Arhiv za 'Kornelija Ajlec' Kategorija

Nov 24 2009

Drobci: O letu 2012 in drugih teorijah o koncu sveta

Če pogledamo na Kolosejevo spletno stran, nam pogled kaj hitro pade na lestvico najbolj gledanih filmov minulega tedna. Tako v Sloveniji, kot v ZDA najdemo na vrhu lestvice film s pomenljivim naslovom 2012. Nič nenavadnega, bo rekel marsikdo, ki ve da ga je režiral eden izmed največjih mojstrov znanstveno fantastičnega žanra Ronald Emmerich, ki je ustvaril med drugim tudi film Dan neodvisnosti. A morda je bolj pomenljiva vsebina filma, saj govori o apokalipsi, ki naj bi doletela naš planet v letu gospodovem, omenjenem v naslovu filma. Hollywood je vendarle znal vedno dobro unovčiti prihajajoče prelomnice, ki naj bi prinesle konec sveta. In tokrat ni nič drugače. A vendarle je še vedno osupljivo, ko pogledamo kako je vera v pomembnost letnice 2012 živa v širši javnosti. Na prodajnih policah je že moč najti razne pripomočke, ki vam bodo prišli prav ob armagedonu.

end_of_the_world_2_small.jpg

Na televiziji se redno vrtijo dokumentarni filmi, na spletnih knjigarnah pa lahko izbirate izmed približno 200 novo izdanimi knjigami, ki predstavljajo »resnično« zgodbo o letu 2012. Če boste brskali po medmrežju za stranmi, ki opisujejo dan apokalipse 21. decembra 2012, tudi do konca sveta ne boste pregledali vsega kar je na razpolago. Napovedi, kaj bo letnica prinesla, pa se kar močno razlikujejo. Pa poglejmo katere teorije krožijo po medmrežju:

Najbolj znana teorija, ki je dala tudi povod za verovanje v morebitno prihajajočo apokalipso, je seveda tista, ki govori o koncu majevskega koledarja. Majevski koledar bo namreč zaključil svoj 5126 let trajajoči cikel 21. decembra 2012. Vendar pa se niso ohranili nikakršni materialni ali drugačni preostanki, ki bi nam povedali, kaj so stari Maji pričakovali, da se bo zgodilo, ko se bo ta cikel končal in začel nov.

Druga teorija se dotika biblijskih zapisov. Vsaj ena razlaga Svetega pisma pripoveduje, da bo leta 2012 Bog uničil Zemljo. Izraelski matematiki so namreč s pomočjo računalnikov odkrili v biblijskih tekstih skrito kodo. Michael Drosnin, avtor knige »The Bible Code«, pravi, da bo v letih 2010 in 2012 Zemlja soočena s padcem številnih kometov.

Tretjo teorijo je v 70. letih 20. stoletja razvil Terence McKenna, ki je odpotoval v amazonski pragozd, kjer je užival halucigene substance. Po vrnitvi se je poslužil stare kitajske knjige prerokb »I Ching«, s pomočjo katere naj bi ugotovil matematično formulo, ki jo je poimenoval »časovni val nula« oz. »timewave zero«. Ta formula naj bi po njegovo predvidela, kdaj se bo čas formiral v tesneje povezane spirale, dokler se ne bo povezal v t.i. končni čas. Ko se bo to zgodilo, zakoni fizike kot jih poznamo več ne bodo obstajali in svet bo nenadoma vstopil v novo dobo z novimi neznanimi zakoni. McKenna je najprej za dan opisanih dogodkov določil 17. november 2012, ki pa ga je kasneje premaknil, ko je uvidel naslednji galaktično poravnavo: 21. decembra 2012.

Četrta teorija pripada zloglasnemu prerokovalcu Nostradamusu. Njegovi zapisi vsebujejo tudi več prerokb o koncu sveta, ki naj bi se še zgodile. Tako med drugim napoveduje potrese, bolezni, prihod Antikrista ter začetek tretje svetovne vojne. Čeprav letnice 2012 ni omenjal posebej, mnogi uporabniki svetovnega medmrežja verjamejo, da bodo te Nostradamusove prerokbe sovpadale s koncem Majevskega koledarja.

Peto teorijo je skoval Zecharia Sitchin, ki je zapisal 5000 let staro zgodbo o planetu Nibiru, ki naj bi nudil domovanje bitjem imenovanim Anunaki in ki ima svojo orbito nekje za planetoidom Plutonom. Čeprav ima strokovna javnost zgodbo za mit, nekateri verjamejo, da bo nenavadno orbitalno kroženje Nibiruja prestreglo orbitalno pomikanje Zemlje leta 2012. Sodobna znanost je sicer odkrila planetarno telo malenkost večje od Plutona in trikrat bolj oddaljeno od sonca, ki ga je poimenovala Erida. Kljub zagotovilom NASE, da ni nikakršne možnosti, da bi Zemlja kaj kmalu srečala Erido, privrženci Sitchina verjamejo, da je Erida pravzaprav Nibiru s pomaknjeno orbito, ki učinkuje na naš sončni sistem dovolj močno, da bi njegova gravitacija lahko spremenila zemljino orbito. Prav ta dogodek pa bi Zemlji lahko prinesel nepredstavljive spremembe našega gravitacijskega in elektromagnetnih polj.

Kot smo že omenili, se bo na zimski solsticij zgodila galaktična poravnava, ki je vir šeste teorije o apokalipsi. O kakšni poravnavi pravzaprav govorimo? Gre za poravnavo sonca z galaktičnim ekvatorjem, nevidno črto, ki prečka središče naše galaksije, Mlečne ceste. Po pričevanju raziskovalca John Major Jenkinsa, se taka poravnava zgodi enkrat na 26 000 let, naslednja pa naj bi se zgodila leta 2016. Vendar Jenkins tudi pravi, da galaktična poravnava ne bo prinesla konec sveta, pač pa spremembo v človeški psihi, ki bo dosegla nivo večje zavesti.

Sedma teorija govori o pojavi solarnih neviht, ki se pojavljajo v 11 letnem ciklu. Na vsak dopolnjen cikel število sončnih peg doseže svoje najvišje število, čemur pravimo sončni maksimum. Te sončne pege, velike magnetne nevihte, ki jih vidimo skozi teleskope kot temne pike na sončevem površju, sproščajo v vesolje sončne izbruhe, ki se razlikujejo glede na moč. Naslednji sončni maksimum nas čaka leta 2012, in če bodo magnetni sončni žarki uspeli prebiti pešajoč magnetni ščit Zemlje, lahko sevanje povzroči hude stranske učinke v zdravju vseh živih bitij.

