Avg 26 2010

Sposojene novičke: Stoletnica hotela Palace

Hotel je vabil najimenitnejše goste tedanje Evrope, bil je tehnično dovršen, saj so imele sobe lastne kopalnice, centralno ogrevanje, telefonsko, električno in vodovodno napeljavo in osebna dvigala. To je bil najelegantnejši hotel avstro-ogrske riviere. V počastitev jubileja bosta Tomi Brezovec in Slobodan Simič Sime (zavod Mediteranum) v ponedeljek ob 18. uri odprla razstavo o bogati turistični zgodovini hotela in kraja.

Razstavo si lahko ogledate v nekdanji stavbi uprave Droge Portorož

Razstava bo odprta tri mesece, pripravljajo pa veliko spremljajočih dogodkov in oktobra izdajo monografije.

Na ogled bo več kot tisoč eksponatov, med njimi dragocena srebrnina starega avstrijskega hotela, posodje, prva oprema tedanjega hotela, dokumenti, razglednice, promocijski plakati, projekti, fotografije, oblačila in drugo. Predstavljena bo podrobnejša zgodovina nastanka hotela, ki so ga zgradili po načrtih dunajskega arhitekta Johannesa Eustachia. Obudili bodo spomine na znane osebe, saj naj bi po govoricah hotel obiskal tudi sam cesar Franz Ferdinand. Po drugi svetovni vojni so ga obiskali tudi predsednik Tito, večkrat je v njem letoval Božidar Jakac, filmski igralci kot Marcello Mastroianni, Senta Berger, Yul Briner, Orson Welles, mednarodni vohun Cicero itd. Na razstavi bo tudi prva francoska ruleta, ki so jo imeli v starem hotelu ob ustanovitvi druge portoroške igralnice (leta 1964), predstavili bodo spominske znamke, ovojnice in žige.

Projekt zasilne ureditve prostorov in postavitve razstave v nekdanji upravni stavbi portoroške Droge za tri mesece in spremljajoči dogodki so vredni 30.000 evrov, za kar pa so zbrali le peščico finančnih podpornikov. Najpomembnejšega družabnega dogodka in projekta v občini letos nista podprla niti občina niti turistično gospodarstvo, in celo Kempinski Palace ne, čeprav so se v njem na začetku turistične sezone hvalili, da bodo avgusta poskrbeli za veliko prireditev, ki bo Portorož vrnila sto let v zgodovino. Kempinski je menda organizatorjem ponudil organizacijo zakuske, občina Piran pa je namenila 800 evrov, kar sta Tomi Brezovec in Slobodan Simič Sime zavrnila. Na občini nam je Danica Cmrečnjak iz službe za odnose z javnostjo odgovorila, da sta organizatorja prireditev zaprosila za 8000 evrov pomoči za izdajo monografije, česar pa občina ne more financirati. Če bo monografija kakovostna, bo občina izdajo take knjige podprla z nakupom nekaj izvodov za protokolarna darila.

Boris Šuligoj

Iz sobotne tiskane izdaje Dela.

Dosegljivo na: Delo (6.8.2010)

 

  • Share/Bookmark

Še brez komentarjev.

Mar 04 2010

Drobci: “Medicinski” incident na Brdu

Objavil BlogHistoria pod Drobci

“Medicinski” incident na Brdu naj bi bil prvi sovjetski poskus neposrednega napada na Tita. Ker je bil Titov sistem zaščite in varovanja v bistvu kopija sovjetskega, Rusom res ni bilo težko pripraviti dobrega načrta za atentat nanj.

Po osvoboditvi Jugoslavije se je število atentatov na Tita močno povečalo, saj so nasprotniki Jugoslavije vedeli, da Jugoslavija brez Tita ne bo preživela. Ko je socialistična Jugoslavija začela ubirati nove poti, pa se je krog njenih nasprotnikov še povečal, saj je takrat postala trn v peti Stalinu, pa tudi nevoščljivim sosednjim državam. Po podatkih, ki jih najdemo v različni literaturi lahko samo za obdobje od 1945 – 1950 naštejemo kar petnajst atentatov, ki so bili tako ali drugače razkrinkani. Vsi so bili seveda neuspešni. Videti je bilo, kot da so nasprotniki vedno in povsod poskušali izkoristiti priložnost, da bi eliminirali Tita.

