Arhiv za 'Kornelija Ajlec' Kategorija

Feb 16 2010

Drobci: Pust

Kot otrok sem vedno raje imela pustni torek, kot pustno soboto in nedeljo. To je bil čas, ko smo se našemili in naše maske pokazali v šoli, jih primerjali ter tekmovali med seboj v bahanju, kdo je dobil več za pusta hrusta ob tradicionalni biri po hišah v domači soseski. Da, prav res: nekoč smo tudi v Ljubljani hodili od hiše do hiše in upali, da bo iz kakšne zadišal sočen krof ali pa kakšna druga dobrota. Najmanj radi smo imeli seveda tiste, ki so nam podarili sadje, tudi lokalnega sadjarja, ki seveda drugega tako ali tako ni imel za podariti, če odštejemo kakšno glavo solate. Kmalu pa otroci niti sadja nismo dobili, pač pa kvečejmu kakšnih sto ali dvesto tolarjev. To pa ni bil več hrustljavi pust. In ko sama nisem več hodila od hiše do hiše, tudi k nam niso prihajale nove maske. Danes pa otroške maske v Ljubljani vidim le, ko odidejo s starši na pustovanje v Festivalno dvorano.

maskara1.jpg

A šemljenje je vendarle ena najstarejših lastnosti človeka, saj mu je maska omogočala približati se živali in si tako zagotoviti hrano. Pust kot tak pa ima korenine v antiki, ko so imeli Grki in Rimljani navado šemljenja ob vstopu v novo leto in so s tem skušali odgnati zimo. Maske so v antiki kot kasneje in vse do današnjih dni človeku omogočile, da vstopi v drug jaz in se prepusti čezmerni uživanciji pogosto povezani s hrano in pijačo.

maskare_1201090691.jpg

Ob nastopu krščanstva je bila cerkev pogosto kritična do poganskih obredov povezanih s pustom in jih je večkrat poskušala ukiniti. A kljub tovrstnim poskusom je odpor do pusta do 10. stoletja poniknil, nekoč poganski obredi pa so ostali ukoreninjeni ter se integrirali v krščansko dediščino. Pustni čas je posledično danes tudi premakljiv praznik in je odvisen od velike noči. Prava pustna dneva sta pravzaprav dva in ne trije: pustna nedelja, ki je v cerkveni liturgiji poznan kot »quinquagesima«, kar pomeni petdeseti in označuje petdeset dni pred veliko nočjo, ter pustni torek, tj. torek, ki pride pred pepelnično sredo, ko se predamo postu in se lahko še zadnjič pred veliko nočjo dodobra nasitimo v izobilju. Po besedah etnologa Janeza Bogataja, beseda pust izvira iz besede »meso-pust«, kar pomeni pustiti meso. Beseda je verjetno neposreden prevod italijanske besede carneleva iz čigar je izšla beseda carnebale in nato po vsej Evropi poznana beseda karneval.

Sicer pa je v pustnem verovanju ključen element pradavnine, ko je človek veroval v nadnaravne sile, ki naj bi mu pomagale odgnati zimo. Pradavni pustni običaji so se priaf0c84fab64d2b027127f7695122117d.6180235.jpg nas ohranili širom Slovenije, še najbolj poznani pa so na Ptujskem in Dravskem polju. Maske, ki jih poznamo iz teh krajev vključujejo kontinuiteto dediščine, ki ni bila prekinjena v zgodovinskem razvoju, ampak ima danes sodobno podobo. Kurent ali korant je osrednji pustni lik, ki predstavlja zavetnika veselja in vedrine. Korantijo, torej kurentovo opravo, sestavljajo ovčji kožuh s pasom, na katerem so obešeni kravji zvonci in pisani robci, kužohovinasta kapa, ki ima na vrhu goveja roga ali pisane trakove, ob straneh pa zataknjena puranova peresa. S seboj pa kurent nosi še ježevko, to je gorjačo ovito v ježevo kožo. Kurent z glasnim poskakovanjem in zvonenjem z zvonovi odganja zimo in hudobne demone, zato nastopa kot spremljevalec oračev. Če pride v hišo, mu mora gospodar podariti klobaso in jajca, sicer bo nad hlev prišla nesreča. S svojimi goslimi pa kurent ljudi spodbudi k plesu. Pustni ples namreč prinaša debelo repo in visok lan.

