Nov 02 2009

Sposojene novičke: Zakaj mrtvi ne smejo spati

Založba Studia Humanitatis nam predstavlja Nastanek vic, študijo srednjeveškega pojava koncepta purgatorija vodilnega medievalista Jacquesa Le Goffa.

legoff.jpg

Jacques Le Goff

Jacques Le Goff – v slovenskem prevodu že lahko beremo njegova dela Za drugačen srednji vek, Intelektualci v srednjem veku in Se je Evropa rodila v srednjem veku? – za izhodišče študije Nastanek vic, ki je v francoskem izvirniku izšla leta 1981, postavi vprašanje, kaj se je zgodilo med letoma 1150 in 1200, da se takrat pojavi beseda vice oziroma purgatorium. Kateri je tisti civilizacijski premik, zaradi katerega se uveljavi samostalniška raba besede purgatorium, ki je pred 12. stoletjem ni bilo. Obenem se Le Goff sprašuje, kako je mogoče, da so “zgodovinarji, in to v prvi vrsti tisti, ki se ukvarjajo z zgodovino teologije in duhovnosti, zanemarili pojav besede purgatorium, ki vendarle izraža začetek zavedanja o vicah kot kraju, ki je rojstni list vic v pravem pomenu besede”.

Ne gre namreč le za nov konstrukt v kontekstu krščanske misli, ampak gre za epohalni premik, kajti vera v obstoj vic ontološko spremeni perspektivo posameznikovega pomena na svet; bistveno zan j, za njegovo delovanje v tem svetu je namreč zavedanje, da ob smrti vendar še ni vse odločeno in tudi naslednja misel, ki jo Le Goff povzame po Carlu Ginzburgu in ki ponuja vpogled v orientacijo slehernika v srednjem veku, v katerem se dokončno izoblikuje fevdalna struktura, dobi nov pomen: “Vzpeti se, dvigniti se, iti više – to je bilo gonilo duhovnega in moralnega življenja, medtem ko bi morali po družbeni normi ostati na svojem mestu, prav tam, kamor vas je na Zemljo postavil Bog, ne da bi poskušali uiti s svojega položaja; treba je le paziti, da se ne spustimo, da ne pademo.”

 

Historiografska linija analistov Preden se posvetimo 12. stoletju oziroma v virih izpričanim začetkom omenjanja purgatorija, okoli katerega se krščanski nauk dokončno splete šele na tridentinskem koncilu, čeprav vice nikoli niso bile potrjene kot dogma, se ustavimo še pri samem Jacquesu Le Goffu in njegovem metodološkem ozadju, ki ponuja razlago, zakaj je Le Goff premogel toliko subtilnosti, da je zaznal pomen pojava nove besede. Le Goff pripada historiografski liniji, ki se je oblikovala okoli leta 1929 ustanovljenega francoskega časopisa Annales d’histoire économique et sociale. Gre za zgodovinopisno šolo, ki, kot to postulira Lucien Febvre, zagovarja ‘totalno’ zgodovino (histoire totale) oziroma se ogiba postulatom zgodovinopisja, kot so jih postavili nemški očetje zgodovinopisja v 19. stoletju, ki so se osredotočali predvsem na dogodke velike politične in ekonomske signifikance. Oziroma kot to postavi zastopnik analistov Georges Duby, gre za zgodovinopisje, ki kot bistveno prepozna tisto, kar je bilo prej na obrobju, ki se ogiba poenostavljenim razlagam in ki prvenstveno stremi k opazovanju in oblikovanju razlag dolgoročnega razvoja gospodarstva, družbe in civilizacije v najširšem pomenu.

