Arhiv za 'KKM' Kategorija

Sep 09 2010

Drobci: Ramazanski Bajram

Objavil BlogHistoria pod Drobci, KKM

Ramazanski bajram (Īd al-Fitr), praznik prekinitve posta se začne 1. ševvala (1. dan desetega meseca po islamskem koledarju) in traja tri dni.

 

Ker ramazanski bajram nastopi takoj po zaključku posta, se je na prvi dan tega praznika prepovedano postiti.[1] Beseda bayram v turškem jeziku pomeni praznik, pa tudi slavje in veselje. Isti termin se za vse našteto pa se uporablja tudi v perzijskem jeziku.[2]

Pravzaprav ni nekih posebnih običajev, ki bi se nanašali izključno na ramazanski bajram, saj so enaki oziroma podobni obredi značilni tudi za kurban bajram. Edina razlika med obema bajramoma je ta, da se ramazanski bajram veže na zaključek posta, kurban bajram pa se navezuje na romanje (hadž) in klanje obredne živali (kurbana). Razlika med obema praznikoma pa je poleg že omenjenega tudi ta, da mora človek na ramazanski bajram pred odhodom na bajramsko molitev (bajram-namaz), ki poteka v džamiji, nujno nekaj pojesti, npr. dateljne, medtem ko na kurban bajram to ni v navadi, saj naj bi bila prva hrana, ki naj bi jo vernik zaužil tisti dan meso kurbana, ki se kolje šele po povratku iz džamije.[3]

Na ramazanski bajram se muslimani veselijo in upajo, da so jim bili odpuščeni vsi grehi, ki so jih zagrešili pred ramazanom, saj so se tekom tega svetega meseca izogibali vsega pregrešnega in vestno izpolnjevali vse Alahove zapovedi. Odpustka pa se še posebej nadejajo in veselijo tisti, ki so v pobožnosti in molitvi preživeli ves ramazan.[4]

Muslimani povsod po svetu se na ta dan še posebej skrbno okopajo in uredijo. Potem se še nadišavijo, oblečejo najboljšo obleko in se veselo odpravijo v džamijo, kjer prisostvujejo posebni bajramski molitvi (bajram-namazu), ki svečano poteka prvi dan bajrama po prvi jutranji molitvi (sabah-namazu).

Po bajramski molitvi si verniki v Bosni in Hercegovini čestitajo z besedami: »Bajram šerif mubarek olsun« (Želim ti srečen bajram) in se obdarujejo.[5] Tega se še posebej veselijo otroci, saj jih starši, sorodniki, družinski prijatelji in sosedje obdarujejo z darom v denarju (bajramlukom). Zaradi tega ponekod v Bosni in Hercegovini ta običaj imenujejo kar bajram-banka, sam praznik pa so po turškem zgledu včasih imenovali tudi otroški bajram oziroma šečer bajram (sladkorni bajram).[6]

 

KKM

 

 


[1] Enver Mulahalilović, Vjerski običaji muslimana u Bosni i Hercegovini, Sarajevo: Starješinstvo islamske zajednice Bosne i Hercegovine,  Hrvatske i Slovenije, 1988, str. 54.

[2] Šefik Kurdić, O ramazanu, bajramu i ulasku u džamiju, Novi Pazar: El-Kelimeh, 2005, str. 50.

[3] Enver Mulahalilović, Vjerski običaji muslimana u Bosni i Hercegovini, str. 54.

[4] Ahmet Muminović, Ramazan, Sarajevo: Libris,  str. 8.

[5] Šefik Kurdić, O ramazanu, bajramu i ulasku u džamijo, str. 65.

[6] Ahmed Muminović, Ramazan, str. 14.

  • Share/Bookmark

Še brez komentarjev.

Avg 13 2010

Drobci: Ramazan

Objavil BlogHistoria pod Drobci, KKM

Ramazan (ramadan) je deveti mesec islamskega koledarja. Za muslimane je to sveti mesec, mesec posta, razmišljanja, deljenja miloščine (sadake) ter mesec intenzivnega islamskega življenja in izvrševanja verskih dolžnosti oziroma ibadeta.

Post se začne, ko lahko človek mladi mesec ugleda s prostim očesom. Po turškem običaju, se začetek svetega meseca ramazana naznani s topovskim streljanjem večer pred prvim dnem.  S topovskim streljanjem pa se je nekoč vsak dan v mesecu posebej označeval tudi začetek in konec posta.[1]

Tekom ramazana muslimani ne jedo in ne pijejo od zore pa vse do sončnega zahoda (akšama), oziroma od ramazanskega zajtrka (sehura) pa do ramazanske večerje (iftarja). Verniki se ponavadi dodobra najedo zgodaj zjutraj, še pred sončnim vzhodom. Ta »zgodnji zajtrk« se imenuje sehur.[2] Da bi se ljudje prebudili dovolj zgodaj za sehur, so v preteklosti po mestih hodili glasbeniki in bobnarji, ki so budili ljudi. Pred hišo so igrali toliko časa, dokler se v hiši ni prižgala luč.[3] Zvečer pa muslimani obedujejo šele po večerni molitvi (aškamu).

