Arhiv za 'Razstava' Kategorija

Feb 08 2010

Sposojene novičke: Ljubljanski čaj za odvajanje, ki so ga ljubili Američani

Kralj čajev je bil vzdevek, ki so ga dodelili Leu Bahovcu. To je bil znameniti ljubljanski lekarnar s podružnicami po vsem svetu, ki ga predstavlja razstava v Mestnem muzeju.

64662986_bahovec_show.jpgKo se je v Jugoslaviji že napovedovala vzpostavitev kraljeve diktature in ko so se “slovenski podjetniki pritoževali nad davčno obremenitvijo industrije ter beograjsko carinsko in kreditno politiko, ki je bila bolj kot industrijsko razvitim (severozahodnim) delom države naklonjena manj razvitim (jugovzhodnim)” (Vodopivec, Peter v Od Pohlinove slovnice do samostojne države), je ljubljanski lekarnar Leo Bahovec na mednarodnem patentnem uradu v Bernu patentiral recept za čaj Planinka. S čajem, ki so ga med drugim oglaševali s sloganom, ki je tudi naslov razstave v Mestnem muzeju – “Za pomladno kuro priporočamo čaj Planinka!”, je Bahovec dosegel izjemen uspeh. Že ko je 6. januarja 1929 izšel manifest kralja Aleksandra, ki je ugotavljal, da “med narodom in kraljem ne more biti več posrednika”, je Bahovec prodiral na svetovni trg.

 

Oglaševanje kot v veliki Ameriki 64662987_933_mini_show.jpgAvtorica razstave Mojca Ferle nam je ob obisku razstave, ki predstavlja tako Bahovčevo lekarno na Kongresnem trgu kot tudi zanimivo družabno življenje Bahovčevih in drugega ljubljanskega meščanstva, povedala, da je imel Bahovec za prodajo čaja Planinka za čiščenje in poživitev krvi (preprosteje rečeno, šlo je za odvajalni čaj) podružnice na Dunaju, v Pragi, Bratislavi, Budimpešti, Trstu, Rimu, Zagrebu, Beogradu in celo v Tirani in Aleksandriji. Zanimiv pa je tudi Bahovčev vstop na ameriški trg. Bil je eden prvih pri nas, ki je osvojil sodobne oglaševalske strategije, ki jih je pri oglaševanju uporabljal predstavnik v Connecticutu.

Recepti ostajajo skrivnost Ferletova poudari tudi vlogo Bahovčeve žene Lidije v podjetju. Rojena severna Primorka, katere družina se je v Ljubljano preselila po koncu prve svetovne vojne oziroma po priključitvi zahodnega dela Slovenije Italiji, je svoj pečat v podjetju pustila predvsem kot oblikovalka embalaže in oglasov. Njena je bila tudi ideja, da naj se embalažo Bahovčevih čajev prepozna po zeleni barvi. Pa niso izdelovali le čajev. Na seznamu produkcije Bahovčevega galenskega laboratorija je bilo več kot 40 pripravkov. Poleg čaja Planinka so bili ‘uspešnice’ še esenca Florida za masažo proti revmi, prašek Nosal proti nahodu, zdravilna mast za kožo Alpina, Slatinske tablete za hujšanje ter Smreka bonboni proti kašlju in hripavosti. Številni izmed teh receptov ostajajo skrivnost. Tudi na razstavi lahko tako vidimo recepte za več Bahovčevih “arcnij”, pri katerih so na željo Bahovčevih dedičev zakrili količinska razmerja sestavin.

Zgodba o lekarni Pri zlatem orlu na Jurčičevem trgu, ki jo je Leo Bahovec kupil leta 1924 in ki jo je na takrat zelo eminentno lokacijo na Kongresnem trgu preselil leta 1927, je zgodba o uspehu. A to bi verjetno bila tudi brez Bahovčeve iznajdljivosti in podjetnosti. Biti lekarnar je preprosto bila formula za ugoden gmotni položaj. Po besedah Ferletove je bil namreč tako kot danes lekarnarski ‘ceh’ zelo močan in vanj se je bilo težko prebiti. Ko je Bahovec z magisterijem iz farmacije z zagrebške univerze leta 1922 postal najmlajši lekarnar v Ljubljani, je bilo v mestu 12 lekarn in vsem je šlo zelo dobro.

