Arhiv za 'Na današnji dan' Kategorija

Mar 12 2010

Na današnji dan: Mustafa Kemal Atatürk

Na današnji dan leta 1881 se je v Solunu rodil Mustafa Kemal Atatürk, ustanovitelj turške republike in njen prvi predsednik.

Atatürkova starša, Ali Riza Efendi in Zübeyde Hanim, sta se poročila leta 1871. Imela sta šest otrok od katerih sta preživela le Mustafa in njegova sestra Makbule, ostali pa so umrli že v zgodnjem otroštvu. Oče je pripadal nižjemu srednjemu sloju, svojo družino pa je preživljal kot nižji državni uradnik (bil je neke vrste carinik). Čeprav ni imel nikakršnih poslovnih izkušenj, je pustil svojo uradniško službo in se lotil trgovanja z lesom. Posli so kmalu propadli, začel se je vdajati alkoholu, njegovo zdravje pa je začelo hitro pešati. Tri leta je bolehal za tuberkulozo in nato leta 1888 umrl. Po očetovi smrti se je mati, ki je bila zelo verna in odločna ženska, z obema otrokoma preselila na deželo, k svojemu bratu Huseinu, ki je imel manjšo kmetijo.

Mustafa je najprej obiskoval versko šolo, saj si je njegova mati močno želela da bi postal hafiz[1], nato pa se je na očetovo željo prepisal na posvetno šolo. Kljub materinemu nasprotovanju je z dvanajstimi leti nadaljeval šolanje na srednji vojaški šoli v Solunu. Študij se mu ni zdel težak zato se je učil zelo hitro. Njegov najljubši predmet je bila matematika. Zaradi njegove velike nadarjenosti mu je njegov učitelj matematike, ki mu je bilo prav tako ime Mustafa, nadel ime Kemal (popolnost). Od takrat dalje so ga vsi klicali Mustafa Kemal. S štirinajstimi leti je Mustafa Kemal uspešno zaključil srednjo šolo in se leta 1896 vpisal na višjo vojaško šolo v Monastirju[2]. Po končanem izobraževanju se je vpisal na visoko vojaško šolo v Istanbulu, kjer je leta 1902 diplomiral s činom stotnika. Nato se je vpisal še na vojaško akademijo, kjer je leta 1905 diplomiral s činom majorja. Po končanem šolanju je bil poslan v Damask, kjer je zasedel svoj prvi štabni položaj, leta 1907 pa je bil nato povišan in premeščen k 3. armadi v Solun. Med službovanjem v Damasku in Solunu se je začel zanimati za turško nacionalistično gibanje, ter s svojimi kolegi osnoval tajno združbo imenovano »domovina in svoboda«[3].

 

Atatürkova skupina se je nato s somišljeniki spojila v Komite za združitev in napredek (t.i. Mladi Turki), ki je nasprotoval sultanovi vladavini.

Atatürk se je z manjšo skupino svojih prijateljev in privržencev večkrat sestajal v kavarnah, pa tudi v hiši mame Zübeyde, kjer so dolgo v noč razpravljali o različnih zadevah, ter pripravljali načrte za revolucijo.

Leta 1911 je Mustafa Kemal odpotoval v Libijo, kjer je poveljeval iregularnim četam v bojih z Italijo. Uspešno je ubranil Tobruk in nato leta 1912 postal poveljnik območja, ki je obsegalo mesto Darnah in njegovo okolico.

Atatürk je poveljeval tudi v dveh Balkanskih vojnah. Med drugo balkansko vojno je bil poveljnik štaba na Galipoliju, leta 1913 pa je bil nato poslan za vojaškega atašeja v Sofijo.

Leta 1914, ob začetku 1. svetovne vojne, je Turčija hitro stopila na stran centralnih sil (Nemčija in Avstro-Ogrska) proti trojni Antanti (Velika Britanija, Francija, Rusija). Turčija je uradno stopila v vojno 28. oktobra 1914 in takoj doživela velik poraz v neuspeli ofenzivi proti Rusiji. Leta 1915 je Antanta začela z operacijo v kateri je hotela osvojiti Istanbul in si na ta način odpreti pot do Rusije. V bitki pri Dardanelah je Mustafa Kemal poveljeval 19. diviziji. Tam je skupaj s svojimi možmi preprečil izkrcanje nasprotnikov pri kraju Ariburnu in tako postal narodni junak. Preden so odšli v napad je svojim vojakom izrekel legendarno povelje »Ne ukazujem vam da napadete, ukazujem vam da umrete«. Mustafa Kemal je bil nato zaradi svojih zaslug leta 1916 povišan v generala, dobil pa je tudi častni naziv paša. Leta 1916 je nato prevzel poveljstvo na vzhodni fronti.

Po koncu 1. svetovne vojne je Atatürk zasedel mesto ministra za obrambo. Leta 1919 pa je pod njegovim vodstvom začelo nastajati novo nacionalno gibanje.

