Arhiv za 'Drobci' Kategorija

Feb 12 2010

Drobci: Zimske olimpijske igre

Ponoči bo v Vancouvru, Kanadi potekala slovesna otvoritev že 21. zimskih olimpijskih iger. Dobro je znana zgodba o antičnih olimpijskih igrah, zato jo ne bomo ponavljali – raje si jo prihranimo za naslednje poletne igre. Zato pa bi bil zanimiv pogled v zgodovino zimskih olimpijskih iger.

van_2010_logo.jpg

Če so prve sodobne poletne olimpijske igre potekale že pred približno 115. leti, natančneje od leta 1896, so prve zimske organizirali skoraj 30 let kasneje, leta 1924. To sicer ne pomeni, da pred tem niso obstajala nekatera druga velika tekmovanja, kjer so vključevali več zimskih športnih disciplin. Najpomembnejše tekmovanje izmed vseh so bile Nordijske igre, ki so bile prvič organizirane leta 1901, nato 1903 in 1905, potem pa vsaka 4 leta do leta 1926. Nordijske igre so nastale pod taktirko generala Viktorja Gustava Balcka, švedskega oficirja in športnika, ki ga danes mnogi označujejo za očeta švedskega športa. General Balck je bil osebni prijatelj začetnika sodobnih Olimpijskih iger Pierra de Coubertina, pri katerem je lobiral, da bi se zimski športi, še posebej pa umetnostno drsanje, uvrstili v program poletne olimpijade. To mu je uspelo leta 1908 na poletnih olimpijskih igrah v Londonu. Na Olimpijadi 1912 so obstajale pobude, da bi MOK v okviru Olimpijade v Stockholmu priredili teden zimskih športov. Vendar pa je bila ideja zavrnjena, saj so se člani MOK-a zbali, da nimajo na voljo zadosti temu primernih objektov. Tako je ta ideja propadla, medtem ko pa so jo v okviru priprav na Olimpijado v Berlinu štiri leta pozneje vzeli kot možno dopolnitev, a so bile igre zaradi začetka prve svetovne vojne odpovedane. Na prvih olimpijskih igrah po vojni leta 1920 v Antwerpnu so organizirali tudi tekmovanje iz umetnostnega drsanja in hokeja na ledu.

 

Naslednje leto je bil na kongresu MOK-a sprejet sklep, kjer so se odločili, da bodo organizatorji poletnih olimpijskih iger v Parizu leta 1924 organizirali še ločen Mednaroden zimski športni teden, pod pokroviteljstvom MOK-a. Omenjeni zimski teden se je zgodil v Chamonixu in je bil nadvse uspešen z več kot 200 udeleženci iz 16. držav, ki so tekmovali v 16. disciplinah. Razmerje med spoloma nastopajočih je bilo odločno na moški strani, saj je med 200 udeleženci nastopalo le 15 deklet, pa še to le v umetnostnem drsanju. Leta 1925 se je na podlagi uspeha v Chamonixu MOK odločil, da v prihodnje organizira posebne Zimske olimpijske igre, zato imajo mnogi Mednaroden zimski športni teden za prvo zimsko Olimpijado.

 

Naslednjo Olimpijado so priredili v St. Moritzu, kjer je zagodlo muhasto vreme. Otvoritvena prireditev je potekala v snežnem viharju, preostali del olimpijskih iger pa so kvarile previsoke temperature. Tako se je 50km tek na smučeh končal pri končni temperaturi 25°C. Poleg vremena, pa je povzročila senzacijo reprezentantka Norveške Sonja Heine, ki je pri 15 letih dobila zlato medaljo v umetnostnem drsanju in nadaljnjih 74 let obdržala naslov najmlajše dobitnice zlate medalje. Naslov je namreč leta 1998 na olimpijskih igrah v Naganu prevzela Tara Lipinski, ki je prav tako zmagala v umetnostnem drsanju.

 YouTube slika preogleda

 

 YouTube slika preogleda

 

Zimske olimpijske igre so bile prvič prirejene izven Evrope v Lake Placidu, ZDA, kamor so atleti že tako težko odpotovali, poleg tega pa so bila to ravno najhujša leta velike gospodarske krize. Tudi te igre pa je oviralo pretoplo vreme, dva meseca pred igrami pa tudi ni snežilo. A kljub vsem nevšečnostim so tudi tokrat novičarske naslovnice napolnili športni dosežki. Eddie Eagan je postal prvi in do zdaj še vedno edini olimpijec, ki je osvojil zlato medaljo tako na zimskih kot poletnih igrah. Leta 1920 je v igrah v Antwerpnu osvojil namreč medaljo v boksu v lahki kategoriji, medtem ko je v Lake Placidu leta 1932 osvojil medaljo v bobu četvercu.