Med maske, ki so najbližje prvotni podobi pa med drugim slika.asp?ID=1560sodijo tudi cerkljanski laufarji. Te maske skušajo tudi zaščititi pod okriljem Unesca. Glaven laufar je Pust, spremljajo pa ga šeme, ki nosijo že stoletja dolgo predpisane lesene larfe – maske ter obleke in imajo različna imena. Pust ima obleko prekrito z mahom, v roki pa drži smreko. Vsi laufarji se na pustni torek zberejo pred cerkvijo in uprizorijo sodbo. Pusta obsodijo, saj so se po njegovi krivdi preveč najedli, napili, zapravili in storili še vrsto drugih pretiranih stvari. Z udarcem po glavi se zvrne na pripravljene sani in začne se splošna veselice. Na pustni večer bližnje vrhove preplavijo kresovi, točno ob polnoči pa se rajanje konča. Med najbolj prepoznavne pa sodijo še liki iz Drežnice nad Kobaridom ter pustarjev z Banjščic. Sicer pa so karnevali razširjeni širom naše države in se tako predvsem lokalno ohranjajo stare šege in navade. V Ljubljani (vsaj po mojem vedenju) avtohtonih mask nimamo, upam pa, da se bodo vrnile tiste otroške maske, ki so iz mnogih sosesk izginile z mojo generacijo.

 

Neli

  • Share/Bookmark

2 odzivov

Feb 12 2010

Drobci: Zimske olimpijske igre

Ponoči bo v Vancouvru, Kanadi potekala slovesna otvoritev že 21. zimskih olimpijskih iger. Dobro je znana zgodba o antičnih olimpijskih igrah, zato jo ne bomo ponavljali – raje si jo prihranimo za naslednje poletne igre. Zato pa bi bil zanimiv pogled v zgodovino zimskih olimpijskih iger.

van_2010_logo.jpg

Če so prve sodobne poletne olimpijske igre potekale že pred približno 115. leti, natančneje od leta 1896, so prve zimske organizirali skoraj 30 let kasneje, leta 1924. To sicer ne pomeni, da pred tem niso obstajala nekatera druga velika tekmovanja, kjer so vključevali več zimskih športnih disciplin. Najpomembnejše tekmovanje izmed vseh so bile Nordijske igre, ki so bile prvič organizirane leta 1901, nato 1903 in 1905, potem pa vsaka 4 leta do leta 1926. Nordijske igre so nastale pod taktirko generala Viktorja Gustava Balcka, švedskega oficirja in športnika, ki ga danes mnogi označujejo za očeta švedskega športa. General Balck je bil osebni prijatelj začetnika sodobnih Olimpijskih iger Pierra de Coubertina, pri katerem je lobiral, da bi se zimski športi, še posebej pa umetnostno drsanje, uvrstili v program poletne olimpijade. To mu je uspelo leta 1908 na poletnih olimpijskih igrah v Londonu. Na Olimpijadi 1912 so obstajale pobude, da bi MOK v okviru Olimpijade v Stockholmu priredili teden zimskih športov. Vendar pa je bila ideja zavrnjena, saj so se člani MOK-a zbali, da nimajo na voljo zadosti temu primernih objektov. Tako je ta ideja propadla, medtem ko pa so jo v okviru priprav na Olimpijado v Berlinu štiri leta pozneje vzeli kot možno dopolnitev, a so bile igre zaradi začetka prve svetovne vojne odpovedane. Na prvih olimpijskih igrah po vojni leta 1920 v Antwerpnu so organizirali tudi tekmovanje iz umetnostnega drsanja in hokeja na ledu.

 

Naslednje leto je bil na kongresu MOK-a sprejet sklep, kjer so se odločili, da bodo organizatorji poletnih olimpijskih iger v Parizu leta 1924 organizirali še ločen Mednaroden zimski športni teden, pod pokroviteljstvom MOK-a. Omenjeni zimski teden se je zgodil v Chamonixu in je bil nadvse uspešen z več kot 200 udeleženci iz 16. držav, ki so tekmovali v 16. disciplinah. Razmerje med spoloma nastopajočih je bilo odločno na moški strani, saj je med 200 udeleženci nastopalo le 15 deklet, pa še to le v umetnostnem drsanju. Leta 1925 se je na podlagi uspeha v Chamonixu MOK odločil, da v prihodnje organizira posebne Zimske olimpijske igre, zato imajo mnogi Mednaroden zimski športni teden za prvo zimsko Olimpijado.

