Arhiv za 'Intervju' Kategorija

Avg 24 2010

Sposojene novičke: Mož, ki je iskal Butale, našel pa Butalce

Kje je ležal legendarni Camelot, dvor kralja Arthurja, kje je pravi grob njegovega svetovalca, čarovnika Merlina, kje Krpanova Sveta Trojica? Koliko prepirov o krajih, ki obstajajo morda samo v mitu! A Heinrichu Schliemannu je vendarle uspelo najti Trojo. Zgodovinar dr. Boris Golec se je že pred dobrim desetletjem lotil “iskanja” Butal – “vasi, ki ji pravijo mesto”, v kateri domujejo Butalci, ki so na smrt sprti s sosedi iz vasi Tepanjci, in o tem pisal tudi v reviji Zgodovina za vse.

Butalci, eno njegovih najljubših branj iz otroštva, so se sami ponujali za okvir zgodb, ki so jih razkrila njegova raziskovanja mest in mestne družbe na Spodnjem Kranjskem – torej na Dolenjskem in Notranjskem, saj podobnosti z literarnimi Butalami ni bilo mogoče spregledati. Prišli so mu prav, ko je ugotavljal, kako zunaj časa je marsikatera človeška neumnost. Če pa boste sami našli kakšne podobnosti z dogajanji v sedanjih občinah, ki se v teh dneh pripravljajo na lokalne volitve, so primerjave zrasle samo v vaši glavi in morebitne zlobne misli pripišite sami sebi. Dr. Golec je Butale primerjal z mesti v obdobju zgodnjega novega veka – tja do sredine 18. stoletja in prav nič ne govori o sedanjem 21. stoletju.

Dr. Golec, so Butalci – Slovenci?

Seveda je Fran Milčinski posplošil nekatere značilnosti svojih rojakov in jih karikiral v podobi Butal in Butalcev. Ti naj bi prišli iz krajev, kjer jim je bilo prevroče, zato “je šel mlajši rod pogledat pa svetu in so se tako nekateri naselili ob Dravi, nekateri ob Muri, nekaj jih je prišlo celo do morja in so si tam postavili ognjišča”. Nobenega dvoma torej ni, da je pisatelj pred slabimi stotimi leti govoril o ozemlju, poseljenem s Slovenci.

Je po vašem Butalce umestil v obdobje, v katerem je sam živel?

Ne, lahko bi rekli, da so Butalci brezčasni. Je pa, zato da bi zgodbe razumeli tudi mlajši bralci – in nagovarjal je vendar predvsem te -, vanje vpletel prvine iz sodobnosti. Govori o gasilcih, o policaju, občinski blagajni, županu, ne pa recimo o mestnem sodniku – rihtarju, ki je bil najvišja avtoriteta v majhnih mestih sto let pred tem, ko županov še niso poznali.

Opis Butal ni ravno opis mesta.

Res ne. V njih je – po Milčinskem – okoli trideset koč, ki jim pravijo hiše, med njimi dve ali tri z nadstropjem in Butalci jim pravijo graščine. Ker premorejo Butale mestne atribute – recimo mestni grb, ki naj bi sicer prikazoval zmaja, a so ga narisali tako nespretno, da je bil bolj podoben biku – pa rokodelce, kot so kovač, pek ali mesar, jih je vsekakor mogoče primerjati z nekaterimi manjšimi slovenskimi mesti in trgi zgodnjega novega veka. V teh bi našli stvari, ki so – kot pravi Milčinski – dajale “hudomušnim sosedom pobudo za smeh in posmeh”.

Od trgov so si sosedje radi privoščili zlasti Lemberg pri Mestinju, Marenberk (danes Radlje ob Dravi) in obmurski Veržej, od mest pa Višnjo Goro in Lož, rodno mestece Frana Milčinskega, ki se “slave” Butal otepa in jo je uspešno prevalil na Cerknico. Višnjo Goro je s Kozlovsko sodbo naredil za “butalsko mesto” Josip Jurčič, a so iz tega mesteca z nenavadnim imenom brili norce že veliko prej. Domala vsa mesta živijo v domislicah in zgodbah zavistnih podeželskih sosedov, verjetno pa nobeno tako izrazito kot literarne Butale Frana Milčinskega.

Ko sem pred dobrim desetletjem raziskoval sedem dolenjskih in edino notranjsko mesto Lož, se mi je pred očmi kar naprej prikazovala podoba Butal. Takih mest, ki so bila mesto predvsem po imenu, je bilo namreč na Slovenskem kar nekaj. Milčinski je zaradi sodniškega poklica spoznal več takih “purgarskih” gnezdec in v njih lahko našel precej motivov za Butale in Butalce. Tako kot mnogi je opažal, kako močno lahko vsebina visokodonečega naziva “mesto” odstopa od pričakovanj, kaj naj bi mesto bilo. Je pa tudi res, da se nam “butalskost” nekaterih resničnih zgodb iz spodnjekranjskih mest zdi iz današnje perspektive morda bolj smešna kot našim predhodnikom.

No, anekdota o višnjegorskih vislicah je smešna v vseh časih.

Menda so Višnjani nekoč, ko si je nekdo hotel sposoditi njihove vislice, odgovorili: “Vislic ne damo. Postavili smo jih namreč zase in za svoje potomce.” Gre za anekdoto, ki jo je pripovedoval pokojni akademik Sergej Vilfan, sam pa v virih zanjo nisem našel potrditve. Ne vem, morda je to samo nekakšna urbana legenda, predelana zgodba od drugod, morda so jo Višnjanom pripisali hudomušni sosedje ali zlobni jeziki.

Ampak pojdiva po vrsti. Kdo ali kaj je bil v teh mestih oblast? Župan, mestni policaj?

Do sredine 19. stoletja so imela majhna mesta največkrat mestnega slugo, ki je bil tudi mestni stražnik. Od uvedbe modernih občin naprej je bil to občinski policaj, danes bi mu rekli mestni redar. Najvišja oblast v vsakem mestu pa je bil že od srednjega veka mestni sodnik, izvoljen za eno leto, le Ljubljana je imela ob sodniku že od leta 1504 župana. Župani se sicer pojavijo šele z modernimi občinami sredi 19. stoletja, ko se je tudi sodna veja oblasti dokončno osamosvojila. Prej, ves zgodnji novi vek, pa je bil mestni sodnik tako politična kot sodna oblast. Vodil je upravo mesta, predsedoval sodnim pravdam, ponekod je imel še ključ mestne blagajne in je z njeno vsebino tudi upravljal, čeprav so mesta za to nalogo večinoma volila dva mestna komornika, tako da sta bili sodnikova in mestna blagajna ločeni. Porabo mestnega denarja pa je, ko je šlo za večje vsote, odobraval mestni svet.

Pa smo pri volitvah. Kako so v mestih izvolili prvega med vsemi? V Butalah je župana določila kar občinska uš Šprinca Marogla. Vsi bradači (ve pa se, da imajo vsi ugledni možje brade) so se zbrali okrog mize in lastnik brade, v katero se je zalezla uš, kajpak so to pripovedovali zlobni Tepanjčani, je postal župan.

