Arhiv za 'Primož Tanko' Kategorija

Mar 09 2010

Serija: Cenzura (1. del)

V današnjem prispevku bom nekaj malega napisal o cenzuri, ker je to tema, s katero se trenutno ukvarjam, menim pa da bi utegnila biti zanimiva tudi za bralce blogHistorie. Prvi del obsega definicijo cenzure, izhajajočo iz slovarskih gesel, nadaljevanje pa nekoliko predstavi začetke cenzurnega delovanja pri nas. V naslednjih dveh oziroma treh prispevkih pa bom dodal še nadaljevanje cenzure in pa pregled načinov cenzure.  

Cenzura 

Cenzura je definirana na različne načine. Prva je slovarska definicija, ki nam jo ponudi SSKJ:

cenzura -e ž (u) uradno pregledovanje javnosti namenjenih del.[1]

Drugo definiciji lahko najdemo na spletnih straneh www.wikipedia.org, ki nam v slovenščini postreže le s skopo definicijo:

Cenzura je postopek nadziranja informacij ali podatkov, ki se prenašajo preko medijev. Namen cenzure je preprečiti objavljanje in razširjanje gradiv, katerih vsebina je v nasprotju z interesi države.[2]

Za nekoliko natančnejšo razlago lahko pogledamo v slovar tujk:

cenzúra  -e  ž [lat.  censura ocena, presoja; urad cenzorjev] 1. a) nadzorni pregled javnosti namenjenih del b) preprečitev objave in razširjanja del po takem pregledu 2. urad, ki opravlja to delo 3. v Katoliški cerkvi obsodilna sodba in kazen zaradi širjenja neodobrenih publikacij PR. 4. potlačitev, stopnja v razčlenitvi osebnosti PSIH.[3]

V tem primeru, pri katerem je govora predvsem o cenzuri literature so uporabne predvsem definicije 1, 2  in 3. Četrta je na področju, ki se nahaja med knjižnostjo in zgodovino malo manj uporabna, vendar nakazuje nekaj represivnega.

 

Pregled zgodovine cenzure 

Cenzure se je prva poslužila Cerkev, ki je leta 496 sestavila seznam priporočenih in prepovedanih del. Naslednja faza je bilo omejevanje knjig in spisov na univerzah, ker so prav tako obstajali seznami heretičnih in apokrifnih spisov, ter prepoved prevoda  sv. pisma v ljudske jezike. Močneje se je cerkvena cenzura razvila z uvedbo uradne cerkvene cenzure 1543, posebno velik zagon pa je dobila s širitvijo protestantizma in tako tudi širjenjem knjig, ki cerkvi niso ustrezale. Leta 1559 je bil izdan prvi Index Librorum prohibitorum, ki je nato izhajal vse do leta 1948.  To nam kaže na veliko željo po nadzorovanju razširjanja idej, ki bi morebiti škodile cerkvi. Prav tako pa se v šestnajstem stoletju začne uvajati posvetna cenzura.