 

Naslednjo Olimpijado so priredili v St. Moritzu, kjer je zagodlo muhasto vreme. Otvoritvena prireditev je potekala v snežnem viharju, preostali del olimpijskih iger pa so kvarile previsoke temperature. Tako se je 50km tek na smučeh končal pri končni temperaturi 25°C. Poleg vremena, pa je povzročila senzacijo reprezentantka Norveške Sonja Heine, ki je pri 15 letih dobila zlato medaljo v umetnostnem drsanju in nadaljnjih 74 let obdržala naslov najmlajše dobitnice zlate medalje. Naslov je namreč leta 1998 na olimpijskih igrah v Naganu prevzela Tara Lipinski, ki je prav tako zmagala v umetnostnem drsanju.

 YouTube slika preogleda

 

 YouTube slika preogleda

 

Zimske olimpijske igre so bile prvič prirejene izven Evrope v Lake Placidu, ZDA, kamor so atleti že tako težko odpotovali, poleg tega pa so bila to ravno najhujša leta velike gospodarske krize. Tudi te igre pa je oviralo pretoplo vreme, dva meseca pred igrami pa tudi ni snežilo. A kljub vsem nevšečnostim so tudi tokrat novičarske naslovnice napolnili športni dosežki. Eddie Eagan je postal prvi in do zdaj še vedno edini olimpijec, ki je osvojil zlato medaljo tako na zimskih kot poletnih igrah. Leta 1920 je v igrah v Antwerpnu osvojil namreč medaljo v boksu v lahki kategoriji, medtem ko je v Lake Placidu leta 1932 osvojil medaljo v bobu četvercu.

Zadnja Olimpijada pred drugo svetovno vojno se je leta 1936 odvijala v Garmisch-Partenkirchnu, ko se je tudi zgodilo zadnjič, da bi ista država priredila tako poletne kot zimske olimpijske igre v istem letu. Zgodovina te igre pomni predvsem kot tista Olimpijada, kjer so prvič priredili tekmovanja iz alpskega smučanja. Ker pa so učiteljem smučanja prepovedali tekmovati, češ da so profesionalci, so se švicarski in avstrijski smučarji odločili za bojkot.

84956-050-22A68568.jpg

Vse zimske olimpijske igre napovedane za medvojno obdobje so bile odpovedane in igre se niso ponovile vse do leta 1948. Takrat so jih ponovili v St. Moritzu, saj je Švica zaradi nevtralnosti ubežala vojni vihri, poleg tega pa je bila večina objektov še dobro ohranjenih iz časa Olimpijade 1928. Nemci in Japonci niso bili povabljeni k sodelovanju. Sicer pa sta se iger udeležili dve hokejski ekipi iz ZDA, vsaka posebej pa je trdila, da je legitimna predstavnica. MOK je nazadnje odločil, da nobena ekipa ne sme tekmovati.

Leta 1952 so Olimpijado priredili v Oslu, kjer so olimpijski ogenj prižgali kar v kaminu smučarske legende Sondre Nordheima. Leta 1956 je igre gostila Cortina d’Ampezzo, kot nadomestilo za odpovedane igre leta 1944. To je bilo prvič, ko so igre s pomočjo nove tehnologije prenašali širom sveta. Leta 1960 so olimpijske igre v Squaw Valley prinesle kot novost olimpijsko vas, prvič pa je bil tudi uporabljen računalnik za seštevanje rezultatov. V Innsbrucku leta 1964 je ponovno zagodlo toplo vreme, zato je morala posredovati avstrijska vojska, ki je nameščala navožen sneg in pripravljala led. Sovjetska tekmovalka Lidija Skoblikova je odnesla medalje v vseh štirih disciplinah hitrostnega drsanja, sankanje pa je doživelo premiero, vendar je bila ta pospremljena z grenkim priokusom, ko se je na treningu ubil eden izmed tekmovalcev.

Olimpijske igre v Grenoblu leta 1968 so gledalci pred televizijskimi zasloni spremljali v barvni tehniki. To Olimpijado je zaznamoval Jean – Claude Killy, ki je zmagal v vseh disciplinah alpskega smučanja.

Prvič so igre priredili na tleh Azije v Sapporu na Japonskem leta 1972. Prvič se je resneje pojavilo vprašanje amaterstva in profesionalizma, ko so avstrijskemu predstavniku prepovedali nastop. Sapporo pa se je zasidral tudi v srca Špancev, saj je Francisco Ochoa postal edini Španec, ki je osvojil medaljo na zimskih olimpijskih igrah, in sicer v slalomu.

Leta 1976 bi morali Olimpijado prirediti v Denverju, vendar pa so leta 1972 volivci v zvezni državi Kolorado odločili, da zavrnejo organizacijo. Zato je MOK izbral za ponovno prizorišče Innsbruck, ki je že imel vso infrastrukturo iz leta 1964 in kjer so prižgali dva olimpijska ognja, ki sta ponazarjala dvakratno organizacijo.