Zadnja Olimpijada pred drugo svetovno vojno se je leta 1936 odvijala v Garmisch-Partenkirchnu, ko se je tudi zgodilo zadnjič, da bi ista država priredila tako poletne kot zimske olimpijske igre v istem letu. Zgodovina te igre pomni predvsem kot tista Olimpijada, kjer so prvič priredili tekmovanja iz alpskega smučanja. Ker pa so učiteljem smučanja prepovedali tekmovati, češ da so profesionalci, so se švicarski in avstrijski smučarji odločili za bojkot.

84956-050-22A68568.jpg

Vse zimske olimpijske igre napovedane za medvojno obdobje so bile odpovedane in igre se niso ponovile vse do leta 1948. Takrat so jih ponovili v St. Moritzu, saj je Švica zaradi nevtralnosti ubežala vojni vihri, poleg tega pa je bila večina objektov še dobro ohranjenih iz časa Olimpijade 1928. Nemci in Japonci niso bili povabljeni k sodelovanju. Sicer pa sta se iger udeležili dve hokejski ekipi iz ZDA, vsaka posebej pa je trdila, da je legitimna predstavnica. MOK je nazadnje odločil, da nobena ekipa ne sme tekmovati.

Leta 1952 so Olimpijado priredili v Oslu, kjer so olimpijski ogenj prižgali kar v kaminu smučarske legende Sondre Nordheima. Leta 1956 je igre gostila Cortina d’Ampezzo, kot nadomestilo za odpovedane igre leta 1944. To je bilo prvič, ko so igre s pomočjo nove tehnologije prenašali širom sveta. Leta 1960 so olimpijske igre v Squaw Valley prinesle kot novost olimpijsko vas, prvič pa je bil tudi uporabljen računalnik za seštevanje rezultatov. V Innsbrucku leta 1964 je ponovno zagodlo toplo vreme, zato je morala posredovati avstrijska vojska, ki je nameščala navožen sneg in pripravljala led. Sovjetska tekmovalka Lidija Skoblikova je odnesla medalje v vseh štirih disciplinah hitrostnega drsanja, sankanje pa je doživelo premiero, vendar je bila ta pospremljena z grenkim priokusom, ko se je na treningu ubil eden izmed tekmovalcev.

Olimpijske igre v Grenoblu leta 1968 so gledalci pred televizijskimi zasloni spremljali v barvni tehniki. To Olimpijado je zaznamoval Jean – Claude Killy, ki je zmagal v vseh disciplinah alpskega smučanja.

Prvič so igre priredili na tleh Azije v Sapporu na Japonskem leta 1972. Prvič se je resneje pojavilo vprašanje amaterstva in profesionalizma, ko so avstrijskemu predstavniku prepovedali nastop. Sapporo pa se je zasidral tudi v srca Špancev, saj je Francisco Ochoa postal edini Španec, ki je osvojil medaljo na zimskih olimpijskih igrah, in sicer v slalomu.

Leta 1976 bi morali Olimpijado prirediti v Denverju, vendar pa so leta 1972 volivci v zvezni državi Kolorado odločili, da zavrnejo organizacijo. Zato je MOK izbral za ponovno prizorišče Innsbruck, ki je že imel vso infrastrukturo iz leta 1964 in kjer so prižgali dva olimpijska ognja, ki sta ponazarjala dvakratno organizacijo.

Leta 1980 so se igre po skoraj petdesetih letih vrnile v Lake Placid. Igre je zaznamovala bojazen pred bojkotom. Erik Heiden, ameriški reprezentant, je zmagal v petih disciplinah v hitrostnem drsanju bodisi z olimpijskim ali pa svetovnim rekordom. »Čudež na ledu« pa je zaznamovala hokejska zmaga Američanov nad Sovjetsko zvezo.

Kot veliki zmagovalec v tekmovanju za organizacijo je leta 1984 Olimpijado priredila Jugoslavija v Sarajevu. Jugoslaviji so te igre prinesle tudi prvo zimsko olimpijsko medaljo, ko je srebrno medaljo prismučal Jure Franko v veleslalomu.

 YouTube slika preogleda

 

Leta 1988 v Calgaryju so dodali nove tekmovalne športe: curling, hitrostno drsanje na kratke proge, prosto smučanje. Hitrostno drsanje je bilo prvič v pokriti dvorani. Alberto Tomba pa je v svojem olimpijskem prvencu prismučal medaljo v veleslalomu in slalomu. Christa Rothenburger iz vzhodne Nemčije je zmagala v hitrostnem drsanju na 1000 metrov, sedem mesecev kasneje pa si je priborila še srebrno medaljo v kolesarstvu na poletnih olimpijskih igrah v Seulu. Tako je postala prva in edina tekmovalka, ki je dobila medalje tako na poletnih kot zimskih olimpijskih igrah v istem letu. Olimpijada pa se je izkazala nadvse uspešna tudi za jugoslovanski šport, predvsem po zaslugi slovenskih tekmovalcev. Tako so srebrno medaljo dobili Matjaž Debelak, Miran Tepeš, Primož Ulaga in Matjaž Zupan na ekipni preizkušnji v smučarskih skokih ter Mateja Svet v slalomu. Matjaž Debelak pa je osvojil še bron v skokih na veliki skakalnici.