Najprej o bradačih: zlasti potem ko se je začel notranji mestni svet zapirati in je funkcija notranjega svetnika postala dosmrtna, so v svetu sedeli predvsem starejši možje – pogosto z bradami. Njihovo članstvo se je lahko končalo prej, če so tako opešali, da niso mogli več opravljati svoje funkcije, oziroma je trajalo, dokler se ji niso sami odpovedali. In ko se je notranji svet v 17. in 18. stoletju na ta način zaprl, je bilo v njem čedalje več sivih brad. Izjemoma se je zgodilo, da so v svet izvolili kakšnega tridesetletnika, ampak to je pomenilo, da bo lahko v njem vedril do pozne starosti, dokler tudi sam ne dobi sivih las in sive brade.

O najpomembnejših mestnih zadevah je torej odločala nekakšna gerontokracija. Milčinski je očitno zelo dobro poznal razmere v majhnih slovenskih mestih in prav tako njihovo zgodovino. Poleg tega sam pravi, da si je zanimive stvari v krajih svojega službovanja sproti zapisoval in da je rad stikal tudi po registraturi – sodnem arhivu. Ta mu je, kot lahko razberemo iz njegovih drugih del, ponujala obilo gradiva za pisanje.

V tedanjih slovenskih mestih je torej odločal notranji mestni svet, sestavljen iz najpomembnejših meščanov – mestnih očetov. In kdo je postavljal te?

Sami sebe. Notranji svet naj bi v svoje vrste vsako leto izvolil nekaj novih članov iz zunanjega sveta, ta nekaj mož iz tako imenovane občine meščanov in občina iz vrst preostalih polnopravnih meščanov. Izvoljeni so zapolnili mesta tistih, ki jih je nižji organ odpoklical iz višjega nazaj v svoje vrste, na primer zunanji svet iz notranjega in tako naprej. Pozneje pa sta se oba sveta zaprla in izvolitev je postala trajna, razen če so koga iz krivdnih razlogov izključili.

Tudi pri vsakoletnih sodniških volitvah so bili principi “demokratičnosti” podobni. Za izvolitev na funkcijo mestnega sodnika je notranji svet predlagal določeno število kandidatov iz svojih vrst. Najpogosteje so bili kandidati trije, seveda taki, ki so bili všeč notranjim svetnikom, volili pa so jih člani zunanjega sveta in navadni meščani, a od teh ne povsod vsi. Skratka, kandidirali so lahko samo ljudje iz ožjega gremija, ki je sam še zožil izbor. “Baza” pri tem ni imela besede oziroma se je lahko opredeljevala le do vnaprej določenih kandidatov. Nekakšno “samoupravljanje”, bi lahko rekli.

Ivan Vrhovec v Zgodovini Novega mesta piše, da celo vsi meščani skupaj niso mogli pripraviti dvanajsterice iz notranjega sveta, naj medse sprejme nekoga, ki ga svetniki ne bi hoteli. Ko je zastopnik deželnega vicedoma nameraval v začetku 18. stoletja v Višnji Gori umestiti odstavljenega svetnika Janeza Iggerja, ju sodnik in svetniki niso pustili niti blizu, ampak so pred mestno hišo postavili celo stražo. Še huje je bilo, če se je v mestnih organih preveč šopiril kak tujec. V Krškem so Italijana Blaža de Urbanija najprej sicer dobro sprejeli, ko pa jim je zrasel čez glavo, so ga spravili kar v ječo v Ljubljani in se pri tem sklicevali na sklep svojih prednikov, da v mestni svet ne bodo sprejemali Lahov.

Ljubljanski mestni svet je neporočenim Italijanom že na začetku 17. stoletja zaprl vrata celo pri sprejemanju v meščanstvo. A za nikogar ni bilo nepremostljivih ovir, če je pel denar. V Višnji Gori je sredi 18. stoletja postal meščan neki laški kramar, ki sicer v mestu sploh ni živel in naj bi višnjanskim meščanom za ta privilegij plačal nekaj maseljcev vina.

In vse to je seveda sprožalo prepire.

Razumljivo. V Kostanjevici je, recimo, deželni vicedom konec 17. stoletja ugotavljal, da temelji mestni svet samo na prijateljstvih in zavezništvih. Nekaj pozneje so podobno združbo sorodnikov in prijateljev, zbranih v notranjem svetu Novega mesta, imenovali liga. Komaj so se Novomeščani otresli ene, tako imenovane Kochove lige, že jim je zavladala liga družin Banko, Novak in Opeka.

V Ložu je leta 1713 zaradi “neprimerne” izbire sodnika izbruhnil pravcati upor. Ko je občina meščanov izvolila svojega človeka Luko Komporja in je od prejšnjega sodnika Andreja Juhe zahtevala sodniško palico in mestno blagajno, je mestni svetnik Janez Špehek proti njim nastopil s sabljo. To je meščane tako razjezilo, da so se še sami oborožili s sabljami in koli ter naslednji dan znova obiskali Špehka, ki pa mu je uspelo še pravi čas pobegniti. O zadevi je moral razsojati kranjski deželni vicedom kot mestu nadrejena instanca. Pri tem je med drugim prišlo na dan, da so se Ložani razglašali za “druge Tolmince”, kar je bilo seveda pretiravanje, saj je Tolminska tisto leto doživela zelo resen in velik kmečki upor.

Ne smemo pa pozabiti “gospe županje” – županove žene in njenega vpliva; oziroma vpliva “gospe sodnice”, torej žene mestnega sodnika, v obdobju, ko še nismo imeli županov.

Res, te tako imenovane “rihtarice”, kot so jih imenovali, so imele pogosto velik vpliv. V Višnji Gori je ena takih izpričana v prvih letih vladanja Marije Terezije. Kot bi se zgledovala po vladarici, je sedela na sejah mestnega sveta in očitali so ji, da svetniki brez nje ne sprejmejo nobenega sklepa. Njen mož Janez Reichard, dejanski mestni sodnik, ki se je v mesto priženil s Koroškega, se je v ženino obrambo spretno skliceval na cesarico, češ: “Zakaj mi očitate, da se moja žena vmešava v mestno politiko, saj tudi državo vodi ženska.” Kar nekakšna naravna pravica do vodenja naj bi ji pripadala, kajti sodnik je pribil, da je njegova gospa hči pokojnega mestnega sodnika, ki je vodil Višnjo Goro več kot dve desetletji. V zgodbi ni nepomembno, da sta bila oba sodnika, tast in zet, hkrati krčmarja in pri njiju vse pogostitve, je pa jasno, da Reichard tega ni poudarjal.

Butalska blagajna je bila vedno prazna. Največ, kar je bilo kdaj v njej, je bil en tolar.

Nekaj podobnega je bilo z blagajnami majhnih kranjskih mest. Bila so namreč krepko zadolžena. Nekatera so deželi dolgovala tudi za več kot dvajset let davčnih obveznosti. Kot najbolj učinkovit način izterjave so jim navadno poslali za vrat vojsko. Ne zato, da bi izterjala davek, ampak da je v mestu prezimila, stroške bivanja pa so deželni stanovi nato odšteli od mestnega dolga. Ker ni šlo drugače, ustreznih kasarn pač ni bilo, so vojake nastanili po domovih – torej so mestne dolgove odplačevali neposredno prebivalci mesta.