Ideološka in zemljepisna ekspanzija krščanstva Predpostavljanje možnosti razumevanja pojava in vloge koncepta vic terja rekapitulacijo nekaterih bistvenih razvojnih potez v kontekstu 12. stoletja, v katerih kot pomemben dejavnik nastopa krščanstvo. Ko govori o tem stoletju, Le Goff misli na stoletje ideološke in zemljepisne ekspanzije krščanstva – začenši z letom 1095 se je do konca 13. stoletja zvrstilo devet križarskih vojn -, kar se je med drugim izrazilo pri nastanku novih mestnih šol, na kar so vplivali kartuzijani, premonstrati in zlasti cistercijani in ki so postale središča sholastike, nove intelektualne metode, ki je poskušala spraviti klasično antično filozofijo in krščansko dogmatiko. V tem stoletju se je duhovščina tudi vpela v fevdalno strukturo, ki se je takrat dokončno izoblikovala in uveljavila, in duhovščina kot eden izmed nosilcev posvetne oblasti in obenem ključni ideološki agent je postala ključni porok družbenega sistema. Občutek in status večvrednosti je še okrepila gregorijanska reforma, po kateri so postali kleriki družba neporočenih in zato še bolj posebnih. In kot ugotavlja Le Goff: “Vice so bile prvina te ekspanzije v družbenem imaginariju, v zemljepisu onstranstva, v religiozni gotovosti. Vice so del tega sistema in osvojitev 12. stoletja.”

Mrtvi ne spijo, ampak blodijo Vendar vse to vendar še ne pojasnjuje, zakaj je v tem trenutku ‘inflacije’ cerkvene oblasti sledilo ukvarjanje z vprašanjem: “Saj zakaj umrlih ne bi pustili bloditi ali spati?”«. Torej zakaj se je Cerkvi zdelo nujno uvesti vice, to polje negotovosti. Kot bomo kmalu videli, gre za temo, inherentno povezano s tistim, kar so predvsem Katoliški cerkvi najbolj očitali; da je svojo skrb za duše spremenila v ‘kšeftarjenje’ z dušami. In to v ‘kšeftarjenje’ par excellence, ki se lahko primerja s tistim, ki ga je Katoliška cerkev dolgo očitala Judom. Če je bilo Judom očitano, da kot posojevalci denarja za obresti prodajajo čas, tisti metafizični nič, nad katerim sme gospodariti le Bog, je tudi uvedba vic pomenila stopnjevanje trgovanja z nečem, česar ni, z ‘bivanjem’ med smrtjo in življenjem.

Vendar pa se pred končnim ‘crescendom’ o Le Goffovi eshatološki študiji ozrimo še k idejnemu zaledju doktrine o vicah. Velik del Nastanka vic namreč zasleduje besedila, ki so nastala že dolgo pred 12. stoletjem in v katerih so cerkveni očetje iskali točke, na katere so lahko oprli svojo teorijo o vicah, prav tako pa se pred nami odvija tudi geneza srednjeveških disputov in razmišljanj o vicah. Le Goffova naracija je po obsegu sicer monumentalna, mi pa se pomudimo le pri nekaterih predsrednjeveških konstruktih, na katere se je mogla ‘priklopiti’ doktrina o vicah, katere vrhunski prikaz je Božanska komedija Danteja, ki ga Le Goff imenuje tudi “najboljši teolog zgodovine vic”.

Egipčanska ‘popeklitev’ vic in ločitev na dve kategoriji vernikov Čeprav določeno motiviko vic zasledimo v predkrščanskih, poganskih verovanjih – omenjamo tezo E. A. W. Budgea, da “popeklitev vic, na katero naletimo v srednjeveškem krščanstvu, nedvomno deloma temelji na tej egipčanski dediščini”, za katero je značilna poudarjena simbolika ognja v izjemno elaboriranem »zemljepisu onstranstva« – pa ta verovanja vendar niso mogla služiti kot pravo ‘opravičilo’ uvedbe vere v vic v verovanje kristjanov. Avtoritativno idejno zaledje so lahko podali le misleci, ki so že bili pritegnjeni v krščanski filozofski kanon.

Zato omenjamo gnostika Klemna Aleksandrijskega, ki je že v drugem stoletju poskušal v krščanski filozofski temelj pritegniti Platona in ki je ločeval dve kategoriji grešnikov in dve kategoriji kazni v tem ter v prihodnjem življenju. Po Klemnu Aleksandrijskem za nepopravljive grešnike velja kaznovalna, za popravljive grešnike pa vzgojna kazen: “Za nepopravljive je ogenj, ki ‘požira in izžiga’, in za druge ogenj, ki ‘posvečuje’, ki ‘ne požira kot ogenj v peči’, marveč je ‘previden’, ‘preudaren’ ogenj, ‘ki prodira v dušo, ki gre skoznjo’. Obstajajo namreč pravični grešniki, ki jih bremenijo samo madeži, ki spadajo k človeški naravi, in grešniki v pravem pomenu besede, ki jih načeloma težijo smrtni grehi.”

