Arhiv za 'Serija' Kategorija

Mar 09 2010

Serija: Cenzura (1. del)

V današnjem prispevku bom nekaj malega napisal o cenzuri, ker je to tema, s katero se trenutno ukvarjam, menim pa da bi utegnila biti zanimiva tudi za bralce blogHistorie. Prvi del obsega definicijo cenzure, izhajajočo iz slovarskih gesel, nadaljevanje pa nekoliko predstavi začetke cenzurnega delovanja pri nas. V naslednjih dveh oziroma treh prispevkih pa bom dodal še nadaljevanje cenzure in pa pregled načinov cenzure.  

Cenzura 

Cenzura je definirana na različne načine. Prva je slovarska definicija, ki nam jo ponudi SSKJ:

cenzura -e ž (u) uradno pregledovanje javnosti namenjenih del.[1]

Drugo definiciji lahko najdemo na spletnih straneh www.wikipedia.org, ki nam v slovenščini postreže le s skopo definicijo:

Cenzura je postopek nadziranja informacij ali podatkov, ki se prenašajo preko medijev. Namen cenzure je preprečiti objavljanje in razširjanje gradiv, katerih vsebina je v nasprotju z interesi države.[2]

Za nekoliko natančnejšo razlago lahko pogledamo v slovar tujk:

cenzúra  -e  ž [lat.  censura ocena, presoja; urad cenzorjev] 1. a) nadzorni pregled javnosti namenjenih del b) preprečitev objave in razširjanja del po takem pregledu 2. urad, ki opravlja to delo 3. v Katoliški cerkvi obsodilna sodba in kazen zaradi širjenja neodobrenih publikacij PR. 4. potlačitev, stopnja v razčlenitvi osebnosti PSIH.[3]

V tem primeru, pri katerem je govora predvsem o cenzuri literature so uporabne predvsem definicije 1, 2  in 3. Četrta je na področju, ki se nahaja med knjižnostjo in zgodovino malo manj uporabna, vendar nakazuje nekaj represivnega.

 

Pregled zgodovine cenzure 

Cenzure se je prva poslužila Cerkev, ki je leta 496 sestavila seznam priporočenih in prepovedanih del. Naslednja faza je bilo omejevanje knjig in spisov na univerzah, ker so prav tako obstajali seznami heretičnih in apokrifnih spisov, ter prepoved prevoda  sv. pisma v ljudske jezike. Močneje se je cerkvena cenzura razvila z uvedbo uradne cerkvene cenzure 1543, posebno velik zagon pa je dobila s širitvijo protestantizma in tako tudi širjenjem knjig, ki cerkvi niso ustrezale. Leta 1559 je bil izdan prvi Index Librorum prohibitorum, ki je nato izhajal vse do leta 1948.  To nam kaže na veliko željo po nadzorovanju razširjanja idej, ki bi morebiti škodile cerkvi. Prav tako pa se v šestnajstem stoletju začne uvajati posvetna cenzura.

Cenzura na Slovenskem 

Cenzurno delovanje na Slovenskem je pregnalo že prve slovenske knjige. Deželni knez je namreč tiskarja Janža Madelca izgnal, ker je v svoji tiskarni v Ljubljani natisnil delo Jezus Sirah, ki ga je prevedel Jurij Dalmatin. Trubarjeva Cerkovna ordinga, ki je izšla leta 1564 brez  dovoljenja, je bila po natisu takoj zaplenjena. Močan vpliv na slovenske knjige so imele protiferormacijske komisije, tako cerkvene kot posvetne. Zaplenile in večinoma zažgale so veliko slovenskih knjig, ki so izvirale iz delovanja protestantskih piscev. V obdobju med protireformacijo in obdobjem vladanja Marije Terezije, torej nekje med letoma 1600[4]  in 1740[5] so tisk nadzorovali jezuiti, s prevzemom oblasti s strani Marije Terezije pa se vpliv cerkve na državno cenzuro zmanjša, predvsem po letu 1746, ko cerkvena cenzura ni več avtomatično tudi državna cenzura. Leta 1781 izide cenzurni zakon in že naslednje leto je ustanovljena cenzurni urad z najvišjimi pristojnostmi, imel pa je status posebne državne institucije. Po letu 1801 sodi cenzorski urad v delokrog policije. Cenzura v tem času je bila pretežno preventivna. Vsako delo, ki je imelo namen izit, sta pregledala dva cenzorja, in če je bilo potrebno tudi trije. Avtor je običajno imel možnost popravljanje ali skrajševanja dela. Od leta 1795 je centralna cenzurna odredba uredila nadzor nad uvozom in distribucijo knjig, uvedla dovoljenje za natis, imenovano imprimatur[6],  in pa lastnoročni podpis cenzorja. Imprimatur je bil pogosto natisnjen na notranji naslovnici knjige, pod naslovom. Nova sprememba cenzurne zakonodaje leta1810 je uvedla štiri stopnje omejitve. Prva je bila »admititur«, kar je pomenilo da je knjigo dovoljeno tiskati in razširjati brez omejitev. Naslednja stopnja je bila »transeatur«, kar je pomenilo da jo je dovoljeno tiskati in prodajati, vendar z omejitvijo oglaševanja. Še strožja je bila omejena uporaba »erga schedam conceditur«, najstrožja stopnja pa je bila prepoved, imenovana »damnatur«[7], ki je prepovedovala natis knjige in razširjanje rokopisa, torej smrt knjige.