Na predzadnjem predvojnem dunajskem opernem plesu Tega, da jim je šlo zelo dobro, Bahovčevi niso skrivali. Predvsem to velja za trideseta leta, ko sta bila zakonca Lidija in Leo Bahovec člana vseh eminentnih družabnih krogov, vrhunec njune družabnosti pa je bil dosežen leta 1938. Takrat sta se podala na prestižni dunajski operni ples, kar so si lahko privoščili le najbogatejši. Mojca Ferle tako pove, da je bila udeležba na tem plesu velik podvig, saj si je bilo treba omisliti zares veličastno toaleto (večerna toaleta Bahovčevih z opernega plesa je tudi na ogled na razstavi), treba je bilo več dni preživeti v katerem izmed elitnih dunajskih hotelov, pa tudi samo potovanje ni bil le ’skok na Dunaj’.

Elitni avtomobilski klubi Zelo verjetno sta se Bahovčeva na predzadnji dunajski operni ples pred drugo svetovno vojno podala kar z lastnim avtomobilom. Kot tudi v knjigi Od Pohlinove slovnice do samostojne države piše Peter Vodopivec, so se v tridesetih poslovneži in premožneži povezovali v elitnih združenjih, med katerimi so bile podružnice Rotary Cluba in avtomobilski klubi. Te ‘družabne norme’ sta se držala tudi Bahovčeva, ki sta bila člana kraljevega avtomobilskega kluba, pogoj za kar sta bili dobrodelnost in lastništvo avtomobila.

Zgradili dom Ivanu Mačku – Matiji 64663015_bahovec2_show.jpgPoleg avtomobila so meščani svoj status radi pokazali tudi z naročanjem novih vil. Na območju med današnjim Cankarjevim domom in Tivolsko cesto je tako zrasla nova elitna četrt. In po načrtih arhitekta Jožeta Mesarja so na Erjavčevi cesti leta 1935 zgradili tudi modernistično vilo za družino Bahovec. Usoda te vile je simbolna za usodo Bahovčevih, pa tudi za usodo ljubljanskih podjetnikov ter inteligence. Po koncu vojne so namreč vilo družine Bahovec zaplenili, kot oznanilo kreda nove oblastne linije pa se je vanjo naselil partijski funkcionar Ivan Maček – Matija. Ko se je 35 let pozneje izselil, so vilo porušili.

21. aprila 1982 je že porušeno vilo znova obiskala Lidija Bahovec (mož Leo je bil že pokojen) in na list zapisala: “To je del stopnic vile mr. ph. Leon Bahovec na Erjavčevi c. št. 11 (preje 7). Dne 21. 4. 1982 so jo začeli rušiti. Istega dne sem si šla ob 22. uri še enkrat ogledat notranjost že porušenih sob, grozljivo, kaj so naredili iz tako lepega doma! Žalostni in trpko je bilo slovo!” Že prej pa je družino doletelo trpko slovo od lekarne. Tudi to so po vojni zasegli, Leu Bahovcu pa so prepovedali opravljati farmacevtsko dejavnost.

 

Polona Balantič

 

Vir: RTV SLO (6. februar 2010)

  • Share/Bookmark

Še brez komentarjev.

Feb 07 2010

Slovenski kulturni praznik

Objavil BlogHistoria pod Razstava

V ponedeljek, 8. februarja, bodo na dan kulturnega praznika, ki obeležuje obletnico smrti pesnika Franceta Prešerna, slovenske kulturne ustanove brezplačno na široko odprla svoja vrata. Tako bodo prosti vstop na stalne in začasne razstave nudili tudi muzeji in galerije. Nekaj izmed njih pa je pripravilo tudi poseben program. Za vas smo zbrali samo nekaj utrinkov:

 

NARODNI MUZEJ SLOVENIJE

V ponedeljek, 8. februarja 2010 bo vstop v Narodni muzej Slovenije (Prešernova in Metelkova) in na vse prireditve brezplačen, večina publikacij Narodnega muzeja Slovenije pa bo naprodaj s popustom. Od 10. do 18. ure.

PROGRAM PRIREDITEV

11.00: Vodeni ogled razstave Slovenski jezik: identiteta in simbol. Kratka zgodovina Slovencev. Skozi etape prehajanja slovenščine iz jezika ljudstva v jezik naroda in nacije bomo spoznavali zgodovino prostora, ki je v stoletjih postal domovina Slovencev (NMS – Prešernova),

11.00: Strokovno vodstvo po razstavi Pod Napoleonovim orlom. 200 let ustanovitve Ilirskih provinc. Po razstavi nas bo popeljal avtor mag. Jože Podpečnik (NMS – Metelkova),

16.00: “Očetov naših imenitne dela”. Predstavljeni bodo najimenitnejši in najdragocenejši predmeti, ki jih hrani Narodni muzej Slovenije, z nekaj poudarki na zapuščini dr. Franceta Prešerna. Med njimi nas bo popeljal mag. Tomaž Nabergoj (NMS – Prešernova),

16.00-18.00: Strokovnjak svetuje. Obiskovalce vabimo, da v muzej prinesejo predmete iz keramike in porcelana. Dr. Mateja Kos in Janja Slabe jim bosta določili starost in izdelovalca ter svetovali, kako jih čistiti in hraniti (NMS – MEtelkova),

17.00: Javno vodstvo po razstavi Pod Napoleonovim orlom. 200 let ustanovitve Ilirskih provinc.