Varnostne službe in osebni pribočniki so bojda Titovo življenje večkrat reševali v zadnjem trenutku, največkrat tako, da so spremenili smer vožnje. Predvsem varovanje pri vožnji z Modrim vlakom je bil pravi podvig. Ko se je Tito z Modrim vlakom prevažal po Jugoslaviji, so varnostni organi vedno sestavili dve ali celo tri enake kompozicije, tako da se ni nikoli moglo vedeti v kateri izmed njih se nahaja maršal. Cesto, železnico, mostove, letališča in pristanišča kjer je potoval Tito so vedno zavarovali 24 ur preden je tja prispela varovana kolona, ob poti pa so ponavadi stali oboroženi vojaki, ki so bili razvrščeni na 100 metrov. Vse te varnostne ukrepe so izvajali, da bi zavedli tuje obveščevalne službe, ki so tako doma kot v tujini vedno budno spremljale vsak Titov korak. Varnostne službe so Tita le redko prosile, da naj ne gre v določen kraj, saj jih ponavadi ni ubogal. Tito je namreč tudi sam precej dobro vedel kako se zavarovati in poskrbeti zase, saj je dolgo časa živel v ilegali, vedel je kako se tajno potuje po svetu in zavaja tiste, ki so mu bili stalno na sledi.

Ravno v začetku januarja 1947, ko so se napetosti med ZSSR in Jugoslavijo začele zaostrovati je Tito zbolel, potreboval naj bi operacijo slepega črevesja. Stalin je hitro zgrabil priložnost in Titu tik pred začetkom operacije, ki naj bi jo izvedla ugledna domača (slovenska) ekipa zdravnikov, ponudil, da mu pošlje ekipo sovjetskih zdravnikov. Tito je ponudbo sprejel kot znak dobre volje, saj je bila ta Stalinova poteza tudi neke vrste znak popuščanja politične napetosti. Kmalu zatem sta iz ZSSR s posebnim letalom pripotovala dva zdravnika, kirurga Bakeljev in Smotrov, z njima pa je prišla tudi medicinska sestra. Ruska ekipa je operacijo izvedla profesionalno in hitro v vili na Brdu pri Kranju. Operaciji so prisostvovali tudi eminentni domači zdravniki Brecelj, Lavrič in Tavčar iz Ljubljane, ter Božović in Popović iz Beograda. Po operaciji je Tito ostal na okrevanju na Brdu, domači zdravniki so se vrnili nazaj k svojemu rednemu delu, skrb za Tita pa so prevzele medicinske sestre iz Ljubljane, ter medicinska sestra, ki je pripotovala v Jugoslavijo skupaj z zdravnikoma iz ZSSR. Ker je Tito po sicer uspešni operaciji čutil bolečine je bilo sklenjeno, da sovjetske ekipa še en dan ostane na Brdu. Ponoči je Titova rana postala rdeča. Ko je potarnal, da so bolečine čedalje hujše, sta se zdravnika odločila, da bosta rano podrobno pregledala. Dr. Bakeljev je nato sporočil, da je treba operacijo takoj ponoviti in nekaj »popraviti«. General Žeželj ni mogel dovoliti, da bi se ponovna operacija izvedla brez domačih zdravnikov, zato je na Brdo znova poklical zdravnike iz Ljubljane. Medtem sta sovjetska zdravnika že pohitela s pripravami na operacijo. Ker sta se kirurga obnašala precej čudno, poleg tega pa sta še zaudarjala po alkoholu, ju je Žeželj fizično odstranil ter zaklenil v eno izmed sob. Ko so na Brdo prispeli ljubljanski zdravniki so Titu očistili rano, ter ugotovili da ponovna operacija sploh ni potrebna.