Leta 1716 so se temu poskusili na domiseln način izogniti v Krškem. Tisto leto naj bi imeli v mestu že štiri vojaške eksekucije in ko se je napovedala peta, je dal mestni sodnik in trgovec Magnus Dominik Knopper mesto preprosto izprazniti, tako da je Krčanom naročil, naj se umaknejo v vinograde. Svoje imetje je zaupal v varstvo kapucinom, jo sam ucvrl v Kamnik in pustil mesto brez oblasti, saj ni nikogar imenoval za namestnika. Kaj se je po vsem tem zgodilo in ali je sodnikova ukana uspela, viri žal ne povedo.

Mesto Lož se je zadolžilo tako, da je tamkajšnja plemiška družina Lichtenberg preprosto zarubila dele mestnega premoženja. Prav dobri gospodarji v teh mestih očitno niso bili.

Saj so poskušali narediti, kar se je dalo, a obdobje med 16. in 18. stoletjem je bilo mestom, še zlasti majhnim, izrazito nenaklonjeno. Konkurirala sta jim namreč podeželska trgovina in obrt, čedalje več prebivalcev mest pa se je moralo preživljali s kmetovanjem. Če so bila mesta v srednjem veku še trdna, so zdaj začela hirati, tudi na zunaj propadati, mnoge hiše so ostale prazne in ponekod je izginila kar tretjina domov ali celo več. Če ni davkoplačevalcev, vstopa v mesto revščina, najprej pri stranskih, nato skozi glavna mestna vrata. Mesto si je lahko pomagalo s posrednimi davki – prihodki od mitnin, mostnin in sejemskih stojnin, toda glavni prihodek je bil vendarle neposredni davek prebivalcev. In ta je zapovrh v glavnem odtekal naprej v deželno blagajno, doma je ostajal le sorazmerno majhen del.

Je pa tudi res, da so mestne uprave, ko je šlo za njih same, ravnale bolj širokogrudno. Danes bi temu rekli, da so obilno uporabljale denar za reprezentanco.

Zgodovinski viri kar naravnost govorijo o popivanju in nažiranju. Iz ohranjenih mestnih računov lahko razberemo, koliko so spravili po grlu po opravljenem obračunu davkov, ob zaposlitvi novega učitelja ali novega mežnarja. Ob vsakem malo “pomembnejšem” obisku je bil vedno še likof. In ti likofi v letnem obračunu izkazujejo visok, včasih celo največji delež izdatkov. In če vemo, da je bil sodnik pogosto tudi krčmar, se je denar pač pretakal znotraj hiše iz enega žepa v drugega, iz mestne v domačo blagajno. Saj vse ostane doma. Med enoletnim mandatom višnjanskega sodnika Andreja Pasika leta 1629/30 je šlo samo za pogostitve in potnine tri petine letnih izdatkov, tretjina za plačila štirim mestnim uslužbencem, dvajsetina za darila in honorarje in le trije od 210 goldinarjev mestnega proračuna za vse druge potrebe mesta.

Bi rekli, da je šlo tudi za poneverbe?

Mislim, da v glavnem ne. Ampak to so tako ali tako omogočale tako imenovane institucionalne odtujitve “družbenega premoženja” – saj je s pogostimi majhnimi bonitetami mogoče nabrati nemalo denarja. So pa v 17. stoletju v Krškem odstavili mestnega sodnika, ki je z denarjem ravnal preveč po domače. Oporoke neke pokojne someščanke in njenih 80 dukatov ni spravil v mestno blagajno, ampak v trikrat zapečateno škatlo, ki jo je preprosto odnesel domov. Ko so meščani zahtevali, naj denar vrne, so na škatli našli samo še en, sodnikov pečat, dveh pečatov sopečatnikov pa ne in tudi denarja ni bilo nikjer več. Večina je šla za podkupnino štirim članom meščanske občine, ki so sodniku pomagali zagrešiti še nekaj podobnih finančnih zlorab.

Butale so imele strašne nasprotnike v Tepanjčanih. Zanje so Butalci pravili, da “so hribovci in jedo ovseni kruh”. Tepanjčani jim seveda niso ostali dolžni in so Butalce opravljali, kjer se je le dalo. Milčinski je primere za literarni opus našel kajpak kar v domači okolici. Tak je bil recimo spor med Višnjani in Žužemberčani.

Ne smemo prezreti pomembnega dejstva, da so Butale mesto, Tepanjce pa ne. Tudi Žužemberk ni imel mestnih pravic, ampak je štel le za trg. In meščanom Višnje Gore je bil Žužemberk toliko bolj trn v peti, ker je imel razvito rokodelstvo in dobro obiskane sejme. Prebivalcem mesta, ki je počasi hiralo in je celo po videzu zaostajalo za sosednjim trgom, je šel vsak uspeh Žužemberčanov v nos. Šlo je za rivalstvo, a ne za rivalstvo med dvema mestoma, temveč med mestom in podeželjem, kar je za mesto naravnost ponižujoče. Podeželska trgovina je uspevala, kmetje in tržani so včasih živeli bolje od meščanov.

Poleg tega je mesto zaprt sistem, zaverovan sam vase. Mi smo glavni, mi določamo pravila. Opisujete Novomeščane, kako so iz mesta kot šušmarje izgnali celjske klobučarje, ker so hoteli na svojem letnem sejmu podpreti lastne, novomeške obrtnike. Edino sejmi so na neki način odprli mesto tudi zunanji konkurenci.

Seveda, sejmi so opravljali vlogo odpiralca mestnih vrat. Mesta so imela praviloma vsak teden tedenski sejem, pa še posebne letne sejme, na katere so prihajali tudi prodajalci in kupci od daleč. Eno od mest, ki se je srečevalo s podobnimi “rivalskimi” težavami s kmečkimi sosedi kot Butalci s Tepanjčani, je bilo Krško. Že tako sta konkurenčnost krških sejmov zmanjševala mitnina in brodnina za trgovce, ki so prihajali čez Savo z druge strani. Ko pa so letni sejem samovoljno uvedli v Vidmu tik čez reko in je sejmarjenje tam zapovrh uspevalo veliko bolje kot v Krškem, je bil ogenj v strehi. Krško je zahtevalo komisijo deželnih stanov in ta je ugotovila, da je krški sejem le bleda kopija videmskega. Kaj hujšega: Videm je bil vas, ki je povozila meščansko Krško. In videmski sejem je kljub protestom obstal celo stoletje. Takih “divjih” sejmov, brez pisnih privilegijev in dovoljenj, ki so se uveljavili in obdržali dolga desetletja, na Slovenskem ni manjkalo.

Butalci pa so bili “imenitnega rodu”, imeli so “stara pisma in če se jim ne bi bila izgubila in če bi jih znal kdo brati, tako bi ostrmel, da bi sedel kar vznak”.