YouTube slika preogleda

 

YouTube slika preogleda

Albertvillske igre leta 1992 so bile še zadnje igre, ki so bile organizirane v istem letu kot poletne. To so bile prve olimpijske igre, ki so bile prirejene po velikih političnih spremembah v Evropi. Nemčija je tako prvič po letu 1964 nastopila kot enotna država, Slovenija in Hrvaška pa sta se prvič predstavili kot samostojni državi. Večina izmed nekdanjih sovjetskih republik je še vedno nastopila v okviru enotne reprezentance, poimenovane Združena ekipa, vendar pa so baltske države že nastopile v okviru samostojnih ekip.

 

Leta 1986 je MOK odločil, da se bodo poletne in zimske igre menjavale na dve leti od leta 1994 naprej. Tako so bile igre v Lillehammerju prve, ki so bile prirejene v letu, ko niso potekale še poletne. Češka in Slovaška sta tokrat nastopili kot samostojni državi. Največ pozornosti pa sta poželi predstavnici ameriške reprezentance v umetnostnem drsanju Nancy Kerrigan  in Tonya Harding. Kerriganova je bila med treningom napadena s strani moža Hardingove. Nazadnje so obema pustili tekmovati, a zmagala ni nobena izmed njih, pač pa Oksana Baiul, ki je tako dobila prvo olimpijsko medaljo za Ukrajino. Za samostojno Slovenijo je bila to bronasta Olimpijada, saj so bron prismučali Alenka Dovžan v kombinaciji, Katja Koren v slalomu in Jure Košir prav tako v slalomu.

YouTube slika preogleda

 

YouTube slika preogleda

 

YouTube slika preogleda

1998 so potekale igre v Naganu, ki so prvič gostile preko 2000 tekmovalcev. Tekmovanje v hokeju na ledu je bilo prvič odprto tudi za profesionalne igralce, zato sta bili favoritinji Kanada in ZDA. A na koncu je zlato medaljo dobila reprezentanca Češke. A konkurenco so tokrat nudila tudi dekleta, ki so prvič tekmovale v hokeju.

Prva zimska Olimpijada v novem tisočletju je leta 2002 potekala v Salt Lake Cityju. Kanada je osvojila zlato medaljo tako v moškem kot ženskem hokeju. Za škandal pa je bilo zopet poskrbljeno v umetnostnem drsanju, ko je prišlo do pritiskov na francosko sodnico, da dodeli medaljo ruskemu paru, kljub temu, da je kanadski par dobil višje točke pri vseh drugih sodnikih. V zameno za točkovanje, je ruski sodnik dodeljeval boljše točke francoskim tekmovalcem. MOK se je diplomatsko odločil, da bo podelil dvojno zlato medaljo na ponovitvi podelitve medalj. Po suši iz iger v Naganu, so slovenski tekmovalci ponovno posegli po medaljah. Tokrat zopet v ekipnih skokih, kjer so srebro priskakali Damjan Fras, Robert Kranjec, Primož Peterka in Peter Žonta.

2004443.jpg

Predzadnje olimpijske igre leta 2006 so bile v naši neposredni bližini, v italijanskem Turinu. Tokrat brez slovenskih uspehov. A tukaj je že Olimpijada v Vancouvru in celotna ekipa blogHistoria že pridno drži pesti za vse naše športnike. Pa srečno!

Neli

  • Share/Bookmark

Še brez komentarjev.

Jan 27 2010

Drobci: Muzej Anne Frank House

Anna-Frank.jpg

Anne Frank ni potrebno posebej predstavljati. Njena osebnost, ki sije skozi vrstice napisane v njenem dnevniku, daje človeški obraz nedolžnim žrtvam holokavsta. Pomoč, ki jo je njena družina dobivala s strani zaupnikov med skrivanjem na podstrešju odvetniške pisarne, pa kaže na odpor lokalnega prebivalstva zoper nemško okupacijo. Njen pogum, optimizem, dobrodušnost in hvaležnost še danes rezonirajo pri vedno novih bralcih njenega dnevnika.

 

Zapuščino Anne Frank danes ureja fundacija Anne Frank, ki skrbi za muzej posvečen Anni in njeni družini ter skrbi za promocijo tolerance in medsebojnega spoštovanja v družbi. Muzej so ustanovili leta 1960 v hiši, kjer se je med julijem 1942 in avgustom 1944 skrivala družina Frank in kjer je Anna pisala svoj znamenit dnevnik. Ker pa želi muzej vrednote katere zastopa predstaviti tudi mlajšim generacijam, predstavlja muzej na sodoben, poizvedovalcu prijazen interaktiven način. Spletna stran omogoča dostop do številnih informacij o Anni Frank, del uradne strani muzeja, ki so ga poimenovali An interactive Monument oz. po slovensko Interaktiven spomenik, pa ponuja prav poseben vpis v neke vrsto knjigo gostov.