Leta 1980 so se igre po skoraj petdesetih letih vrnile v Lake Placid. Igre je zaznamovala bojazen pred bojkotom. Erik Heiden, ameriški reprezentant, je zmagal v petih disciplinah v hitrostnem drsanju bodisi z olimpijskim ali pa svetovnim rekordom. »Čudež na ledu« pa je zaznamovala hokejska zmaga Američanov nad Sovjetsko zvezo.

Kot veliki zmagovalec v tekmovanju za organizacijo je leta 1984 Olimpijado priredila Jugoslavija v Sarajevu. Jugoslaviji so te igre prinesle tudi prvo zimsko olimpijsko medaljo, ko je srebrno medaljo prismučal Jure Franko v veleslalomu.

 YouTube slika preogleda

 

Leta 1988 v Calgaryju so dodali nove tekmovalne športe: curling, hitrostno drsanje na kratke proge, prosto smučanje. Hitrostno drsanje je bilo prvič v pokriti dvorani. Alberto Tomba pa je v svojem olimpijskem prvencu prismučal medaljo v veleslalomu in slalomu. Christa Rothenburger iz vzhodne Nemčije je zmagala v hitrostnem drsanju na 1000 metrov, sedem mesecev kasneje pa si je priborila še srebrno medaljo v kolesarstvu na poletnih olimpijskih igrah v Seulu. Tako je postala prva in edina tekmovalka, ki je dobila medalje tako na poletnih kot zimskih olimpijskih igrah v istem letu. Olimpijada pa se je izkazala nadvse uspešna tudi za jugoslovanski šport, predvsem po zaslugi slovenskih tekmovalcev. Tako so srebrno medaljo dobili Matjaž Debelak, Miran Tepeš, Primož Ulaga in Matjaž Zupan na ekipni preizkušnji v smučarskih skokih ter Mateja Svet v slalomu. Matjaž Debelak pa je osvojil še bron v skokih na veliki skakalnici.

YouTube slika preogleda

 

YouTube slika preogleda

Albertvillske igre leta 1992 so bile še zadnje igre, ki so bile organizirane v istem letu kot poletne. To so bile prve olimpijske igre, ki so bile prirejene po velikih političnih spremembah v Evropi. Nemčija je tako prvič po letu 1964 nastopila kot enotna država, Slovenija in Hrvaška pa sta se prvič predstavili kot samostojni državi. Večina izmed nekdanjih sovjetskih republik je še vedno nastopila v okviru enotne reprezentance, poimenovane Združena ekipa, vendar pa so baltske države že nastopile v okviru samostojnih ekip.

 

Leta 1986 je MOK odločil, da se bodo poletne in zimske igre menjavale na dve leti od leta 1994 naprej. Tako so bile igre v Lillehammerju prve, ki so bile prirejene v letu, ko niso potekale še poletne. Češka in Slovaška sta tokrat nastopili kot samostojni državi. Največ pozornosti pa sta poželi predstavnici ameriške reprezentance v umetnostnem drsanju Nancy Kerrigan  in Tonya Harding. Kerriganova je bila med treningom napadena s strani moža Hardingove. Nazadnje so obema pustili tekmovati, a zmagala ni nobena izmed njih, pač pa Oksana Baiul, ki je tako dobila prvo olimpijsko medaljo za Ukrajino. Za samostojno Slovenijo je bila to bronasta Olimpijada, saj so bron prismučali Alenka Dovžan v kombinaciji, Katja Koren v slalomu in Jure Košir prav tako v slalomu.

YouTube slika preogleda

 

YouTube slika preogleda

 

YouTube slika preogleda

1998 so potekale igre v Naganu, ki so prvič gostile preko 2000 tekmovalcev. Tekmovanje v hokeju na ledu je bilo prvič odprto tudi za profesionalne igralce, zato sta bili favoritinji Kanada in ZDA. A na koncu je zlato medaljo dobila reprezentanca Češke. A konkurenco so tokrat nudila tudi dekleta, ki so prvič tekmovale v hokeju.