VITRINA MESECA (na lokaciji Prešernova): Odtis tečaja vrat v utrdbo na Hrušici V Narodnem muzeju Slovenije smo izdelali odtis in repliko ležišča tečaja vrat v poznoantično utrdbo na Hrušici in tako v muzej shranili delček zgodovine. Avtorja: Igor Ravbar in mag. Gorazd Lemajič, Narodni muzej Slovenije

VITRINA MESECA (na lokaciji Metelkova): Konserviranje in restavriranje pahljač “Ta beli let, ki sklene se …” S tem verzom Mallarmé upodobi gib pahljače. V Narodnem muzeju Slovenije hranimo majhno, a bogato zbirko pahljač. Za razstavo Pod Napoleonovim orlom. 200 let ustanovitve Ilirskih provinc smo restavrirali in konservirali dve ter na panojih ob vitrini meseca predstavili postopke konservatorsko-restavratorskih posegov na pahljačah. Avtorici: Gojka Pajagič Bregar in Ana Resnik, Narodni muzej Slovenije.

Oglejte si tudi stalne razstave Narodnega muzeja Slovenije ZAKLADI NARODNEGA MUZEJA SLOVENIJE, SLOVENSKI JEZIK: IDENTITETA IN SIMBOL. Kratka zgodovina Slovencev, STAROEGIPČANSKA MUMIJA, RIMSKI LAPIDARIJ NARODNEGA MUZEJA SLOVENIJE (vse na ogled v NMS – Prešernova) ter ŠTUDIJSKE ZBIRKE UPORABNE UMETNOSTI (na ogled v NMs – Metelkova).

Vljudno vabljeni!

 

SLOVENSKI ŠOLSKI MUZEJ

Slovenski kulturni praznik bomo v Slovenskem šolskem muzeju počastili z dnevom odprtih vrat. V petek, 8. februarja bo vstop v muzej brezplačen, publikacije muzeja pa bodo naprodaj s popustom.

 

Na ogled vabi Stalna razstava Šolstvo na Slovenskem skozi stoletja do leta 1991 z učilnico naših babic in dedkov, občasna razstava Učitelj v novi družbeni stvarnosti med 1945 in 1963 ter razstava Blaž Kocen in začetki pouka geografskih vsebin ter geografije med Slovenci

 

Prešeren in šolstvo

8. februar, Slovenski kulturni praznik je posvečen spominu na največjega slovenskega pesnika dr. Franceta Prešerna.

O Prešernovem šolanju in o Prešernu v šolstvu se je že večkrat ukvarjal tudi Slovenski šolski muzej. Mladi France je bil odličen učenec. Znano je, da je bil vpisan v ZLATE BUKVE v Osnovni šoli Ribnica.

  Njegovi šolski uspehi so se nadaljevali tudi na višjih študijih. Prešerna je ves čas spremljala pesniška muza, sicer njegove mladostne pesmi niso znane, ker je rokopisni zvezek iz dunajskih študentskih let z izjemo nekaj besedil sežgal. Vse do leta 1866 njegovo delo med Slovenci ni bilo cenjeno takrat pa je izšla nova izdaja Poezij (z naslovom Pesmi) in esejem J. Stritarja kjer je zapisal: »Kar je Angležem Shakespeare, Francozom Racine, Italijanom Dante, Nemcem Goethe, Rusom Puškin, Poljakom Mickiewicz – to je Slovencem Prešeren«. Tedaj je začel Prešeren veljati za vrh narodove kulture in s tem za nacionalni mit. Tudi v šolah so se o njem in njegovem delu učile nove in nove generacije učencev. Zakaj?

Uveljavil in kultiviral je slovenski jezik, zahteval enakopravno mesto Slovencev med drugimi narodi na podlagi misli o slovenski državni samostojnosti (več v ES, št. 9, str. 307-314).