 

Minuli september je muzej Anna Frank House vzpostavil tudi uradni spletni kanal na YouTubu, ki vsebuje tudi edini filmski posnetek Anne Frank. Ta je nastal med poroko družinskih sosedov v Amsterdamu, 22. julija 1941, ko je Anna skozi okno opazovala ženina in nevesto.

YouTube slika preogleda

 

Drugi posnetki vsebujejo intervju z nedavno preminulo Miep Gies, ki je Anninemu očetu Ottu izročila njene dnevnike in ki je bila ob njemu, ko je izvedel za smrt svoje hčere. Edina težava je, da je intervju v nizozemščini, posnetek pa ni opremljen s podnapisi. Spletni kanal vsebuje tudi posnetek Nelsona Mandele, ki opisuje kakšno upanje in moč mu je nudilo branje Anninega dnevnika, med bivanjem v zaporu.

Bližnjice:

Muzej Anne Frank House

Uradni spletni kanal Anne Frank House na YouTube

Neli

  • Share/Bookmark

Še brez komentarjev.

Dec 21 2009

Drobci: razstava “Alma M. Karlin – poti”

Še več kot leto dni si lahko v Pokrajinskem muzeju Celje ogledate razstavo o Almi M. Karlin, slovenski popotnici in pisateljici pod avtorstvom Vladimirja Šlibarja in soavtorstvom Ksenje Baraga. Marsikaj je bilo o Almi Karlin že napisano, a preko razstave lahko spoznate njeno življenje preko avdiovizualnih pripomočkov, skozi slike in predmete, ki jih je prinesla s potovanj. Zaenkrat pa naj zadostuje njena kratka biografija iz razstavnega kataloga.

knjige_foto_alma_karlin_display.jpg

 

Alma M. Karlin se je rodila v Celju 12. oktobra 1889. Po končani osnovni šoli v Celju je v Gorici naredila izpita iz francoščine in angleščine, kar ji je omogočilo poučevanje obeh jezikov. Leta 1908 je odpotovala v London, se zaposlila pri prevajalski agenciji, študirala jezike in se seznanjala z neevropskimi kulturami. V času prve svetovne vojne je bivala na Norveškem in Švedskem, kjer jo je ob študiju literature v stockholmskem muzeju pričela zanimati Južna Amerika. Po vrnitvi v Celje je ustanovila jezikovno šolo, zbrala nekaj denarja in se s svojo eriko (pisalnim strojem) odpravila na skoraj devet let dolgo potovanje okrog sveta. Dobila je lahko le japonski vizum in nameravala zato iz Trsta odpotovati na Japonsko. Ker je imela ladja zamudo, denar pa je kopnel, se je odločila, da bo iz Genove skozi Panamski prekop odpotovala v Peru. Zaradi problemov, ki jih je imela v Peruju, se je kmalu vrnila nazaj v Panamo. Po postanku v Panami jo je nato s postanki v Nikaragvi, Kostariki, Guatemali in Mehiki pot vodila

v Združene države Amerike, nato pa s postankom na Havajih na Japonsko, v Korejo, na Kitajsko, Tajvan, v Hongkong ter nato preko severnega Bornea v Avstralijo in na Novo Zelandijo. Preostal ji je še najtežji del potovanja – od Avstralije preko otokov Polinezije do Burme – saj so bile ladijske zveze slabe, poleg tega je tudi zelo zbolela. Na Novih Hebridih, Fidžiju in Novi Gvineji se je srečala z ljudožerci in preživela. Na Novi Gvineji se je pri jezeru Sentani približala mejam ljudem do tedaj še znanega sveta, se za nekaj časa ustavila v Indiji in odpotovala domov. Njeno potovanje ni potekalo gladko. Poleg bolezni, s katero se je srečala v Oceaniji (malarija in tropska griža), ji je vedno primanjkovalo denarja. Večkrat se je morala ustaviti za krajši ali daljši čas in si s pisanjem člankov za različne revije, prevajanjem in drugimi deli zaslužiti nekaj denar za nadaljevanje poti. Najdalj je bivala v Panami, na Havajih, na Japonskem in v Indiji. Poleg številne zbirke etnoloških predmetov in razglednic je Alma s potovanja prinesla tudi obsežno zbirko semen, koščkov lesa in koral in risb rastlin. Po vrnitvi v Celje je urejala zbirko, ki jo je prinesla s potovanj, jo urejeno predstavila javnosti, predvsem pa je pisala. Njen opus je zelo obsežen, saj obsega poleg množice člankov v različnih svetovnih in lokalnih časopisih več kot 20 daljših pripovednih del (objavljenih), vsaj še enkrat toliko gradiva pa je ostalo v rokopisu. Alma M. Karlin ni pomembna le kot pisateljica, ampak tudi kot popotnica. V takratni Evropi je bilo namreč le malo žensk, ki bi si same, v izjemno težkih in marsikje negotovih razmerah, upale opraviti tako dolgo in nevarno potovanje. Svojo življenjsko pot je Alma M. Karlin sklenila 14. januarja 1950 v Pečovniku pri Celju. Pokopali so jo na Svetini.

