Arhiv za 'Ultimativa' Kategorija

Feb 22 2011

blogHistoria zdaj Retrospektive

Objavil BlogHistoria pod Ultimativa

Časi se spreminjajo, z njimi tudi mi! blogHistoira je dobila novo ime in novo podobo – preselili smo se na www.retrospektive.si Retrospektive

Retrospektive – zgodovinski portal je še v obdobju porodnih krčev, a ga polnimo z veseljem in zanosom. Vse bralce blogHisotrie tako vljudno vabi na www.retrospektive.si

  • Share/Bookmark

Še brez komentarjev.

Feb 18 2010

Sposojene novičke: Podoba celjskega grofa Ulrika II.

Za rekonstrukcijo podobe zadnjega celjskega grofa Ulrika II. so se povezale štiri ustanove. V sklopu priprav na razstavo o viteštvu na Slovenskem, ki jo v Narodnem muzeju Slovenije načrtujemo za konec leta 2011, bomo na podlagi ohranjene lobanje zadnjega celjskega grofa Ulrika II. rekonstruirali njegovo podobo.

V prvi fazi bodo sodelavci Pokrajinskega muzeja Celje v sredo, 10. februarja 2010, lobanjo pripeljali v Ljubljano, kjer jo bomo najprej fotografirali, nato pa bo okrog 16. ure ekipa pod vodstvom g. Janeza Podobnika opravila računalniško tomografijo na novi Nevrološki kliniki v Ljubljani. Posnetke bomo poslali mednarodno priznani specialistki za forenzične rekonstrukcije dr. Ursuli Wittwer-Backofen, ki bo s svojimi sodelavci na Univerzi v Freiburgu v Nemčiji po sodobnih forenzičnih postopkih izdelala tako tridimenzionalno računalniško kot plastično kiparsko rekonstrukcijo obraza grofa Ulrika, nedvomno naše najmogočnejše politične osebnosti ob koncu srednjega veka.

Poudariti moramo, da gre pravzaprav za prvi tak projekt pri nas, pri katerem se bodo povezale štiri ustanove. Naš cilj je, nekoliko v prispodobi povedano, viteštvu na Slovenskem vrniti obraz, zato bo rekonstrukcija eden osrednjih eksponatov na razstavi o viteštvu, pozneje pa jo bo mogoče uporabiti v sklopu nove stalne postavitve v Pokrajinskem muzeju Celje.

Avtorica fotografije je dr. Ursula Wittwer-Backofen. Fotografija: računalniška rekonstrukcija obraza Friedricha Schillerja, ki so jo naredili na podlagi njegove lobanje – najnovejši veliki projekt ekipe za forenzične rekonstrukcije Univerze v Freiburgu.

Vir: eljubljana.si (9.2.2010)

  • Share/Bookmark

Še brez komentarjev.

Okt 30 2009

O noči čarovnic, vseh svetih in še nekaj drobnarijah

Pred nami je praznični konec tedna. Najprej se bo marsikdo izmed nas 31. oktobra našemil in odpravil praznovat v lokalno zbirališče, po mnenju mnogih (ki to tudi ne pozabijo omeniti) uvoženo, Noč čarovnic. Dan kasneje, torej 1. novembra, pa bomo v naših tradicionalnih romanjih na pokopališča dežele slovenske počastili dan Vseh svetih. Pa ste vedeli, da Noč čarovnic, ki vedno pade na zadnji, ponavadi deževen, temačen in hladen dan v oktobru, pravzaprav tudi pri nas ni tako nov praznik, saj so ga preko krščanske tradicije naši predniki praznovali že več stoletij? Čeprav praznik danes povezujemo z Združenimi državami Amerike in pregovornemu izvažanju njihove kulture, ste zagotovo že slišali, da ima praznik pravzaprav korenine v keltskih časih britanskega otočja.