V osnovnošolskih čitankah najdemo Prešernove pesmi dokaj pozno, prvič šele dobrih trideset let po njegovi smrti – v Končnikovem Tretjem berilu iz leta 1880, tu je le kratek verz z naslovom Izreki. Janko Leban, ki je leta 1885 napisal knjigo Slovstvena zgodovina v osnovni šoli, je v njej opisal obsežno Prešernovo biografijo. V četrtem Končnikove berilu za ljudske in nadaljevalne šole leta 1884 sta omenjena le dva Prešernova verza iz Pevca in sicer pri berilu Slava in sreča kmetovalstva. Učitelj Fran Praprotnik je menil, da bi v to berilo spadal vsaj še Uvod h krstu pri Savici. Organizacijski načrt za gimnazije in realke v Avstriji iz leta 1849 pri pouku slovenščine omenj med novejšimi pesniki, ki jih je treba pri pouku upoštevati tudi Jarnika in Prešerna. V Novicah, kjer je bil ta načrt predstavljen, je urednik Bleiweis dodal pod črto pripombo: »Med izgledi sedaj živečih pesnikov bodo pač klasičke dela Koseskiga v pervo versto prišle«. Takrat je slovenščina šele postala učni predmet v gimnazijah in šele takrat smo dobili prva berila.

V Peti čitanki Pavla Flereta, ki je izšla leta 1923 je bila prvič v osnovnošolskem berilu objavljena Zdravljica. (slika 1) (več o tem; Tatjana Hojan, Prešeren v čitankah do leta 1941. Ljubljana, Slovenski šolski muzej, 1984; in Prešeren v slovenskih berilih od leta 1941 dalje, v: Šolska kronika 2000, št. 2. Ljubljana, Slovenski šolski muzej, 2000).

Na velik pomen Prešernovega dela kažejo objave njegovih pesmi in zapisov v šolskih berilih in učbenikih od prvega zapisa leta 1880 do današnjih dni. (slika 2)

 

DOLENJSKI MUZEJ

V ponedeljek, 8. februarja 2010, od 14. do 16. ure  vabimo otroke in družine na muzejsko delavnico Medeno satje in čebelica.

Delavnica bo potekala v okviru razstave O čebelarstvu na Gorenjskem in Dolenjskem in je nadvse primerna za družine. Več rok bo hitreje izdelalo dovolj veliko satje in tudi kakšno čebelico več. Oboje pa bo lep in živahen okras v otroški sobi. Udeležite se je lahko kadarkoli v omenjenem času.

Predhodna najava zaželena na tel. 07/ 373 11 30 ali e-pošto: dmnm.recepcija@guest.arnes.si

………………………….

Prijazno vabimo tudi vaše sorodnike in prijatelje,

da si v muzeju med 10. in 17.,

v Jakčevem domu  med 13. in 17. uro ogledajo katero od naših stalnih in občasnih razstav, ob 16. 00 uri pa se nam pridružijo na javnem vodstvu po likovni razstavi Krajina iz muzejskih depojev. Vodil bo soavtor razstave Jožef Matijevič.

 

Vstop je prost za individualne obiskovalce in družine.

 

Prijazno vabljeni!

  • Share/Bookmark

Še brez komentarjev.

Jan 28 2010

Sposojene novičke: Noč muzejev na Hrvaškem

V letošnji peti prireditvi Noč muzejev, ki bo v petek, 29. januarja, potekala v več kot 40 hrvaških mestih, pričakujejo rekordno število obiskovalcev.

Organizatorji so na novinarski konferenci poudarili, da je lani priložnost brezplačnega obiska muzejev v eni noči izkoristilo več kot 150.000 ljubiteljev razstav. V petek ob 18. uri bo svoja vrata odprlo več kot sto muzejev, galerij in sorodnih inštitucij na Hrvaškem, obiskovalci pa bodo lahko obiskali razstave do ene ure zjutraj. V omenjenih prostorih bodo poleg razstav pripravili tudi spremljevalne programe, kot so koncerti, predstave in predstavitve ali pa prodaja muzejskih publikacij in spominkov.

Lani je bilo v Zagrebu več kot 100.000 obiskovalcev, prireditev pa je potekala v 28. hrvaških mestih in 75. muzejskih prostorih.V projekt se je vključil tudi mestni javni prevoz, saj bodo zagrebški tramvaji in avtobusi potnike brezplačno prevažali na relacijah, na katerih se nahajajo muzeji. Podaljšan delovni čas bodo imeli tudi gostinski lokali v bližini muzejev, ob 23. uri pa so napovedali ognjemet.

  • Share/Bookmark

Še brez komentarjev.

Dec 29 2009

Sposojene novičke: Galilejev teleskop – instrument, ki je spremenil svet

Se trditev iz naslova bere kot pretiravanje? Pomislite še enkrat: iz preproste napravice s komaj dvakratno povečavo, ki so jo spomladi leta 1609 po velikih evropskih mestih prodajali kot nekakšno igračo, čeprav je bil njen (predvsem vojaški) potencial oblastnikom po vsej Evropi jasen, si je Galileo Galilej naredil bližnjico do »nebes«.