Ne v Butalah ne v drugih, resničnih mestih starih dokumentov ni znalo prebrati veliko ljudi, saj so bila tedaj vsa taka pisma pisana v nemščini. Za silo so nekateri meščani slovenskih mest in trgov že tolkli nemščino, ampak velika večina je bila nepismenih. Nepismenih v tem smislu, da niso znali brati in pisati nemščine, ki je bila tedaj edini pisni uradovalni jezik. Že res, da so se zlasti obrtniki, ki so hodili po svetu, naučili pogovorne nemščine, v kateri so se lahko sporazumeli, a to je nekaj povsem drugega kot “pisarniška nemščina”. Njeno neobvladanje pri nas sicer ni pomenilo prav velike ovire za vzpon na družbeni lestvici. Meščani so vseeno izvolili tudi nepismene sodnike – oziroma, danes bi rekli, da so bili nekateri med njimi funkcionalno nepismeni. Sami preprosto niso znali napisati dopisa deželnemu vicedomu ali deželnim stanovom.

Zato pa je bil alfa in omega mestni pisar. Ne mestni sodnik – ampak pisar je napisal, prebral, odposlal in zagovarjal vsak dopis, ki je šel iz mestne pisarne. Mestni svet in sodnik sta sicer lahko vodila pravde in izrekala sodbe, ko pa je bilo treba stvari zapisati, je postal nepogrešljiv pisar, včasih sploh edini pismen človek v mestu. V majhnih mestih so lahko koga zaradi obvladovanja veščine pisanja izvolili za mestnega sodnika ne le enkrat, ampak tudi več kot desetkrat, po potrebi pa je hkrati opravljal še naloge mestnega pisarja.

Butalci so torej svoja stara pisma izgubili. Izgubili pa so jih tudi v mnogih slovenskih mestih.

Neredko so jih “izgubili” tedaj, ko se na domnevne pravice niso mogli sklicevati s pisanimi privilegiji. Izgovor je bil vedno pri roki: “Seveda so vse naše pravice tudi zapisane, a kaj ko smo te listine nekam založili.” Recimo, pravica do sejma naj bi bila zapisana, ponekod pa so sejme vpeljali po tihem in brez privilegijev. Ko so se sosedje nad tem pritožili, so jim odgovorili: “Oh, seveda, tu nekje bi moral biti ta papir. Le kam se je izgubil?” Ali pa: “Saj imamo to pravico že od nekdaj, odkar ljudje pomnijo, a kaj ko je listina izginila v zadnjem požaru.” Požar je bil nasploh eden najpogostejših izgovorov za pravice, ki jih ni bilo mogoče dokazati. In požari so bili tedaj v mestih tako pogosti, da so meščani lahko celo izbirali, v katerem požaru naj bi jim izginili dokazi. “Že v tistem prvem, pred dvesto leti.” Ali pa v drugem, tretjem ali šele v zadnjem.

Nasploh mestne oblasti na Slovenskem niso izkazovale ravno velike skrbi za mestne arhive in zapisani zgodovinski spomin.

Res ne. Med majhnimi mesti je svetla izjema Višnja Gora, ki ima ob Ljubljani in obalnih mestih najbolje ohranjen mestni arhiv na Slovenskem. Višnjani so bili očitno zelo ponosni na svoje pravice, k sreči niso utrpeli nobenega večjega požara in imeli so tudi ljudi, ki so mestni arhiv skrbno urejali. Pa se je dvakrat skoraj zgodilo, da bi bil ta izjemni zaklad uničen – med drugo svetovno vojno in kmalu po njej. Tu pridemo spet do dr. Sergeja Vilfana, ki so ga po vojni, ker ni bil “politično zanesljiv”, poslali iz Ljubljane na podeželje, za pravnega referenta v Grosuplje. Nekega dne leta 1946 je “med obiskom terena” v Višnji Gori opazil mestni oziroma občinski arhiv, zložen pod obokom občinske stavbe. Ta je bila namreč med vojnim bombardiranjem poškodovana in zračni pritisk je arhiv vrgel skozi okno na dvorišče. Nekdo ga je k sreči spravil v vežo in Vilfan je verjel, da bo ta zloženi kup papirja prej ko slej našel pot v enega od dveh ljubljanskih arhivov.

Ko je leta 1950 postal uslužbenec Mestnega arhiva Ljubljana, je najprej vprašal, kaj se je zgodilo z višnjegorskim mestnim arhivom. Ker nihče ni vedel o tem ničesar, se je podal v Višnjo Goro, kjer je naletel na zid popolne nevednosti. Tam, kjer je pred nekaj leti videl ležati arhiv, je bil samo kup premoga. Za vsak primer so ga začeli odkopavati in našli skoraj nedotaknjeno gradivo, ki bi še isto zimo končalo skupaj s premogom v peči, zdaj pa je po srečnem razpletu v Arhivu Republike Slovenije. Včasih imamo zgodovinarji tudi srečo, ko politikom spodletijo ekspresne rešitve težav.

Ste na koncu našli Butale?

Saj jih ni bilo težko najti. V Atlasu Slovenije jih najdete tudi sami – zaselek naselja Glogovica pri Stični. Tam so vselej bile, prvič se omenjajo leta 1505, ne vem pa, ali je Milčinski zanje vedel. Zanimivo je, da od tod izvira danes ugasli priimek Butalec, ki ga srečamo v 16. stoletju v sosednjem mestu Višnja Gora. Še pred desetletji je bila v Butalah ena sama hiša, zdaj sta dve, a ista družina. Z domačini sem se pred leti tudi pogovarjal in jih na koncu vprašal, ali jih okoličani kdaj imenujejo Butalce. Dobil sem odgovor, da jih včasih s tem imenom res podražijo, da pa naj ne skrbim, saj se že znajo sami braniti.

Tekst: Foto: BOJAN VELIKONJA, Gojko Bervar

Dosegljivo na: Dnevnik (14.08.2010)

  • Share/Bookmark

Še brez komentarjev.

Feb 17 2010

Sposojene novičke: Intervju Janez Peršič

PERSIC.jpg

Rimsko katoliška cerkev je prepričana, da je omemba krščanstva, z bogom ali brez njega, v peambuli evropske ustave nujna. Evropa ne sme pozabiti na svoje korenine.

Da bi jih bolje spoznali smo pogledali nazaj v zgodovino, v čas, ko sta se oblikovala tako krščanstvo kot Evropa. Pogovor s profesorjem zgodovine dr. Janezom Peršičem razkriva, da ne gre niti za eno Evropo niti za eno krščanstvo in da so korenine precej bolj razvejane kot bi se lahko zdelo na prvi pogled.

 

Brežinski spomeniki, ki so na obisku v NUKu, pričajo o tem, da je pokristjanjevanje slovenskega prostora potekalo predvsem s strani takratnega zahodnega sveta, ne pa s strani vzhodnega, bizantinskega, Ciril – Metodovega…

To je bilo kratko obdobje, ko je skušal Bizanc prodreti v to, kasnejšo srednjo Evropo. Brata Ciril in Metod sta dejansko širila bizantinski vpliv, ne bom rekel, da prav v tej današnji Sloveniji ampak, vsekakor pa v Panoniji in na Moravskem, kjer so živeli Slovani. Lahko bi sicer iskali prednike Slovencev tudi v Panoniji, ravno pri Koclju, kjer sta se ona dva ustavila. Na to je zahodna, nemška duhovščina, škofje, predvsem Salzburška nadškofija, ostro protestirala, češ da se ne sme teh krajev prepuščati njima, ki sta govorila slovanski jezik. Ampak ta bizantinski vpliv je bil kratkotrajen in le na vzhodnem robu. Kasneje so se ti kraji povsem podredili zahodnemu fevdalizmu in zahodnemu krščanstvu, torej katolištvu.