Noč čarovnic

 

 

Kelti so svoje novo leto praznovali 1. novembra, saj je ta dan označeval konec poletja ter žetve in začetek temne ter hladne zime, ki so jo povezovali z umiranjem. Verjeli so, da se na noč pred novim letom meja med svetovoma živih in mrtvih zamegli. Zato so v noči z 31. oktobra na 1. november praznovali Samhain (slov.: konec poletja), ko naj bi se duhovi umrlih vrnili med žive. Ti duhovi so ob prehodu povzročali težave in uničevali pridelke, a so tudi pomagali svečenikom, t.i. druidom, napovedovati prihodnost. Za ljudi, ki so bili popolnoma odvisni od narave, pa so te prerokbe pomenile pomemben izvor tolažbe v času dolge zime. Druidi so na noč Samhaina prižgali svete kresove, okoli katerih so se zbrali ljudje, ki so darovali svoje pridelke in živali keltskim božanstvom. Med praznovanjem so nosili kostume, ki so jih ponavadi sestavljale živalske glave in kože, hkrati pa so si skušali medsebojno napovedati prihodnost. Ko se je praznovanje končalo, so z ognjem s svetega kresa ponovno zakurili domače ognjišče, ki so ga tisti večer ugasnili in s tem vabili zaščito med prihajajočo zimo.

Do leta 43 n.š. so Rimljani osvojili večino keltskega ozemlja na britanskem otočju ter v severni Franciji in tam vladali nadaljnjih 400 let. V tem času sta se s Samhainom združila dva rimska praznika: Feralija in praznik Pomone. Feralijo so praznovali konec oktobra, ko so Rimljani obeleževali smrt svojih bližnjih. Praznik Pomone pa je častil rimsko boginjo sadja in dreves, katere simbol je bilo jabolko. Ostanek tega praznika je igra prejemanja na vodi plavajočega jabolka z usti, ki jo v anglosaških deželah tradicionalno izvajajo na Noč čarovnic.

Verjetno ste se že večkrat spraševali, če je tudi slovanski pust povezan z Nočjo čarovnic, glede na to da se na oba praznika našemimo. Pust se povezuje z bogom Velesom (Volos, Voloh), ki je bil zaščitnik poljedelstva in umrlih. Veles je v svet živih pošiljal duhove umrlih kot svoje glasnike. Stari Slovani so verjeli, da se ob bližanju konca leta podira naravni red in povečuje kaos, meje med svetovoma živih in umrlih pa se zamegljujejo. To pa omogoča vračanje mrtvih v svet živih. Tako so praznovali praznik imenovan Velika noč, ki se je lahko zgodila kadarkoli med božičem in koncem meseca februarja. Na to noč so se vaški fantje, t.i. koledniki, oblekli v dolge plašče iz ovčje volne in si nadeli groteskne maske. Skupaj so se odpravili po vasi in zganjali strašen hrup. Peli so pesmi v katerih so pojasnjevali, da so prišli od daleč, da so blatni in mokri, ter se tako izkazali, da prihajajo iz mokrega sveta Velesa. Gospodar hiše jih je povabil v svoje domovanje kot duhove njegovih umrlih prednikov ter jim daroval dragocena darila, ki naj bi jih koledniki prenesli bogu Velesu, ta pa bi jim v zameno podaril srečo in bogastvo. Do danes se je to praznovanje razdelilo kar na tri praznike oz. običaje: Vse svete, koledovanje (od božiča do svetih treh kraljev) in pust.

Veles~RamHeadedMan~okladka1m.jpg

Veles

  

 

Do leta 800 se je krščanstvo razširilo tudi v keltske dežele. Katoličani so imeli svoj praznik, ki je počastil umrle, a so ga od leta 609 praznovali na dan 13. maja. To je bil dan, ko je papež Bonifacij IV posvetil rimski Panteon sveti devici Mariji in vsem svetnikom. 13. maj je bil sicer pred tem višek tridnevnega rimskega slavja Lemurij, ko so te slabo namerne in nemirne duhove skušali pomiriti. Leta 835 je papež Gregor III prestavil praznik Vseh svetih s 13. maja na 1. november, ter označil praznik kot počastitev vseh svetnikov in mučenikov. Etnološka in zgodovinska stroka predvideva, da se je papež odločil za to prestavitev, da bi zamenjal keltski praznik s katoliškim. Večer pred praznikom, torej noč Samhaina, se je tako poimenoval kot predvečer Vseh svetih oz. v angleščini »All-hallows Eve«, iz česar je izšla beseda »Halloween«. Pri nas je predvečer Vseh svetih dobil ime Noč čarovnic verjetno šele v času po reformaciji, ko so pri nas in v Evropi posvetne in svetne oblasti iskale čarovnice. Ljudsko verovanje je narekovalo, da so se čarovnice zbirale na čarovniških zborih, t.i. sabatih, ki so se vršili na predvečer Svečnice, na predvečer 1. maja oz. Valpurgino noč in predvečer praznika Vseh svetih.