Izjemno vplivno v tem kontekstu je bilo tudi Pavlovo razodetje, ki je od vseh apokaliptičnih besedil najbolj vplivalo na srednjeveško literaturo o onstranstvu. Pavel piše, da “tam vidi duše tistih, ki so čakali na božje usmiljenje”. V tukajšnji skopi povzetek Le Goffovega toka misli naj pritegnem še omembo Matejevega evangelija in zgodbo o Lazarju iz Lukovega evangelija; predvsem v zadnji se ‘izkaže’, da sta pekel in vice blizu, a vendar meje med njima ni mogoče premagati. Natančneje formulirano: ko je bogataš iz zgodbe v Lazarju tožil zaradi muk v peklu, ki so bile še večje ob pogledu na Lazarja, ki je ‘komodno’ sedel v Abrahamovemu naročju, je Abraham bogatašu, ki v tuzemstvu Lazarju ni namenil niti drobca vbogajme, dejal: “Otrok, spomni se, da si v življenju dobil svoje dobro, Lazar pa prav tako húdo; zdaj je on tukaj potolažen, ti pa trpiš. Vrh tega je med nami in vami velik prepad, tako da tisti, ki bi hoteli od tod priti k vam, ne morejo, pa tudi od tam se ne da priti k nam.”

Avguštinov terminološki obrat V zgodbi o vicah pa seveda nastopi tudi sveti Avguštin, ena ključnih figur v razvoju zahodne linije krščanstva, ki ga Le Goff imenuje za prvega med očeti vic, ki je v eshatologijo vic vnesel nekatere temeljne koncepte. Po Josephu Ntediki sta glavna prispevka Avguštinove misli k temu, kar je postalo nauk o vicah, “težnja, da bi omejili učinkovitost čistilnega ognja na lahke grehe, ter težnja, da bi ta ogenj premaknili v čas med smrtjo in vstajenjem.” Avguštinov pomen je sicer najprej na ravni besedišča, ki se je pozneje v srednjem veku za dolgo uveljavilo in ohranilo; ključna je vpeljava pridevnikov purgatorius, temporarius ali temporalis ter transitorius. V prvem primeru gre za čistilne kazni, čistilne muke, čistilni ogenj, v drugem za začasne muke v nasprotju z večnimi mukami (poenae sempiternae).

Čeprav lahko pogled v genezo krščanske misli predstavi izvor in razvoj koncepta vic, pa pojasnilo o ‘nujnosti’ njegove uvedbe in o njegovi ‘uporabnosti’ pripada drugemu polju. Vice so namreč prvenstveno politični koncept in zato jih je tudi treba razumeti v kontekstu eskalacije krščanske oblasti. Tukaj ne gre le za trgovino, za barantanje, ki se seveda eksponentno poveča, ko Cerkev ne prodaja le odpustkov živim, ki se lahko še spokorijo in poboljšajo na tem svetu, ampak omogoči tudi kupovanje odpustkov za grehe že umrlih, katerih usodo v večnostni perspektivi lahko njihovi bližnji še vendar spremenijo; primaknejo nekaj denarja. Gre tudi za tekmovanje ekleziastične oblasti s posvetno, kar odlično ilustrira besedilo De ecclesiastica Egidija Rimljana, na katerega se v spremni besedi k Nastanku vic sklicuje Dušan Mlacović. Teza o papeževi oblasti, ki je “po svoji naravi duhovna, nebeška in božanska, je neomejena in neizmerljiva” (Egidij Rimljan), je bila podvržena dokazovanju narave papeške nezmotljivosti in zmožnosti odpuščanja grehov. In prav v drugi polovici 13. stoletja se po intenzivnem razmisleku o papeževi zmožnosti poseganja v onstransko usodo uveljavi teza, da papež kot pontifex maximus edini sme izvršiti samo njemu lastno dejanje: splošno absolucijo grehov.