Kakšna je bila dediščina zahodne Evrope, je bil rez med antiko in krščanskim srednjim vekom tu res precej bolj oster kot v vzhodnem delu rimskega cesrstva?

Bizantinsko cesarstvo je kljub velikim teritorialnim spremembam, saj je zgubljalo na zahodu recimo Balkan, na vzhodu pa so jim velike dele bližnjega vzhoda in Afrike odvzeli Perzijci in arabci, ohranjalo v mnogih pogledih kontinuiteto za antiko, zlasti z tistim delom pozne antike, ko je bila oblast že krščanska in so škofje postali plemstvo. Iz poganskih časov je ostalo rimsko pravo, rimska administrativna ureditev, rimski način pobiranja davkov. Medtem, ko je zahod doživljal večje spremembe, saj so tam zavladali germanski barbari in ustanovili svoje države. A to ni zgolj mnenje Henryja Piresa, tudi drugi zgodovinarji so mnenja, da je antika tudi na zahodu živela naprej.

Na dvoru Karla Velikega, kjer so dvorjani nosili antična imena? a01_charlemagnebust-psd.jpg

Bila je prisotna antična kultura od geografije, latinščine, ki je bila knjižni jezik, bralo se je antične avtorje, na dvoru Karla Velikega v Achnu se je tudi ustvarjalo, recimo imeli so intelektualni krožek v katerem so bila slavna imena, kot Einhart, Pavel Diakon,… v katerem so ustvarjali nekako na antičnih temeljih. Vendar je bilo krščanstvo strogo prisotno.

V kolikšni meri je krščanstvo povezano z antiko? Se antika pravzaprav konča, ko postane krščanstvo uradna vera?

Okrog leta 390 cesar Teodozij prepove vse druge religije. Dovoljeno je samo krščanstvo. To postane uradna vera cesarja in države, uvedene so kazni za heretike, tudi smrtne. Nekateri vsekakor vidijo v 4. stoletju konec antike in začetek srednjega veka.

Krščanskih korene Evrope, so se zelo kmalu manifestirale skozi pokristjanjevanje in dogmatične spopade …

Zanimivo je, da je šlo to včasih skupaj. Širjenje krščanstva se je širilo tudi na te načine, da so preganjani kristjani bežali izven rimskega imperija, recimo arijanec Vulfila.

Arianic-Logo%2001.gifSo Arijanci prva velika herezija?

Prve herezije so obstajale že v prvem stoletju, sv. Pavel v svojih pismih piše o heretikih. Tu je montanizem, pa krščanska gnoza. Arijanci so prva res velika herezija v 4. stoletju, v ćasu, ko je krščanstvo že bila tolerirana vera, ko je bil cesar Kontantin na strani kristjanov in se je tudi sam udeležil koncila v Nikeji. Grozilo je, da bo z arijanstvom pravzaprav nastal velik razcep v cerkvi. Vulfila je bil Got in se je tudi umaknil k Gotom, ki jim je prinesel arijansko herezijo. Potem so to sprejeli še drugi Germani, večina germanskih plemen je sprejela arijanstvo. A bolj, ko so se te germanske države utrjevale, bolj so gojile stike z Rimom in z domačimi katoliškimi škofi. Drug za drugim so se arijanci spreobrnili v rimokatoliško vero. Končalo se je tako, da so tudi germanske države širile krščanstvo. Tudi zelo nasilno. Karel Veliki je spreobračal Sase s tako vnemo, da so ga celo domači intelektualci opozarjali naj ne bo tako nasilen do njih, češ da je vera nekaj bolj milega. Že v 8. stoletju se je krščanstvo širilo med Karantanci, v devem med Danci, v desetem med Čehi, Poljaki in Rusi.

Zakaj je bilo krščanstvo tako zmagovito, se širilo in so ga ljudje sprejeli? Le Goff piše o novih herojih, svetnikih, ki so kot nekakšne pop zvezde, ki potujejo naokrog in so za zgled, po drugi strani pa vedno sledi tudi meč…

Tam, kjer ni šlo mirno, so se pojavili križarji. Vojska je zavzela deželo, ki je bila poganska in s tem je kralj povečal svoje ozemlje. Karel Veliki si je podredil Sase na severu in Avare na vzhodu in si potem tudi s pomočjo krščanskih misionarjev ta ozemlja toliko bolj podredil. Pokristjanjevanje in meč sta šla z roko v roki, seveda prvi so prišli mili, prijazni ljudje, vsaj tako je videti po njihovih življenjepisih, ki so jih nekateri v teh poganskih deželah spoštovali, in pridobili so recimo na svojo stran tudi kakega kraljeviča, čemur se je potem uprla nasprotna stran. Kar nekaj je bilo mučencev med misijonarji in vladarji, naprimer češki kralj Vaclav I. Ne glede na to, da je krščanstvo širilo ideje ljubezni do bližnjega, je to povzročalo tudi državljanske vojne pri poganih.

Za evropsko krščanstvo je bila vedno pomembna razlika med vzhodnim in zahodnim krščanstvom. Ena prvih razlik je nastala v odnosu do ikone, kjer zahod definira, hladnejši, racionalnejši odnos do svetih podob…

Ta odnos so na zahodu definirali t.i. Libri Carolini, Karolinske knjige. Večji del 8. stoletja je zaznamoval ikonoklazem, boj proti svetim podobam. Ta je imel več800px-Germigny_Des_Pres_2007_01.jpg vzrokov. Prvič so bili takrat tudi na dvoru vplivni asketski menihi, ki so videli v ljudskem čaščenju svetih podob neke vrste poganstvo. Poleg tega so tudi krščanski škofje iz arabskih dežel, v Siriji, Palestini in Egiptu, pošiljali svoje poslance v Bizanc, češ jih bodo muslimani bolj tolerirali, če ne bodo imeli sveti podob v svojih cerkvah. Šlo je tudi za politični impulz, recimo cesar Leon III. je tako izboljšal svoj vpliv med temi kristjanii. Asketski menihi so imeli željo po nekem res duhovnem krščanstvu, cesar pa je ne to pristal in njegovi vojaki so včasih zelo kruto izvajali uničevalne ukrepe. Denimo vdrli v cerkev in uničili ikone, če se je kak duhovnik upiral, pa so ga tudi pretepli in včasih celo ubili. Zahodna Cerkev pa je nasprotno prišla do sklepa, da podobe zaslužijo spoštovanje, ne pa oboževanja. Torej podobe so koristne, ker nekaj kažejo ljudem, ker jih poučujejo o veri, ne sme pa se jih častiti po božje.

Razkol med obema krščanstvoma ima seveda globje korenine…

Pri Vzhodnjakih, Bizantincih ožje rečeno, lahko srečamo neko zaničevanje zahoda, srečamo pa tudi na zahodu posmehovanje Bizantincem. Neki tak spis obstaja je nastal v 10. stoletju. Avtor je bil kremonski škof Liut Prand, ki je bil odposlanec zahodnega cesarja, ki je prišel v Konstantinopel, kjer so ga dolgo zadrževali, cesar ga ni izpustil, pač pa ga je občasno sprejel in se z njim malo pogovarjal glede južne Italije in glede morebitne poroke med hčerjo prejšnjega bizantinskega cesarja in sinom Otona I, zahodnega cesarja.