800px-All_Saints_Day%2C_1984%2C_Oswiecim%2C_Poland_Img871.jpg

 

 

Čisto teološko gledano, 1. november pravzaprav ni praznik, ko se spominjamo vseh umrlih, pač pa le tistih, ki so doživeli beatifikacijsko videnje Boga, torej svetnikov, ki so glede na ideologijo Tomaža Akvinskega v času svoje smrti povezali svojo vero z razumom ter pri videnju Boga uporabili tako prvi kot drugi vidik. Šele kasneje, okoli leta 1000, je cerkev razglasila 2. november za Dan vseh duš, torej dan ko se spominjamo vseh vernih, ki pa še niso dosegli beatifikacijskega videnja in tako še niso prišli v nebesa. Praznoval se je podobno kot Samhain s kresovi, povorkami in maškarado. Skupaj so se vsi trije prazniki imenovali zbrani Vsi sveti oz. okrajšano Vsi sveti.

Preimenovanje praznika Vseh svetih v Dan mrtvih je pri nas nekoliko ideološko pogojen. Kljub temu pa tudi to ime za praznik ni izmišljeno. V latinski Ameriki se namreč praznika 1. in 2. novembra skupno imenujeta Dan mrtvih. V teh deželah se družine zberejo in postavijo improvizirane oltarje v svojih domovih, šolah pa tudi javnih ustanovah, kjer skupaj molijo za umrle prednike. Človeška lobanja je simbol, ki ga je moč opaziti tako v kruhu, ki ga zamesijo, čokoladnih darilih ter maskah, ki jih pogosto nosijo. Lutke imenovane La Catrinas postavljajo na oltarje in grobove.

catrinas_2.jpg

La Catrinas - podoba skeleta v opravi bogate ženske

  

 

In če se boste danes ali jutri lotili izrezovanja buč, še nekaj besed o tej tradiciji. Tudi ta sega stoletja v preteklost. Zgodba, ki govori o izvoru izrezovanja buč gre nekako takole: Pred davnimi leti je na Irskem živel možakar imenovan Skopušni Jaka, ki ga je nekega dne povabil na pijačo Hudič. Ker pa si je Jaka prislužil pridevek Skopušni z razlogom, ni hotel plačati za pijačo. Hudiča je prepričal, da se ta spremeni v kovanec s katerim bo krčmarju plačal njuno pijačo. Ko se je Hudič spremenil, se je Jaka odločil, da bo kovanec obdržal. Zato ga je vtaknil v žep, kjer pa je že imel srebrni križec, ki je Hudiču preprečeval, da bi se spremenil nazaj v prvotno obliko. Čez čas je Jaka Hudiča le osvobodil, vendar pod pogojem, da ga ne bo nadlegoval leto dni ter, da če bo Jaka slučajno umrl, ne bo preklel njegove duše. Ko je Hudič ponovno obiskal Jaka čez eno leto, ga je ta ponovno prelisičil. Hudiča je prepričal, da ta zleze na drevo in zanj nabere sadje. Medtem ko je bil Hudič na drevesu, pa je Jaka v drevesno lubje izrezal križ, da Hudič ne bi mogel zlesti z drevesa. Zato je moral slednji obljubiti, da Jaka ne bo nadlegoval še nadaljnjih deset let. Kmalu zatem pa je Jaka umrl. Vendar pa Bog ni želel sprejeti v nebesa tako nesramnega človeka. A tudi Hudič se je držal svoje obljube, da ne bo preklel Jakove duše, in ga ni spustil v pekel. Zato je poslal Jaka v temno noč z enim samim gorečim ogljem in Jaku ni preostalo drugega, kot da oglje postavil v izrezano čebulo in blodi po Zemlji vse od takrat.