Kar je »oče moderne znanosti« tam odkril, je ob koncu renesanse pretreslo človekovo dotedanje razumevanje sveta in njegove lastne vloge v njem, do temeljev zamajalo avtoriteto Cerkve in dalo zagon živahnemu miselnemu vrvenju, ki je neustavljivo premikalo meje znanega.

Nebesni glasnik

Resnici na ljubo je treba poudariti, da Galilej ni odkril teleskopa niti ni bil edini, ki ga je usmeril v nebo, toda s svojo različico je videl več kot kdorkoli pred njim. V nasprotju z nizozemskim brusilcem leč Hansom Lippersheyem, ki mu kijkerja, kot je imenoval cev z lečami na obeh koncih, ni uspelo patentirati, ali angleškim astronomom Thomasom Harriotom, ki je tako rekoč sočasno zrl proti zvezdam, a bodisi uporabljal preslab instrument (domnevno šestkratne povečave) bodisi videnega preprosto ni znal interpretirati, je Galilej – že vse od leta 1597 prepričan o pravilnosti teorije o heliocentričnosti vesolja – dobro vedel, kaj počne in zakaj.

Nizozemčevo pogruntavščino je namreč Galilej (tudi v upanju na finančno korist, saj se je zavedal pomena takega »povečevala« za vojsko in trgovino) temeljito izboljšal, menda celo, ne da bi jo prej sploh videl v živo – in po uspešni demonstraciji na zvoniku svetega Marka očaranemu beneškemu dožu poklonil perspicillum, svoj prvi teleskop s približno desetkratno povečavo. V zahvalo za to odkritje s tako izjemnim trgovskim in vojaškim potencialom so mu Benečani poklonili dosmrtni položaj na univerzi v Padovi.

404px-sidereus_nuncius_1610galileo.jpgSledeč načelu, da je treba šibkejšo konveksno lečo uporabiti za objektiv, močnejšo konkavno pa za okular, je svoj instrument še izboljšal, za to pa je potreboval ustrezno kvalitetne leče – izdelal jih je v lastni delavnici, beneški proizvajalci pa so od njega dobili natančna navodila, kako narediti steklo, ki ga je pri tem potreboval. Kmalu je tako izdelal napravo, sposobno do tridesetkratne povečave, s katero se je posvetil proučevanju neba. Iskal je dokaz za Kopernikovo teorijo o vrtenju Zemlje tako okoli Sonca kot tudi okoli lastne osi. Konec leta 1609, ki mu direktor Nobelovega muzeja v Stockholmu Svante Lindqvist pravi »čas, ko se je rodila moderna znanost«, in v začetku leta 1610 je tako Galilej skozi okular svojega teleskopa v vesolju, ki naj bi bilo po tedanjih prepričanjih že raziskano in vse zvezde in planeti v njem popisani, odkril marsikaj, česar po tedanjem prepričanju pravzaprav ne bi smel.

Opazoval je razgibano površje Lune, ugotovil je, da Mlečno cesto poleg tistih, vidnih s prostim očesom, sestavlja še nešteto drugih zvezd in 7. januarja 1610 odkril štiri najsvetlejše Jupitrove satelite (od danes znanih več kot 60!) ter jih kot pragmatičen mož poimenoval po svojih mecenih, Medičejcih (danes se imenujejo po Galileju). Svoja prva odkritja, skupaj s po njegovem trdnem prepričanju najpomembnejšim odkritjem Jupitrovih lun, je popisal v knjigi Sidereus Nuncius, ki je v hitro razgrabljenih 550 izvodih izšla že marca 1610. Kasneje je Galilej spremljal še Sončeve pege (torej nepravilnosti, ki jih popolno telo, kakršno naj bi bilo Sonce, po Aristotelovem pojmovanju vesolja ne bi smelo imeti), se ukvarjal s Saturnom, ki naj bi bil po njegovem mnenju (posledica slabih leč Galilejevega teleskopa) sestavljen iz treh teles, ter spremljal Venerine faze in s temi svojimi opazovanji dokazoval, da se v nasprotju s stoletnimi predstavami vse v vesolju ne vrti okoli Zemlje, temveč se Zemlja skupaj z drugimi planeti giblje okoli Sonca, prav tako pa obstajajo nebesna telesa, ki se gibljejo okoli drugih nebesnih teles.