Osma in s tem zadnja teorija na katero sem naletela, govori o premiku zemljinih polov. Zemljina pola namreč nista povsem statična. Razlog za to ni povsem znan in obstaja več teoretičnih razlag, kaj to pomanjkanje statičnosti pravzaprav prinaša. Če bi prišlo do premika zemljinih polov, bi se premaknila celotna zemljina skorja z vsemi kontinenti, kar bi prineslo cunamije, potrese, izbruhe vulkanov in klimatske spremembe. Premik polov je leta 1934 predvidel Edgar Cayce, ki je napovedal, da se bodo spremembe začele dogajati v začetku 21. stoletja.

 

A če zaključimo s teorijami o temu kaj naj bi prišlo leta 2012, poglejmo še kakšne teorije o koncu sveta so krožile med ljudmi skozi stoletja v preteklosti. Tudi teh ni bilo malo, zato se osredotočimo samo na nekaj najbolj znanih.

Mnogi Rimljani so videli v izbruhu vulkana Vezuv leta 79 n.š. znak za neizbežno apokalipso. Za tako mišljenje pa lahko okrivimo znanega filozofa Seneko, ki je sicer umrl že leta 65 n.š., a je napovedal konec Zemlje z naslednjimi besedami: »Vse kar vidimo in občudujemo danes bo zgorelo v neskončnem ognju, ki bo vpeljal nov, pravičen in srečen svet.«

Krščanska Evropa je vstopila v leto 1666 z veliko bojaznijo. Biblija namreč opisuje število 666, kot zlovešče znamenje Antikrista. Sproščanju splošne ljudske napetosti v pričakovanju leta 1666 ni pomagala dolgotrajna epidemija kuge, ki je zdesetkala prebivalstvo Londona leta 1665. Ko pa je London prizadel veliki požar leta 1666, so mnogi verjeli, da je nastopila apokalipsa.

Pojav Halleyevega kometa, ki ga vidimo na Zemlji vsakih 76 let, je bil znak prihajajoče katastrofe skozi celotno pisano zgodovino. Pričakovan prihod kometa leta 1910 je med prebivalci Evrope in Amerik povzročil histerijo o koncu sveta. Nekateri so npr. verjeli, da rep kometa vsebuje plin, ki bo nasičil atmosfero in posrkal življenje iz vseh živih bitij na planetu. Prodajna žilica je mnogim v času panike prinesla lepe dobičke, saj so se maske in »kometne pilule« prodajale kot za med. V Rimu pa so prodali ogromne količine ustekleničenega kisika, saj so ljudje verjeli, da bodo s tem kisikom preživeli, dokler kometov rep ponovno ne zapusti atmosfere.

Jehove priče so znane po prerokovanju konca sveta. Že ob svojem nastanku so prerokovali, da bo apokalipsa nastopila leta 1914. Ker pa leta 1914 konec sveta vendarle ni nastopilo (čeprav je leto prineslo začetek prve svetovne vojne), Jehove priče od takrat učijo, da bo konec sveta »v kratkem«.

Planetarne poravnave so od nekdaj prinašale napovedi o apokalipsi, še posebej intenzivne pa so bile napovedi, ki so se nanašale na 5. maj 2000, ko so se poravnali Merkur, Venera, Mars, Jupiter in Saturn s soncem in luno (tisti, ki ste gledali prvi del Tomb Raiderja, veste o čemu gre beseda). Pisec Richard Noone je napovedal, da se bo Zemlja zavila v debelo plast ledu kot posledica premika Zemljine osi, »jasnoviden arheolog« Jeffrey Goodman pa je leta 1977 v knjigi »We are the Earthquake Generation« napovedal, da bodo svet prizadeli potresi in vulkani. Bojazen o apokalipsi na podlagi planetarnih poravnav pa lahko prinesejo tudi znanstvene inovacije preprostih skupnosti. Leta 1774 je tako v Frieslandu na Nizozemskem vikar med verniki razširil majhno knjigo o apokalipsi, saj naj bi se ob prihajajoči poravnavi po njegovo naš sončni sistem porušil. Vaščani so se predali bojazni in paniki, lokalni amaterski astronom pa je zgradil planetarij in razložil vaščanom principe gibanja planetov. Danes planetarij v Frieslandu ostaja najstarejši mehanični planetarij na svetu.

Mnogi Evropejci imajo/mo v zobeh evangeličanskega pridigarja z ameriškega juga Pata Robertsona (če nič drugega se ga večina spominja, kako je med televizijsko oddajo nekaj let nazaj namignil ameriški CII, naj izvede atentat na venezuelskega avtokrata Huga Chaveza). Kot je v navadi za ekstremne pridigarje, je tudi Robertson v 80. letih 20. stoletja napovedoval Jezusovo vrnitev na Zemljo in pri tem pridobil precejšno število podpornikov. Napoved je temeljila na biblijskem pisanju o vnebohodu, še posebej 1 Tesaloničanom, kjer je zapisano:  »Kajti sam Gospod bo ob povelju, ob nadangelskem glasu in ob Božji trobenti stopil z neba. Najprej bodo vstali tisti, ki so umrli v Kristusu. Potem pa bomo mi, ki živimo in bomo ostali, skupaj z njimi odneseni na oblakih v zrak, naproti Gospodu.« Po temu verovanju bodo neverniki in Satan ujeti v jezeru ognja, kjer bodo mučeni noč in dan, vekomaj. Ogenj pa bo uničil Zemljo in jo nadomestil z novimi nebesi in Zemljo, kjer bodo verniki živeli.

Še enkrat se ustavimo pri kometih, tokrat pri Hale-Boppu, ki so ga odkrili leta 1995, marca 1997 pa je letel mimo Zemlje in bil viden nekaj dni tudi na naših tleh. Njegov prihod je zaznamovala tragedija, ki je terjala življenje 39 ljudi. Žrtve so bili člani verske skupine Nebeška vrata, ki je načrtovala in izvedla skupinski samomor, ko je bil komet najbližje zemlji. Skupina je namreč verjela, da na skorji kometa potuje NLP, ki jih bo rešil z našega planeta, kjer je konec življenja neizbežen. Verjeli so namreč, da Zemlji vlada Lucifer in da bo človeštvo izumrlo v apokaliptičnem ognju.

Ob vseh teorijah o koncu sveta pa ne smemo pozabiti na računalniškega črva, ki so ga ljubkovalno poimenovali Y2K. Zgodba o tej teoriji sega v Orwellovsko leto 1984, ko je računalniška revija objavila prvo svarilo o kataklizmi, ki naj bi se zgodila ob prehodu v novo tisočletje. Napaka v računalniškem datiranju tisočletij naj bi namreč sprožila računsko napako, ki bi ohromila računalnike in sprožila splošni kaos. Evangeličanske cerkve so zopet prispevale k splošni paniki in svojim vernikom predlagale, da naredijo zaloge hrane in se pripravijo na najhujše. Pat Robertson in drugi najbolj znani evangeličanski pastor Jerry Falwell sta ponovno namigovala na Jezusovo vrnitev ob prelomu tisočletja.

