkev na ministrstvo za kulturo naslovila kakršen koli protest; priznava, da je bila zadeva predmet razprave na sinodi 21. julija. “O zadevi smo razpravljali na srečanju, nismo pa protestirali, niti ustno niti pisno,” trdi Konidaris. Cerkev bo, je bilo sklenjeno, financirala raziskavo o tem, koliko je sama prispevala k ohranjanju antične dediščine.

Kakšna cenzura? Kakšni duhovniki? “Odlomek, ki smo ga izrezali, je dolg le 12 sekund, poleg tega nismo rezali glasu pripovedovalca. V filmu je prikazano zgodovinsko dejstvo, to je, da so nekateri zgodnji kristjani uničevali antične poganske spomenike, oziroma vse, kar je bilo poganskega. Ne razumem pa teh, ki trdijo, da v črno oblečene figure prikazujejo duhovnike. Gre preprosto za oblačila, ki so jih nosili v tem času, saj tedaj moški še niso nosili hlač”

– tako vse skupaj utemeljuje direktor muzej Dimitris Pantermalis.
Da so se v muzeju sploh odločili za to, da posežejo v film, pa je Pantermalis utemelji z besedami, da ni šlo za cenzuro, ampak so se tako želeli le izogniti nesporazumom.

76-letni Costa-Gavras, režiser grškega rodu, ki ustvarja predvsem v francoskem okolju (Francozi so mu podelili viteški red in ga izbrali za predsednika Cinémathèque Française, enega največjih filmskih arhivov nasvetu), je v dobrih 40 letih kariere posnel več kot 20 filmov. Letos mineva 20 let od nastanka kultnega Z (1969), v katerem je nepodkupljivi sodnik raziskoval umor opozicijskega politika (Yves Montand). Z, alegorija od ZDA podprtega prevrata v Grčiji, je bil v domovini prepovedan. Film, ki je črni humor, kvazidokumentarno tehniko in glasbeno podlago mojstra Mikisa Theodorakisa združil v nekakšnega križanca med akcijskim trilerjem in političnim filmom, je bil nominiran za oskarja. Gavras je leta 1983 oskarja končno dobil – za scenarij za film Pogrešani (Missing), ki ga je tudi sam režiral. Isti film, zgodba o očetu (Jack Lemmon), ki v Čilu išče svojega sina, v vrtincu državnega udara izginulem novinarju, je dobil zlato palmo v Cannesu. Amen (2003) je načenjal vprašanje tihega nevmešavanja Katoliške cerkve in zaveznikov v holokavst in se je prav tako izkazal za zelo kontroverznega.

Ana Jurc

Vir: RTV SLO (27.07.2009)

  • Share/Bookmark

Še brez komentarjev.

Okt 27 2009

Krajši vodnik po ljubljanskih muzejih

Glede na to, da so pred nami turobni in deževni dnevi, ki so kar najbolj primerni za postopanje po muzejih, sem se odločila ponuditi v branje manjši vodnik po ljubljanskih muzejih. Izbira je velika, zato so v tem prispevku zajeti le najbolj očitni, a mnogokrat malo obiskani predstavniki teh shramb predmetov preteklosti.

V Ljubljani muzejska dejavnost sega skoraj 200 let v preteklost, ko je bil po odloku takratnega cesarja Franca I. ustanovljen Kranjski deželni muzej. Svoje prve prostore je imel v stavbi, ki je takrat stala na prostoru danšnje osrednje tržnice, pri stolni cerkvi. Razvoj muzeja je sledil razmeroma počasi, a njegovi kuratorji so pridno nabirali predmete, ki so jih razstavili v prvi stalni zbirki deset let po ustanovitvi. Kmalu pa so bili gostujoči prostori pretesni in Kranjski deželni zbor je 60 let po ustanovitvi odločil, da se more zgraditi nova stavba, namenjena izključno muzejski dejavnosti. Cesar Franc Jožef je privolil, da se stavba posveti takratnemu prestolonasledniku in tako bo 2. decembra minilo 120 let odkar so odprli Rudolfinum, prvo muzejsko stavbo v Ljubljani. Danes v njemu domujeta Narodni muzej Slovenije in Prirodoslovni muzej Slovenije.

Narodni muzej ponuja vrsto zbirk, ki so prava zakladnica zgodovine in predstavljajo časovno obdobje vse od kamene dobe pa do novega veka. Med največje bisere sodijo neandertalčeva piščal, ki je najstarejša te vrste v svetu, pa situla iz Vač, ki jo krasijo izjemni prizori boja in vsakdanjega življenja. Že 150 let je muzej dom skoraj 3000 let stari egipčanski mumiji svečenika Amonovega templja. Na ogled pa je bila prvič postavljena šele štiri leta nazaj, potem ko je bila podvržena temeljiti restavraciji.