Oton II je to potem dejansko izvedel…

Da, le da njegova žena ni postala cerarjeva hčerka pač pa nečakinja. No, Prand je napisal poročilo o svojem bivanju v Konstantinoplu in ga dal Otonu I. V njem najdemo tako posmehovanje Bizantincem, da bog pomagaj. Vsi da so smešni, neumni, goljufivi in grdi, posmehoval se je temu kako je cesar jedel, da mu je teklo po bradi, itak je bil ves grd in bradat, smešni so mu zdeli menda prekratki meči mestne obrambe, skratka vse. To je le en primer izmed mnogih, vse čas je šlo za obojestransko posmehovanje, zaničevanje in strah. Ta razcep ni bil strogo religiozen ampak tudi na nivoju splošno razširjenega mnenja, verski razcep je povzročil le še hujšo razliko.

Ko so v 15. in 16. stoletju Poljaki osvajali pravoslavne ruske dežele, je katoliška Cerkev širila uniatstvo. Tu gre za pravoslavce, ki so priznali papeža in tudi temeljne katoliške dogme, ohranili pa so svoje obrede, liturgijo in poročanje duhovnikov. Kar so moskovski patriarh in škofi najbolj zamerili katolikom, je bilo spreobračanje pravoslavcev preko unijatstva. Šele drugi Vatikanski koncil je dal izjavo, da je unijatstvo zgodovinska pojav, ki ga ne nameravajo več nadaljevati.

Kdaj se na zahodu uveljavi celibat?

Že v petem in šestem stoletju so papeži izdajali odloke te vrste, vendar se celibat v praksi ni takoj uveljavil. Vzhodnjaki so poudarjali, da so prvi papeži vendar bili poročeni, da je tudi sveti Pavel predvidel poročene škofe in da so torej poroke duhovnikov v skladu s cerkveno tradicijo. Na zahodu je bil celibat uveden predvsem zaradi dedovanja, da ne bi duhovnik imel otrok, ki bi jim potem lahko prepustil cerkveno posest. Celo cerkvena zgodovina celibata ne utemeljuje z nekimi duhovnimi razlogi pač pa z ekonomskimi. Dejansko se je celibat pri višji duhovščini uveljavil v 7. stoletju, nižji duhovniki pa so se še dosti kasneje pogosto poročali.

Kaj pa razlike v razmerju cerkev – vladar med vzhodom in zahodom…

Za razvoj moderne evropske miselnosti in vrednot je silno pomembna delitev na dva meča. Papež Gelazij I. je konec 5. stoletja postavil tezo o cerkveni in posvetni oblasti, ki naj bi bili ločeni v konkretnem delovanju, cilj pa naj bi imeli skupen, torej božje kraljestvo na Zemlji in zveličanje kristjanov. Ta njegova teza se ponavlja vse do danes.

In tu gre iskati korenine ločitve cerkve od države?

Seveda. Recimo v Bizancu tega ni bilo, cesar je tam vladal Cerkvi, manj glede verskega nauka in več glede organiziranosti.

merov.jpgPo drugi strani pa je papeštvo tudi država in njena povezava s posvetnimi vladarji je bila odločilna za prosperiteto religije na zahodu.

S tem je začel Pipin. Tik preden je postal kralj, se je povezal s papežem, saj ga je papež prosil za pomoč proti Langobardom. Prej odnosi med Merovingi in papeži niso bili ne vem kako močni, vmes je bilo Langobardsko kraljestvo in tudi Merovingi se niso dosti ukvarjali z Italijo. V zahvalo za pomoč je papež dal Pipinu pravico, da postane kralj. Plemiči so se strinjali z njegovim kronanjem, ker so spoštovali papeža in je njegova beseda nekaj veljala. Potem je novi kralj Pipin leta 756 s posebno darovnico dal papežu srednjo Italijo kot nekakšen fevd in tako je nastala papeška država.

Je bil v srednjem veku Rim nekakšna prestolnica Evrope?

Vedno bolj je Rim spet postajal center Zahoda, kar od začetka 5. stoletja ni več bil. Cesarji so večkrat v svojem življenju romali v Rim, bistveno pa je bilo, da so se nujno morali iti tja kronat. Izven Rima cesarsko kronanje ni bilo možno, vse do začetka vlade cesarja Maksimilijana I. Habsburškega (leta 1493). Včasih so cesarji nasilno vdrli v Rim, če so bili v sporu s papežem, včasih so celo kakega duhovnika postavili za papeža, da jih je potem kronal. Toda ne glede na to ali je bilo to v očeh cerkve legalno ali ne, v Rim so morali priti.

In Rim jim je potem podelil pooblastilo za širjenje na vzhod?

Seveda. Tako se je uresničila ideja svetega Avguština in papeža Gelazija. Cerkev in država gresta pri širitvi vere in osvajanju teritorijev za roko v roki. Teh dejstev je veliko na voljo. Cerkev že od časov cesarja Teodozija I., malo pred letom 400, deluje oblastno. Sveti Avguštin, ki je imel antično izobrazbo, hkrati pa je bil zelo veren kristjan, celo fanatik, je že takrat zapisal besede, ki jih je povzel po Kristusu, “prisili jih vstopiti”, to je uporabil strogo v tem smislu, da morajo v cerkev prej ali slej priti vsi, pa čeprav na silo. Velikokrat je bilo rečeno, naj se ne pretirava, naj sami ljudje spoznajo, da je to prava vera, ampak, če ne spoznajo je zadnje sredstvo sila; kdor pa je zakrknjen sovražnik Cerkve ga čaka smrt.  

Križarske vojne sledijo nekakšnemu gibanje za mir, ki se s pozivom papeža spremeni v vojno za širitev vere.

Gre za začetek 11. stoletja, ko še niso bili na oblasti reformni papeži. V fevdalno razdrobljeni Evropi, so se takrat začela mirovniška gibanja, ko so se celo tlačani in drugi zbirali pod vodstvom duhovnikov in skušali prisiliti fevdalce k miru. Reformni papeži so to podpirali, tudi vladarji, saj so dotlej vseskozi potekale male vojne med fevdalci zaradi mej, starih zamer, krvne osvete in drugega. Ta mirovniška gibanja so pod vodstvom nižje duhovščine pripravila pot križarskim vojnam. Evropa je postala primerna za ekspanzijo, saj ni bila več razdrobljena, ampak se je združila pod okriljem cerkve in papež Urban II. je leta 1095 usmeril te energije proti Jeruzalemu. V približno istem času so tudi krščanski Kastiljci vzeli velika ozemlja Arabcem v Iberskem polotoku..

Kakšne so razmere takrat med Slovani. Se prvič srečajo s temi zahodnimi gibanji v času, ko gredo prve križarske vojne peš čez Balkan?