Cenzura na Slovenskem 

Cenzurno delovanje na Slovenskem je pregnalo že prve slovenske knjige. Deželni knez je namreč tiskarja Janža Madelca izgnal, ker je v svoji tiskarni v Ljubljani natisnil delo Jezus Sirah, ki ga je prevedel Jurij Dalmatin. Trubarjeva Cerkovna ordinga, ki je izšla leta 1564 brez  dovoljenja, je bila po natisu takoj zaplenjena. Močan vpliv na slovenske knjige so imele protiferormacijske komisije, tako cerkvene kot posvetne. Zaplenile in večinoma zažgale so veliko slovenskih knjig, ki so izvirale iz delovanja protestantskih piscev. V obdobju med protireformacijo in obdobjem vladanja Marije Terezije, torej nekje med letoma 1600[4]  in 1740[5] so tisk nadzorovali jezuiti, s prevzemom oblasti s strani Marije Terezije pa se vpliv cerkve na državno cenzuro zmanjša, predvsem po letu 1746, ko cerkvena cenzura ni več avtomatično tudi državna cenzura. Leta 1781 izide cenzurni zakon in že naslednje leto je ustanovljena cenzurni urad z najvišjimi pristojnostmi, imel pa je status posebne državne institucije. Po letu 1801 sodi cenzorski urad v delokrog policije. Cenzura v tem času je bila pretežno preventivna. Vsako delo, ki je imelo namen izit, sta pregledala dva cenzorja, in če je bilo potrebno tudi trije. Avtor je običajno imel možnost popravljanje ali skrajševanja dela. Od leta 1795 je centralna cenzurna odredba uredila nadzor nad uvozom in distribucijo knjig, uvedla dovoljenje za natis, imenovano imprimatur[6],  in pa lastnoročni podpis cenzorja. Imprimatur je bil pogosto natisnjen na notranji naslovnici knjige, pod naslovom. Nova sprememba cenzurne zakonodaje leta1810 je uvedla štiri stopnje omejitve. Prva je bila »admititur«, kar je pomenilo da je knjigo dovoljeno tiskati in razširjati brez omejitev. Naslednja stopnja je bila »transeatur«, kar je pomenilo da jo je dovoljeno tiskati in prodajati, vendar z omejitvijo oglaševanja. Še strožja je bila omejena uporaba »erga schedam conceditur«, najstrožja stopnja pa je bila prepoved, imenovana »damnatur«[7], ki je prepovedovala natis knjige in razširjanje rokopisa, torej smrt knjige.

Zakoni, ki so omejevali tisk ali urejali delovanje cenzurnih uradov so bili napisani precej ohlapno. V njih je bilo prepovedano žaljenje cesarske rodbine, državnega poglavarja, uradnike, prepovedani so bili deli, ki so spodkopavali vero (predvsem katoliško), zagovarjali socializem in podobno, dejansko pa je bila vsaka cenzorska odločitev še vedno subjektivna in je bila odvisna od cenzorja samega. Pomemben delež cenzure odpade na dnevno časopisje, tednike in občasne liste. Predvsem je bila na udaru satira in karikature, ki jih je natančneje obdelal Damir Globočnik v članku Nekaj slovenskih karikatur in nekaj gradiva o cenzuri 1869 – 1941.[8]

 Primož


[1] SSKJ

[2] http://sl.wikipedia.org/wiki/Cenzura, ogled 24.2.2010

[3] Slovar tujk, CZ, 2005

[4] Jezuiti so v Ljubljani od leta 1597 dalje.

[5] Marija Terezija je vladala med leti 1740 in 1780

[6] Imprimatur izhaja iz latinščine in pomeni »se lahko natisne« – vir Slovar tujk. Na angleški wikipediji je primer imprilmaturja v Newtoonovi knijgi

[7] Damnatur pomeni »se obsodi«, se prepove natis(slovar tujk)

[8] Zgodovinski časopis 1999, št 2, letnik 53

  • Share/Bookmark

Še brez komentarjev.

Nov 13 2009

Poročilo: Totalitarizmi v Muzeju novejše zgodovine

Kot je v moji navadi tudi danes na kratko.

V ponedeljek, 9.11.2009, je v organizaciji organizaciji Študijskega centra za narodno spravo in Muzeja novejše zgodovine Slovenije potekal mednarodni znanstveni posvet z naslovom TOTALITARIZMI – VPRAŠANJA IN IZZIVI. 