 

 Otroci se začnejo postiti postopoma, najprej le za del dneva, nato za dan ali dva, kasneje za več dni skupaj, na koncu, ko odrastejo pa se postijo cel mesec. Posta ni dolžan opraviti tisti, ki mu zdravstveno stanje tega ne dopušča. Postiti se niso dolžne niti nosečnice, niti ženske, ki dojijo, pa tudi popotniki, katerih potovanje traja več kot tri dni. Če se človeku med postom zdravstveno stanje poslabša, mora s postom takoj prekiniti. Vernik mora nato tiste dneve posta, ki jih je izpustil zaradi zdravljenja ali potovanja, nadoknaditi tekom leta.[4]

 

Ko se musliman odloči, da se bo postil izreče naslednje besede: »Nevejtu en esume lillahi te’ala gaden min šehri Ramadan« (»Odločil sem se, da se bom na jutrišnji dan ramazana postil«). Zvečer, pred ramazansko večerjo (iftarjem), pa mora vernik izreči: »Illahumme inni leke sumtu ve bike amentu ve alejke tevekkeltu ve bi rizkike eftartu« ( Dragi Alah, zate sem se postil, v tebe verujem, na tebe se zanašam in s tvojimi božjimi darovi (nimetom) se bom pogostil).[5] Na iftar ljudje ponavadi povabijo tudi svoje sorodnike, sosede in prijatelje. Tisti bolj premožni, pa so na iftar dolžni povabiti tudi revne. Iftar se ponavadi začne z vodo ali ledenim šerbetom (sladko vodo z limono in začimbami) ter z dateljni (hurmo) ali smokvami. Za tem se je juha ali čorba, ter posebne ramazanske lepinje (somuni), ki so posute s črno kumino (čujrukotom) in jih v pekarnah pečejo le v času ramazana.[6] Kot glavno jed se nato postreže bamija (jed iz okre, telečjega mesa in začimb), bosanski lonec (posebna enolončnica iz teletine, govedine, mladega zelja, krompirja, korenja, zelene in začimb), dolme (jajčevce, bučke, čebulo ali paradižnik z nadevom iz riža in mletega mesa), burek (pito nadevano z mesom), pito nadevano s špinačo in skuto, piščanec, šiš čevap (čevapčiči pečeni na paličici), pače (meso telečje ali jagnječje glave, kuhano z zelenjavo in možgani), dženečija (sladica iz pšeničnega zdroba, masla in medu), rumeni hošaf (kompot iz suhega sadja), ter kadaif (sladico iz testenih rezancev, mandljev ali orehov) in baklavo (sladico iz vlečenega testa in orehov).[7] Na koncu se ponavadi spije še skodelico kave. 

 

V vsaki hiši, kjer se bodo postili, pred pričetkom ramazana potekajo obsežne priprave. Ljudje dobro očistijo in pospravijo stanovanja ter uredijo hišna dvorišča (avlije), vrtove (bašče) in grobove (mezarluke). Še posebej lepo pa se očistijo, uredijo in okrasijo džamije in mesdžidi. Za to ponavadi poskrbijo dekleta, prostovoljke, ki prostore pobelijo in prebarvajo ter očistijo tepihe (čilime) in preproge na katerih se moli (serdžade) itd.[8]

 

Posebna ramazanska dolžnost vsakega dobro situiranega muslimana je, da siromašnim podelijo sadakatu-l-fitr ali vitre. Svojo dolžnost morajo obvezno opraviti do konca ramazana, najkasneje do posebne bajramske molitve (bajram-namaza). Višina sadakatu-l-fitra, naj bi bila enaka višini izdatka, ki ga oseba porabi za živila v enem dnevu.[9]

 Običaj je, da se tekom celega ramazana v džamijah in mesdžidih prirejajo verska predavanja (vazi) na katerih se obravnavajo razne teme iz islamskega življenja. Predavanja se ponavadi odvijajo vsak dan, vendar pa potekajo ločeno za moške in ženske. Ženske na predavanja pridejo dopoldne, moški pa popoldne.[10]  

Ker se je Mohamed zadnjih deset dni ramazana umaknil v svojo džamijo in čas preživel v molitvi (ibadetu), se v »itikaf« umaknejo tudi imami, mujezini in ostali verski učenjaki. To storijo po tretji dnevni molitvi (ikindiji) na dvajseti dan ramazana in v izolaciji ostanejo vse do zadnjega dne svetega meseca.[11]

 

Najpomembnejše mesto tekom meseca ramazana pa ima za muslimane širom sveta 27. noč, ki se imenuje Lejletu-l-kadr. Za to noč Alah v Koranu pravi da je ta »Noč boljša od tisoč mesecev«.[12] Ta noč ima v islamu tako posebno mesto zato, ker je v tej noči Alah Mohamedu razkril prve besede iz Korana in prav zato se 27. noč ramazana imenuje tudi noč Korana.[13]

 

KKM

 

Vsem, ki praznujete želimo srečen ramazan!

 


[1] Cyril Glasse, Enciklopedija islama, Sarajevo: Libris, 2006, str. 475.

[2] Ibidem.

[3] Ahmet Muminović, Babo, Došao nam Ramazan, Sarajevo: Kl-Kalem, 2003, str. 17.

[4] Glasse, Enciklopedija islama, str. 475.

[5] Muminović, Babo, Došao nam Ramazan, str. 11.

[6] Ibidem, str. 19.

[7] Povzeto po:  Kathleen Seidel, Kako dočekati i ugostiti musafira: Sufijski kuhar, Sarajevo: Dobra knjiga, 2008.

[8] Enver Mulahalilović, Vjerski običaji Muslimana u Bosni i Hercegovini, Sarajevo: Starješinstvo islamske zajednice Bosne i Hercegovine, Hrvatske i Slovenije, 1988, 1. izd., str. 68.

[9] Muminović, Babo, došao nam Ramazan, str. 22.

[10] Mulahalilović, Vjerski običaji  muslimana u Bosni i Hercegovini, str. 71.

[11] Muminović, Babo, došao nam Ramazan, str. 21.

[12] Koran (97, 3).

[13] Muminović, Babo, došao nam Ramazan, str. 24.

  • Share/Bookmark

Še brez komentarjev.