Če pogledamo današnje slovensko ozemlje. Velika vojska je šla čez skrajni zahodni del slovenskega ozemlja, prek severne Italje, v Dalmacijo. To je bilo kakih 20.000 ljudi, ne samo vojaki, tudi romarji, berači (vodil jih je grof Rajmond iz južne Francije), ki so kasneje sodelovali pri zavzetju Jeruzalema. Naše ozemlje vmes ni nič omenjeno, le tako nasploh je rečeno, Benetke, Istra, Dalmacija. Verjetno so šli čez jugo-zahodni del današnjega slovenskega ozemlja, nekako med Trstom in Rijeko. Dravo je neznano kje prečkala vojska Gotfrida Lotarinškega. Rajmondovi vitezi so imeli v Dalmaciji težave z napadalnimi Slovani. V tretji križarski volji so se sile nemškega cesarja Friderika I. srečale s Štefanom Nemanjo, prvim srbskim kraljem. Ljudje iz ozemlja Slovenije, Hrvaške in Srbije se tako ali drugače, križarskih vojn skoraj niso udeležili. Le nekaj plemičev pod poveljstvom koroškega vojvode Bernarda, ki je imel takrat v oblasti tudi Ljubljano, se je udeležilo druge križarske voljne. Še manj so se križarskih vojn udeleževali Poljaki, Rusi in Bolgari.

Kakšna je bila pa vloga cerkve v križarskih vojnah?

Papež Urban II je dal leta 1095 tisti glavni impulz in široke plasti prebivalstva, kjer je bila prenaseljenost največja, Porenje, Flandrija in južna Francija, so se pozivu odzvale, tudi plemstvo, vendar nobeden od kraljev. Na drugo križarsko vojno sta šla dva kralja. To je povzročila silna retorika cisterijanca svetega Bernarda Klervojskega, ki je pridobil nemškega in francoskega kralja. Seveda Cerkev ni mogla ukazati kraljem naj gredo v vojno. Tudi visoko plemstvo in fevdalci so šli le nekateri, ne vsi, poleg pa so šli tudi kaki ubegli tlačani, berači, kake prostitutke, vse mogoče.

Pri osvajanjih so križarski redovi sodelovali kot vojska, duhovniki, ki so vzeli meč v roke in odšli osvajat …

Z modernimi očmi si je to težko predstavljati, navajeni smo na razne menihe v kutah, vse ponižne in pobožne. Tisto pa so bili bojevniški viteški redovi, vsekakor so bili menihi po zaobljubah, niso se poročili, živeli so v samostanih, ampak njihova naloga ni bila ora et labora, veliko moliti, meditirati, ročno delati, pridigati in pomagati ubogim. Bili so bojevniki na konjih, v oklepih, a v okviru religioznega reda.

So bili direktno podrejeni papežu?

Seveda. Iz nekega koncila iz prve polovice 12. stoletja sem dobil neke zelo zanimive podatke o templarjih, njihov statut. Ker so bili bojevniki, jim ni bilo treba spoštovati posta, celo na veliki petek so lahko jedli meso, kar je bil za druge ljudi velik greh. Bili so izvzeti, ker je dobra hrana nujna za bojevnika. Ni jim bilo treba hoditi k maši, če so bili na bojnem pohodu. To je bila papeška vojska, ki je potem v jeruzalemskem križarskem kraljestvu imela veliko moč, tudi vojaško. Včasih so celo vodili svojo politiko in se nekaterih bitk niso udeležili, ko je jeuzalemski kralj šel nad muslimane, ker so bili z njim v sporih. Bili so avtonomni in ne samo to, templarji so pod seboj imeli banke in so obogateli s posojanjem denarja na obresti, ki so bile takrat prepovedane. Prav zato je kasneje francoski kralj Filip IV. udaril po njih, da si je prilastil njihovo premoženje.

Njihovega vodjo so ubili tudi zato, ker naj bi bil gej?

Priznali so tudi nekateri drugi in govorilo se je o njih, da je to bila nekakšna homoseksualna združba. Vendar je templarjev pred veliko množico ljudi preklical vse kar je priznal pod mučenjem. Templarje sta uničila francoski kralj in papež, ki je tudi bil francoskega rodu, v prvi vrsti zaradi ekonomskih razlogov. Ostajajo legende kako naj bi templarski red tajno obstajal do danes. Znameniti Walt Disney naj bil vodja ameriških templarjev. A zelo malo je verjetno, da so tajno preživeli iz srednjega veka, pač pa so se spet vzpostavili nekje v devetnajstem stoletju.

TemplarsBurning.jpg

Templarji na grmadi

 

 

Ob tamplarjih so obstajali tudi drugi, ki se jih lotila inkvizicija. Zakaj je bila ustanovljena?

To je bila papeško hierarhično organizirana inkvizicija, ki so jo večinoma izvajali dominikanci. Ustanovljena je bil 1231 s strani papeža Gregorja IX., dejansko pa je že prej obstajala škofovska inkvizicija, ker so škofje imeli pravico, da lovijo heretike v svojih škofijah. Papež je opazil, da so nekateri škofje manj goreči in da so se zaradi tega zelo razširili albižani na jugu Francije. Takoj po albižanskih vojnah je papež napravil hierarhično inkvizicijo, strogo določil postopke, osebe, sodišča in to je nastanek tiste prave inkvizicije.

Kaj je bil greh albižanov?

Gnostična herezija. Izvirala naj bi iz Bizanca. Sredi 12. stoletja je omenjen neki Niketas, ki je prišel iz Konstantinopla in je v Provansi širil manihejstvo. Od takrat se pojavljajo albižani in tudi bosanski bogomili, ki imajo isti izvor.

Cerkev je nekatere grešnike tudi tolerirala. Zaradi potreb trgovine je na nek način spregledala pravilo, da sta denar in čas božja stvar, uvedla je celo purgatorij, da so tudi posojilodajalci lahko upali na zveličanje…

Lahko so upali na očiščenje v ognju vic, ki je blažji kot tisti v peklu. Le Goff povezuje nastanek vic z željami meščanov, trgovcev in bankirjev, ki so delovali proti zakoreninjenim predstavam – doktrini cerkve, da je to kar počnejo grešno. Nastanek vic, ki veljajo danes za enega od temeljev dogmatike, je zamegljen. Neki teolog je o tem nekaj pisal v 12. stoletju, po njem so to prevzeli še nekateri drugi in to je potrdil tudi papež. Tako je nastala ena temeljnih dogem. Ta dogma ni nastala tako kot nekatere druge znamenite dogme po debatah in sporih na ekumenskih koncilih. Naj omenim samo problem Sveta trojica, dvojna Kristusove narave, ali Marijinega brezmadežnega spočetja. Vice so tudi eden od razlogov spora med vzhodno in zahodno cerkvijo.

Katoliški trgovci in bankirji so se lahko rešili skozi institut vic, za Žide pa to ni veljalo?

Za njih je veljalo, da bodo šli v pekel. Odnos je bil že med starim, zgodnjim krščanstvom in judovstvom napet. Videti je, da so Judje zelo ostro zavrnili krščanstvo, čeprav so bili po stari zavezi izvoljeno božje ljudstvo. Jezus, ki je bil po rodu Jud, je vendar trdil, da je sedaj treba napraviti korak naprej, naj Judje spregledajo svoje napake in naj postanejo boljše božje ljudstvo. Judovski veljaki so ga ostro zavrnili in mu v dogovoru z rimsko oblastjo pripravili smrt. Nasprotovanje med judi in kristjani pa se je nadaljevalo. Kristjani so se skušali čimbolj ločiti od judov, ne ker po nekem osnovnem verovanju pač pa tudi po zunanjih znakih. Tako dobimo tudi nedeljo kot prost dan. Judje so imeli soboto, kristjani pa so si vzeli nedeljo, kar je bil v Rimu dies solis, dan sonca. Od tod tudi angleški Sunday in nemški Sonntag.