Na koncu pa še ena malce bolj aktualna teorija o koncu sveta, ki se nanaša na pospeševalnik atomskih delcev Cern, ki so ga te dni po popravilu ponovno zagnali v podzemeljskem laboratoriju v bližini Ženeve. Nekateri kritiki projekta so trdili, da lahko tako trčenje atomov povzroči nastanek črne luknje, ki bi utegnila posrkati Zemljo. Manjša skupina fizikov namreč trdi, da obstajajo minimalne možnosti, da bi taka črna luknja lahko v resnici nastala pod pogojem, da bi znotraj Zemlje oz. na njej nastala majhna orbita, ki bi nato posrkala mikroskopske delce materije vse dokler ne bi izginil celoten planet. Take razlage so spodbudile nekaj neodvisnih znanstvenikov, da so spomladi 2008 vložili tožbo za ustavitev vseh poskusov v pospeševalniku.

 

YouTube slika preogleda

YouTube slika preogleda

 

Teorij o koncu sveta je bilo torej mnogo in če se leto 2012 ne bo izkazalo za kataklizmično, potem jih bomo gotovo slišali še nekaj za leto 2016 in še kakšno drugo letnico. A če boste kateri teoriji v prihodnje verjeli, bi bilo smiselno najprej premisliti, kako so se končale vse druge napovedi v preteklosti, da se ne boste zastonj odpravili na Šmarno goro s čolnom in skušali tako ubežati naslednjemu vodnemu potopu.

 

Neli 

 

  • Share/Bookmark

77 odzivov

Nov 11 2009

Martinovanje in vino

Če dajete le malo na tradicijo, boste danes z veseljem praznovali Martinovo – praznik, ko se z blagoslovom mošt spremeni v vino. Glede na to, da je danes Slovenija peta država v Evropi po zaužitju vina na prebivalca, je to verjetno eden bolj pričakovanih praznikov v Sloveniji.

wine-barrel.jpg

Tradicija vinarstva na Slovenskem sega namreč že v pred-rimljanske čase, ko so Kelti na območju današnje štajerske gojili vinsko trto. Pod Rimljani se je vinarstvo izpopolnilo in razširilo tudi na Krasu, Istri in v osrednji Sloveniji. Največ novih nasadov najboljših vrst trte so posadili v času cesarja Probusa (232 – 282). Iz tega časa pa imamo tudi arheološke preostanke lončenih vrčev najdenih na območju Slovenskih goric in Haloz, v katerih so hranili vino.

174916.jpg

Bakhus, rimski bog vina in zabave

V poznem rimskem obdobju (okoli leta 316) se je v bližini slovenskih dežel, danes v madžarskem Somboteliju, takrat pa panonski Sabariji rodil sveti Martin. Kmalu po rojstvu v družino rimskega častnika, se je družina preselila v Italijo. Že z desetimi leti je sv. Martin stopil v katehumenat, čeprav njegovi starši niso bili kristjani. Vendar ga je oče prijavil v vojaško službo in Martin je odpotoval v Galijo, kjer je tudi sam postal vojaški častnik. Zgodba o njegovem spreobrnenju se začne s prihodom v današnji Amiens severno od Pariza, kjer je ob mestnih vratih podaril beraču polovico svojega toplega vojaškega plašča, ki ga je pred tem prerezal na pol. Kmalu za tem se je dal krstiti in zapustil je vojaško službo. Postal je učenec sv. Hilarija, čez nekaj let pa misionar v rodni Panoniji, kjer je pridigal zoper arianizem (verski nauk škofa Arija iz Aleksandrije). Ker pa so ga arijanski škofi kmalu pregnali, se je umaknil na otok Gallinara v Italiji, kjer je živel kot puščavnik. Nato se je vrnil nazaj v Francijo, a puščavniškega življenja tudi tam ni opustil. Ljudem je bila njegova skromnost všeč in leta 371 je bil izvoljen za škofa v Toursu. Po izročilu naj bi škofovsko mesto sprva zavrnil, ljudem pa naj bi se skril. Njegovo skrivališče so izdale goske z gaganjem. Tudi po sprejemu službe škofa, je še naprej živel z menihi v revnih kočah pred mestnimi vrati (na mestu katerih je zrasel slovit samostan Marmoutier). Umrl je 8. novembra 397, pokopan pa je bil 11. novembra – na dan, ki ga praznujemo tudi kot njegov god.

martin-of-tours.jpg

Po padcu Rima in prihodu Slovanov so ti prevzeli vinarsko kulturo. Stara zgodba govori, kako so ob veliki poplavi preživeli le štirje ljudje. Usoda treh je povsem neznana, a četrti se je rešil tako, da je splezal po trti na visok hrib. Trto so v poganskih časih slovanskega bogoslužja posvetili Kurentu, kateremu je bil način rešitve všeč. Zato je vode prisilil, da so se vrnile v svoje struge. Rešeni možakar se je Kurentu zaobljubil, da bodo on in njegovi potomci obdelovali in častili grozdje v večno zahvalo. Slovani so se v svojih jesenskih praznovanjih zahvaljevali svojim božanstvom za dobro letino in prosili za ugoden pridelovalni cikel v prihajajočem letu. Po pokristjanjenju pa cerkev zaradi priljubljenosti praznika tega ni ukinila, pač pa ga je, predvsem v slovenskih in hrvaških deželah, spojila z godom Sv. Martina. Od takrat naprej se v vinskih zidanicah in kleteh mošt spremeni v vino po blagoslovu moža preoblečenega v škofa.

DSC_4825a.jpg

Vino Slovenci častimo še danes, in marsikje, kot je navada, se bodo nocoj mize šibile pod težo pečene gosi, rdečega zelja, mlincev ter mladega vina. Pa nazdravje!

  • Share/Bookmark

Še brez komentarjev.

