Arhiv za 'Sposojeni blogi' Kategorija

Okt 28 2009

Sposojeni blog: Teorija zarote o izgubljenem bombniku

Čemu izgubljati besede in čas o izgubljenem vojaškem letalu pod Rjavino? Odgovor je preprost: zato, ker razbito letalo dejansko obstaja, vse zgodbice in podatki, ki so se napletle okoli njega, pa so si protislovne …

b17_nad_n.jpg

Najprej nekoliko ozadja. Dejstvo je, da je naše ozemlje med drugo svetovno vojno preletavalo na tisoče letal, število je naraščalo predvsem po vključitvi ZDA v vojno. Mnogi starejši še pomnijo, kako so se tresle šipe na oknih, ko je po več sto letečih trdnjav letelo preko Slovenije in čez Karavanke. Zavezniške izgube so bile samo med bombniki ocenjene na 12 000 (dvanajst tisoč!), žrtev med člani posadk pa je bilo več kot 100 000. Podatka o ostalih letalnih napravah pa žal nisem našel. Torej ni čudno, da je na naše ozemlje med vojno padlo več sto letal, ki so se po navadi hudo poškodovana opotekala nazaj proti svojim oporiščem in jim je med vračanjem preprosto zmanjkalo »sape«.

Med Ljubljančani je najbolj znano letalo, ki se je leta 1944 nesrečno zrušilo na Plečnikovo umetnino – Narodno in univerzitetno knjižnico, ob čemer je zgorelo 60 000 dragocenih knjig. Vendar to ni bilo vojaško, temveč nemško poštno letalo. V javnosti je bila zaradi lahko dostopnega terena in mnogih prič dobro znana še nesreča ameriške leteče trdnjave B-17 na Mali planini, o kateri ste lahko nekaj prebrali tudi na naših straneh, po tem pa je našega védenja kaj kmalu konec.

Na forumu PZS sem nekoč zasledil debato o bombniku pod Rjavino, ki me je tako kot vse kar je zgodovinskega, takoj pritegnila. Žal so dopisovalci kmalu ugotovili, da so podatki o dogodku zelo skopi in nasprotujoči.

Zatekel sem se k vsemogočnemu Googlu in uspelo mi je najti popis letal obeh strani, ki so se med vojno zrušila na ozemlje nekdanje Jugoslavije. Popis je impozanten, saj se na njem nahaja kar 1050 letal. Nekatera imajo navedena celo imena članov posadke, kraj padca, operativno nalogo in vzrok nesreče. V marcu in aprilu 1945 je bilo po tem popisu na ozemlju današnje Slovenije evidentiranih devetnajst (19) zrušenih letal, vendar samo eno na območju gorenjske. To je bilo pri Jesenicah, 4.marca1945, ko je bilo med napadom na vlak zadeto s protiletalskim topom. Večina od teh devetnajstih letal je bila sicer sestreljenih v okolici Maribora, ki je imel zaradi vojne industrije najboljšo protiletalsko zaščito. Ampak – v vsej našteti množici letal ni nobenega, ki bi vsaj približno ustrezal po datumu nesreče, niti po lokaciji.

Šel sem preverit še v podatkovno zelo bogato knjigo Spomin in opomin gora (avtor France Malešič), kjer sem dejansko našel tale zapis: Konec marca 1945 se je ameriško letalo »leteča trdnjava« zaletelo v južne stene Male Rjavine (Atlas 54 A 3). Zrušilo se je v grapo vzhodno od Pungradov na Zgornji Krmi. Pri tem se je smrtno ponesrečilo vseh 11 članov posadke. V juniju so našli razbitine letala in ob tem nekatere od ponesrečenih, drugi pa so bili še pod snežnim plazom. V začetku julija je vojaška uprava vse ponesrečence spravila v dolino. Pokop je bil skupen, verjetno v Beogradu. (Avgust Delavec po pripovedovanju domačinov iz Radovne)

»Zgodba« iz Dela in zapis v knjigi, se torej skoraj nikjer ne pokrivata. Še najbolj prideta skupaj v tem, da se je dogodek zgodil marca 1945 in da je šlo za ameriški težki bombnik. Takoj nato pa je vsake podobnosti konec. Poglejmo našteta dejstva:

Smeri poleta sta si popolnoma nasprotni: • Po prvi razlagi naj bi letalo letelo iz Italije proti Cerknemu, kjer naj bi s padali odvrglo materialno pomoč partizanom. • Po drugi naj bi bilo poškodovano nad Mariborom in je letelo proti Italiji.