jackolanternjpg1.jpg

Skopušni Jaka

  

 

Na Irskem in Škotskem so ljudje začeli izdelovati svojo različico Jakove laterne, ko so začeli izrezovati strašljive podobe v čebulo ali krompir ter jih postavljali na okenske police ali v bližino vrat, da bi odvrnili od obiska Skopušnega Jako in druge nezaželene duhove. V Angliji so za izrezovanje uporabljali peso. A šele prišleki v Ameriko so začeli izrezovati buče, potem ko so v novem svetu odkrili ta sadež, ki so ga staroselci obdelovali že 5000 let pred prihodom Evropejcev.

 

Neli

 

 

Predlagana povezava:

če si slučajno še niste pogledali serije dokumentarno/igranih filmov Lov na čarovnice v produkciji RTV Slovenija, si jih oglejte na spletu.

 

1. del: Lov na čarovnice – Grmade so zagorele

2. del: Lov na čarovnice – Slovenske vešče

3. del: Lov na čarovnice – Na grmado s čarovnico!

  • Share/Bookmark

2 odzivov

Okt 12 2009

Drobci: Črtna koda – vse najboljše

Tisti, ki za svojo domačo stran na spletnem brskalniku uporabljate igoogle.si, ste minuli teden zagotovo zasledili ikono v obliki črtne kode, ki se je nekaj dni pojavljala v naslovni vrstici. Google se je na tak način poklonil črtni kodi, ki te dni praznuje 57. rojstni dan.

showupc.aspx

Črto kodo so namreč patentirali 7. oktobra 1952 v ZDA. Za njenim izumom stojita Bernard Silver in Norman Joseph Woodland, ki sta se lotila raziskovanja sistema za avtomatično odčitavanje produktov na blagajni. Sprva sta mislila, da leži rešitev v ultravijoličnem tisku, a se je sistem izkazal za nezadostnega. Woodland pa je kmalu prišel na izoblikovanje ideje na podlagi Morsove kode. Tako je pike, ki označujejo Morsovo kodo v pesku enostavno razpotegnil na tanjše in debelejše črte.

Čeprav sta idejo patentirala, ta ni postala širše razširjena, saj še ni obstajala tehnologija, ki bi črtno kodo lahko odčitavala. V temu času namreč še nista obstajala dva osnovna elementa, ki sta potrebna za sestavo odčitevalcev: laserji in digitalna fotografija, ki je del tako imenovanega CCD čitalnika (charged – coupled device). Mimogrede, za izum CCD čitalnika sta minuli teden dobila Nobelovo nagrado za fiziko izumitelja Willard S. Boyle in George E. Smith.

Tako je črtna koda doživela svojo premiero šele leta 1974 v supermarketu v zvezni državi Ohio, ko so bili paketki žvečilnih gumijev prvi opremljeni s črtno identifikacijo, kot jo poznamo danes in jo je razvilo podjetje IBM. Današnje črtne kode kodirajo 12 številk, ki vsebujejo številko dodeljeno proizvajalcu in številko dodeljeno posameznemu produktu. Črtna koda omogoča lažje sledenje produktu na celotni poti od izdelave do prodaje in poenostavljeno inventurno poslovanje.

Kaj pa čaka trgovce in potrošnike v prihodnje? Zagotovo se črtna koda kljub lepi starosti še ne bo poslovila, saj je infrastruktura čitalcev in drugih potrebnih aparatov preveč zapletena in draga, da bi se jo hitro menjalo za novejšo tehnologijo. Tako nas bo črtna koda kot napovedujejo strokovnjaki spremljala še vsaj eno desetletje, čeprav jo že izpodrivajo novi sistemi. Eden izmed črtni kodi najbolj nevarnih sistemov je RFID (Radio-frequency identification), ki se jo danes že uporablja npr. na ciljih raznih tekmovalnih prireditev. Prednost RFID je, da lahko odčita bolj zapletene kode na večjo razdaljo.

Neli

  • Share/Bookmark

Še brez komentarjev.