Zakoni, ki so omejevali tisk ali urejali delovanje cenzurnih uradov so bili napisani precej ohlapno. V njih je bilo prepovedano žaljenje cesarske rodbine, državnega poglavarja, uradnike, prepovedani so bili deli, ki so spodkopavali vero (predvsem katoliško), zagovarjali socializem in podobno, dejansko pa je bila vsaka cenzorska odločitev še vedno subjektivna in je bila odvisna od cenzorja samega. Pomemben delež cenzure odpade na dnevno časopisje, tednike in občasne liste. Predvsem je bila na udaru satira in karikature, ki jih je natančneje obdelal Damir Globočnik v članku Nekaj slovenskih karikatur in nekaj gradiva o cenzuri 1869 – 1941.[8]

 Primož


[1] SSKJ

[2] http://sl.wikipedia.org/wiki/Cenzura, ogled 24.2.2010

[3] Slovar tujk, CZ, 2005

[4] Jezuiti so v Ljubljani od leta 1597 dalje.

[5] Marija Terezija je vladala med leti 1740 in 1780

[6] Imprimatur izhaja iz latinščine in pomeni »se lahko natisne« – vir Slovar tujk. Na angleški wikipediji je primer imprilmaturja v Newtoonovi knijgi

[7] Damnatur pomeni »se obsodi«, se prepove natis(slovar tujk)

[8] Zgodovinski časopis 1999, št 2, letnik 53

  • Share/Bookmark

Še brez komentarjev.

Feb 22 2010

Serija: Rodoslovje – opredelitev (1)

Objavil BlogHistoria pod Serija

Ker se vsi pisci tega bloga tudi aktivno ukvarjamo z rodoslovjem, smo se odločili predstaviti to sorodno disciplino zgodovinopisja skozi serijo prispevkov, ki bo pojasnila glavne vidike raziskovanja rodoslovja in družinske zgodovine. S serijo se bomo srečali štirikrat, in sicer enkrat na teden v naslednjih nadaljevanjih:

  1. opredelitev rodoslovja
  2. zgodovina rodoslovja
  3. orodja raziskovanja
  4. razširitev raziskovanja

 

Danes bomo, kot je razvidno iz naštetega, opredelili, kaj pravzaprav je rodoslovje. Slovar slovenskega knjižnega jezika ponuja naslednjo razlago:

Rodoslóvje  -a s (̑) izvor, razvoj rodu; genealogija: raziskovati rodoslovje koga.

 

Najbolj ozka definicija rodoslovja ali genealogije je torej raziskava družinske linije v vseh njenih vejah. Rodoslovje lahko uporabljamo za ponazoritev družinskega drevesa, ali pa samo za iskanje točno določene osebe v družinski preteklosti. Od družinske zgodovine se rodoslovje razlikuje v tem, da se zanima izključno za naslednja dva vprašanja: katere osebe pripadajo družinski liniji in v kakšnih sorodstvenih vezah so z drugimi družinskimi člani?

Družinska zgodovina pa rodoslovne raziskave razširi s podatki o datumih rojstva, poroke in smrti, poklicih in drugimi podatki, ki jih zaznamo o življenju in smrti posameznih prednikov. Družinska zgodovina poleg tega ponuja opis časa v katerem se je posameznik rodil, kaj je pomenil njegov poklic v določenem družbenem okolju, kakšno bi bilo življenje povprečnega človeka njegovega stanu v vsakdanjiku in ob prelomnih trenutkih. Vsekakor je družinska zgodovina nadvse zanimiva nadgradnja rodoslovja, ki sami shemi družinskih linij daje življenje in bistvo same raziskave.

Čeprav se bomo z zgodovino rodoslovja natančneje ukvarjali v drugem delu serije prispevkov, je pomembno omeniti, da je bila ta disciplina raziskovanja v preteklosti pomembna predvsem v vrstah plemstva zaradi sosledja dedovanja premoženja in nazivov. Tako so se lahko zapolnile vrzeli, če je vladar umrl brez zakonitega naslednika, če je izumrla neposredna veja plemiške družine itd. Težava v teh primerih pa so bili ponaredki, ki so se z razvojem diplomatike pojavljali vedno pogosteje.

Danes je rodoslovje poleg splošne radovednosti posameznikov pomembno pri ponovnem združevanju družin, ki so bile razdeljene zaradi različnih razdruževalnih okoliščin. V desetletjih po koncu druge svetovne vojne so številni prisilni izseljenci, politični in ekonomski emigranti, pa tudi družine, ki jih je razdelila železna zavesa preko rodoslovja ponovno poiskali in navezali stik z družinskimi člani v domovini ali drugje po svetu. Tako danes srečujemo primere, ko mnoge slovenske družine v Argentini, ZDA, Avstraliji in Kanadi po dve ali tri generacije trajajoči prekinitvi stikov le-te ponovno navezujejo s sorodniki v domovini.

Internet je prinesel poenostavitev raziskovalne dejavnosti znotraj rodoslovja. Obstaja mnogo internetnih strani, ki raziskovalcem pomagajo pri iskanju virov ali pripomočkov za iskanje. Raziskave so se z nekajletnega dela skrajšale na nekajmesečno ali celo nekajtedensko delo. Internet pa tudi nudi stike s profesionalnimi raziskovalci, ki vedo kje začeti z raziskavo, kaj iskati in kako pridobljene informacije tudi medsebojno smiselno povezati. Tudi v Sloveniji smo pred kratkim ustanovili prvo agencijo za rodoslovne raziskave imenovano Gens Historia, kjer opravljamo vse vrste rodoslovnih raziskav na celotnem območju Slovenije ter obmejnih območjih Avstrije (Celovec, Gradec), Hrvaške (okolica Zagreba) in Italije (Trst, Gorica). Za vse nadaljnje informacije nas lahko poiščete na www.genshistoria.com.

  • Share/Bookmark

Še brez komentarjev.