»Posledice teh ugotovitev so močno zaznamovale razvoj moderne zavesti, saj so zavrnile starodavna in globoko zakoreninjena prepričanja. Nič od tega se ne bi zgodilo, če ne bi ta človek izjemne inteligence navadnega predmeta, ki so ga na ulicah Benetk prodajali kot igračo, preoblikoval v znanstveni instrument,« pravi Paolo Galluzi, direktor Istituto e Museo di Storia della Scienza iz Firenc, kjer hranijo bogato zbirko toskanskih vladarjev Medičejcev, v kateri je glavna zvezda razstav v Rimu in Stockholmu, ki ji pravijo tudi »Mona Liza znanosti«: Galilejev teleskop.

Mučenik znanosti

galileo.jpg

Galileo Galilei

Preostali teleskopi (poleg Lippersheya naj bi do te iznajdbe v istem času prišla vsaj še dva nizozemska izdelovalca očal) so imeli le dva- ali trikratno povečavo, Galilej pa je instrument izboljšal do meje tedanjih obrtniških in tehnoloških sposobnosti izdelovanja leč: 30-kratne povečave. Poleg replik naprav, ki jih je pri izboljšavah teleskopa uporabljal, in dokumentov o njegovih opazovanjih iz obdobja med letoma 1609 in 1611 sta obiskovalcu razstave na ogled tudi Galilejevi iznajdbi mirometer in helioskop, ob pomoči katerih je (v prvem primeru) proučeval Jupitrove lune Io, Evropo, Ganimed in Kalisto oziroma (v drugem primeru) risal sončne pege.

»Instrument, ki je spremenil svet«, je kmalu dobil ime teleskop (v grščini tele pomeni daleč, skopein pa gledati, videti), Galilej pa je bil desetletja edini sposoben učenjakom, ki so hoteli potrditi ali ovreči njegove ugotovitve, dobavljati res uporabne teleskope. Omenimo le enega: Johann Kepler, še ena ključna osebnost znanstvene revolucije tistega časa, je mesece iskal dober teleskop in ga leta 1611 končno našel. Bil je Galilejevo delo.

telescope.jpg

Galilejev teleskop

Zaradi še močneje izražene barvne napake so bili to tudi prek 40 metrov dolgi in posledično sila nerodni inštrumenti. Nadomestili so jih (danes med profesionalnimi absolutno prevladujoči) zrcalni ali reflektorski teleskopi, ki imajo namesto leč dve zrcali. Ta z barvno napako namreč nimajo težav, težava tedanjega časa, zaradi katerega so postali tovrstni teleskopi priljubljeni šele stoletje kasneje, pa je bila v tem, da je bila kakovost takratnih ogledal daleč od kakovosti sodobnih. Prvi res učinkovit zrcalni teleskop z zbiralnim zrcalom je leta 1672 Kraljevski družbi v Londonu predstavil Isaac Newton. Ta kratka naprava je bila sposobna enake povečave kot 37 metrov dolg teleskop.

In kaj se je zgodilo z Galilejevim tipom teleskopa? Preselil se je v teater. Gospa, ki si pri spremljanju dogajanja na odru pomaga s kukalom, v roki pravzaprav drži kos zgodovine znanosti.

Kje smo in kam gremo?

Vrnimo se točno tja, nazaj v zgodovino znanosti, kjer se je Galilej s svojim teleskopom lotil reševanja enega najpomembnejših praktičnih problemov tedanjega časa. Ko je relativno omejena sredozemska luža postala za evropske velesile premajhna in so pomorščaki začeli dramatično premikati meje znanega sveta (in trgov), je namreč problem določanja točnega geografskega položaja ladje na širnem morju postajal vse bolj pereč, njegova rešitev pa v interesu vseh pomorskih velesil.

Položaj nebesnega telesa nad horizontom lahko sicer pomaga določiti čas na določenem mestu, toda nenehno vrtenje nebesnih teles preprečuje vsake neposredne meritve razlik v njihovem položaju med enim in drugim krajem, iz katerih bi bilo mogoče določiti razliko v času med njima. Ta je povezana z geografsko dolžino, in sicer znaša štiri časovne minute za vsako stopinjo geografske dolžine. Zgodovina določanja geografske dolžine je tako pravzaprav zgodovina iskanja natančnega astronomskega ali mehanskega časomera. Vse do 17. stoletja je preglavice povzročalo že preprosto tehnično dejstvo, da so mehanske ure vsak dan zgrešile za več minut. In ker je napaka ene minute pomenila napako četrt stopinje geografske dolžine (na ekvatorju je to 25 kilometrov), je razumljivo, da so bile astronomske metode stoletja edine veljavne.