Nov 09 2009

Ob 20. obletnici padca Berlinskega zidu

Ob 20. obletnici padca Berlinskega zidu in vzniku demokratičnih gibanj v vhodni Evropi je prav, da tudi na blogHisotriji zaznamujemo te velike dogodke. Danes bomo povzeli zgodbo razdelitve in ponovne združitve Nemčije ter postavitve in padca Berlinskega zida. Kar precej podatkov je povzetih po učbeniku »Oris sodobne obče in slovenske zgodovine« avtorjev Dušana Nećaka in Boža Repeta.

pic5.jpg

 

Svet po drugi svetovni vojni je zaznamoval razdor med vojnimi zavezniki in nova razporeditev moči. Poleg ideološke razdelitve med demokratičnim in socialističnim pogledom, je bila začrtana tudi fizična delitev Evrope. Po besedah Winstona Churchilla je od Baltika do Jadrana padla železna zavesa, ki naj bi oba ideološka svetova varovala pred vplivi nasprotnega tabora. Advent hladne vojne je spodbujal boj proti komunizmu, ohranjanje vojaškega ravnotežja, ohlajanje gospodarskih in političnih odnosov ter proces dekolonizacije in antikolonializma. Enega izmed glavnih povojnih konfliktov pa je predstavljala ureditev Nemčije, katere vprašanje je bilo eno najpomembnejših vzpodbujevalcev hladne vojne. Boj za Nemčijo je bil hkrati boj za politične, ideološke in gospodarske pozicije. Preko dveh nemških držav pa je tekel proces nenehne napetosti.

Zahodni zavezniki so želeli enotno Nemčijo, ki bi prevzela obveznosti iz mirovne pogodbe. Sovjetska zveza je nasprotno želela razdeljeno Nemčijo, da ne bi bila zmožna nikdar več ogrožati njene varnosti. A 1. januarja 1947 sta se združili ameriška in britanska okupacijska cona v dvojno cono, ki je postala osnova gospodarskemu in kasneje političnemu združevanju Nemčije. Z gospodarstvom so upravljali Nemci, kar ni bilo všeč Sovjetski zvezi. Ko pa so zahodne okupacijske oblasti 20. junija 1948 uvedle še reformirano zahodnonemško valuto, je Sovjetska zveza uvedla blokado Berlina, kar je pripeljalo do I. berlinske krize. Ta je trajala 13 mesecev in zahodni Berlin je lahko preživel le s pomočjo letalskega mostu, s katerim so zahodni zavezniki oskrbovali mesto.

23. maja 1949 je bila ustanovljena zahodna Zvezna republika Nemčija, 7. oktobra 1949 pa še Nemška demokratična republika. Zahodni blok je sicer še naprej stremel k združeni Nemčiji, zato so ZDA stopnjevale avtonomijo zahodnonemške države. 26. maja 1952 je bila podpisana t.i. Generalna ali Nemška pogodba, s katero je bila dana osnova za izničenje okupacijskega statuta za Nemčijo. ZRN z zahodnim Berlinom je dobila omejeno suverenost in se je lahko začela integrirati v zahodne gospodarske, vojaške in politične zveze. Čez dve leti, od 19. do 23. oktobra 1954 so bili podpisani še t.i. Pariški protokoli, ki so vodili še naprej k popolni suverenosti. Na podlagi teh protokolov so 5. maja 1955 trije zahodni komisarji objavili ukinitev zasedbenega statusa za Nemčijo in ZRN je ta dan razglasila za Dan suverenosti. Že 15. januarja 1955 je Sovjetska zveza razglasila konec vojnega stanja z Nemčijo, kar je dalo ZRN meseca maja še prosti vstop v zvezo NATO.

NDR je medtem uživala drugačno usodo. Sovjetska zveza je postala nosilec ideje o nadzorovanem razvoju Nemčije in se je posledično zavzemala za počasno združitev nemškega naroda. Leta 1953 je prišlo do poskusa vstaje, ki pa je klavrno in krvavo propadel. NDR zahodne države, še posebno pa ZRN, nekaj desetletij niso priznale za predstavnico nemškega naroda. Leta 1955 so v ZRN oblikovali celo t.i. Hallsteinovo doktrino, po kateri bi ZRN avtomatično prekinila vse diplomatske odnose z državami, ki bi priznale suverenost NDR. Prvič je bila Hallsteinova doktrina implementirana 19. oktobra 1957 proti Jugoslaviji. NDR je svojo zunanjo politiko posledično usmerjala proti vzhodu in delovala v okviru sovjetskega bloka. 25. julija 1954 je SZ razširila suverenost NDR, vendar ne v večjem obsegu, kot je to določala Nemška pogodba iz leta 1952. Med 11. in 15. majem 1955 je bil ustanovljen Varšavski pakt, vojaška protiutež NATU, med državami ustanoviteljicami pa je bila tudi NDR.

Hkrati z nepriznavanjem NDR zaradi njene komunistične ureditve, ki je bremenila odnose med državama, je posegel v zgodbo še človeški faktor. Iz NDR so začeli v ZRN bežati prebivalci. Meja med državama je bila uradno zapečatena že leta 1952, medtem ko je mestna meja v Berlinu ostala razmeroma odprta zaradi administrativnih potreb štirih okupacijskih con. Berlin je tako postal glavna pot emigrantov, ki so bežali na zahod. Decembra 1957 je NDR sicer sprejela nov zakon o potnih listinah, ki je zmanjšal pretok beguncev preko drugih prehodov, medtem ko se je povečal pretok beguncev preko zahodnega Berlina. Tiste, ki so ujeli ob bežanju v zahodno Nemčijo so čakale težke kazni, a so bile tudi te brez učinka. V letih 1945 – 1961 je tako v ZRN pribežalo okoli 3,5 milijona ljudi iz vzhodne Nemčije, kar je pomenilo okoli 20% prebivalstva NDR.

Očitno je bilo, da bo beg iz vzhodnega Berlina preprečila le fizična pregrada. Danes je znan prepis pogovora med sovjetskim voditeljem Nikito Hruščevom in vzhodnonemškim predsednikom Staatsrata Walterjem Ulbrichtom 1. avgusta 1961, ki nakazuje, da je dal pobudo za postavitev zidu Hruščev. 12. avgusta je Ulbricht podpisal ukaz o zaprtju meje in postavitvi zidu, ki so ga začeli graditi v zgodnjih jutranjih urah 13. avgusta 1961. Vojaki in delavci so zabarikadirali prehode cest ter okna in vrata zgradb, ki so stale ob meji. S 156 kilometri bodeče žice so ogradili vse tri zahodne cone na zahodni strani Berlina in s še 43 kilometri mejo med zahodnimi conami in sovijetsko cono, ki je na koncu delila Berlin na vzhodni in zahodni del. Prve zidane razmejitve so začele nastajati 15. avgusta. Gradnjo so nadzorovale enote Ljudske armade in Bojnih enot delavskega ljudstva, ki so imele ukaz ustreliti vsakogar, ki bi skušal prebegniti na zahodno stran. Na vzhodni strani meje pa je nastala še t.i. tampon cona, ki je bila prepredena železnimi ograjami, zidovi in minskimi polji.