Prva zimska Olimpijada v novem tisočletju je leta 2002 potekala v Salt Lake Cityju. Kanada je osvojila zlato medaljo tako v moškem kot ženskem hokeju. Za škandal pa je bilo zopet poskrbljeno v umetnostnem drsanju, ko je prišlo do pritiskov na francosko sodnico, da dodeli medaljo ruskemu paru, kljub temu, da je kanadski par dobil višje točke pri vseh drugih sodnikih. V zameno za točkovanje, je ruski sodnik dodeljeval boljše točke francoskim tekmovalcem. MOK se je diplomatsko odločil, da bo podelil dvojno zlato medaljo na ponovitvi podelitve medalj. Po suši iz iger v Naganu, so slovenski tekmovalci ponovno posegli po medaljah. Tokrat zopet v ekipnih skokih, kjer so srebro priskakali Damjan Fras, Robert Kranjec, Primož Peterka in Peter Žonta.

2004443.jpg

Predzadnje olimpijske igre leta 2006 so bile v naši neposredni bližini, v italijanskem Turinu. Tokrat brez slovenskih uspehov. A tukaj je že Olimpijada v Vancouvru in celotna ekipa blogHistoria že pridno drži pesti za vse naše športnike. Pa srečno!

Neli

  • Share/Bookmark

Še brez komentarjev.

Jan 27 2010

Drobci: Muzej Anne Frank House

Anna-Frank.jpg

Anne Frank ni potrebno posebej predstavljati. Njena osebnost, ki sije skozi vrstice napisane v njenem dnevniku, daje človeški obraz nedolžnim žrtvam holokavsta. Pomoč, ki jo je njena družina dobivala s strani zaupnikov med skrivanjem na podstrešju odvetniške pisarne, pa kaže na odpor lokalnega prebivalstva zoper nemško okupacijo. Njen pogum, optimizem, dobrodušnost in hvaležnost še danes rezonirajo pri vedno novih bralcih njenega dnevnika.

 

Zapuščino Anne Frank danes ureja fundacija Anne Frank, ki skrbi za muzej posvečen Anni in njeni družini ter skrbi za promocijo tolerance in medsebojnega spoštovanja v družbi. Muzej so ustanovili leta 1960 v hiši, kjer se je med julijem 1942 in avgustom 1944 skrivala družina Frank in kjer je Anna pisala svoj znamenit dnevnik. Ker pa želi muzej vrednote katere zastopa predstaviti tudi mlajšim generacijam, predstavlja muzej na sodoben, poizvedovalcu prijazen interaktiven način. Spletna stran omogoča dostop do številnih informacij o Anni Frank, del uradne strani muzeja, ki so ga poimenovali An interactive Monument oz. po slovensko Interaktiven spomenik, pa ponuja prav poseben vpis v neke vrsto knjigo gostov.

 

Minuli september je muzej Anna Frank House vzpostavil tudi uradni spletni kanal na YouTubu, ki vsebuje tudi edini filmski posnetek Anne Frank. Ta je nastal med poroko družinskih sosedov v Amsterdamu, 22. julija 1941, ko je Anna skozi okno opazovala ženina in nevesto.

YouTube slika preogleda

 

Drugi posnetki vsebujejo intervju z nedavno preminulo Miep Gies, ki je Anninemu očetu Ottu izročila njene dnevnike in ki je bila ob njemu, ko je izvedel za smrt svoje hčere. Edina težava je, da je intervju v nizozemščini, posnetek pa ni opremljen s podnapisi. Spletni kanal vsebuje tudi posnetek Nelsona Mandele, ki opisuje kakšno upanje in moč mu je nudilo branje Anninega dnevnika, med bivanjem v zaporu.

Bližnjice:

Muzej Anne Frank House

Uradni spletni kanal Anne Frank House na YouTube

Neli

  • Share/Bookmark

Še brez komentarjev.

Jan 26 2010

Odkritje posmrtnih ostankov Edit, žene cesarja Otona

Mednarodna raziskovalna skupina je prejšnji teden objavila, da je našla posmrtne ostanke, ki naj bi pripadali princesi in kasneje cesarici Eadgyth oz. Editi, plemkinji iz 10. stoletja. Posmrtne ostanke so našli ovite v svilo v Magdeburški katedrali v Nemčiji.

editha_magdeburg_04_300982s.jpg

Grobnica s krsto

Arheologi pravijo, da skelet pripada ženski med 30. in 40. letom starosti. A obstajajo dvomi, da ti posmrtni ostanki resnično pripadajo Edit. Zgodovinarji verjamejo, da je bilo njeno truplo večkrat vzeto iz krste – kar je bila vsakdanja praksa, kadar je šlo za čaščenje trupel svetnikov in plemstva. Tej praksi pritrjuje tudi sam napis na krsti, ki pravi, da je bilo truplo vzeto iz krste dvakrat, arheologi pa so odkrili dokaze za vsaj še dvakratno premaknitev. Tako obstaja možnost, da so se kosti izgubile in bile zamenjane s kostmi drugega trupla.