 

Vir: Pokrajinski muzej Celje (21.12.2009)

 

Neli

  • Share/Bookmark

Še brez komentarjev.

Nov 24 2009

Drobci: O letu 2012 in drugih teorijah o koncu sveta

Če pogledamo na Kolosejevo spletno stran, nam pogled kaj hitro pade na lestvico najbolj gledanih filmov minulega tedna. Tako v Sloveniji, kot v ZDA najdemo na vrhu lestvice film s pomenljivim naslovom 2012. Nič nenavadnega, bo rekel marsikdo, ki ve da ga je režiral eden izmed največjih mojstrov znanstveno fantastičnega žanra Ronald Emmerich, ki je ustvaril med drugim tudi film Dan neodvisnosti. A morda je bolj pomenljiva vsebina filma, saj govori o apokalipsi, ki naj bi doletela naš planet v letu gospodovem, omenjenem v naslovu filma. Hollywood je vendarle znal vedno dobro unovčiti prihajajoče prelomnice, ki naj bi prinesle konec sveta. In tokrat ni nič drugače. A vendarle je še vedno osupljivo, ko pogledamo kako je vera v pomembnost letnice 2012 živa v širši javnosti. Na prodajnih policah je že moč najti razne pripomočke, ki vam bodo prišli prav ob armagedonu.

end_of_the_world_2_small.jpg

Na televiziji se redno vrtijo dokumentarni filmi, na spletnih knjigarnah pa lahko izbirate izmed približno 200 novo izdanimi knjigami, ki predstavljajo »resnično« zgodbo o letu 2012. Če boste brskali po medmrežju za stranmi, ki opisujejo dan apokalipse 21. decembra 2012, tudi do konca sveta ne boste pregledali vsega kar je na razpolago. Napovedi, kaj bo letnica prinesla, pa se kar močno razlikujejo. Pa poglejmo katere teorije krožijo po medmrežju:

Najbolj znana teorija, ki je dala tudi povod za verovanje v morebitno prihajajočo apokalipso, je seveda tista, ki govori o koncu majevskega koledarja. Majevski koledar bo namreč zaključil svoj 5126 let trajajoči cikel 21. decembra 2012. Vendar pa se niso ohranili nikakršni materialni ali drugačni preostanki, ki bi nam povedali, kaj so stari Maji pričakovali, da se bo zgodilo, ko se bo ta cikel končal in začel nov.

Druga teorija se dotika biblijskih zapisov. Vsaj ena razlaga Svetega pisma pripoveduje, da bo leta 2012 Bog uničil Zemljo. Izraelski matematiki so namreč s pomočjo računalnikov odkrili v biblijskih tekstih skrito kodo. Michael Drosnin, avtor knige »The Bible Code«, pravi, da bo v letih 2010 in 2012 Zemlja soočena s padcem številnih kometov.

Tretjo teorijo je v 70. letih 20. stoletja razvil Terence McKenna, ki je odpotoval v amazonski pragozd, kjer je užival halucigene substance. Po vrnitvi se je poslužil stare kitajske knjige prerokb »I Ching«, s pomočjo katere naj bi ugotovil matematično formulo, ki jo je poimenoval »časovni val nula« oz. »timewave zero«. Ta formula naj bi po njegovo predvidela, kdaj se bo čas formiral v tesneje povezane spirale, dokler se ne bo povezal v t.i. končni čas. Ko se bo to zgodilo, zakoni fizike kot jih poznamo več ne bodo obstajali in svet bo nenadoma vstopil v novo dobo z novimi neznanimi zakoni. McKenna je najprej za dan opisanih dogodkov določil 17. november 2012, ki pa ga je kasneje premaknil, ko je uvidel naslednji galaktično poravnavo: 21. decembra 2012.

Četrta teorija pripada zloglasnemu prerokovalcu Nostradamusu. Njegovi zapisi vsebujejo tudi več prerokb o koncu sveta, ki naj bi se še zgodile. Tako med drugim napoveduje potrese, bolezni, prihod Antikrista ter začetek tretje svetovne vojne. Čeprav letnice 2012 ni omenjal posebej, mnogi uporabniki svetovnega medmrežja verjamejo, da bodo te Nostradamusove prerokbe sovpadale s koncem Majevskega koledarja.

