Mar 09 2010

Serija: Cenzura (1. del)

V današnjem prispevku bom nekaj malega napisal o cenzuri, ker je to tema, s katero se trenutno ukvarjam, menim pa da bi utegnila biti zanimiva tudi za bralce blogHistorie. Prvi del obsega definicijo cenzure, izhajajočo iz slovarskih gesel, nadaljevanje pa nekoliko predstavi začetke cenzurnega delovanja pri nas. V naslednjih dveh oziroma treh prispevkih pa bom dodal še nadaljevanje cenzure in pa pregled načinov cenzure.  

Cenzura 

Cenzura je definirana na različne načine. Prva je slovarska definicija, ki nam jo ponudi SSKJ:

cenzura -e ž (u) uradno pregledovanje javnosti namenjenih del.[1]

Drugo definiciji lahko najdemo na spletnih straneh www.wikipedia.org, ki nam v slovenščini postreže le s skopo definicijo:

Cenzura je postopek nadziranja informacij ali podatkov, ki se prenašajo preko medijev. Namen cenzure je preprečiti objavljanje in razširjanje gradiv, katerih vsebina je v nasprotju z interesi države.[2]

Za nekoliko natančnejšo razlago lahko pogledamo v slovar tujk:

cenzúra  -e  ž [lat.  censura ocena, presoja; urad cenzorjev] 1. a) nadzorni pregled javnosti namenjenih del b) preprečitev objave in razširjanja del po takem pregledu 2. urad, ki opravlja to delo 3. v Katoliški cerkvi obsodilna sodba in kazen zaradi širjenja neodobrenih publikacij PR. 4. potlačitev, stopnja v razčlenitvi osebnosti PSIH.[3]

V tem primeru, pri katerem je govora predvsem o cenzuri literature so uporabne predvsem definicije 1, 2  in 3. Četrta je na področju, ki se nahaja med knjižnostjo in zgodovino malo manj uporabna, vendar nakazuje nekaj represivnega.

 

Pregled zgodovine cenzure 

Cenzure se je prva poslužila Cerkev, ki je leta 496 sestavila seznam priporočenih in prepovedanih del. Naslednja faza je bilo omejevanje knjig in spisov na univerzah, ker so prav tako obstajali seznami heretičnih in apokrifnih spisov, ter prepoved prevoda  sv. pisma v ljudske jezike. Močneje se je cerkvena cenzura razvila z uvedbo uradne cerkvene cenzure 1543, posebno velik zagon pa je dobila s širitvijo protestantizma in tako tudi širjenjem knjig, ki cerkvi niso ustrezale. Leta 1559 je bil izdan prvi Index Librorum prohibitorum, ki je nato izhajal vse do leta 1948.  To nam kaže na veliko željo po nadzorovanju razširjanja idej, ki bi morebiti škodile cerkvi. Prav tako pa se v šestnajstem stoletju začne uvajati posvetna cenzura.

Cenzura na Slovenskem 

Cenzurno delovanje na Slovenskem je pregnalo že prve slovenske knjige. Deželni knez je namreč tiskarja Janža Madelca izgnal, ker je v svoji tiskarni v Ljubljani natisnil delo Jezus Sirah, ki ga je prevedel Jurij Dalmatin. Trubarjeva Cerkovna ordinga, ki je izšla leta 1564 brez  dovoljenja, je bila po natisu takoj zaplenjena. Močan vpliv na slovenske knjige so imele protiferormacijske komisije, tako cerkvene kot posvetne. Zaplenile in večinoma zažgale so veliko slovenskih knjig, ki so izvirale iz delovanja protestantskih piscev. V obdobju med protireformacijo in obdobjem vladanja Marije Terezije, torej nekje med letoma 1600[4]  in 1740[5] so tisk nadzorovali jezuiti, s prevzemom oblasti s strani Marije Terezije pa se vpliv cerkve na državno cenzuro zmanjša, predvsem po letu 1746, ko cerkvena cenzura ni več avtomatično tudi državna cenzura. Leta 1781 izide cenzurni zakon in že naslednje leto je ustanovljena cenzurni urad z najvišjimi pristojnostmi, imel pa je status posebne državne institucije. Po letu 1801 sodi cenzorski urad v delokrog policije. Cenzura v tem času je bila pretežno preventivna. Vsako delo, ki je imelo namen izit, sta pregledala dva cenzorja, in če je bilo potrebno tudi trije. Avtor je običajno imel možnost popravljanje ali skrajševanja dela. Od leta 1795 je centralna cenzurna odredba uredila nadzor nad uvozom in distribucijo knjig, uvedla dovoljenje za natis, imenovano imprimatur[6],  in pa lastnoročni podpis cenzorja. Imprimatur je bil pogosto natisnjen na notranji naslovnici knjige, pod naslovom. Nova sprememba cenzurne zakonodaje leta1810 je uvedla štiri stopnje omejitve. Prva je bila »admititur«, kar je pomenilo da je knjigo dovoljeno tiskati in razširjati brez omejitev. Naslednja stopnja je bila »transeatur«, kar je pomenilo da jo je dovoljeno tiskati in prodajati, vendar z omejitvijo oglaševanja. Še strožja je bila omejena uporaba »erga schedam conceditur«, najstrožja stopnja pa je bila prepoved, imenovana »damnatur«[7], ki je prepovedovala natis knjige in razširjanje rokopisa, torej smrt knjige.