Program kje obsegal štiri poglavitne dele, in sicer tri sklope referatov:

  • dr. Tamara Giesser-Pečar : Register totalitarnih režimov in pojavov v Sloveniji
  • dr. Jernej Letnar Černič : Iskanje normativnih odgovorov na totalitaristična hudodelstva
  • dr. Damjan Hančič : Oris revolucionarnega nasilja na Kamniškem 1942-1945
  • mag. Renato Podbersič : Revolucionarno nasilje na Primorskem
  • Andrej Zorko : Mobilizacija v nemško vojsko

 

  • Pavel Jamnik : Zavedanje zločina
  • Dr. Mateja Čoh : »Bande« – teroristične skupine ali provokacija Udbe?
  • Dr. Milko Mikola : Izgoni prebivalstva iz kraja bivanja v Sloveniji v obdobju 1947 – 1949

 

  • Mag. Andreja Valič : Zgodovina za prihodnost
  • Mag. Monika Kokalj Kočevar : Življenjske zgodbe druge svetovne vojne
  • Jože Dežman : Razpad tabujev in tranzicijska pravičnost v Sloveniji

   

Najbolj zanimiv in tudi najbolj obiskan del pa je bil takoj na začetku. Na posvetu je kot gost sodeloval grof Nikolai Tolstoy, angleški zgodovinar in avtor zgodovinskih razprav na temo 2. svetovne vojne in pa keltske mitologije, predvsem osebnost čarovnika Merlina. 

Rodil se je leta 1935 v Angliji, kamor je po ruski revoluciji zbežala njegova družina, v Angliji so se naselili leta 1920. Ni neposreden potomec Leva Nikolajeviča Tolstoja, znanega predvsem po romanu Vojna in mir, pač pa je Lev N. Tolstoj potomec mlajšega brata prednika Nikolaya Tolstoja. Njegovi poglavitni deli s področja zgodovinopisja sta  The Minister and the Massacres in  Victims of Jalta, v katerih jasno kritizira angleško ravnanje po koncu druge svetovne vojne, napisal pa je tudi 500 let dolgo zgodovino družine Tolstoj. 

Na posvetu je v  svojem napol pogovoru z naslovom Nujnost ali zarota govoril o vračanju o Kozakov, domobrancev, ustašev in drugih, ki so jih v poletnih mesecih vrnili Titovi ali Stalinovi vojski. Tolstoj je bil prvi, ki je v poznih 80 letih spregovoril o britanski vlogi pri vrnitvah premagancev. Njegovo spoznavanje te zgodovine se je začelo v zaporu, ko je od nekega stražnik, ki je bil leta 1945 v Avstriji, izvedel, da so morali premagance trpati v vagone in jih pošiljali proti Rusiji. Nekateri so se vrgli z vlaka, da bi si zlomili vrat, in da ne bi bili vrnjeni v Rusijo. Feldmaršal Aleksander je dal namreč jasen ukaz o nevračanju ujetnikov, po Tolstojevih besedah pa je bil Alexander izigran,  s strani McMillana, ki naj bi v svoj dnevnik zapisal celo, da kozake pošilja v smrt. McMillan pa naj bi bil eden od dvojice, ki se z Tolstojem ni nikoli pogovarjal kljub njegovi želji.  

 

Primož

  • Share/Bookmark

En odziv

Nov 05 2009

Drobci: Utrinki iz zgodovine Ribnice

To bo zelo kratek prispevek o nekaterih obdobjih Ribnice in njenih značilostih:

bin.php?id=2005062814374975

Ribnica leži sredi Ribniške doline, vpeta med dvema gorama, ki sta nedomiselno poimenovani  Mala in Velika gora. V podolgovati dolini se je razvila naselbina, ki jo Turjaška rimana genealogija omenja že leta 1082, vendar pa je ta trditev nepreverljiva in tudi ne najbolj verjetna, saj je znano da je dobršen del starejše rimane kronike izmišljen oziroma opremljen z nepravimi podatki. Zanesljivo se pojavi v listinah Turjaških  leta 1220 kot gospostvo, od leta 1263 pa se omenja tudi grad Ribnica (Castrum).  