Prevara s Konstantinovo darovnico Danes, ko je že daleč za nami obdobje (gre za čas od konca 15. in 19. stoletjem) velikega razmaha vic, ki se je odrazil v s katolicizmom povezanih umetniških slogih, je vera v vice omajana. Cerkev je najpozneje z velikim humanistom med papeži Janezom XXIII. (1958-1963), ki ga včasih imenujejo tudi najbolj ljubljeni papež v zgodovini, stopila na pot ‘počlovečenja’ in odpovedovanja bleščavosti v slogu vladanja in v slogu filozofskega razglabljanja. K temu in s tem tudi k ‘padcu’ vic, katerih položaj je danes negotov, je veliko prispevalo ‘razgrinjanje’ katoliških ‘prevar’. Končajmo z omembo le ene, ki pa je bila temeljna za ustoličenje vsenavzočnosti papeške oblasti v tustranstvu in onstranstvu in s tem za ogromno katoliško moč, ki je omogočila uvedbo nečesa tako nedokazanega (in nedokazljivega), kot so vice.

Gre za zgodbo o tako imenovani Konstantinovi darovnici, o ključnem dokumentu v procesu ‘eskalacije’ papeške moči, ki pa je bil ponarejen. S to ponarejeno listino, ki naj bi jo cesar Konstantin ob odhodu iz Rima v ‘Novi Rim’ izdal papežu Silvestru I. (314-335), naj bi bila papežem priznana polna oblast nad verskimi in obrednimi vprašanji, papež pa naj bi dobil še suvereno oblast nad vsemi deželami v zahodnem delu rimskega cesarstva. Sledila so stoletja (od vladavine Karla Velikega naprej) cesarske pokoritve papežu in s tem tudi stoletja ljudske pokoritve pontifexu maximusu, ki se ni smelo končati tudi v onstranstvu. Danes je vsega konec; ni pokoritve tu in ni pokoritve tam; peza je na videz manjša, a manjše je tudi upanje in večja eksistencialna muka.

Polona Balantič

 

Vir: RTV SLO (17.11.2009)

 

 

  • Share/Bookmark

Še brez komentarjev.

Okt 10 2009

Orlando Figes na Škrabčevi domačiji

V sklopu gostovanja v Sloveniji se je tudi v ribniškem koncu mudil poznani profesor zgodovine Orlando Figes. Je predavatelj na slovitem Birkbeck College na Londonski univerzi in proučevalec Rusije. Njegova dela segajo tako na področje ruske revolucije in več pogledov na ta čas, kot na področje kulturne zgodovine, ki jo je zakrožil z monografijo Natašin ples leta 2002 in naslednje leto še v slovenskem prevodu. Sedaj se je mudil v Sloveniji na predstavitvi svoje nove knjige Šepetalci s podnaslovom Zasebno življenje v Stalinovi Rusiji. Prvi dan njegovega obiska je imel dobro obiskano predavanje v Cankarjevem domu, drugi dan pa je bil gost na Škrabčevini. Njegov sogovornik je bil Aleksander Čolnik. Pogovor je potekal v angleščini, in je deloval zelo sproščeno.

orlandofiges004.jpg?t=1255176700                             orlandofiges012.jpg?t=1255176945

Sprva je tekla beseda o knjigi Natašin ples in kulturni zgodovini Rusije, avtorjevem razumevanju »slovanske duše«, ki ji je pripisal precej drugačne lastnosti kot običajno, predvsem v delu, ki se tiče pokornosti, tak da je dejal tudi »I don’t belive in a slavic slave soul«. Pomemben del razgovora je zasedla debata o Tolstoju in njegovem času ter o francoskih vplivih na rusko aristokracijo. Tolstoj je bil v tem kontekstu predstavljen kot povezovalec ruskega naroda, saj je pisal v ruščini in ne v nekakšni mešanici ruščine in francoščine ali celo samo francoščine, kot je bila tedaj navada v ruski plemiški družbi. Drugi del pogovora je bil namenjen Šepetalcem.