Peto teorijo je skoval Zecharia Sitchin, ki je zapisal 5000 let staro zgodbo o planetu Nibiru, ki naj bi nudil domovanje bitjem imenovanim Anunaki in ki ima svojo orbito nekje za planetoidom Plutonom. Čeprav ima strokovna javnost zgodbo za mit, nekateri verjamejo, da bo nenavadno orbitalno kroženje Nibiruja prestreglo orbitalno pomikanje Zemlje leta 2012. Sodobna znanost je sicer odkrila planetarno telo malenkost večje od Plutona in trikrat bolj oddaljeno od sonca, ki ga je poimenovala Erida. Kljub zagotovilom NASE, da ni nikakršne možnosti, da bi Zemlja kaj kmalu srečala Erido, privrženci Sitchina verjamejo, da je Erida pravzaprav Nibiru s pomaknjeno orbito, ki učinkuje na naš sončni sistem dovolj močno, da bi njegova gravitacija lahko spremenila zemljino orbito. Prav ta dogodek pa bi Zemlji lahko prinesel nepredstavljive spremembe našega gravitacijskega in elektromagnetnih polj.

Kot smo že omenili, se bo na zimski solsticij zgodila galaktična poravnava, ki je vir šeste teorije o apokalipsi. O kakšni poravnavi pravzaprav govorimo? Gre za poravnavo sonca z galaktičnim ekvatorjem, nevidno črto, ki prečka središče naše galaksije, Mlečne ceste. Po pričevanju raziskovalca John Major Jenkinsa, se taka poravnava zgodi enkrat na 26 000 let, naslednja pa naj bi se zgodila leta 2016. Vendar Jenkins tudi pravi, da galaktična poravnava ne bo prinesla konec sveta, pač pa spremembo v človeški psihi, ki bo dosegla nivo večje zavesti.

Sedma teorija govori o pojavi solarnih neviht, ki se pojavljajo v 11 letnem ciklu. Na vsak dopolnjen cikel število sončnih peg doseže svoje najvišje število, čemur pravimo sončni maksimum. Te sončne pege, velike magnetne nevihte, ki jih vidimo skozi teleskope kot temne pike na sončevem površju, sproščajo v vesolje sončne izbruhe, ki se razlikujejo glede na moč. Naslednji sončni maksimum nas čaka leta 2012, in če bodo magnetni sončni žarki uspeli prebiti pešajoč magnetni ščit Zemlje, lahko sevanje povzroči hude stranske učinke v zdravju vseh živih bitij.

Osma in s tem zadnja teorija na katero sem naletela, govori o premiku zemljinih polov. Zemljina pola namreč nista povsem statična. Razlog za to ni povsem znan in obstaja več teoretičnih razlag, kaj to pomanjkanje statičnosti pravzaprav prinaša. Če bi prišlo do premika zemljinih polov, bi se premaknila celotna zemljina skorja z vsemi kontinenti, kar bi prineslo cunamije, potrese, izbruhe vulkanov in klimatske spremembe. Premik polov je leta 1934 predvidel Edgar Cayce, ki je napovedal, da se bodo spremembe začele dogajati v začetku 21. stoletja.

 

A če zaključimo s teorijami o temu kaj naj bi prišlo leta 2012, poglejmo še kakšne teorije o koncu sveta so krožile med ljudmi skozi stoletja v preteklosti. Tudi teh ni bilo malo, zato se osredotočimo samo na nekaj najbolj znanih.

Mnogi Rimljani so videli v izbruhu vulkana Vezuv leta 79 n.š. znak za neizbežno apokalipso. Za tako mišljenje pa lahko okrivimo znanega filozofa Seneko, ki je sicer umrl že leta 65 n.š., a je napovedal konec Zemlje z naslednjimi besedami: »Vse kar vidimo in občudujemo danes bo zgorelo v neskončnem ognju, ki bo vpeljal nov, pravičen in srečen svet.«

Krščanska Evropa je vstopila v leto 1666 z veliko bojaznijo. Biblija namreč opisuje število 666, kot zlovešče znamenje Antikrista. Sproščanju splošne ljudske napetosti v pričakovanju leta 1666 ni pomagala dolgotrajna epidemija kuge, ki je zdesetkala prebivalstvo Londona leta 1665. Ko pa je London prizadel veliki požar leta 1666, so mnogi verjeli, da je nastopila apokalipsa.

Pojav Halleyevega kometa, ki ga vidimo na Zemlji vsakih 76 let, je bil znak prihajajoče katastrofe skozi celotno pisano zgodovino. Pričakovan prihod kometa leta 1910 je med prebivalci Evrope in Amerik povzročil histerijo o koncu sveta. Nekateri so npr. verjeli, da rep kometa vsebuje plin, ki bo nasičil atmosfero in posrkal življenje iz vseh živih bitij na planetu. Prodajna žilica je mnogim v času panike prinesla lepe dobičke, saj so se maske in »kometne pilule« prodajale kot za med. V Rimu pa so prodali ogromne količine ustekleničenega kisika, saj so ljudje verjeli, da bodo s tem kisikom preživeli, dokler kometov rep ponovno ne zapusti atmosfere.