Navedena sta različna modela letal: • Leteča trdnjava se je imenoval težki bombnik B-17 • Liberator je bil model B-24.

Razlikuje se tudi navedeno število članov posadke: • 8 članov • 11 članov

Veliko različnih informacij je zapisanih tudi na forumu.

Kdo ima torej prav? Če sploh kdo?

Ni mi preostalo drugega, kot da grem na teren in se na svoje oči prepričam. Ko sem se iz Kota po PP povzpel na Luknjo peč, sem v sestopu nadaljeval čez Teme in tam res naletel na ostanke nesrečnega letala, nametane na kup v mali dolinici. Vzel sem si dve uri časa in se povzpel proti vrhu melišča pod Rjavino, v katere steno je letalo treščilo. Prekrižaril sem ga v cik-caku in naletel na še precej raztresenih delov, še več jih je verjetno pod gruščem.

Našel sem nekaj nerazpočenih letalskih bomb, ki so bile dokaj majhne (35- 40 cm dolžine in 6-7 cm največjega premera). Potežkal seveda nisem nobene, a glede na to, da so napolnjene z eksplozivom (ki je lahek), vsekakor ne morejo imeti več kot 20 kg. Druga stvar, ki sem jo našel, je bil prednji del letalskega motorja. Pogled v njegovo razbitino je zanimiv za poznavalce, saj je lepo vidna celo zračna loputa v sesalni cevi. Ker nisem imel razloga, da bi se bal starega motorja, sem po izkušnji enega od forumašev še sam izmeril premer motorja – z oznakami na pohodnih palicah. Nameril sem pol metra, torej 50 cm. Zakaj je pomemben prav ta podatek? Deli so preprosto premajhni tako za letečo trdnjavo kot za Liberatorja.

• Liberator in B-17 sta imela ogromne motorje. Motor od B-17 je imel po podatkih na spletu premer 138 cm, motor Liberatorja pa 122 cm.Razlika je torej približno 1 : 2,6

• Ker so bile v letalu bombe, je šlo definitivno za bombnik. Oskrbovalna akcija s tem tipom letala ni izvedljiva, saj nima zadnjih vrat za izvlek tovora s padalom, kakor je to pri transportnih letalih. Torej letalo gotovo ni bilo namenjeno na oskrbovalno akcijo v Cerkno.

• Težki bombniki so nosili težje bombe od najdenih, namreč v razponu od najlažjih 50 kg do najtežjih 1800 kg.

Moj laični zaključek o zadevi, ki občasno vznemirja vedoželjne gornike tam na brezpotjih nad Krmo je, da pod Rjavino leži ameriški bombnik manjšega tipa, ki je (glede na to, da še ni odvrgel bomb) letel na neko manj pomembno bojno akcijo in – zaradi okvare ali slabega vremena zaključil svojo pot v Julijskih Alpah.

No, pa je minilo pol deževne sobote …

Blog: Gore-Ljudje.net

Avtor bloga: Dušan Škodič

  • Share/Bookmark

Še brez komentarjev.

Okt 26 2009

Sposojeni blogi: Kjer gospodarijo bogovi in hudičji spaki

Odklonilen odnos ljudi do gora je precej star. Zakaj je temu tako, poskušam napisati spodaj. Morda kdo zasluti zametke čara odkrivanja gora že v naslednjih vrsticah. Marsikdo izmed vladarjev in pesnikov izpred stoletij in tisočletij jih je, a to je že tema naslednjega prispevka.