 

Šele testiranja bodo pokazala resnično starost kosti in od kod prihajajo. Pri tem se bodo strokovnjaki tudi poslužili analize stroncijskih izotopov.

Ta tehnika meri razmerja stroncijskih izotopov v zobni oblogi, ki se razlikujejo glede na zemljepisno lokacijo in po katerih lahko določijo, kje je oseba odrasla. Tako bodo lahko strokovnjaki ugotovili, ali je oseba, kateri pripadajo posmrtni ostanki odrasla v Nemčiji ali Angliji. Že če bi ta metoda dokazala, da posmrtni ostanki pripadajo osebi, ki je prišla iz Anglije, bi bilo zelo verjetno, da je bila ta oseba resnično Eadgyth. Zaključke testov pričakujejo v šestih mesecih.

 

HerscherpaarMagdeburgCathedral.jpg

Edit in Oton

Edit je živela v začetku 10. stoletja, ko je njen pol brat kralj Athelstan razširil svojo vladavino na celotno Anglijo, preko porok svojih zelo številnih sester pa je utrdil svoj vpliv med tujimi vladarji.

Edit se je poročila z vojvodo Otonom Saksonskim, ki je bil kasneje izvoljen kot prvi vladar Svetega rimskega imperija nemške narodnosti in bil z izvolitvijo na to mesto tudi cesar slovenskih dežel. O lastnostih Edit priča kronika nemške nune Horswithe iz Gandersheima, ki je napisala, da je princesa posedovala poseben šarm, ki je pripadal le tistim, ki so imeli kraljevo držo. Javno mnenje, pa naj bi bilo po kroniki, enoglasno v svoji razglasitvi, da je bila Edit najboljša izmed vseh žena, ki so živele v tistem času. Otonu je rodila vsaj dva otroka, umrla pa je pri 36. letih.

  

 

Neli

 

Povzeto po AP

 

  • Share/Bookmark

Še brez komentarjev.

Dec 24 2009

Glas javnosti za slovensko osamosvojitev – Plebiscit 1990

Ko sem kot šestletna deklica 26. decembra 1990 sedela s svojim starejšim bratom in sosedo na strehi hiše njenih staršev ter opazovala ognjemet z ljubljanskega gradu, medtem ko so naši starši s penino v roki odšli proslavljati rezultate plebiscita na katerem so se Slovenci odločili za samostojno pot izven okvira SFRJ, se nisem še natančno zavedala pomena tistega večera. Šle čez nekaj let mi je postalo jasno, zakaj je bila ta odločitev, ta rezultat tako pomemben. Od takrat pa sem se že velikokrat vprašala, kdaj smo Slovenci začeli čutiti potrebo po lastni moderni državi? Kdaj nam je bilo zadosti življenja v večnarodnostnih državnih tvorbah? Zgodovinska stroka namreč nima vpogleda v želje, hrepenenja, upanja … Je težnja po lastni državi vzplementela v času t.i. narodnega prebujenja in romantičnih verzih Franceta Prešerna »ko ne vrag, le sosed bo mejak«? Ali ko je v revolucionarnem letu 1848 slovenski odbor na Dunaju zahteval ustanovitev samostojne upravne enote Zedinjene Slovenije? Ali pač taborskim gibanjem, ki je zaznamoval drugo polovico 19. stoletja? Moramo morda pogledati kakih 100 let bližje in poiskati prve politično deklerativne težnje v intelektualcih 57. številke Nove revije? Ali pa med protesti poleti 1989 na Roški cesti v Ljubljani v podporo novinarjem Mladine in podčastniku JLA, t.i. četverici? Jasno je le, da ko je 8. maja 1989 Tone Pavček na Kongresnem trgu pred nepregledno množico prebral Majniško deklaracijo, katere podpisniki so izjavljali in sporočali, da hočejo živeti v suvereni državi slovenskega naroda, je ta želja dokončno dozorela.