YouTube slika preogleda

Gradnja je pomenila začetek II. berlinske krize, zid pa je postal simbol delitve mesta, države, naroda in sveta. Vzhodni Nemci so le še stežka bežali na zahod. Zahodni Berlin je postal izolirana enklava obkrožena s sovražnim ozemljem. Njegovi prebivalci so skupaj z županom Willyjem Brandtom protestirali proti gradnji in barali ZDA, ker se ni odločila intervenirati. Medtem pa je tajna služba ZDA napačno predvidevala, da zid ne bo postavljen po sredini mesta, pač pa da ga bo zaobjel v celoti. Pa vendar so zahodni zavezniki videli v postavitvi zidu tudi konec aspiracij Sovjetske zveze, da bi zasedla celoten Berlin.

Meja med ZRN in NDR je doživela še tri modifikacije. Že junija 1962 so dodali dodatno vzporedno ograjo 100 metrov v notranjost vzhodne Nemčije. Hiše v vmesnem območju so bile porušene, prebivalstvo razseljeno, kar je omogočilo vzpostavitev nikogaršnje zemlje, znane pod imenom Polje smrti. V letih 1965 – 1975 so dokončali betonski zid, ki pa so ga nato v letih 1975 – 1980 še utrdili, ko so namesto njega postavili 45 tisoč posameznih kosov utrjenega betona, visokega 3,5 metra in širokega 1,2 metra. Polje smrti so nadzorovali s pomočjo 116 opazovalnih stolpov in 20 bunkerji.

Meja je sicer imela nekaj prehodov, ki so povezovali vzhodni in zahodni Berlin:

-        Bornholmer Straße: preko mostu Bösenbrucke med Berlin – Prenzlauer Bergom in Berlin Weddingom. Uporabljali so ga lahko državljani ZRN, NDR in diplomati.

-         Chausseestraße/Reinickendorfer Straße: med Belin-Weddingom in Berlin-Mitte. Za zahodne berlinčane in državljane NDR.

-         Invalidenstraße/Sandkrugbrücke: med Tiergartnom in Belin – Mitte. Za zahodne berlinčane in državljane NDR.

-        Checkpoint Charlie/ Friedrichstraße: med Berlin-Mitte in Belin-Kreuzbergom. Za tujce, diplomate, vojaškimi uradniki zaveznikov in državljane NDR.

-       Heinrich-Heine Straße/Prinzenstraße (Checkpoint Delta): med Berlin-Mitte in Belin-Kreuzbergom. Za državljane ZRN, NDR in diplomate.

-       Oberbaubrücke: med Friedrichshain in Berlin-Kreuzbergom. Za zahodne berlinčane in državljane NDR (prehod za pešce).

-       Sonnenalee: med Neukölln in Treptowom. Za zahodne berlinčane in državljane NDR.

-       Postaja Friedrichstraße: prihod na postajo le z vlakom, tamvajem ali podzemno železnico. Prehod je stal v vzhodnem Berlinu. Za zahodne berlinčane, državljane ZRN, tujce, diplomate, potnike v tranzitu in državljane NDR.

Karte_berliner_mauer_en.jpg

Medtem je v ZRN doživljala konec Adenauerjeve ere (1949 – 1963), imenovane po »železnem kanclerju« Konradu Adenauerju, ki je vodil politiko graditve nemškega gospodarstva, antikomunizma, povezave z zahodom in pomiritev z večno tekmico Francijo. Do NDR je bil Adenauer nepopustljiv. Leta 1969 je kanclersko pozicijo prevzel Willy Brandt, ki je bil prvi socialist na mestu predsednika vlade v Nemčiji po 39. letih. Uspešno je začel z t.i. »Ostpolitik«, ki je priznala meje med Nemčijo in Poljsko na Odri in Nisi. Spomladi 1970 je kot prvi kancler ZRN obiskal NDR in s tem priznal obstoj dveh držav. Dosegel je pomiritev s Poljsko, ko je simbolično pokleknil pred spomenikom neznanega junaka v Varšavi, s čimer se je Poljakom opravičil za nacistične zločine. Za svoja prizadevanja je dobil Nobelovo nagrado za mir, leta 1974 pa je odstopil. NDR je v temu obdobju nasprotno ostala ena izmed najbolj pravovernih držav vzhodnega bloka. Delovala je na podlagi napotkov Moskve, politični pritisk pa je postal del vsakdana, ki je nazadnje pripeljal do izbruha revolucij po vsej Evropi, ki so bile povod za padec komunističnih sistemov na prehodu iz 80. v 90. leta.

Kniefall.jpg

Zid med državama je dejansko zajezil emigracijo, kljub temu pa so vzhodni Nemci vseeno večkrat skušali preiti mejo in prebegniti na drugo stran. Bilo je nekaj uspešnih poskusov, ki so lahko bili zelo preprosti, ali pa zelo težki. Nekateri so v začetnih fazah Berlinskega zidu enostavno vrgli vrv na drugo stran in preplezali ogrado. Drugi so se zaletavali v zid s tovornjaki in nato skušali zbežati skozi razpoke. Spet tretji so se v svoji brezupnosti poslužili samomorilskih poskusov, kot je bil skok iz okenskih polic zgornjih nadstropij še nezazidanih stavb ob meji. A ko je zid postajal vedno bolj utrjen, so ti poskusi pobegov postali bolj zapleteni. Nekateri so kopali tunele iz kletnih prostorov vzhodne strani na zahodno stran. Ena izmed skupin je sešila toplotni balon iz odpadkov tekstila in preletela preko zidu. Vendar pa se vsi poskusi pobega niso končali srečno. Ker so imeli vzhodnonemški stražarji ukaz za usmrtitev vsakogar, ki skuša pobegniti, je število mrtvih ocenjeno na okoli 100 do 200 ljudi. Eden izmed ponesrečenih pobegov se je zgodil 17. avgusta 1962. Sredi dneva sta dva 18 letnika stekla k zidu z namenom, da ga preplezata. Prvemu je uspelo splezati na zid, medtem ko drugemu, Petru Fechterju, to ni uspelo. Ko se je ponovno skušal povzpeti na zid, so stražarji začeli streljati nanj in ga ranili. Petru je zmanjkalo moči tik preden je dosegel vrh zida in je ranjen omahnil nazaj na vzhodno stran. Eno uro so ga vzhodnonemški stražarji pustili trpeti v agoniji in šele ko je izkrvavel do smrti, so odnesli njegovo truplo. Peter Fechter je bil 50. smrtna žrtev Berlinskega zidu.