O tem kako naj bi se zgodil »medicinski« atentat lahko v literaturi pravzaprav zasledimo še dve verzij. Po eni izmed njih naj bi atentat na Tita izvršila ruska medicinska sestra, ki je bila agentka NKVD. Tita naj bi se znebila tako, da naj bi mu ob ponovni operaciji namesto anestetika vbrizgala močan strup. Po drugi verziji, pa naj bi v Jugoslavijo pripotoval le en sovjetski kirurg, ki je Tita pregledal potem, ko so ga že operirali domači zdravniki. Ker se je Titu stanje iz dneva v dan slabšalo sta mu domača zdravnika dr. Lavrič in dr. Brecelj predlagala, da ga pregledata, vendar je Tito pregled zavrnil, saj se je bal, da bo užalil sovjetskega zdravnika in s tem tudi Stalina. Nekega dne, ko je sovjetski zdravnik odšel v Ljubljano, da bi telefoniral v Moskvo, se je Titovo stanje močno poslabšalo, dobil je visoko vročino, zato so ga odpeljali v bolnišnico. Ko se je sovjetski zdravnik vrnil, je bil zaradi posredovanja domačih zdravnikov precej užaljen, zato se je odločil, da se vrne nazaj v Moskvo. Ko pa so pristojne službe čez nekaj časa v Moskvi poizvedovale o tem kdo je pravzaprav bil ta kirurg, ki naj bi ga poslal Stalin, so ugotovili, da omenjenega zdravnika ne pozna nihče od sovjetskih kirurgov, oziroma da ta sploh ne obstaja.

 

KKM

 

Povzeto po:

Marijan F. Kranjc, Zarote in atentati na Tita, Grosuplje 2004.

Živorad Mihajlović – Šilja, Atentati: Hteli su da ubiju Tita, Beograd 1989.

  • Share/Bookmark

13 odzivov

Okt 01 2009

Sposojene novičke: Tito je imel pripravljen načrt pobega iz države

Vir: Delo, 30.9.2009

Pred kratkim so med urejanjem arhiva nekdanjega Jugoslovanskega voditelja Josipa Broza Tita odkrili njegov dnevnik, ki je med drugim razkril, da je imel Tito pripravljen načrt pobega iz države.

  

Zagreb – Leti 1950 in 1951 sta bili zelo napeti tako v nekdanji Jugoslaviji kot drugod po svetu. Začela se je hladna vojna, nekdanji Jugoslovanski voditelj Josip Broz Tito se je znašel v nemilosti sovjetskega voditelja Josipa Visarijonoviča Stalina in Sovjetske zveze, Zahod ga še vedno ni sprejel, Američani so mu v zameno za pomoč postavljali pogoje, on pa je moral hitro modernizirati vojsko in nahraniti Jugoslovane, saj je med vsemi temi političnimi težavami Jugoslavijo pestila tudi suša.

O teh viharnih časih v svojem novodokritem dnevniku najbolje govori Tito sam, piše hrvaški Večernji list. Še do pred kratkim se namreč sploh ni vedelo, da je Tito zapisoval svoje spomine, ki so jih našli med urejanjem njegovega arhiva.

V dnevniku, ki ga je Tito pisal od začetka novembra 1950 do februarja 1951 je dokumentiran njegov pogovor z Američani o nudenju pomoči, s katero bi zagotovil obrambno sposobnost države. Ena izmed večjih novosti, ki jih je razkril dnevnik, pa je podatek, da je Tito v strahu pred napadom Sovjetske zveze in njenih satelitov celo načrtoval svoj pobeg iz države.

Na sestanku s političnim birojem so se tako dogovorili, da bodo nekoliko razselili naselje Dedinje, da ne bi vsi politični funkcionarji živeli na istem kraju, operativni del generalštaba pa premestili iz Beograda na obrobje.

Enaindvajsetega decembra je Tito tudi prvič omenil svoj načrt umika iz države, v primeru napada Vzhoda. S Kardeljem, Aleksandrom Rankovićem in Milovanom Đilasom je razpravljal o tem, kaj bi morali storiti v primeru napada. Tito je tovariše tako vprašal, kaj menijo o tem, da bi se skupaj z močno vojsko umaknili iz države, nato pa bi se vrnili, saj bi na ta način rešili socializem v državi. Vsi navedeni so se z njim strinjali.

Titov dnevnik je razkril še eno podrobnost iz njegovega življenja, in sicer se je nekdanji Jugoslovanski voditelj intenzivno učil angleškega jezika, da bi se lahko samo pogovarjal z Američani in Angleži.

  • Share/Bookmark

Še brez komentarjev.