Galilej je v štirih lunah, ki so krožile okoli Jupitra kot kazalci ure, vidne z vsakega kraja na Zemlji, videl nekakšen kozmični časomer. Postavitve Jupitrovih satelitov se je dalo zapisati v tabele, ob pomoči teleskopa pa bi lahko navigator primerjal čas, napovedan za določeno konfiguracijo, z izmerjenim časom ter tako ugotovil razliko v geografski dolžini med krajem opazovanja in krajem, ki bi bil kot referenca naveden v tabelah. Za to je potreboval dober teleskop z ustreznim sistemom, ki bi omogočal opazovanje tudi na gugajočih se ladjah, tabele gibanja satelitov in natančen časomer.

Galilej je v ta namen oblikoval futuristično čelado, celatone, z vizirjem, na ta_0203_p40b_02.jpgkaterega je pritrdil daljnogled, in svojo metodo predlagal Španiji, kjer je po seriji dragih brodolomov Filip II. že leta 1567 razpisal nagrado v višini 6000 dukatov. A zaradi ozkega polja gledanja Galilejevih teleskopov in dejstva, da je vreme močno vplivalo na možnost opazovanj, Španci nad predlogom niso bili navdušeni. Leta 1637 ga je Galilej izboljšal: predvidel je namreč še nekakšno polkroglasto posodo, v kateri bi sedel mornar s teleskopsko čelado, vse skupaj pa bi lebdelo v olju v še eni polkroglasto oblikovani posodi, tako da bi olje nevtraliziralo vpliv guganja ladje in mornarja ohranjalo v stabilnem položaju. Tudi to za Španijo ni bilo dovolj. Vsemu skupaj je nato Galilej dodal še koncept mehanske ure z nihalom in rešitev ponudil Nizozemski, ki je nagrado razpisala leta 1600. A ne Galileju ne Isaacu Newtonu, ki se je ukvarjal izboljševanjem metode z uporabo pozicije Lune glede na zvezde (kar zaradi bližine Lune, ki je v primerjavi z zvezdami zelo svetla, pa še njeno lego je zelo zapleteno natančno izračunati, ni najbolje delovalo), ni uspelo zadovoljivo rešiti problema.

Preden povemo, komu je vendarle uspelo rešiti težavo in osvojiti nagrado – angleški parlament jo je razpisal leta 1714 –, se vrnimo malce nazaj, v leto 1602, ko se je Galilej začel posvečati raziskovanju gibanja nihala, do česar ga je menda pripeljalo zamaknjeno opazovanje nihanja velikega svečnika v katedrali v Pisi. Ugotovil je (in si s tedaj obstoječimi rudimentarnimi metodami merjenja časa to potrdil), da nihaji enako dolgih vrvic, ne glede na njihov največji odmik in maso, ki niha, trajajo enako dolgo. Danes je jasno, da to velja zgolj za majhne odmike nihala, vendar to za naše potrebe ni posebej pomembno: brez takih poenostavitev najbrž nihče ne bi niti pomislil, da bi se dalo z nihalom meriti čas!

Galilej, ki je skupaj s sinom Vincenzom zaman poskušal izdelati uro z nihalom, je že slep v zadnjem letu življenja razvil tudi zaskočni mehanizem za tovrstno uro. Načrte za prvo delujočo uro z nihalom je sicer naredil Christiaan Huygens, nizozemski matematik, ter zanjo leta 1657 dobil tudi patent. Huygens je bil prepričan, da je z natančnim merjenjem časa na ladji mogoče rešiti problem določanja geografske dolžine, a njegove ure zaradi velikih razlik v temperaturi, vlagi, tlaku … in nenehnega guganja ladje takšne natančnosti na dolgih pomorskih potovanjih niso bile sposobne.

Tak inštrument – pomorski oziroma ladijski kronometer – je razvil šele genialni angleški urar John Harrison. Trideset let je trajalo, da je od zelo težkega in precej velikega prvega modela, ki ga je izdelal leta 1735, napredoval do izjemno natančne naprave, ki jo je bilo mogoče držati v dlani. Reklo se ji je H-4 in pisalo se je leto 1759. Kopijo tega inštrumenta, imenovano K1, je na svojem drugem in tretjem potovanju navdušeno in s pridom uporabljal tudi pomorščak James Cook. A zaradi povsem človeških slabosti, ki so posegle v objektivnost odločanja članov odbora (znameniti Board of Longitude), so ostarelega in razočaranega Johna Harrisona nagradili in mu, najpomembneje, priznali rešitev problema – šele po posredovanju kralja Jurija III., leta 1773.

 

Barbara Bizjak

Vir: Delo.si (24.12.2009)

 

  • Share/Bookmark

Še brez komentarjev.