YouTube slika preogleda

V 80. letih so se s prihodom Mihaela Gorbačova, Perestrojke in gibanja Solidarnost na Poljskem začeli kazati prvi znaki slabitve vzhodnega bloka. Kljub temu pa je vzhodnonemška vlada vztrajala, da NDR potrebuje le manjše reforme namesto nove revolucije. A v toku sprememb na Poljskem, Madžarskem, Češko-Slovaškem v letih 1988/89, se prebivalstvo NDR ni strinjalo s svojim političnim vodstvom. Tako so začeli izkoriščati spremembe na vzhodu. Spomladi 1989 sta Madžarska in Avstrija odstranili žične ovire na meji. Prebivalci NDR so začeli množično odhajati na Madžarsko kot turisti in v Budimpešti oblegati veleposlaništvo ZRN, da bi pridobili vstopne vizume. Do konca leta 1989 je na ta način pobegnilo več kot 80 000 ljudi. Partijski voditelj Erich Honnecker kljub temu ni želel izvesti potrebnih reform, zato so ob koncu leta med proslavo štiridesetletnice obstoja NDR nastale množične demonstracije. Honnecker je zahteval vojaški poseg Sovjetske zveze, do katerega pa ni nikoli prišlo.  

9. novembra 1989 zvečer je predstavnik vzhodnonemške vlade Günter Schabowski podal izjavo, da stopa v takojšno veljavo zakon, ki dovoljuje proste prehode preko vseh mejnih prehodov med NDR in ZRN. Ljudje so se množično odpravili k zidu, kjer so jih vzhodnonemški stražarji spuščali na zahodno stran. Ljudje so se razdiralnega zidu lotili s kladivi in macolami. Leto dni po padcu berlinskega zidu, 3. oktobra 1990, pa sta se vzhodna in zahodna Nemčija, s privolitvijo sovjetskega voditelja Gorbačova in ameriškega predsednika Busha, ponovno združili v enotno državo.

 

YouTube slika preogleda

 

Neli

 

Povezave: Prepis pogovora med Hruščevom in Ulbrichtom (v nemščini)

  • Share/Bookmark

Še brez komentarjev.

Okt 30 2009

O noči čarovnic, vseh svetih in še nekaj drobnarijah

Pred nami je praznični konec tedna. Najprej se bo marsikdo izmed nas 31. oktobra našemil in odpravil praznovat v lokalno zbirališče, po mnenju mnogih (ki to tudi ne pozabijo omeniti) uvoženo, Noč čarovnic. Dan kasneje, torej 1. novembra, pa bomo v naših tradicionalnih romanjih na pokopališča dežele slovenske počastili dan Vseh svetih. Pa ste vedeli, da Noč čarovnic, ki vedno pade na zadnji, ponavadi deževen, temačen in hladen dan v oktobru, pravzaprav tudi pri nas ni tako nov praznik, saj so ga preko krščanske tradicije naši predniki praznovali že več stoletij? Čeprav praznik danes povezujemo z Združenimi državami Amerike in pregovornemu izvažanju njihove kulture, ste zagotovo že slišali, da ima praznik pravzaprav korenine v keltskih časih britanskega otočja.

Noč čarovnic

 

 

Kelti so svoje novo leto praznovali 1. novembra, saj je ta dan označeval konec poletja ter žetve in začetek temne ter hladne zime, ki so jo povezovali z umiranjem. Verjeli so, da se na noč pred novim letom meja med svetovoma živih in mrtvih zamegli. Zato so v noči z 31. oktobra na 1. november praznovali Samhain (slov.: konec poletja), ko naj bi se duhovi umrlih vrnili med žive. Ti duhovi so ob prehodu povzročali težave in uničevali pridelke, a so tudi pomagali svečenikom, t.i. druidom, napovedovati prihodnost. Za ljudi, ki so bili popolnoma odvisni od narave, pa so te prerokbe pomenile pomemben izvor tolažbe v času dolge zime. Druidi so na noč Samhaina prižgali svete kresove, okoli katerih so se zbrali ljudje, ki so darovali svoje pridelke in živali keltskim božanstvom. Med praznovanjem so nosili kostume, ki so jih ponavadi sestavljale živalske glave in kože, hkrati pa so si skušali medsebojno napovedati prihodnost. Ko se je praznovanje končalo, so z ognjem s svetega kresa ponovno zakurili domače ognjišče, ki so ga tisti večer ugasnili in s tem vabili zaščito med prihajajočo zimo.

Do leta 43 n.š. so Rimljani osvojili večino keltskega ozemlja na britanskem otočju ter v severni Franciji in tam vladali nadaljnjih 400 let. V tem času sta se s Samhainom združila dva rimska praznika: Feralija in praznik Pomone. Feralijo so praznovali konec oktobra, ko so Rimljani obeleževali smrt svojih bližnjih. Praznik Pomone pa je častil rimsko boginjo sadja in dreves, katere simbol je bilo jabolko. Ostanek tega praznika je igra prejemanja na vodi plavajočega jabolka z usti, ki jo v anglosaških deželah tradicionalno izvajajo na Noč čarovnic.

Verjetno ste se že večkrat spraševali, če je tudi slovanski pust povezan z Nočjo čarovnic, glede na to da se na oba praznika našemimo. Pust se povezuje z bogom Velesom (Volos, Voloh), ki je bil zaščitnik poljedelstva in umrlih. Veles je v svet živih pošiljal duhove umrlih kot svoje glasnike. Stari Slovani so verjeli, da se ob bližanju konca leta podira naravni red in povečuje kaos, meje med svetovoma živih in umrlih pa se zamegljujejo. To pa omogoča vračanje mrtvih v svet živih. Tako so praznovali praznik imenovan Velika noč, ki se je lahko zgodila kadarkoli med božičem in koncem meseca februarja. Na to noč so se vaški fantje, t.i. koledniki, oblekli v dolge plašče iz ovčje volne in si nadeli groteskne maske. Skupaj so se odpravili po vasi in zganjali strašen hrup. Peli so pesmi v katerih so pojasnjevali, da so prišli od daleč, da so blatni in mokri, ter se tako izkazali, da prihajajo iz mokrega sveta Velesa. Gospodar hiše jih je povabil v svoje domovanje kot duhove njegovih umrlih prednikov ter jim daroval dragocena darila, ki naj bi jih koledniki prenesli bogu Velesu, ta pa bi jim v zameno podaril srečo in bogastvo. Do danes se je to praznovanje razdelilo kar na tri praznike oz. običaje: Vse svete, koledovanje (od božiča do svetih treh kraljev) in pust.