Povzetek Figesovega predavanja

Naslov knjige je takšen, ker ima ruska beseda za šepetalca dve verziji in tudi dva pomena. Ena je nevtralna »šepčušij« in pomeni tistega, ki šepeta. Druga, »šeptun«, pa ima negativen prizvok, saj ta beseda označuje istega, ki prišepetuje policiji. Po grobih ocenah je skozi sistem zasliševanj, taborišč, preselitev in smrti šlo oziroma umrlo med 25 in 30 milijonov prebivalcev Sovjetske zveze, kar pomen eno osmino prebivalstva, če vemo, da je imela SZ ob začetku 2. svetovne vojne približno 200 milijonov prebivalcev. Če to prenesemo na neko povprečno družino tistega časa v Rusiji, je rezultat vsaj eden ovaden ali mrtev iz družine ali kroga  znancev. Tudi člani družine Jelcina, Gorbačova in Putina so bili vpeti v začaran krog sistema. Pogosto ljudje niso vedeli zakaj so bili odpeljani v gulag, prav tako pa tega niso vedele družine. Zato tudi ni bilo nenavadno prepričanje,  da je šlo za pomoto. Predvsem pa se poraja vprašanje zakaj tolikšno število žrtev. Če celoten proces postavimo ob bok holokavstu, nismo nič bližje rešitvi. Holokavst je namreč imel jasno idejo, zakaj pobiti Jude, Rome, homoseksualce, duševno bolne. Namen je bil zagotoviti čisto arijsko raso in »lebensraum«. Pri Stalinovih čistkah te ideje ni, pogoste žrtve so bili tudi »stari« komunisti, še posebej v letih 1937/38, ki so bili predani partiji. Tudi maršal Tuhačevski, ki je bil narodni heroj,  je bil hitro obsojen leta 1937 in takoj usmrčen. Zato je vse skupaj nenavadno. Kot bi Stalin imel preganjavico. To lahko razložim z informacijo iz knjige intervjujev z Molotovim, ki so izšli v poznih 80 in v katerih pravi, da je Stalin v vsakem primeru pričakoval spopad z zahodom in je preventivno onemogočil vsakršno morebitno peto kolono. Prav tako je v teh intervjujih izraženo mnenje Stalina o številnih nedolžnih žrtvah: »Če je bil eden od tisočih vohun, potem so žrtve upravičene.«

V tem času se je spremenil vrednostni sistem ljudi. Praktično nemogoče je bilo ohraniti jasne misli v popolnoma dodelanem sistemu propagande, šolstva in medijev. To nalogo so najbolje opravile stare mame, ki so v večini vzgajale otroke zapornikov. Ena izmed starih mam je poskušala posvojiti vnukinjo, katere starša sta umrla v gulagu, in jo je lahko posvojila pod pogojem, da se odseli iz Moskve v odročne kraje Kazahstana, kjer ni mogla dobiti dela za preživljanje. Prisotna je ostra delitev med uradnim in zasebnim življenjem.

Za to knjigo so sodelavci intervjuvali približno 450 oseb, pogosto so od njih dobili fotografije, podatke o ostalih zaprtih ali sorodnikih. Še vedno se mnogo ljudi dobro spomni leta 1937/38 ali 1948, in posledic tistega časa. V Rusiji opažam zanimiv fenomen, in sicer da Rusi izjemno dobro berejo med vrsticami, in da se znajo cenzurirati.

Po koncu pogovora je Figes odgovoril še na nekaj vprašanj. Predvsem je bilo zanimivo eno, v katerem je bil vprašan po mnenju o pravilnosti odločitve tako sodelujočih v NOB, kot v vrstah domobrancev. V treh kratkih stavkih je po moje povedal »credo« zgodovinopisja: Nismo poklicani, da sodimo kaj bilo prav in kaj narobe. Torej ne moremo reči, da je eden imel bolj prav kot drugi, ker ne vemo zakaj se je nekdo odločil tako, kot se je. Na nas (zgodovinarjih, o.a.) je, da raziščemo in prikažemo, kaj se je dogajalo in zakaj se je dogajalo tako.

Po koncu uradnega dela se je Figes še kar nekaj časa zadržal na Škrabčevini, podpisal je precej knjig (tudi meni) in poklepetal z vsemi, ki so to želeli. Dostopen in prijazen, vsekakor je pustil prijeten vtis.

 

P.S.: Natašin ples se odlično bere, Šepetalci pa žal še čakajo na čas.

Primož

Nadaljno branje: www.orlandofiges.com Wikipedia Posnetek predavanja v Cankarjevem domu Prispevek v oddaji Osmi dan Kandela blog o Orlandu Figesu

  • Share/Bookmark

Še brez komentarjev.