Sep 30 2009

Zakaj zgodovina?

Dobrodošli na blogHistoria – medmrežni prostor za vse ljubitelje zgodovine, pomožnih in sorodnih zgodovinskih ved! Zagotovo se sprašujete zakaj smo se aktivni raziskovalci zgodovine odločili pisati dotičen blog. Zakaj prav zgodovina? No, razen tega, da se kot že rečeno aktivno ukvarjamo s proučevanjem zgodovine in njenih procesov, se lahko vprašamo kaj je tisto, kar nas vleče v preteklost, v srčiko človeškega spomina? Morda umik vsakodnevnemu brezglavemu sodobnemu življenju? Morda družbeno pogojene karakteristike, ki so vdete v osebnost vsakega od nas, ne da bi za to vedeli vzroke? Prav tu pa nam lahko zgodovina da vpogled v kar je bilo in kaj naj bi bilo. Lahko nas navdahne s perspektivo in, če le iščemo dovolj podrobno, celo pomenom. Sprejemanje namesto ignoriranje zgodovine lahko našo sedanjost vodi s preprostim spoznanjem, da je to kar smo, v bistvu to kar smo bili.

 Obstajajo tisti, ki verjamejo, da je potrebno živeti v sedanjosti, v »tu in zdaj«, vsako proučevanje zgodovine pa je po njihovo velika izguba časa. Sleherna vrednota je za njih vrednota sedanjosti, vsako učinkovito dejanje pa je le dejanje za prihodnost. Velikokrat si rečem, kako popolnoma zdolgočaseni morajo biti ljudje, ki imajo taka stališča. Zgodovina nenazadnje ni le naštevanje daljnih podatkov in nepomembnih namigovanj (čeprav je, kot pravi moja prijateljica, polna »mrtvih tipov«).

 Zgodovina je potovanje katerega del smo vsi, tudi »mrtvi tipi«. Je dokument celotnega človeštva, z vsemi našimi čuti, upanji in željami. Zgodovina kaže našo neomejeno zmožnost za dobroto, zlobo, najbolj daljnosežne dosežke, največje pomanjkljivosti, naš razum in našo slaboumnost. Zgodovina ni nič drugega kot zemljevid človekove narave, ki se je na določeni točki ločila od preostalega živalstva in ki na določeni točki nemalokrat pokaže svoje najtemnejše prvinske instinkte.

 A morda je zgodovina v prvi vrsti pravzaprav dar – dragoceno znanje, ki je plod časa in obstoja. Če jo pravilno izrabimo lahko najdemo pomemben vidik, ki nam pove kdo smo kot ljudje, ljudstvo, človeštvo, kam smo namenjeni ter zakaj. Zgodovina nam daje možnost, da vidimo naše bistvo na stopnji čistosti, ki si jo izvolimo, pa čeprav nas zanima samo kdo je izumil papir za peko peciva, ali pa kje se končajo naši nagoni in začne naš razum.

 In končno, zgodovina ni ločena od naše sedanjosti ali prihodnosti. Je tako resnična, kot je resnično naše življenje. Če dovolimo preteklosti, da poseže v naša življenja, potem zvabimo celotno znanje, dosežke in izkušnje naših prednikov v naše bistvo. In to ni nekaj kar bi bilo vredno ignorirati, pač pa bi morali ceniti, se iz tega nekaj naučiti in konec koncev spoštovati. Če bomo dovolili lahko prav to izvabi na plan najboljše plati naše civilizacije, najboljše iz nas samih in nas oplemeniti z vero v sočloveka, upanjem za našo prihodnost in razsvetlitvijo v našem vsakdanjem življenju.

 Zaradi vsega zgoraj naštetega torej zgodovina, ta blog in naše povabilo, da se nam v našem spoznavanju pridružite s svojimi komentarji, vprašanji in prispevki. Mi pa se bomo ta čas trudili in vam sporočali novice o novih odkritjih, podajali poročila o okroglih mizah in simpozijih ter vas (upamo) spoznavali z zabavnimi in manj zabavnimi dejstvi iz preteklosti.

 Neli

  • Share/Bookmark

6 odzivov