Sosed Narodnega muzeja, Prirodoslovni muzej poteši željo po znanstvenemu, a hkrati poljudnemu spoznavanju flore, favne, kamnin in mineralov na Slovenskem. Med najlepše razstavne eksponate sodijo prepoznavni znak muzeja, okostje mamuta, ki so ga našli ob vznožju Slovenskih Kamniških Alp in velja za enega najbolj popolnih okostij v Evropi, pa 210 miljonov let star fosil Triasne ribe, ki je bila najdena v stenah najvišje gore v Sloveniji Triglava. Mineral Zoisit se imenuje po slovenskemu fužinarju, naravoslovcu, mineralogu in zbiralcu baronu Žigi Zoisu, katerega mineralna zbirka predstavlja srčiko zbirke muzeja. V imenitni družbi pa sta še živalska posebneža Človeška ribica in hrošček Drobnovratnik, katerega najdba v jami je pomenila revolucijo v biološki stroki, saj so do tedaj menili, da žuželke v jamah sploh ne živijo.

Šele pred desetimi leti se je iz Rudolfinuma preselil tretji muzej, Etnografski. Danes se prostori Slovenskega etnografskega muzeja nahajajo na Metelkovi ulici, v nekdanji vojašnici cesarske in jugoslovanske vojske. Njegovi začetki segajo v prvo etnografsko zbirko deželnega muzeja, za katero so darovali takratni misijonarji slovenskega rodu z vsega sveta. Muzejski kuratorji sredi 20. stoletja so se vse bolj posvečali tudi narodni ljudski kulturi, katero so sistematično preučevali, zbirali in dokumentirali. Tako so zbrali temeljne predmete današnje stalne zbirke. Ta predstavlja slovensko in zunajevropsko dediščino vsakdana in praznika z več kot 3000 razstavljenimi predmeti. Do 10. januarja 2010 si boste lahko ogledali razstavo Sudanska misija 1848 – 1858, ki predstavlja zbirko predmetov nilotskih ljudstev, ki jih je med svojim misijonom zbral Ignacij Knoblehar.

Med Uršulinskim samostanom in gimnazijo Jožeta Plečnika, v prostorih nekdanjega samostanskega liceja za dekleta, se nahaja že več kot 100 let star Šolski muzej, ki je bil ustanovljen kot darilo slovenskih učiteljev ob petdeset letnici cesarjevega vladanja. S stalno razstavo v razgibanem in prijaznem muzeju prikažejo razvoj šolstva na Slovenskem od začetkov tovrstnega izobraževanja do danes. Ves čas pa je muzej tudi aktiven s tematskimi razstavami. Trenutno si obiskovalci lahko ogledajo razstavo Šolski modi na fotografijah, ki vsebuje slike od leta 1880 naprej s slikovitim prikazom oblačilnega videza učencev in učiteljev skozi čas.

Nedaleč stran čez Kongresni trg, v bližini Križank stoji Mestni muzej Ljubljana, ki je stičišče zgodovinskega razvoja prostora, na katerem je zrasla današnja Ljubljana: od prazgodovinskega mostiščarskega naselja 4500 let pred našim štetjem do sodobnega urbanega mesta in slovenske prestolnice. Nova stalna razstava je predstavljena skozi arheološko postavitev v kleti muzejske palače in zakladnico, ki hrani najpomembnejše najdbe, ki dokazujejo razvito prazgodovinsko kulturo na Ljubljanskem barju. Preko razstave lahko sledimo tudi prehajanju različnih ljudstev ter njihovemu vplivu na oblikovanje in stalno spreminjanje ljubljanskega prostora. V zadnjih vzdihljajih pa lahko do 31. oktobra še ujamete odmevno razstavo »Napoleon rezhe Iliria vstan«, o francoski nadvladi nad velikim delom slovenskega ozemlja v času Ilirskih provinc.  

V okvru Mestnega muzeja Ljubljana pa se nam predstavlja tudi Tobačni muzej v prostorih nekdanje Tobačne tovarne. Stalna razstava nam predstavlja zgodovino pridelave, predelave in uporabe tobaka v Evropi od njegovega odkritja do danes, s posebnim poudarkom na zgodovini tobačne tovarne. Vendar pa je rastava odprta le dvakrat na mesec, zato se pozanimajte o času odprtja.

Za ljubitelje arhitekture, urbanizma, industrijskega in grafičnega oblikovanja ter fotografije bo morda pritegnil Arhitekturni muzej na Fužinskem gradu. Muzej je nastal v okviru arhivske zbirke in arhiva arhitekta Jožeta Plečnika, zato muzej še danes posveča posebno pozornost preučevanju in ohranjanju arhitektove dediščine. Tako je tudi stalna razstava v muzeju pravzaprav razstava o Plečniku. Trenutno pa stalno razstavo dopolnjuje še začasna razstava ob 80letnici spomenika Napoleonu in Iliriji Jožeta Plečnika, ki si jo lahko ogledate do 15. novembra.

Muzej novejše zgodovine se nahaja v mestnem parku Tivoli v Cekinovem gradu. V njemu domuje že vse od ustanovitve po drugi svetovni vojni. Po obnovitvi stavbe je bila v njem postavljena nova stalna razstava Slovenci v 20. stoletju, za katero je bil muzej nominiran za Evropski muzej leta. Stalno razstavo dopolnjuje razstava, ki obeležuje 20. obletnico ustanovitve političnih strank, ki so s seboj prinesle osamosvojitev in demokratizacijo Slovenije, ki bodo na ogled do konca letošnjega leta. Do 31. oktobra pa imate še čas za ogled razstave Fašizem in Slovenci – izbrane podobe.

 

Neli

  • Share/Bookmark

Še brez komentarjev.