Zakoni, ki so omejevali tisk ali urejali delovanje cenzurnih uradov so bili napisani precej ohlapno. V njih je bilo prepovedano žaljenje cesarske rodbine, državnega poglavarja, uradnike, prepovedani so bili deli, ki so spodkopavali vero (predvsem katoliško), zagovarjali socializem in podobno, dejansko pa je bila vsaka cenzorska odločitev še vedno subjektivna in je bila odvisna od cenzorja samega. Pomemben delež cenzure odpade na dnevno časopisje, tednike in občasne liste. Predvsem je bila na udaru satira in karikature, ki jih je natančneje obdelal Damir Globočnik v članku Nekaj slovenskih karikatur in nekaj gradiva o cenzuri 1869 – 1941.[8]

 Primož


[1] SSKJ

[2] http://sl.wikipedia.org/wiki/Cenzura, ogled 24.2.2010

[3] Slovar tujk, CZ, 2005

[4] Jezuiti so v Ljubljani od leta 1597 dalje.

[5] Marija Terezija je vladala med leti 1740 in 1780

[6] Imprimatur izhaja iz latinščine in pomeni »se lahko natisne« – vir Slovar tujk. Na angleški wikipediji je primer imprilmaturja v Newtoonovi knijgi

[7] Damnatur pomeni »se obsodi«, se prepove natis(slovar tujk)

[8] Zgodovinski časopis 1999, št 2, letnik 53

  • Share/Bookmark

Še brez komentarjev.

Nov 04 2009

Sposojene novičke: Grška cerkev posegla v dokumentarec o Akropoli

Animirani film o zgodovini Partenona, ki ga predvajajo obiskovalcem novega muzeja Akropole – ne zveni kot sporen, cenzure vreden filmski podvig. Pa se mu je zgodilo ravno to.

Prenovljeni muzej Akropole, ki je vrata odprl 20. junija in od takrat našteje 11 tisoč obiskovalcev na dan, bo po ogorčenem protestu Grške pravoslavne cerkve iz 13-minutnega animiranega filma, ki ga je režiral oskarjevec Konstantin Costa-Gavras, izrezal dvanajstsekundni prizor, v katerem krščanski duhovniki uničujejo Partenon.

new_acropolis_museum_rfa210409_bta_2.jpg

Nov muzej Akropole

 

Minuta in štirideset sekund v režiji oskarjevca Ob tem je šel kakopak “v zrak” najslavnejši grški režiser, ki je za filmček prispeval minuto in 40 sekund dolgo sekvenco o tem, kakšno škodo je moral skozi stoletja pretrpeti veličastni tempelj: prvi so bili plenilski vpadi Germanov leta 267, najnovejši zločin pa rop (ali pa povsem zakonit izvoz – odvisno, ali sprašujete Britance ali Grke) lorda Elgina, britanskega veleposlanika v Otomanskem cesarstvu, ki je dal leta 1801 s Partenona sneti velik del friza. Odlomek je del trinajstminutnega filma, ki je leta 2004 nastal za olimpijske igre v Atenah, zdaj pa so ga v muzeju vključili v krajši film o zgodovini Partenona od začetkov do danes.

Vse skupaj se zaplete pri dobri minuti in pol, v kateri vidimo v črno oblečene figure, ki plezajo po lestvah in uničujejo partenonski friz. Pred nami je obdobje med 5. in 8. stoletjem, čas, ko so kristjani pogosto uničevali antične poganske spomenike in templje ali pa jih spreminjali v krščanske cerkve. Čeprav ga nikoli niso skušali pregraditi v krščansko cerkev, je veliko škodo dožoivel tudi Partenon.