Odnos do židov je postajal vedno bolj radikalen. Ob koncu srednjega veka jih v zahodni Evropi praktično ni več.

V Evropo so prišli iz Palestine, še za časa rimskega imperija. Že zahodni Goti so jih preganjali proti koncu 7. stoletja. Cerkev jim je prepovedovala da bi opravljali določene poklice, recimo da bi bili mitničarji, lahko pa so bili zdravniki, niso smeli imeti zemljiške posesti, lahko pa so trgovali. Prvo večje preganjanje s poboji se začne v času prve križarske vojne v Porenju, za tem jih konec 13. stoletja izženejo iz Anglije, konec 14. stoletja iz Francije, konec 15. stoletja iz Španije. Po nemških deželah so jih preganjali različno, pri nas se je zgodil izgon iz Kranjske leta 1515, iz Štajerske pa že 1496. Veliko Židov se je zateklo na Poljsko, kjer so pomagali oživljali obrt in trgovino, od tam pa so prišli v Ukrajino in v Rusijo in so bili tudi kmetje. V Bizancu so jih preganjali redkeje kot na Zahodu najbolj toleranten pa je bil do njih islam. Najbolj ostra je bila do njih zahodna Evropa.

Ostra je bila tudi do gejev in do žensk.

Množično sežiganje heretikov, gejev in čarovnic na grmadah se je dogajalo od 13. stoletja dalje. V 9. stoletju je neki tekst sicer opisal, da neke ženske ponoči jahajo na živalih, da letijo po zraku, vendar je to bilo zgolj splošno navodilo škofom, da se kaj takega lahko dogaja tudi v njihovi škofiji. Hujša preganjanja čarovnic so se dogajala od nastanka papeške inkvizicije dalje. Pri sodomiji pa je tako, da je bila razširjena tudi med duhovščino. A t.i. duhovnike sodomite so obravnavali v rokavicah. Dali so jih v nekakšen hišni pripor v samostanu. Bolj znane geje, torej civile, laike pa so, jasno, tudi zažigali na grmadah.

Krščanski srednji vek ima tudi drugačno podobo. Denimo univerze, katerih vrh pa prav tako predstavlja teologija.

Osnovna ideja je obstajala že od svetega Pavla dalje. Zanj je bila najvišja vrednota krščanska ljubezen, znanje pa je bilo drugotnega pomena. Tudi Sveti Avguštin je poudarjal, da je vera nad razumom.

Vendar so se prav na teh prvih univerzah ukvarjali z Aristotelom, s teorijo dvojne resnice…, so to začetki laicizma?

Tudi na drugih fakultetah so bili nekateri profesorji duhovniki, na teološki seveda zgolj in samo duhovniki, a medicinska in pravna fakulteta sta bili vendarle laični stroki, čeprav se je kanonsko pravo predavalo tudi na pravni fakulteti. Gre pa seveda za začetek laicizma, saj je z univerzo laično šolstvo na najvišjem nivoju postalo legalizirano

Pa Aristotel?

Za Akvinskega je Aristotel Filozof z veliko začetnico. Tomaž Akvinski je prevzel Aristotelovo fiziko in logiko kot temelj razmišljanja o naravnih pojavih, vendar je ob tem poudarjal krščansko vero. Aristotel poganskih idej seveda ni upošteval.

V zadnjem času je pri Mohorjevi družbi izšla knjiga R‘Šmi-ja Brague-a z naslovom Evropa, rimska pot. Knjiga govori o koreninah Evrope.

Včasih se zazdi, da Brague ne pozna nekaterih dejstev dovolj dobro, jih po svoje razporeja, nekatera izpušča in tako napravi sklepe, ki mu ustrezajo. Kljub naslovu vendarle pove da Evropa ne izhaja samo iz Rima, ampak tudi iz katoliškega srednjega veka. Iz Evrope skuša na več načinov skuša izriniti Grke in druge pravoslavce, saj po njegovem to le ni čisto Evropa. Navede celo tak primer, da moderni Grk v Atenah reče, jutri potujem v Evropo, če gre v Pariz. Seveda takih argumentov ne smemo preveč resno jemati. Je pa čudno, da je nadškof Rode to knjigo v spremni besedi pohvalil, čeprav se zdi, da knjige niti ni bral. Ob tem pa bi si nadškof želel, da bi Slovenci tudi s pomočjo te knjige spoznali svoje evropske korenine in spremenili nekatere poglede na zgodovino. Nekaj podobnega izreče tudi nedavno pastirsko pismo slovenskih škofov. Tudi Drago Ocvirk je nerazumljivo kritičen in kontradiktoren v predgovoru h knjigi Regine Pernoud z naslovom Nehajmo že s tem srednjim vekom.

V čem je še problem?

Brague-ova knjiga najbrž preveč poudarja zahodno krščanstvo in vlogo Rima. Mnogi mislimo da je pomemben prispevek Evropi dal tudi Bizanc, naprimer humanizem. Brague poudarja da je bila katoliška Cerkev s papežem na čelu v zgodovini duhovna protiutež posvetni oblasti. To se da hitro ovreči. Kaj je naprimer cerkev storila, da bi preprečila nacizem? Zelo malo. Pa ne namenoma, ampak mogla ni, ker je bila šibka, vsaj od 17. stoletja dalje in tudi danes ne more biti duhovni korektiv zahodne Evrope.

Kaj pa islamske korenine Evrope, ali obstajajo?

To se lepo vidi po v arhitekturi, pa v jezikih. Recimo Italijani točno povedo, da je na jugu italije še vedno delno arabska miselnost in to karikirajo z vici, kot na primer, da je Neapelj najbolj severno afriško mesto. Podobno je na jugu Španije in Portuaglske. Torej vpliv islama se tam ne čuti jasno v religiji, pač pa v miselnosti, to je gotovo.

Kakšno je vaše osebno mnenje o omembi krščanskih korenin v preambuli evropske Ustave?

Evropa je v svoji srednjeveški in novoveški preteklosti, od pozne antike dalje seveda bila zelo prežeta s krščanstvom in če napišejo to v preambulo je to popolna resnica, ampak zame je problem nekje drugje. Evropa je rapidno vse manj krščanska, tudi turbokapitalizem je eden od vidikov nekrščanske miselnosti in delovanja. Evropa izgublja stik s krščanstvom, zato se nekateri katoličani trudi za ponovno evangelizacijo Evrope. Ali je torej smiselno krščanstvo uvrstiti v preambulo evropske ustave?

Sam mislim, da je povsem vseeno, kaj bodo napisali v preambuli. Dejansko Evropa zapušča krščanstvo.

 

Jani Sever

 

 

 

 

Vir: Mladina (2004/23)

  • Share/Bookmark

Še brez komentarjev.