Ko so se Grki 15. maja 1919 izkrcali v Izmirju in začeli napad na Anatolijo je Mustafa Kemal Paša  takoj zapustil Istanbul in se 19. maja 1919 izkrcal v luki Samsun. S tem se je začela turška vojna za neodvisnost. Atatürkov cilj je bil preprečiti vdor tujim silam (Veliki Britaniji, Franciji, Italiji in Grčiji), predvsem Grčiji in združiti celoten osmanski teritorij, ki so ga naseljevali turški muslimani,  v neodvisno turško državo. Poleti istega leta je Atatürk izdal krožnico v kateri je narod pozval k uporu proti invaziji tujih sil. V okrožnici je bilo zapisano da »naj bo svoboda vzpostavljena z vztrajnostjo in odločnostjo naroda samega«. To njegovo početje je naletelo na neodobravanje pri turški vladi, ki ga je pozvala, naj se vrne nazaj v Istanbul. Mustafa Kemal tega poziva ni upošteval. Odšel je v Erzurum, ter 9. julija odstopil s položaja generala. Iz klubovanja sultanovi vladi je nato v Anatoliji zbral vojsko, ter sklical zbora v Erzurumu in Sivi, kjer so se zbrali vsi predstavniki iz Anatolije in Trakije, ter določili cilje osvobodilnega boja.

Atatürk je nato 27. decembra prišel v Ankaro, ter takoj začel delati na tem, da bi tam zbral narodno skupščino. Osmanski parlament se je zadnjič zbral v Istanbulu 12. februarja 1920 in bil nato v naslednjih dneh razpuščen. Mustafa Kemal Paša je izkoristlil priložnost in oblikoval novo skupščino, ki se je prvič zbrala 23. Aprila 1920. Na zasedanju je bil Atatürk izvoljen za predsednika začasne vlade. Za vlado v Istanbulu je bila to kaplja čez rob, zato je Mustafo Kemala in njegove somišljenike v odsotnosti obsodila na smrtno kazen. Leto dni kasneje je bil Atatürk zaradi svojih številnih vojaških uspehov proglašen za vrhovnega poveljnika vseh turških sil in povišan v maršala, poleg tega pa je dobil še častni naziv gazi[4].

Turška vojska se je pod maršalom Mustafo Kemalom borila na treh frontah, in sicer na francosko-turški, grško-turški in armensko-turški fronti. Turška vojska je 9. septembra 1922 dosegla dokončno zmago nad Grčijo, zavzela Izmir in Burso, ter v nekaj tednih osvobodila celotno turško ozemlje. 11. oktobra 1922 so okupacijske sile s turško vojsko podpisale premirje, vladavina otomanskih dinastij pa je bila odpravljena. Zadnji turški sultan Vahidettin, ki je med vojno za neodvisnost sodeloval z okupacijskimi silami, je zapustil Istanbul z angleško bojno ladjo. Turška vojna za neodvisnost se je dokončno končala 23. julija 1923 s podpisom Lausannske mirovne pogodbe.

Republika Turčija je bila uradno proglašena 29. oktobra 1923. Mustafa Kemal Paša je bil soglasno izbran za prvega predsednika, glavno mesto nove države pa je postala Ankara.

Istega leta je Atatürku umrla mama. Štirinajst dni po mamini smrti pa se je Atatürk poročil z dvajset let mlajšo Latifo Usakligil. Zakon se je že po dveh letih končal z ločitvijo, kar pa v bistvu sploh ni bilo presenetljivo, saj naj bi se Atatürk poročil bolj iz političnih, kot pa iz osebnih razlogov.

Njegova žena Latifa je bila bojda zelo ljubosumna ženska. Ljubosumna je bila na vse, tudi na Atatürkove prijatelje. Na koncu je postala ljubosumna celo na Atatürkovo psičko, saj je menila, da hišni ljubljenki posveča več pozornosti kot njej. Kljub neuspelemu zakonu je Atatürk posvojil osem otrok (sedem deklic in enega dečka).

Po štirih letih predsedovanja, je bil Atatürk leta 1927 ponovno izvoljen za predsednika. Državi je nato predsedoval vse do svoje smrti 1938. Njegovo petnajstletno predsedovanje je bilo predvsem v znamenju radikalne modernizacije. Z neverjetno odločnostjo je ustvaril nov politični in pravni sistem, odpravil je kalifat, ter sekulariziral vlado in šolstvo. Poleg tega je izenačil pravice moških in žensk, ter odpravil obvezno nošenje tančice. Reformiral je abecedo, ter spodbujal napredek v umetnosti, znanosti, kmetijstvu in industriji. Leta 1934 je izdal tudi nov zakon o priimkih. Ob tej priložnosti mu je parlament nadel znameniti priimek Atatürk (oče Turkov).

Atatürk je po nekajmesečni hudi bolezni umrl 10. novembra 1938 v Istanbulu. Za njim je žalovala vsa država. 21. novembra so njegovo truplo prepeljali v Ankaro in ga začasno shranili v tamkajšnjem etnografskem muzeju. Atatürkove posmrtne ostanke pa so nato leta 1953 prenesli v novozgrajen mavzolej, ki stoji na griču nad Ankaro.

 

KKM

 

Povzeto po:

Patric Kinross, Atatürk – The rebirth of a nation, Istanbul 2004.

Özer Ozankaya, Atatürk’s legacy, Ankara 2001.

Yüksel Pazarkaya, Oktay Atatürk’ü Öreniyor, Ankara 1997.

Atatürk – The birth of a nation, Istanbul 1998.

 


[1] Tisti, ki zna Koran na pamet.

[2] Današnja Bitola.

[3] Turško: »Vatan ve Hürriyet«.

[4] Heroj, vojni junak, zmagovalec.

  • Share/Bookmark

Še brez komentarjev.