Naslednje obdobje zaznamujejo turški vpadi, ki naj bi se pričeli na tem področju že leta 1415, potem je sledil premor do leta 1469, nato pa je bilo to področje silovito plenjeno, v nekaterih letih celo štirikrat. Turški vpadi so se raztegnili preko 160 let in trajali do leta 1584. V tem času naj bi trg požgali kar 27-krat (po nekaterih virih 25-krat), nikoli pa niso zasedli Ribniškega gradu, ki je ravno zaradi turških vpadov dobil višje obzidje in širši jarek zalit z vodo iz bližnje Bistrice. Po legendi naj bi na oltarju ribniške cerkve krmili konja turškega poveljnika, vendar o tem nimamo dokazov. No, dokaz naj bi bil odtis podkve na stopnicah, ki vodijo v cerkev, vendar so kamnite in je ta odtis bolj malo verjeten.

Zaradi neugodnih razmer za poselitev, gostih gozdov, dolge zime in nenehnih turških vpadov je bilo gospodarsko stanje v teh krajih zelo slabo in posledično podložniki niso mogli plačevati niti prepisanih dajatev. Tako je dobilo ribniško-kočevsko področje leta 23. oktobra 1492 pravico oz. patent, ki je dopuščal kmečko trgovino brez davka na v celem področju rimsko-nemškega cesarstva. To je pomenilo da so lahko trgovali s kmečkim blagom, ki je obsegalo živino, platno, in morda najpomembnejšim segmentom, lesenimi izdelki.

A pustimo zgodovinski razvoj nekaj časa vnemar in se posvetimo Ribnici na prelomu 19. stoletja, ko je že imela podobo praktično enako današnji. Trg je karejaste oblike, na vstopu in izstopu je precej ozek, v sredini pa se razširi na dva manjša trga, ki ležita na desni strani ceste gledano s smeri Ljubljane proti Kočevju. Prvi je nekje na polovici glavne ulice, poleg Miklove hiše, in vhoda v grad. Na njem je stal vodnjak, ki ga danes žal ni več. Drugi razširjeni del leži na zadnji četrtini trga, gledano proti Kočevju, pred cerkvijo in dekliško šolo. Tudi na tem trgu je stal vodnjak, ki je tako kot drugi končal v livarni v času prve svetovne vojne. O trgu pred cerkvijo in zidavi le-te obstaja precej zanimiva legenda, ki pa je resnična, vsaj glede na rezultate. Ko so leta 1866 ponovno zidali ribniško cerkev, je prišlo do resnega spora med župnikom in tržani, in sicer glede lokacije vhoda v cerkev. Župnik je zahteval, da se vhod obrne proti Bistrici, tržani pa da se ga obrne proti trgu in da ima tako človek, ki stopi skozi glavni vhod pregled nad celotnim trgom. Ker je bila zidava odvisna od prispevkov tržanov, je moral župnik popustit in ribniška cerkev je posledično edina daleč naokoli, ki ima vhod obrnjen za približno pol obrata.

bin.php?id=2005062208053646

Francoski most v Ribnici

 

Razen glavne ulice ima Ribnica še nekaj ulic, ki so krojile življenje in delo tržanov. To so »gasa«, današnja Struška ulica, ki se s sredine trga odpira proti vzhodu. Ta ulica je bila pomembna, ker je bil drugače trg na levi strani popolnoma pozidan in je bila edini prehod izven trga, ki je pomenil dostop do polj in skednjev. Vsi tržani so namreč imeli polja in skednje na desni strani trga, tudi tisti, ki so imeli hiše na levi. Na desni strani je bila namreč takoj za hišami Bistrica, ki danes kaže kaj žalostno podobo, ob prelomu 19. v 20. stoletje pa je bilo tukaj urejeno celo kopališče s kabinami za preoblačenje. Druga ulica je  »mrtvaška(tot’n) gasa«, ki gre v smeri Hrovače in pokopališča. Po njej so nekdaj potekle cerkvene procesije, ki so vodile do kapelice v Hrovači, nato do Rudeževe vile in nato nazaj po »gasi«. Tretja »kravja gasa«, današnja Cesta na Ugar gre z vrhnjega dela trga proti zahodu, čez Bistrico, kamor so vodili napajati živino. Čez Bistrico so leta 1809 postavili kamnit most, ki stoji še danes, in je v ljudskem poimenovanju ostal kot Francoski most.