Okt 01 2009

Sposojene novičke: Šepetalci Orlanda Figesa – Drastični vpogled v kulturo strahu

Delo, Igor Bratož, 30.9.2009

Orlando Figes, britanski profesor zgodovine na kolidžu Birkbeck londonske univerze, avtor odmevne kulturne zgodovine Rusije Natašin ples in več del o ruski revoluciji, o Rusiji seveda ve veliko. Ta ponedeljek, ko je ob izidu slovenskega prevoda Šepetalcev, obsežne študije o zasebnem življenju v Stalinovi Rusiji (v prevodu Mateja Venierja jo je izdala založba Modrijan), ob jutranji kavi pokramljal o svoji novi uspešnici, pa si vendar ni mogel kaj, da ne bi bil znova presenečen nad zgodbami, ki jih je dokumentiral: »Ko smo s sodelavci imeli privilegij, da smo lahko stopili v življenja teh ljudi in jim postavljali precej intimna vprašanja, smo šele uvideli, v kako nemogočih razmerah so živeli in s kakšnimi nemogočimi izbirami in pritiskom so bili soočeni. Ob takem soočenju izgubiš veselje do abstraktnega presojanja.«

 

Figes je zamisel za tako obsežen in tudi organizacijsko zapleten projekt, katerega rezultat ni ravno običajno zgodovinsko delo, ampak nekaj drugega, saj temelji na osebnih zgodovinah vpletenih, na oralni zgodovini, ki jo pesti zavedanje, da vsakršno bogastvo spomina kopni z vsakim umrlim udeležencem oziroma pričevalcem, imel že sredi osemdesetih let, ko je v Moskvi študiral. »Takrat sem ob večerih s pomočjo prijateljev spoznaval najrazličnejše ruske družine in njihove znance, sorodnike in prijatelje in pravzaprav poskušal kaj več izvedeti o revoluciji in državljanski vojni. To me je takrat zanimalo, ker sem moral napisati nalogo, in ko sem poslušal njihove zgodbe, se mi je več kot razločno pokazala ostra razlika med uradno zgodovino, ki se je največkrat ukvarjala s kolektivnim, z razredi, ideologijami in podobnim in vsem ostalim, kar raziskuje zgodovina. Zgodbe teh družin pa so bile popolnoma drugačne, pred mano so se razgrnile povsem drugačne strukture vrednot, ki so vodile njihova življenja. Iz premisleka o tem je vzniknila zamisel o drugačni zgodovini, a šele leta 2002 sem res začel sistematično zbirati pričevanja in zgodbe, zgodilo pa se je tudi, da mi je kdo od tistih, s katerimi sem se pogovarjal, a njihovih zgodb nisem nameraval uporabiti, navrgel, da je tematika zanimiva in da bi se lahko pogovoril še s tem ali onim pričevalcem. Nekoga od teh sem vprašal, koliko posameznikov mi je pripravljen priskrbeti, pa mi je ponudil seznam s stooseminšestdesetimi imeni! Tako se je začelo. Dobil sem tudi dve podpori od britanskih institucij in to mi je omogočilo, da sem sklenil pogodbo z organizacijo Memorial. V načrtu je bilo intervjuvati okrog tisoč ljudi, na koncu smo izbrali 450 pričevanj.«

 Javnost, vsaj zahodna, je delo, ki je nastalo na podlagi pričevanj, dokumentov, fotografij in predmetov iz družinskih arhivov, sprejela pozitivno, akademsko okolje, v katerem je mogoče pričakovati najrazličnejše odzive (»Kritičnih sem bil deležen več kot običajno,« pravi Figes), prav tako (z Natašinim plesom je bilo drugače, v britanskih medijih se je ob izidu vnela žolčna polemika z avtorjem), le v Rusiji je bilo malce drugače. Nič presenetljivega za delo avtorja, ki je javno kritiziral kremeljsko kampanjo za rehabilitacijo Stalina in Putinovo obravnavanje zgodovine. Ruski sprejem knjige je, kot pravi Figes, »teže razložiti, sprejeli so jo dokaj dobro, so pa bili med kritiki tudi taki, ki so se spraševali, kdo da sem, da jim bom razlagal njihovo zgodovino, zakaj si mislim, da imam kot tujec pravico interpretirati rusko zgodovino in jim govoriti o stvareh, ki jih niti nočejo slišati. Veliko je še zanikanja in obotavljanja ob raziskovanju te in podobnih tem. V Rusiji imam tako trdne zagovornike in dobre bralce kot tiste, ki menijo, da o tej dobi že vse vedo. Odzivi v Rusiji so bili torej mešani.«