Dec 23 2009

Sposojene novičke: Majhni užitki velikega diktatorja

Josip Stalin je na klasične akte rad kracal morbidne žaljivke na račun političnih disidentov, ki jih je dal usmrtiti. Nova razstava ponuja vpogled v psiho diktatorja z izkrivljenim smislom za humor.

Čeprav skice aktov, ki so od nedavnega razstavljene v Moskvi, prikazujejo ljudi, ki jih Stalin ni poznal, so ga očitno spomnile na razne politične nasprotnike – in v njem sprožile jezen enosmerni dialog, ki ga je nato tudi izlil na papir. Skice različnih umetnikov iz 19. in 20. stoletja s to “dodano vrednostjo” so zdaj v galeriji Marata Guelmana (eni prvih in najbolj znanih postsovjetskih zasebnih galerij) razstavljene pod naslovom Sporočila velikega vodje: Stalinovi avtogrami.

Rdečelasi prasec Radek – če ne bi scal proti vetru, če se ne bi ujezil, bi bil še živ,”photo_1261153139397-1-1.jpg je tako Stalin napisal čez golo nogo nekega moža. Pri tem je imel v mislih Karla Radeka, nekdanjega vodjo Kominterne in moža, ki je pomagal začrtati sovjetsko ustavo, a se je nato sprl s Stalinom in bil posledično zaprt in likvidiran.

Na skico golega bradatega moža je Stalin narisal na glavo obrnjen rdeč trikotnik, kar bi po nekaterih razlagah pomenilo, da je bil homofob ali pa celo latentni homoseksualec. Spremni komentarji – “Zakaj si tako suhcen?” – so najbrž žaljivka na račun Mihaila Kalinina, visokega boljševiškega aparatčika, ki ga je Stalin potisnil na obrobje.

O “idiotih” tako in drugače

Spet drugje avtokrat “naproša”, naj modelu vendarle kdo priskrbi spodnje perilo, slika golega moža od zadaj pa je izzvala vulgarno opombo, naj se raje loti dela, kot da masturbira. Pravzaprav je veliko njegovih komentarjev tako ali drugače spolno obarvanih: gol moški, ki stoji nad prav tako golo ležečo žensko, je Stalina očitno še posebej spravil ob živce. “Ti idiot,” piše, “si popolnoma pozabil, kaj mora narediti?” Spet drugega moža “obsodi” v svojem tipičnem slogu: “En zamišljen idiot je hujši od desetih sovražnikov.”

385695958-exhibition-reveals-stalin-s-nude-drawings-hobby.jpg?x=360&y=242&sig=Bi81ckw4TjXtSG1Mu65Q1Q--Odobrava pa, denimo, sliko mladega golega mišičnjaka s palico v rokah: “To je najmočnejši tovariš!” je ena redkih pozitivnih opomb. “Sovjetski David se pripravlja na spopad z globalnim imperializmom. Pomagali mu bomo!”

Zbirko skic, ki ni bila do zdaj še nikoli razstavljena in je last anonimnega zasebnega zbiratelja, je Stalin najverjetneje iznakazil v poznih letih; pod “izboljšavami” z rdečim ali modrim črnilom je povsod tudi velikopotezno podpisan. Zadnjega pol stoletja naj bi jih varovali nekdanji diktatorjevi varnostniki.

Razstava je vrata odprla v odštevanju do 130-letnice Stalinovega rojstva; nekdanji voditelj, ki je Rusijo sicer popeljal do zmage v 2. svetovni vojni, a je obenem kriv za smrt milijonov ljudi, v Rusiji še vedno deli javno mnenje. V izogib obtožbam, da razstavljajo ponaredke, organizatorji razstave prilagajo certifikat strokovnjaka z ministrstva za notranje zadeve, ki potrjuje, da je pisava res Stalinova.

Prodati bi se jih dalo za velike vsote

Glede na to, da so pri dražbeni hiši Sothesby’s prejšnji teden pismo s Stalinovim podpisom prodali za 12.500 dolarjev, je težko ocenii, koliko bi bila na trgu vredna ta unikatna zbirka. “Na trenutke smo priče prebliskom njegove podzavesti,” se navdušuje eden izmed kuratorjev razstave, Viktor Turšatov. “Stalin se ‘pogovarja’ s svojimi nekdanjimi znanci, prijatelji, partijskimi tovariši – podobno, kot se stari ljudje včasih pogovarjajo s fotografijami.”

Ana Jurc

Vir: RTV SLO (20.12.2009)

  • Share/Bookmark

Še brez komentarjev.

« Novejši zapisiStarejši zapisi »