Toliko za danes, še kakšna informacija pa sledi ob priliki.

Primož

  • Share/Bookmark

Še brez komentarjev.

Okt 29 2009

Poročilo: Zgodovinski in družbeni vidiki cenzure na Slovenskem

V začetku oktobra, natančneje 1. in 2., je v Prešernovi dvorani SAZU potekal znanstvena konferenca na temo cenzure z naslovom Zgodovinski in družbeni vidiki cenzure na Slovenskem.

cenzura-tekst.gif

V dvodnevni konferenci se je zvrstilo 25 referatov, ki so obsegali široke vidike cenzure, tako pravno ureditev, cenzuro v novinarstvu in tudi pregled cenzure skozi zgodovino.

 

Seznam referatov:

 

1.10.

Dean Komel: Cenzuriranje filozofije in filozofija cenzure

Karmen Erjavec in Melita Poler Kovačič: Nove oblike cenzure v slovenskem novinarstvu v času tranzicije

Vladimir Simič: Pravna ureditev cenzure

Janez Cvirn: Avstrijska zakonodaja o tisku in nadzor nad političnim tiskom na Slovenskem (1848-1914)

Egon Pelikan: Ideološka izhodišča cenzure v konceptih slovenskega političnega katolicizma ob koncu 19. in v začetku 20. stoletja

Petra Svoljšak: »Zapleni vse, česar ne razumeš, utegnilo bi škoditi vojevanju«. Delovanje avstrijske cenzure med Veliko vojno

Marjan Drnovšek: Cenzura pisem in politična emigracija

Jure Gašparič: Cenzura v času diktature kralja Aleksandra

Andrej Studen: Ukrepi cenzure na Štajerskem neposredno po objavi Koroščevih punktacij

Gorazd Bajc: Značilnosti fašističnih cenzurnih posegov v Italiji med obema vojnama inprispevek k (s)poznavanju prepovedi uvoza tujega tiska v Jugoslavijo

Bojan Godeša: Italijanska cenzura v Ljubljanski pokrajini (1941-1943)

Boris Mlakar: Primeri delovanja nemške in slovenske cenzure v Rupnikovi Ljubljanski pokrajini (1943-1945)

Vida Deželak Barič: Cenzura v slovenskem odporništvu med drugo svetovno vojno

 

2.10.:

Aleš Gabrič: Cenzura gledališkega repertoarja v prvi in drugi Jugoslaviji

Denis Poniž: Nekaj vprašanj in ugotovitev v zvezi s cenzuro in samocenzuro v slovenski dramatiki 1945-1990

Marijan Dović: Literatura v primežu cenzure?

Peter Stanković: Bunkerji, stereotipi in razpoke. Cenzura v slovenskem celovečernem filmu (1948-1989)

Mateja Režek: Nevidna cenzura. Politična oblast in zgodovinopisje v socializmu

Gregor Tomc: Cenzurirani punk. Analiza primera cenzure Punk Problemov

Eva Kodrič Dačić: Usoda prepovedane knjige. Varovalni mehanizmi v sistemih državnega nadzora tiska

Rozina Švent: NUK – ujetost med zakonodajo in narodnim poslanstvom

Borut Klabjan: Cenzura v zalivu. Boris Pahor in doživljanje cenzure v 20. stoletju

 

 

Žal se zaradi pomanjkanja časa nisem uspel udeležiti obeh dni konference, prisoten sem bil samo 2.10. Na kratko se bom posvetil dvema temama.