Veles~RamHeadedMan~okladka1m.jpg

Veles

  

 

Do leta 800 se je krščanstvo razširilo tudi v keltske dežele. Katoličani so imeli svoj praznik, ki je počastil umrle, a so ga od leta 609 praznovali na dan 13. maja. To je bil dan, ko je papež Bonifacij IV posvetil rimski Panteon sveti devici Mariji in vsem svetnikom. 13. maj je bil sicer pred tem višek tridnevnega rimskega slavja Lemurij, ko so te slabo namerne in nemirne duhove skušali pomiriti. Leta 835 je papež Gregor III prestavil praznik Vseh svetih s 13. maja na 1. november, ter označil praznik kot počastitev vseh svetnikov in mučenikov. Etnološka in zgodovinska stroka predvideva, da se je papež odločil za to prestavitev, da bi zamenjal keltski praznik s katoliškim. Večer pred praznikom, torej noč Samhaina, se je tako poimenoval kot predvečer Vseh svetih oz. v angleščini »All-hallows Eve«, iz česar je izšla beseda »Halloween«. Pri nas je predvečer Vseh svetih dobil ime Noč čarovnic verjetno šele v času po reformaciji, ko so pri nas in v Evropi posvetne in svetne oblasti iskale čarovnice. Ljudsko verovanje je narekovalo, da so se čarovnice zbirale na čarovniških zborih, t.i. sabatih, ki so se vršili na predvečer Svečnice, na predvečer 1. maja oz. Valpurgino noč in predvečer praznika Vseh svetih.

800px-All_Saints_Day%2C_1984%2C_Oswiecim%2C_Poland_Img871.jpg

 

 

Čisto teološko gledano, 1. november pravzaprav ni praznik, ko se spominjamo vseh umrlih, pač pa le tistih, ki so doživeli beatifikacijsko videnje Boga, torej svetnikov, ki so glede na ideologijo Tomaža Akvinskega v času svoje smrti povezali svojo vero z razumom ter pri videnju Boga uporabili tako prvi kot drugi vidik. Šele kasneje, okoli leta 1000, je cerkev razglasila 2. november za Dan vseh duš, torej dan ko se spominjamo vseh vernih, ki pa še niso dosegli beatifikacijskega videnja in tako še niso prišli v nebesa. Praznoval se je podobno kot Samhain s kresovi, povorkami in maškarado. Skupaj so se vsi trije prazniki imenovali zbrani Vsi sveti oz. okrajšano Vsi sveti.

Preimenovanje praznika Vseh svetih v Dan mrtvih je pri nas nekoliko ideološko pogojen. Kljub temu pa tudi to ime za praznik ni izmišljeno. V latinski Ameriki se namreč praznika 1. in 2. novembra skupno imenujeta Dan mrtvih. V teh deželah se družine zberejo in postavijo improvizirane oltarje v svojih domovih, šolah pa tudi javnih ustanovah, kjer skupaj molijo za umrle prednike. Človeška lobanja je simbol, ki ga je moč opaziti tako v kruhu, ki ga zamesijo, čokoladnih darilih ter maskah, ki jih pogosto nosijo. Lutke imenovane La Catrinas postavljajo na oltarje in grobove.

catrinas_2.jpg

La Catrinas - podoba skeleta v opravi bogate ženske

  

 

In če se boste danes ali jutri lotili izrezovanja buč, še nekaj besed o tej tradiciji. Tudi ta sega stoletja v preteklost. Zgodba, ki govori o izvoru izrezovanja buč gre nekako takole: Pred davnimi leti je na Irskem živel možakar imenovan Skopušni Jaka, ki ga je nekega dne povabil na pijačo Hudič. Ker pa si je Jaka prislužil pridevek Skopušni z razlogom, ni hotel plačati za pijačo. Hudiča je prepričal, da se ta spremeni v kovanec s katerim bo krčmarju plačal njuno pijačo. Ko se je Hudič spremenil, se je Jaka odločil, da bo kovanec obdržal. Zato ga je vtaknil v žep, kjer pa je že imel srebrni križec, ki je Hudiču preprečeval, da bi se spremenil nazaj v prvotno obliko. Čez čas je Jaka Hudiča le osvobodil, vendar pod pogojem, da ga ne bo nadlegoval leto dni ter, da če bo Jaka slučajno umrl, ne bo preklel njegove duše. Ko je Hudič ponovno obiskal Jaka čez eno leto, ga je ta ponovno prelisičil. Hudiča je prepričal, da ta zleze na drevo in zanj nabere sadje. Medtem ko je bil Hudič na drevesu, pa je Jaka v drevesno lubje izrezal križ, da Hudič ne bi mogel zlesti z drevesa. Zato je moral slednji obljubiti, da Jaka ne bo nadlegoval še nadaljnjih deset let. Kmalu zatem pa je Jaka umrl. Vendar pa Bog ni želel sprejeti v nebesa tako nesramnega človeka. A tudi Hudič se je držal svoje obljube, da ne bo preklel Jakove duše, in ga ni spustil v pekel. Zato je poslal Jaka v temno noč z enim samim gorečim ogljem in Jaku ni preostalo drugega, kot da oglje postavil v izrezano čebulo in blodi po Zemlji vse od takrat.

jackolanternjpg1.jpg

Skopušni Jaka

  

 

Na Irskem in Škotskem so ljudje začeli izdelovati svojo različico Jakove laterne, ko so začeli izrezovati strašljive podobe v čebulo ali krompir ter jih postavljali na okenske police ali v bližino vrat, da bi odvrnili od obiska Skopušnega Jako in druge nezaželene duhove. V Angliji so za izrezovanje uporabljali peso. A šele prišleki v Ameriko so začeli izrezovati buče, potem ko so v novem svetu odkrili ta sadež, ki so ga staroselci obdelovali že 5000 let pred prihodom Evropejcev.

 

Neli

 

 

Predlagana povezava:

če si slučajno še niste pogledali serije dokumentarno/igranih filmov Lov na čarovnice v produkciji RTV Slovenija, si jih oglejte na spletu.

 

1. del: Lov na čarovnice – Grmade so zagorele

2. del: Lov na čarovnice – Slovenske vešče

3. del: Lov na čarovnice – Na grmado s čarovnico!

  • Share/Bookmark

2 odzivov

Okt 27 2009

Krajši vodnik po ljubljanskih muzejih

Glede na to, da so pred nami turobni in deževni dnevi, ki so kar najbolj primerni za postopanje po muzejih, sem se odločila ponuditi v branje manjši vodnik po ljubljanskih muzejih. Izbira je velika, zato so v tem prispevku zajeti le najbolj očitni, a mnogokrat malo obiskani predstavniki teh shramb predmetov preteklosti.

V Ljubljani muzejska dejavnost sega skoraj 200 let v preteklost, ko je bil po odloku takratnega cesarja Franca I. ustanovljen Kranjski deželni muzej. Svoje prve prostore je imel v stavbi, ki je takrat stala na prostoru danšnje osrednje tržnice, pri stolni cerkvi. Razvoj muzeja je sledil razmeroma počasi, a njegovi kuratorji so pridno nabirali predmete, ki so jih razstavili v prvi stalni zbirki deset let po ustanovitvi. Kmalu pa so bili gostujoči prostori pretesni in Kranjski deželni zbor je 60 let po ustanovitvi odločil, da se more zgraditi nova stavba, namenjena izključno muzejski dejavnosti. Cesar Franc Jožef je privolil, da se stavba posveti takratnemu prestolonasledniku in tako bo 2. decembra minilo 120 let odkar so odprli Rudolfinum, prvo muzejsko stavbo v Ljubljani. Danes v njemu domujeta Narodni muzej Slovenije in Prirodoslovni muzej Slovenije.