Tone%20Pavcek,%208.5.89.jpg

Tone Pavček bere Majniško deklaracijo na Kongresnem trgu v Ljubljani (8.maj 1989)

Nato se je postavilo vprašanje, kako to željo izpeljati. V istem letu, letu 1989, so začele nastajati prve stranke, ki niso bile pod okriljem Zveze komunistov. Opozicija je nato na prvih svobodnih in večstrankarskih volitvah po drugi svetovni vojni 22. aprila 1990 združila moči v uniji DEMOS in zmagala. Predsednik vlade je postal predsednik najmočnejše Demosove stranke, Slovenskih krščanskih demokratov, Lojze Peterle. Zunanji minister je postal dr. Dimitrij Rupel, notranji Igor Bavčar in obrambni Janez Janša. Neposredno izvoljeno predsedstvo je vodil Milan Kučan, njegovi člani pa so bili še dr. Matjaž Kmecel, Ivan Oman, dr. Dušan Plut in Ciril Zlobec.

Nova vlada je s pomočjo ustavnih sperememb in Deklaracijo o suverenosti republike Slovenije 2. junija 1990 krepila avtonomne pristojnosti, hkrati pa odpravljala veljavnost zvezne zakonodaje na ozemlju republike Slovenije ter tako pripravljala pot na osamosvojitev. Slednjo je skušala doseči s sprejetjem ustave, ki bi vsebovala tudi osamosvojitvene člene, nato pa bi bila ta potrjena na referendumu. Tako bi se Slovenija formalno odcepila od Jugoslavije že decembra 1990. Tako spomladi 1990 še nihče ni govoril o plebiscitu. Medtem ko je koalicija delala na novi ustavi, pa je opozicija ta čas obujala Klopčičev program iz leta 1984 o konfederalni pogodbi ter skušala jeseni 1990 doseči sporazum o reformi odnosov v federaciji ali pa o morebitni mirni razdružitvi. A vsi tovrstni poizkusi so propadli. Do prvih pobud za plebiscit je prišlo v času prvega večjega konflikta z JLA. Vojaški svet JLA je namreč ukazal vsem republiškim poveljstvom Teritorialne obrambe, naj izročijo celotno orožje vojašnicam JLA. Predsedstvo RS o tem ukazu ni bilo obveščeno pravočasno, zato je tri četrtine občinskih štabov TO orožje tudi izročilo. V temu času pa so v Socialistični stranki predlagali nov pristop k osamosvajanju – preko plebiscita. A Demosova vlada jo je zavrnila, češ da čas ni še zrel, poleg tega pa so še vedno računali na osamosvojitev v okviru sprejetja ustave.

Ustanovitev%20Demosa.jpg

Ob ustanovitvi Demosa

Do novih zaostritev z JLA je prišlo oktobra 1990, ko so njeni pripadniki nasilno zasedli republiški štab TO v Ljubljani. Od zaukazane izročitve orožja je namreč slovenska vlada z novimi ustavnimi amandmaji razglasila suverenost pri odločanju o služenju vojaškega roka in poveljevanju TO v času miru. Hkrati pa so skrivaj organizirali t.i. Maneversko strukturo narodne zaščite, ki se je ob koncu leta vključila v TO. Vodil jo je Tone Krkovič, usmerjala pa sta jo ministra Bavčar in Janša. Nove napetosti z JLA in težave pri pripravi nove ustave pa so vodile k preobratu. Vodilni v Demosu dr. France Bučar, dr. Peter Jambrek in dr. Jože Pučnik so zaključili, da izpeljava osamosvojitve ne more biti zgolj projekt enega dela političnih sil, temveč nacionalni projekt, v katerem mora imeti oblast podporo večine politične in širše javnosti. Zdaj aktualno idejo o plebiscitu so predstavili 10. novembra 1990 na srečanju poslanskega kluba Demosa v Poljčah, kjer so predstavili tudi 23. december kot dan plebiscita, pa tudi plebiscitno vprašanje: “Ali naj republika Slovenija postane samostojna in neodvisna država?” 

1988_11_6_b.jpg

Viktor Blažič - prvi pobudnik plebiscita, a ga vladna stran zavrne. Njegovo pobudo prevzamejo socialisti, nazadnje pa plebiscit postane uradni predlog Demosa.

Pri opozicijskih prenoviteljih je datum izzval neodobravanje in so predlagali, da bi se datum preložil na kasnejši čas. Pri sprejemanju zakona o plebiscitu je prišlo še do zapleta o temu, kolikšna večina naj določi izid. Koalicija je vztrajala, naj bo za veljavnost plebiscita dovolj že 50% večina volilnih upravičencev, opozicija pa, da bi veljavnost določala ¾ večina volilnih upravičencev. V posredovalni vlogi se je v okviru nočnih usklajevanj 14. novembra 1990 znašel predsednik predsedstva Milan Kučan. Izkupiček usklajevanj je bil predlagan datum za izvedbo plebiscita 23. december, za veljavnost plebiscita pa je bila potrebna ¾ večina volilnih upravičencev. Plebiscitni zakon je bil sprejet z 203 glasovi za, nobenim proti in štirimi vzdržanimi glasovi. Usklajevanja so se končala uspešno, do podpisa sporazuma pa je kljub temu prišlo šele 6. decembra.