 

Najbolj je bil zanimiv del, v katerem je bilo govora o cenzuri v drugi Jugoslaviji, ko cenzure uradno ni bilo. Deloma je to res, saj cenzura ni delovala pri nadzoru pošte in podobno, vendar je ureditev izdajanja časopisov in knjig bila urejena tako, da je praktično onemogočala izid nezaželene literature. Sprva je za to skrbel Agitprop, pozneje pa založniški sveti. Prav tako je bil otežen vnos literature in knjig Jugoslavijo. Formalno republiški komite za kulturo ni izdal soglasja za uvoz, kar je avtomatično pomenilo, da se določena knjiga ne sme prodajati v Jugoslaviji. Posebej so bili na udaru zamejski Slovenci in pa izseljenci, predvsem tisti, ki so emigrirali leta 1945. Tudi cariniki na mejah so pazili na uvoz prepovedane literature. Iz arhiva INZ smo imeli možnost celo videti knjižico, v kateri so bile natisnjene naslovnice prepovedanih knjig in revij.

Precej zanimiv je bil tudi referat Nevidna cenzura. Politična oblast in zgodovinopisje v socializmu, ki je tudi sprožil precej burno razpravo, saj je govoril neposredno o zgodovini današnjega Inštituta za novejšo zgodovino. Cenzura nad zgodovinopisjem pa se je vršila preko dveh vzvodov; prvi je bila finančna (ne)podpora raziskovalnim projektom in drugi, ki je bil kadrovske narave, saj je veljalo nekako za pričakovano, da so kandidati za prosta delovna mesta “moralno in politično neoporečni”.

 

 

Za kratek vtis s konference tole, za resno poglobitev v temo pa naj bi po novem letu izšel zbornik z objavljenimi prispevki.

 

Primož

  • Share/Bookmark

Še brez komentarjev.

Okt 10 2009

Orlando Figes na Škrabčevi domačiji

V sklopu gostovanja v Sloveniji se je tudi v ribniškem koncu mudil poznani profesor zgodovine Orlando Figes. Je predavatelj na slovitem Birkbeck College na Londonski univerzi in proučevalec Rusije. Njegova dela segajo tako na področje ruske revolucije in več pogledov na ta čas, kot na področje kulturne zgodovine, ki jo je zakrožil z monografijo Natašin ples leta 2002 in naslednje leto še v slovenskem prevodu. Sedaj se je mudil v Sloveniji na predstavitvi svoje nove knjige Šepetalci s podnaslovom Zasebno življenje v Stalinovi Rusiji. Prvi dan njegovega obiska je imel dobro obiskano predavanje v Cankarjevem domu, drugi dan pa je bil gost na Škrabčevini. Njegov sogovornik je bil Aleksander Čolnik. Pogovor je potekal v angleščini, in je deloval zelo sproščeno.

orlandofiges004.jpg?t=1255176700                             orlandofiges012.jpg?t=1255176945

Sprva je tekla beseda o knjigi Natašin ples in kulturni zgodovini Rusije, avtorjevem razumevanju »slovanske duše«, ki ji je pripisal precej drugačne lastnosti kot običajno, predvsem v delu, ki se tiče pokornosti, tak da je dejal tudi »I don’t belive in a slavic slave soul«. Pomemben del razgovora je zasedla debata o Tolstoju in njegovem času ter o francoskih vplivih na rusko aristokracijo. Tolstoj je bil v tem kontekstu predstavljen kot povezovalec ruskega naroda, saj je pisal v ruščini in ne v nekakšni mešanici ruščine in francoščine ali celo samo francoščine, kot je bila tedaj navada v ruski plemiški družbi. Drugi del pogovora je bil namenjen Šepetalcem.