Jehove priče so znane po prerokovanju konca sveta. Že ob svojem nastanku so prerokovali, da bo apokalipsa nastopila leta 1914. Ker pa leta 1914 konec sveta vendarle ni nastopilo (čeprav je leto prineslo začetek prve svetovne vojne), Jehove priče od takrat učijo, da bo konec sveta »v kratkem«.

Planetarne poravnave so od nekdaj prinašale napovedi o apokalipsi, še posebej intenzivne pa so bile napovedi, ki so se nanašale na 5. maj 2000, ko so se poravnali Merkur, Venera, Mars, Jupiter in Saturn s soncem in luno (tisti, ki ste gledali prvi del Tomb Raiderja, veste o čemu gre beseda). Pisec Richard Noone je napovedal, da se bo Zemlja zavila v debelo plast ledu kot posledica premika Zemljine osi, »jasnoviden arheolog« Jeffrey Goodman pa je leta 1977 v knjigi »We are the Earthquake Generation« napovedal, da bodo svet prizadeli potresi in vulkani. Bojazen o apokalipsi na podlagi planetarnih poravnav pa lahko prinesejo tudi znanstvene inovacije preprostih skupnosti. Leta 1774 je tako v Frieslandu na Nizozemskem vikar med verniki razširil majhno knjigo o apokalipsi, saj naj bi se ob prihajajoči poravnavi po njegovo naš sončni sistem porušil. Vaščani so se predali bojazni in paniki, lokalni amaterski astronom pa je zgradil planetarij in razložil vaščanom principe gibanja planetov. Danes planetarij v Frieslandu ostaja najstarejši mehanični planetarij na svetu.

Mnogi Evropejci imajo/mo v zobeh evangeličanskega pridigarja z ameriškega juga Pata Robertsona (če nič drugega se ga večina spominja, kako je med televizijsko oddajo nekaj let nazaj namignil ameriški CII, naj izvede atentat na venezuelskega avtokrata Huga Chaveza). Kot je v navadi za ekstremne pridigarje, je tudi Robertson v 80. letih 20. stoletja napovedoval Jezusovo vrnitev na Zemljo in pri tem pridobil precejšno število podpornikov. Napoved je temeljila na biblijskem pisanju o vnebohodu, še posebej 1 Tesaloničanom, kjer je zapisano:  »Kajti sam Gospod bo ob povelju, ob nadangelskem glasu in ob Božji trobenti stopil z neba. Najprej bodo vstali tisti, ki so umrli v Kristusu. Potem pa bomo mi, ki živimo in bomo ostali, skupaj z njimi odneseni na oblakih v zrak, naproti Gospodu.« Po temu verovanju bodo neverniki in Satan ujeti v jezeru ognja, kjer bodo mučeni noč in dan, vekomaj. Ogenj pa bo uničil Zemljo in jo nadomestil z novimi nebesi in Zemljo, kjer bodo verniki živeli.

Še enkrat se ustavimo pri kometih, tokrat pri Hale-Boppu, ki so ga odkrili leta 1995, marca 1997 pa je letel mimo Zemlje in bil viden nekaj dni tudi na naših tleh. Njegov prihod je zaznamovala tragedija, ki je terjala življenje 39 ljudi. Žrtve so bili člani verske skupine Nebeška vrata, ki je načrtovala in izvedla skupinski samomor, ko je bil komet najbližje zemlji. Skupina je namreč verjela, da na skorji kometa potuje NLP, ki jih bo rešil z našega planeta, kjer je konec življenja neizbežen. Verjeli so namreč, da Zemlji vlada Lucifer in da bo človeštvo izumrlo v apokaliptičnem ognju.

Ob vseh teorijah o koncu sveta pa ne smemo pozabiti na računalniškega črva, ki so ga ljubkovalno poimenovali Y2K. Zgodba o tej teoriji sega v Orwellovsko leto 1984, ko je računalniška revija objavila prvo svarilo o kataklizmi, ki naj bi se zgodila ob prehodu v novo tisočletje. Napaka v računalniškem datiranju tisočletij naj bi namreč sprožila računsko napako, ki bi ohromila računalnike in sprožila splošni kaos. Evangeličanske cerkve so zopet prispevale k splošni paniki in svojim vernikom predlagale, da naredijo zaloge hrane in se pripravijo na najhujše. Pat Robertson in drugi najbolj znani evangeličanski pastor Jerry Falwell sta ponovno namigovala na Jezusovo vrnitev ob prelomu tisočletja.

Na koncu pa še ena malce bolj aktualna teorija o koncu sveta, ki se nanaša na pospeševalnik atomskih delcev Cern, ki so ga te dni po popravilu ponovno zagnali v podzemeljskem laboratoriju v bližini Ženeve. Nekateri kritiki projekta so trdili, da lahko tako trčenje atomov povzroči nastanek črne luknje, ki bi utegnila posrkati Zemljo. Manjša skupina fizikov namreč trdi, da obstajajo minimalne možnosti, da bi taka črna luknja lahko v resnici nastala pod pogojem, da bi znotraj Zemlje oz. na njej nastala majhna orbita, ki bi nato posrkala mikroskopske delce materije vse dokler ne bi izginil celoten planet. Take razlage so spodbudile nekaj neodvisnih znanstvenikov, da so spomladi 2008 vložili tožbo za ustavitev vseh poskusov v pospeševalniku.