 

Gore so nekdaj pomenile človeku najprej geografsko oviro in nedostopno ozemlje. Za ljudi je bil to tuj, neprijazen svet in nikakor človekovo osnovno življenjsko okolje. Kakor je zapisal leta 1930 že Henrik Tuma, so mnoga stara ljudstva zaradi nedostopnosti smatrala gore »za odvračajoče, skrivnostne in posvečene. Gore so bile stanovališča zlih duhov, demonov, besov, Olimp je bil sedež bogov Kronidov«. Prav tako zaradi svoje mogočnosti, nedostopnosti in višine – torej bližine z nebesi, so tako rekoč vsa ljudstva, ki so živela v bližini gorstev, imela goro za simbol božanskega, na kateri je lahko živelo eno ali več božanstev, posamezna gora pa je bila lahko pomembna tudi v mitologiji, kot npr. Ararat in Sinaj. Kjer novodobni turizem niti alpinizem ne moreta spodnesti tradicionalnega verovanja v goro kot prebivališča bogov (Nepal, Tibet, Indija), je tako še danes.

 

Toda na gorah niso vedno živeli le bogovi, ponekod je gospodarilo tudi zlo, ki je simboliziralo za človeka skrajno neprijazen svet. Takšen je primer iz Švice. »Še v 14. stoletju je mestni svet v Luzernu zagrozil hribolazcem za pristop na goro Pilatus (1920 m) težke kazni, ker so po njegovem pečevju gospodarili hudičji spaki. Dejansko je bilo leta 1387 kaznovanih šest duhovnikov iz Luzerna, ki so polezli nanj, na dolgotrajno ječo. Albert von Bronstetten še leta 1481 v opisu Švice trdi, da je gora Rigi, ne le središče Švice, ampak vse Evrope in obenem sedež blaženih duhov. Ko je leta 1518 župan švicarskega mesta St. Gallen de Watt z nekaterimi učenjaki hotel zlesti na Pilatus, pokazala se jim je baje pošast Poncija Pilata, da so od groze vsi zbežali. Šele l. 1555. prispel je na vrh Konrad Gassner s predhodnim dovoljenjem oblastva,« je zapisal Tuma.

 

Čeprav govori Tuma o gorah na splošno, pa je seveda treba povedati, da so bili »tabu« predvsem vrhovi gora, a samo tisti, ki so dovolj visoki. Merilo ni bila nadmorska višina, ampak geografski pogoji, ki na njih vladajo (klima, teren, odsotnost rastlin, večni led, sneg, skale). Gre torej za popolnoma tuj svet, ki ni namenjen človeku za preživetje. Nizki vrhovi in nižji predeli gora niso bili tabu. Prve najdbe v našem visokogorju segajo na primer v obdobje 7500-6000 let pr.n.š. Govorijo o iskalcih rud in selitvah prazgodovinskih pastirjev s planine na planino nad gozdno mejo, dokazi o obstoju kamenodobnega in mezolitskega lovca v našem visokogorju pa so še starejši. Sezonske naselbine so se številčno razmahnile predvsem v rimskem času, še posebej v pozni antiki. Takrat so v visokogorju poleg iskalcev rud glavno poselitev predstavljale planine. Kolikor vem, ni podatkov o tem, če so v rimskem času na planinah že sirarili – čeprav je bilo sirarstvo pri Rimljanih razvito -, gotovo pa so izdelovali sir na planšarijah v 12 -13. stoletju. Po pozni antiki je prišlo v naših Alpah do upada planšarstva. V srednjem veku so nato visokogorske planine začeli uporabljati staroselski Lahi, od katerih so dediščino le počasi prevzeli Slovani, ki so sprva živeli le po nižinah in dolinah. Kljub tabuiziranim vrhovom naših Alp, pa so pa so bili zelo pomembni prelazi, ki so bili prav tako sezonsko obljudeni.

 

Blog: Fotografski in plezalni grifi

Avtor bloga: Urban Golob

  • Share/Bookmark

En odziv