Povzetek Figesovega predavanja

Naslov knjige je takšen, ker ima ruska beseda za šepetalca dve verziji in tudi dva pomena. Ena je nevtralna »šepčušij« in pomeni tistega, ki šepeta. Druga, »šeptun«, pa ima negativen prizvok, saj ta beseda označuje istega, ki prišepetuje policiji. Po grobih ocenah je skozi sistem zasliševanj, taborišč, preselitev in smrti šlo oziroma umrlo med 25 in 30 milijonov prebivalcev Sovjetske zveze, kar pomen eno osmino prebivalstva, če vemo, da je imela SZ ob začetku 2. svetovne vojne približno 200 milijonov prebivalcev. Če to prenesemo na neko povprečno družino tistega časa v Rusiji, je rezultat vsaj eden ovaden ali mrtev iz družine ali kroga  znancev. Tudi člani družine Jelcina, Gorbačova in Putina so bili vpeti v začaran krog sistema. Pogosto ljudje niso vedeli zakaj so bili odpeljani v gulag, prav tako pa tega niso vedele družine. Zato tudi ni bilo nenavadno prepričanje,  da je šlo za pomoto. Predvsem pa se poraja vprašanje zakaj tolikšno število žrtev. Če celoten proces postavimo ob bok holokavstu, nismo nič bližje rešitvi. Holokavst je namreč imel jasno idejo, zakaj pobiti Jude, Rome, homoseksualce, duševno bolne. Namen je bil zagotoviti čisto arijsko raso in »lebensraum«. Pri Stalinovih čistkah te ideje ni, pogoste žrtve so bili tudi »stari« komunisti, še posebej v letih 1937/38, ki so bili predani partiji. Tudi maršal Tuhačevski, ki je bil narodni heroj,  je bil hitro obsojen leta 1937 in takoj usmrčen. Zato je vse skupaj nenavadno. Kot bi Stalin imel preganjavico. To lahko razložim z informacijo iz knjige intervjujev z Molotovim, ki so izšli v poznih 80 in v katerih pravi, da je Stalin v vsakem primeru pričakoval spopad z zahodom in je preventivno onemogočil vsakršno morebitno peto kolono. Prav tako je v teh intervjujih izraženo mnenje Stalina o številnih nedolžnih žrtvah: »Če je bil eden od tisočih vohun, potem so žrtve upravičene.«

V tem času se je spremenil vrednostni sistem ljudi. Praktično nemogoče je bilo ohraniti jasne misli v popolnoma dodelanem sistemu propagande, šolstva in medijev. To nalogo so najbolje opravile stare mame, ki so v večini vzgajale otroke zapornikov. Ena izmed starih mam je poskušala posvojiti vnukinjo, katere starša sta umrla v gulagu, in jo je lahko posvojila pod pogojem, da se odseli iz Moskve v odročne kraje Kazahstana, kjer ni mogla dobiti dela za preživljanje. Prisotna je ostra delitev med uradnim in zasebnim življenjem.

Za to knjigo so sodelavci intervjuvali približno 450 oseb, pogosto so od njih dobili fotografije, podatke o ostalih zaprtih ali sorodnikih. Še vedno se mnogo ljudi dobro spomni leta 1937/38 ali 1948, in posledic tistega časa. V Rusiji opažam zanimiv fenomen, in sicer da Rusi izjemno dobro berejo med vrsticami, in da se znajo cenzurirati.

Po koncu pogovora je Figes odgovoril še na nekaj vprašanj. Predvsem je bilo zanimivo eno, v katerem je bil vprašan po mnenju o pravilnosti odločitve tako sodelujočih v NOB, kot v vrstah domobrancev. V treh kratkih stavkih je po moje povedal »credo« zgodovinopisja: Nismo poklicani, da sodimo kaj bilo prav in kaj narobe. Torej ne moremo reči, da je eden imel bolj prav kot drugi, ker ne vemo zakaj se je nekdo odločil tako, kot se je. Na nas (zgodovinarjih, o.a.) je, da raziščemo in prikažemo, kaj se je dogajalo in zakaj se je dogajalo tako.

Po koncu uradnega dela se je Figes še kar nekaj časa zadržal na Škrabčevini, podpisal je precej knjig (tudi meni) in poklepetal z vsemi, ki so to želeli. Dostopen in prijazen, vsekakor je pustil prijeten vtis.

 

P.S.: Natašin ples se odlično bere, Šepetalci pa žal še čakajo na čas.

Primož

Nadaljno branje: www.orlandofiges.com Wikipedia Posnetek predavanja v Cankarjevem domu Prispevek v oddaji Osmi dan Kandela blog o Orlandu Figesu

  • Share/Bookmark

Še brez komentarjev.