 

YouTube slika preogleda

YouTube slika preogleda

 

Teorij o koncu sveta je bilo torej mnogo in če se leto 2012 ne bo izkazalo za kataklizmično, potem jih bomo gotovo slišali še nekaj za leto 2016 in še kakšno drugo letnico. A če boste kateri teoriji v prihodnje verjeli, bi bilo smiselno najprej premisliti, kako so se končale vse druge napovedi v preteklosti, da se ne boste zastonj odpravili na Šmarno goro s čolnom in skušali tako ubežati naslednjemu vodnemu potopu.

 

Neli 

 

  • Share/Bookmark

77 odzivov

Nov 06 2009

Drobci: Maček Muri in Muca Maca praznujeta 25 let

Kdo od vas ne pozna pravljice o črnem mačku iz Mačjega mesta, o njegovi prijateljici Muci Maci, o mačjem razbojniku Čombeju in drugih znamenitih mačk iz Mačjega mesta.

 

Pisatelj Kajetan Kovič je v kratki zgodbi Maček Muri, ki jo je napisal leta 1975 odlično prikazal prisrčno ozračje v čisto pravem Mačjem mestecu. Pravljica, kjer se Muri vsako odpravi v krčmo Pri veseli kravi na lonček mleka in mačji kruh. Tam prebere časopise, nato pa se odpravi na sprehod v Mačje mesto. Maček Muri je simpatičen, črn mačkon s človeškimi lastnostmi, ki budno spremlja vse dogodke v Mačjem mestu. V svojem življenju se spopada z resnimi zadevami, kot je zaljubljenost. Muri je namreč zaljubljen v najlepšo mačko v mestu, Muco Maco, s katero rada preživljata skupne trenutke, klepetata in se smehljata. Okrog Muce Mace se je vrtelo veliko mačkonov iz mesta in tudi od drugod, ampak njo je zanimal le Muri, kateremu so posledično vsi zavidali.

No, naš Muri se je nekega dne odločil, da bo kosil v gostilni Pri črnem mačku. Zraven je povabil še muco Maco in le-ta je takoj sprejela njegovo povabilo. Maca je bila zelo lepa, zato se je zanjo zanimalo veliko mačkonov, ampak ona se je odzivala le na Murijeva vabila. Ker je bilo do kosila še dve uri časa, je maček Muri odšel na sprehod v mesto po Glavni ulici. Šel je mimo mačje slaščičarne, čevljarske delavnice, draguljarne, knjigarne, brivnice in mačje šole, kjer so učenci peli mačjo poštevanko. Med potjo je zagledal tudi 2 policaja, ki sta v zapor peljala velikega Čombeja, ki je hotel oropati banko. Ko sta minili ti dve uri je prišla v mesto muca Maca in z Murijem sta se odpravila k Črnemu mačku, ker sta na senčnem vrtu jedla okusno hrano, se pogovarjala in smejala. Po kosilu je odšla Maca na obisk k prijateljici Mici, kjer sta klepetali in pazili na Micina otroka, Muri pa je s prijateljem Mavotom odšel na mačji stadion na nogometno tekmo. Zmagali so domači mucki ter Muri in Mavo sta zmago proslavila tako, da sta v gostilno odšla na velik kozarec mleka. Ko je Muri prišel domov je tako kot vsaki dan po naročilu župana vse pomembne dogodke, ki so se zgodili v Mačjem mestu zapisal v Mačjo knjigo. Tako se je Murijev dan končal.

Knjiga obsega 26 strani in v njej se zgodba prepleta s številnimi pesmimi. Popestrena je z zelo lepimi in izvirnimi mačjimi ilustracijami. Knjigo je ilustrirala Jelka Reichman, Jerko Novak jo je uglasbil, Neca Falk pa zapela.

Kajetan Kovič je o Muriju napisal tudi radijsko igro, kot glasbeno in baletno igro pa so ga leta 1984 posneli za televizijo. Preveden je tudi v hrvaški, srbski in nemški jezik. Spada v zbirko Velike slikanice, katerih urednik je Andrej Ilc. Izšla je v 16 ponatisih (prvič je izšla leta 1975 ; zadnji ponatis leta 2007).

In prav televizijska priredba iz leta 1984 ter izzid kasete dve leti kasneje, sta razlog, da sta maček Muri in njegova muca Maca postala junaka našega bloga.

Povzel: Peter

Vir: Wikipedia (dosegljivo: november 2009)

 

  • Share/Bookmark

3 odzivov

« Novejši zapisiStarejši zapisi »