YouTube slika preogleda

Stalina vredne metode? Cerkev moti po njenem mnenju napačen prikaz odnosa inštitucije do antične kulturne dediščine. Grški mediji so poročali, da je bil odlomek iz filma izrezan po posredovanju grškega ministra za kulturo Antonisa Samarasa. Ogorčeni Costa-Gavras zahteva, da se njegovo ime iz zaključne špice “cenzuriranega” filma umakne: “Gre za takšno cenzuro, kot je bila značilna za nekdanjo Sovjetsko zvezo,” je izjavil za grško televizijo.

Je Cerkev torej protestirala ali ne? Predstavnik za stike z javnostmi Grške ortodoksne cerkve Haris Konidaris pa po drugi strani zanika, da bi Cerkev na ministrstvo za kulturo naslovila kakršen koli protest; priznava, da je bila zadeva predmet razprave na sinodi 21. julija. “O zadevi smo razpravljali na srečanju, nismo pa protestirali, niti ustno niti pisno,” trdi Konidaris. Cerkev bo, je bilo sklenjeno, financirala raziskavo o tem, koliko je sama prispevala k ohranjanju antične dediščine.

Kakšna cenzura? Kakšni duhovniki? “Odlomek, ki smo ga izrezali, je dolg le 12 sekund, poleg tega nismo rezali glasu pripovedovalca. V filmu je prikazano zgodovinsko dejstvo, to je, da so nekateri zgodnji kristjani uničevali antične poganske spomenike, oziroma vse, kar je bilo poganskega. Ne razumem pa teh, ki trdijo, da v črno oblečene figure prikazujejo duhovnike. Gre preprosto za oblačila, ki so jih nosili v tem času, saj tedaj moški še niso nosili hlač”

– tako vse skupaj utemeljuje direktor muzej Dimitris Pantermalis.
Da so se v muzeju sploh odločili za to, da posežejo v film, pa je Pantermalis utemelji z besedami, da ni šlo za cenzuro, ampak so se tako želeli le izogniti nesporazumom.

76-letni Costa-Gavras, režiser grškega rodu, ki ustvarja predvsem v francoskem okolju (Francozi so mu podelili viteški red in ga izbrali za predsednika Cinémathèque Française, enega največjih filmskih arhivov nasvetu), je v dobrih 40 letih kariere posnel več kot 20 filmov. Letos mineva 20 let od nastanka kultnega Z (1969), v katerem je nepodkupljivi sodnik raziskoval umor opozicijskega politika (Yves Montand). Z, alegorija od ZDA podprtega prevrata v Grčiji, je bil v domovini prepovedan. Film, ki je črni humor, kvazidokumentarno tehniko in glasbeno podlago mojstra Mikisa Theodorakisa združil v nekakšnega križanca med akcijskim trilerjem in političnim filmom, je bil nominiran za oskarja. Gavras je leta 1983 oskarja končno dobil – za scenarij za film Pogrešani (Missing), ki ga je tudi sam režiral. Isti film, zgodba o očetu (Jack Lemmon), ki v Čilu išče svojega sina, v vrtincu državnega udara izginulem novinarju, je dobil zlato palmo v Cannesu. Amen (2003) je načenjal vprašanje tihega nevmešavanja Katoliške cerkve in zaveznikov v holokavst in se je prav tako izkazal za zelo kontroverznega.

Ana Jurc

Vir: RTV SLO (27.07.2009)

  • Share/Bookmark

Še brez komentarjev.

Okt 29 2009

Poročilo: Zgodovinski in družbeni vidiki cenzure na Slovenskem

V začetku oktobra, natančneje 1. in 2., je v Prešernovi dvorani SAZU potekal znanstvena konferenca na temo cenzure z naslovom Zgodovinski in družbeni vidiki cenzure na Slovenskem.

cenzura-tekst.gif

V dvodnevni konferenci se je zvrstilo 25 referatov, ki so obsegali široke vidike cenzure, tako pravno ureditev, cenzuro v novinarstvu in tudi pregled cenzure skozi zgodovino.

 

Seznam referatov:

 

1.10.