Slovenska politika je stopila složno na pot samoodločbe, s čimer pa se je povečala tudi javnomnenjska podpora plebiscitu. V naslednjih tednih so politiki različnih barv skupaj obiskovali slovenske kraje in predstavljali 23. december 1990 kot dan odločitve.

18. decembra 1990 je predsedstvo SFRJ plebiscit razglasilovolina_skrinjica_90_show.jpg za protiustaven, Zvezna skupščina pa je zahtevala takojšnjo ustavitev vseh priprav nanj. Kljub nasprotovanju zveznih organov, pa je 23. decembra odprlo vrata okoli 4250 volišč. Glasovali so vsi polnoletni državljani Jugoslavije s poslovno sposobnostjo in stalnim prebivališčem v Sloveniji. Prvič so lahko oddali svoje glasove tudi oskrbovanci v domovih, zavodih, bolnišnicah, pa tudi zaporniki in priporniki. Glasovali so lahko le tisti vojaki, ki so bili doma na dopustu. Plebiscita so se udeleževali tudi zdomci in izseljenci na obisku v domovini, ki so za to pred glasovanjem dobili potrdilo na občinskem organu za notranje zadeve, saj niso bili vpisani v volilne imenike.

Vzdušje na plebiscitni dan je bilo po vsej Sloveniji praznično. Mesta in kraje so okrasili, potekale so razne prireditve, po cestah so korakale pihalne godbe. Tudi v Cankarjevem domu v Ljubljani, kjer je bil tiskovni center za tuje in domače novinarje, je bilo živahno, saj so stalno potekale novinarske konference. Akreditiranih je bilo okoli 130 domačih poročevalcev in 60 tujih novinarjev in posebnih poročevalcev iz okoli desetih držav, dogajanje na plebiscitu pa so spremljale tudi večje tiskovne agencije UPI, AP, AFP, Reuter in televizijski postaji CNN in BBC. Plebiscit so spremljali številni tuji opazovalci, predstavniki zveznega parlamenta republike Avstrije, deželnega zbora avstrijske zvezne dežele Štajerske, Socialistične stranke Avstrije, Evropskega parlamenta, Beneškega deželnega sveta in Združenih držav Amerike.

Samostojna_s4.jpgV Ljubljani se je mestno proslavljanje začelo že okoli 19. ure, ko se je začela pred magistratom in na Prešernovem trgu zbirati 20 tisoč glava množica. Prve neuradne rezultate so pričakali s pesmijo in recitacijami, zaigrale so harmonike in zaplapolale zastave. Rezultate pa je pospremil še ognjemet z gradu.

Že do 11. ure je bila udeležba rekordna z 47% upravičencev. Za primerjavo, na spomladanskih volitvah je do 11. ure volilo le okoli 25% upravičencev. V nekaterih krajih so dopoldne že zaprli volišča, saj so do poldneva volili že vsi vpisani v volilni imenik. Ob pol enih zjutraj so bili znani neuradni rezultati in že takrat je bilo jasno, da je Slovenija stopila na samostojno pot.

Vseeno pa je bilo potrebno na uradne rezultate plebiscita počakati do 26. decembra, ko je v skupščini potekala slovesna razglasitev, na kateri je javnosti sporočil končne rezultate predsednik skupščine dr. France Bučar. Od 1.496.860 glasovalnih upravičencev se je glasovanja udeležilo 1.361.738 ali 93,5%. Predčasno je glasovalo 19.233 upravičencev, v domovih za ostarele, bolnišnicah, zdraviliščih in v priporih pa 12.982 upravičencev. »Za« se je na plebiscitu odločilo 1.289.369 ali 88,5% upravičencev, »proti« jih je bilo 57.877 ali 4%, neveljavnih je bilo 12.412 ali 0,9% glasovnic. Največja volilna udeležba po občinah je bila v občini Ribnica, kjer se je plebiscita udeležilo 96,8% volilnih upravičencev, največ upravičencev se je izreklo »za« v občini Slovenske Konjice z 94,2%, najbolj množično pa so z 11,3% »proti« glasovali v občini Jesenice.

 

Neli

  • Share/Bookmark

3 odzivov

Starejši zapisi »