Sladko oklepanje mitov

Na pomisel, da so se mi med branjem Šepetalcev ves čas prikazovale paralele z nekaterimi dejstvi iz slovenske zgodovine in zdajšnjosti, Figes odvrne, da ne more reči kaj določnega, ker slovenske zgodovine ni raziskoval, o ruskem načinu dojemanja pa je prepričan, da je specifičen zaradi več razlogov: »Starejši ljudje čutijo pomanjkanje varnosti, peklijo jih nizke pokojnine, skrbi jih nasilje, tudi sprememba vrednot jih daje – odtod nostalgija po bolj kolektivnih vrednotah. V ruskem primeru moramo upoštevati tudi nekatere paradokse; objektivno je videti, da je katera družina doživela neznansko veliko nasilja, vendar so na primer ponosni na svoje dosežke v gulagu, ponosni na to, da so – kljub temu, da so bili zaporniki – dosegli to ali ono; gre za posebej paradoksno vrsto mentalitete, ta nostalgija.« In kaj je vir te nostalgije? Figes je prepričan, da nostalgično oziranje po Stalinovem času izvira iz zapletenega miselnega skupka, dojemanja reda in varnosti, udeležbe pri razvoju države in dosežkov, povezanih s tem.

»Predvsem ne smemo pozabiti, da imamo v ruskem primeru opraviti z različnimi plastmi spomina: najprej je treba upoštevati uradni, kolektivni spomin, na katerega vplivajo zgodovinske knjige, filmi, folklora; potem je tu še posameznikov spomin (ker kolektivni spomin zaradi omenjenih propagandnih vplivov ni tako zanesljiv). Ti ljudje ne premorejo prave strukture, da bi razumeli svojo življenjsko usodo, zato se emocionalno lahko identificirajo enkrat s Solženicinom in njegovo kritiko sistema, kdaj drugič z državno, uradno različico predvojnih, vojnih in povojnih dogodkov. V tistih letih so zelo trpeli, nimajo pa prave strukture zavedanja, da bi svojim življenjskim dejanjem dali smisel, raje so se oklepali mitov.« Skupaj s sodelavci pri projektu Figes priznava, da jih je poslušanje zgodb vseh teh ljudi spremenilo, presenetili so jih učinki nasilja.

Tudi zato je knjigo poskušal napisati tako, da v njej nikjer ne moralizira, ne presoja, ampak le prikazuje kolikor se da objektivno: »V nevtralnem jeziku razgrinjam zgodbe, ki so mi jih ti ljudje povedali, in jih poskušam verificirati. S to raziskavo se je spremenil moj pogled na zgodovino. Ko skozi družbo kot blisk zareže táko nasilje, kot se je to zgodilo leta 1937, to ne vpliva le na milijon neposrednih žrtev, ampak tudi na njihove sorodnike in odmeva še več generacij. Ne vpliva le na šestnajstletno dekle, ki je izgubilo očeta, ampak veliko pozneje tudi na njene otroke, posledice nasilja je mogoče začutiti še danes, bodisi v strategiji molčanja, nasprotovanja oziroma izogibanja političnemu aktivizmu bodisi v nevidni prepovedi postavljanja neprijetnih vprašanj. Vse to je posledica kulture strahu, strahu, ki ves čas tli nekje v ozadju. Strah se je globoko zažrl v vse kotičke družbe in dolgo časa bo treba, da bo popolnoma izginil.

 

Letos na pomlad je ena od ruskih založniških hiš nameravala izdati ruski prevod Šepetalcev, potem pa se je premislila, menda iz ekonomskih razlogov. Dobrodelna organizacija Dinastija je bila tako kot doslej pripravljena plačati stroške prevoda, založbi torej ne bi bilo treba poskrbeti za ta del posla; no, kot kaže zdaj, bo knjigo izdala kar Dinastija sama. Pisarne združenja Memorial v Sankt Peterburgu, s katerim je Figes sodeloval pri tem projektu, je pred časom preiskala policija in odnesli so tudi material za njegovo knjigo – a so ga čez čas tudi vrnili, hkrati je v tisku stekla precej zlobna kampanja zoper združenje. »Metoda pritiska,« pravi Figes in dodaja: »Ta hip je v Rusiji odnos do spomina nekaj posebnega.«

  • Share/Bookmark

Še brez komentarjev.