Dean Komel: Cenzuriranje filozofije in filozofija cenzure

Karmen Erjavec in Melita Poler Kovačič: Nove oblike cenzure v slovenskem novinarstvu v času tranzicije

Vladimir Simič: Pravna ureditev cenzure

Janez Cvirn: Avstrijska zakonodaja o tisku in nadzor nad političnim tiskom na Slovenskem (1848-1914)

Egon Pelikan: Ideološka izhodišča cenzure v konceptih slovenskega političnega katolicizma ob koncu 19. in v začetku 20. stoletja

Petra Svoljšak: »Zapleni vse, česar ne razumeš, utegnilo bi škoditi vojevanju«. Delovanje avstrijske cenzure med Veliko vojno

Marjan Drnovšek: Cenzura pisem in politična emigracija

Jure Gašparič: Cenzura v času diktature kralja Aleksandra

Andrej Studen: Ukrepi cenzure na Štajerskem neposredno po objavi Koroščevih punktacij

Gorazd Bajc: Značilnosti fašističnih cenzurnih posegov v Italiji med obema vojnama inprispevek k (s)poznavanju prepovedi uvoza tujega tiska v Jugoslavijo

Bojan Godeša: Italijanska cenzura v Ljubljanski pokrajini (1941-1943)

Boris Mlakar: Primeri delovanja nemške in slovenske cenzure v Rupnikovi Ljubljanski pokrajini (1943-1945)

Vida Deželak Barič: Cenzura v slovenskem odporništvu med drugo svetovno vojno

 

2.10.:

Aleš Gabrič: Cenzura gledališkega repertoarja v prvi in drugi Jugoslaviji

Denis Poniž: Nekaj vprašanj in ugotovitev v zvezi s cenzuro in samocenzuro v slovenski dramatiki 1945-1990

Marijan Dović: Literatura v primežu cenzure?

Peter Stanković: Bunkerji, stereotipi in razpoke. Cenzura v slovenskem celovečernem filmu (1948-1989)

Mateja Režek: Nevidna cenzura. Politična oblast in zgodovinopisje v socializmu

Gregor Tomc: Cenzurirani punk. Analiza primera cenzure Punk Problemov

Eva Kodrič Dačić: Usoda prepovedane knjige. Varovalni mehanizmi v sistemih državnega nadzora tiska

Rozina Švent: NUK – ujetost med zakonodajo in narodnim poslanstvom

Borut Klabjan: Cenzura v zalivu. Boris Pahor in doživljanje cenzure v 20. stoletju

 

 

Žal se zaradi pomanjkanja časa nisem uspel udeležiti obeh dni konference, prisoten sem bil samo 2.10. Na kratko se bom posvetil dvema temama.

 

Najbolj je bil zanimiv del, v katerem je bilo govora o cenzuri v drugi Jugoslaviji, ko cenzure uradno ni bilo. Deloma je to res, saj cenzura ni delovala pri nadzoru pošte in podobno, vendar je ureditev izdajanja časopisov in knjig bila urejena tako, da je praktično onemogočala izid nezaželene literature. Sprva je za to skrbel Agitprop, pozneje pa založniški sveti. Prav tako je bil otežen vnos literature in knjig Jugoslavijo. Formalno republiški komite za kulturo ni izdal soglasja za uvoz, kar je avtomatično pomenilo, da se določena knjiga ne sme prodajati v Jugoslaviji. Posebej so bili na udaru zamejski Slovenci in pa izseljenci, predvsem tisti, ki so emigrirali leta 1945. Tudi cariniki na mejah so pazili na uvoz prepovedane literature. Iz arhiva INZ smo imeli možnost celo videti knjižico, v kateri so bile natisnjene naslovnice prepovedanih knjig in revij.

Precej zanimiv je bil tudi referat Nevidna cenzura. Politična oblast in zgodovinopisje v socializmu, ki je tudi sprožil precej burno razpravo, saj je govoril neposredno o zgodovini današnjega Inštituta za novejšo zgodovino. Cenzura nad zgodovinopisjem pa se je vršila preko dveh vzvodov; prvi je bila finančna (ne)podpora raziskovalnim projektom in drugi, ki je bil kadrovske narave, saj je veljalo nekako za pričakovano, da so kandidati za prosta delovna mesta “moralno in politično neoporečni”.

 

 

Za kratek vtis s konference tole, za resno poglobitev v temo pa naj bi po novem letu izšel zbornik z objavljenimi prispevki.

 

Primož

  • Share/Bookmark

Še brez komentarjev.