Narodni muzej ponuja vrsto zbirk, ki so prava zakladnica zgodovine in predstavljajo časovno obdobje vse od kamene dobe pa do novega veka. Med največje bisere sodijo neandertalčeva piščal, ki je najstarejša te vrste v svetu, pa situla iz Vač, ki jo krasijo izjemni prizori boja in vsakdanjega življenja. Že 150 let je muzej dom skoraj 3000 let stari egipčanski mumiji svečenika Amonovega templja. Na ogled pa je bila prvič postavljena šele štiri leta nazaj, potem ko je bila podvržena temeljiti restavraciji.

Sosed Narodnega muzeja, Prirodoslovni muzej poteši željo po znanstvenemu, a hkrati poljudnemu spoznavanju flore, favne, kamnin in mineralov na Slovenskem. Med najlepše razstavne eksponate sodijo prepoznavni znak muzeja, okostje mamuta, ki so ga našli ob vznožju Slovenskih Kamniških Alp in velja za enega najbolj popolnih okostij v Evropi, pa 210 miljonov let star fosil Triasne ribe, ki je bila najdena v stenah najvišje gore v Sloveniji Triglava. Mineral Zoisit se imenuje po slovenskemu fužinarju, naravoslovcu, mineralogu in zbiralcu baronu Žigi Zoisu, katerega mineralna zbirka predstavlja srčiko zbirke muzeja. V imenitni družbi pa sta še živalska posebneža Človeška ribica in hrošček Drobnovratnik, katerega najdba v jami je pomenila revolucijo v biološki stroki, saj so do tedaj menili, da žuželke v jamah sploh ne živijo.

Šele pred desetimi leti se je iz Rudolfinuma preselil tretji muzej, Etnografski. Danes se prostori Slovenskega etnografskega muzeja nahajajo na Metelkovi ulici, v nekdanji vojašnici cesarske in jugoslovanske vojske. Njegovi začetki segajo v prvo etnografsko zbirko deželnega muzeja, za katero so darovali takratni misijonarji slovenskega rodu z vsega sveta. Muzejski kuratorji sredi 20. stoletja so se vse bolj posvečali tudi narodni ljudski kulturi, katero so sistematično preučevali, zbirali in dokumentirali. Tako so zbrali temeljne predmete današnje stalne zbirke. Ta predstavlja slovensko in zunajevropsko dediščino vsakdana in praznika z več kot 3000 razstavljenimi predmeti. Do 10. januarja 2010 si boste lahko ogledali razstavo Sudanska misija 1848 – 1858, ki predstavlja zbirko predmetov nilotskih ljudstev, ki jih je med svojim misijonom zbral Ignacij Knoblehar.

Med Uršulinskim samostanom in gimnazijo Jožeta Plečnika, v prostorih nekdanjega samostanskega liceja za dekleta, se nahaja že več kot 100 let star Šolski muzej, ki je bil ustanovljen kot darilo slovenskih učiteljev ob petdeset letnici cesarjevega vladanja. S stalno razstavo v razgibanem in prijaznem muzeju prikažejo razvoj šolstva na Slovenskem od začetkov tovrstnega izobraževanja do danes. Ves čas pa je muzej tudi aktiven s tematskimi razstavami. Trenutno si obiskovalci lahko ogledajo razstavo Šolski modi na fotografijah, ki vsebuje slike od leta 1880 naprej s slikovitim prikazom oblačilnega videza učencev in učiteljev skozi čas.

Nedaleč stran čez Kongresni trg, v bližini Križank stoji Mestni muzej Ljubljana, ki je stičišče zgodovinskega razvoja prostora, na katerem je zrasla današnja Ljubljana: od prazgodovinskega mostiščarskega naselja 4500 let pred našim štetjem do sodobnega urbanega mesta in slovenske prestolnice. Nova stalna razstava je predstavljena skozi arheološko postavitev v kleti muzejske palače in zakladnico, ki hrani najpomembnejše najdbe, ki dokazujejo razvito prazgodovinsko kulturo na Ljubljanskem barju. Preko razstave lahko sledimo tudi prehajanju različnih ljudstev ter njihovemu vplivu na oblikovanje in stalno spreminjanje ljubljanskega prostora. V zadnjih vzdihljajih pa lahko do 31. oktobra še ujamete odmevno razstavo »Napoleon rezhe Iliria vstan«, o francoski nadvladi nad velikim delom slovenskega ozemlja v času Ilirskih provinc.  

V okvru Mestnega muzeja Ljubljana pa se nam predstavlja tudi Tobačni muzej v prostorih nekdanje Tobačne tovarne. Stalna razstava nam predstavlja zgodovino pridelave, predelave in uporabe tobaka v Evropi od njegovega odkritja do danes, s posebnim poudarkom na zgodovini tobačne tovarne. Vendar pa je rastava odprta le dvakrat na mesec, zato se pozanimajte o času odprtja.

Za ljubitelje arhitekture, urbanizma, industrijskega in grafičnega oblikovanja ter fotografije bo morda pritegnil Arhitekturni muzej na Fužinskem gradu. Muzej je nastal v okviru arhivske zbirke in arhiva arhitekta Jožeta Plečnika, zato muzej še danes posveča posebno pozornost preučevanju in ohranjanju arhitektove dediščine. Tako je tudi stalna razstava v muzeju pravzaprav razstava o Plečniku. Trenutno pa stalno razstavo dopolnjuje še začasna razstava ob 80letnici spomenika Napoleonu in Iliriji Jožeta Plečnika, ki si jo lahko ogledate do 15. novembra.

Muzej novejše zgodovine se nahaja v mestnem parku Tivoli v Cekinovem gradu. V njemu domuje že vse od ustanovitve po drugi svetovni vojni. Po obnovitvi stavbe je bila v njem postavljena nova stalna razstava Slovenci v 20. stoletju, za katero je bil muzej nominiran za Evropski muzej leta. Stalno razstavo dopolnjuje razstava, ki obeležuje 20. obletnico ustanovitve političnih strank, ki so s seboj prinesle osamosvojitev in demokratizacijo Slovenije, ki bodo na ogled do konca letošnjega leta. Do 31. oktobra pa imate še čas za ogled razstave Fašizem in Slovenci – izbrane podobe.

 

Neli

  • Share/Bookmark

Še brez komentarjev.

« Novejši zapisiStarejši zapisi »