Arhiv za 'Drobci' Kategorija

Sep 09 2010

Drobci: Ramazanski Bajram

Objavil BlogHistoria pod Drobci, KKM

Ramazanski bajram (Īd al-Fitr), praznik prekinitve posta se začne 1. ševvala (1. dan desetega meseca po islamskem koledarju) in traja tri dni.

 

Ker ramazanski bajram nastopi takoj po zaključku posta, se je na prvi dan tega praznika prepovedano postiti.[1] Beseda bayram v turškem jeziku pomeni praznik, pa tudi slavje in veselje. Isti termin se za vse našteto pa se uporablja tudi v perzijskem jeziku.[2]

Pravzaprav ni nekih posebnih običajev, ki bi se nanašali izključno na ramazanski bajram, saj so enaki oziroma podobni obredi značilni tudi za kurban bajram. Edina razlika med obema bajramoma je ta, da se ramazanski bajram veže na zaključek posta, kurban bajram pa se navezuje na romanje (hadž) in klanje obredne živali (kurbana). Razlika med obema praznikoma pa je poleg že omenjenega tudi ta, da mora človek na ramazanski bajram pred odhodom na bajramsko molitev (bajram-namaz), ki poteka v džamiji, nujno nekaj pojesti, npr. dateljne, medtem ko na kurban bajram to ni v navadi, saj naj bi bila prva hrana, ki naj bi jo vernik zaužil tisti dan meso kurbana, ki se kolje šele po povratku iz džamije.[3]

Na ramazanski bajram se muslimani veselijo in upajo, da so jim bili odpuščeni vsi grehi, ki so jih zagrešili pred ramazanom, saj so se tekom tega svetega meseca izogibali vsega pregrešnega in vestno izpolnjevali vse Alahove zapovedi. Odpustka pa se še posebej nadejajo in veselijo tisti, ki so v pobožnosti in molitvi preživeli ves ramazan.[4]

Muslimani povsod po svetu se na ta dan še posebej skrbno okopajo in uredijo. Potem se še nadišavijo, oblečejo najboljšo obleko in se veselo odpravijo v džamijo, kjer prisostvujejo posebni bajramski molitvi (bajram-namazu), ki svečano poteka prvi dan bajrama po prvi jutranji molitvi (sabah-namazu).

Po bajramski molitvi si verniki v Bosni in Hercegovini čestitajo z besedami: »Bajram šerif mubarek olsun« (Želim ti srečen bajram) in se obdarujejo.[5] Tega se še posebej veselijo otroci, saj jih starši, sorodniki, družinski prijatelji in sosedje obdarujejo z darom v denarju (bajramlukom). Zaradi tega ponekod v Bosni in Hercegovini ta običaj imenujejo kar bajram-banka, sam praznik pa so po turškem zgledu včasih imenovali tudi otroški bajram oziroma šečer bajram (sladkorni bajram).[6]

 

KKM

 

 


[1] Enver Mulahalilović, Vjerski običaji muslimana u Bosni i Hercegovini, Sarajevo: Starješinstvo islamske zajednice Bosne i Hercegovine,  Hrvatske i Slovenije, 1988, str. 54.

[2] Šefik Kurdić, O ramazanu, bajramu i ulasku u džamiju, Novi Pazar: El-Kelimeh, 2005, str. 50.

[3] Enver Mulahalilović, Vjerski običaji muslimana u Bosni i Hercegovini, str. 54.

[4] Ahmet Muminović, Ramazan, Sarajevo: Libris,  str. 8.

[5] Šefik Kurdić, O ramazanu, bajramu i ulasku u džamijo, str. 65.

[6] Ahmed Muminović, Ramazan, str. 14.

  • Share/Bookmark

Še brez komentarjev.

Avg 13 2010

Drobci: Ramazan

Objavil BlogHistoria pod Drobci, KKM

Ramazan (ramadan) je deveti mesec islamskega koledarja. Za muslimane je to sveti mesec, mesec posta, razmišljanja, deljenja miloščine (sadake) ter mesec intenzivnega islamskega življenja in izvrševanja verskih dolžnosti oziroma ibadeta.

Post se začne, ko lahko človek mladi mesec ugleda s prostim očesom. Po turškem običaju, se začetek svetega meseca ramazana naznani s topovskim streljanjem večer pred prvim dnem.  S topovskim streljanjem pa se je nekoč vsak dan v mesecu posebej označeval tudi začetek in konec posta.[1]

Tekom ramazana muslimani ne jedo in ne pijejo od zore pa vse do sončnega zahoda (akšama), oziroma od ramazanskega zajtrka (sehura) pa do ramazanske večerje (iftarja). Verniki se ponavadi dodobra najedo zgodaj zjutraj, še pred sončnim vzhodom. Ta »zgodnji zajtrk« se imenuje sehur.[2] Da bi se ljudje prebudili dovolj zgodaj za sehur, so v preteklosti po mestih hodili glasbeniki in bobnarji, ki so budili ljudi. Pred hišo so igrali toliko časa, dokler se v hiši ni prižgala luč.[3] Zvečer pa muslimani obedujejo šele po večerni molitvi (aškamu).

 

 Otroci se začnejo postiti postopoma, najprej le za del dneva, nato za dan ali dva, kasneje za več dni skupaj, na koncu, ko odrastejo pa se postijo cel mesec. Posta ni dolžan opraviti tisti, ki mu zdravstveno stanje tega ne dopušča. Postiti se niso dolžne niti nosečnice, niti ženske, ki dojijo, pa tudi popotniki, katerih potovanje traja več kot tri dni. Če se človeku med postom zdravstveno stanje poslabša, mora s postom takoj prekiniti. Vernik mora nato tiste dneve posta, ki jih je izpustil zaradi zdravljenja ali potovanja, nadoknaditi tekom leta.[4]

 

Ko se musliman odloči, da se bo postil izreče naslednje besede: »Nevejtu en esume lillahi te’ala gaden min šehri Ramadan« (»Odločil sem se, da se bom na jutrišnji dan ramazana postil«). Zvečer, pred ramazansko večerjo (iftarjem), pa mora vernik izreči: »Illahumme inni leke sumtu ve bike amentu ve alejke tevekkeltu ve bi rizkike eftartu« ( Dragi Alah, zate sem se postil, v tebe verujem, na tebe se zanašam in s tvojimi božjimi darovi (nimetom) se bom pogostil).[5] Na iftar ljudje ponavadi povabijo tudi svoje sorodnike, sosede in prijatelje. Tisti bolj premožni, pa so na iftar dolžni povabiti tudi revne. Iftar se ponavadi začne z vodo ali ledenim šerbetom (sladko vodo z limono in začimbami) ter z dateljni (hurmo) ali smokvami. Za tem se je juha ali čorba, ter posebne ramazanske lepinje (somuni), ki so posute s črno kumino (čujrukotom) in jih v pekarnah pečejo le v času ramazana.[6] Kot glavno jed se nato postreže bamija (jed iz okre, telečjega mesa in začimb), bosanski lonec (posebna enolončnica iz teletine, govedine, mladega zelja, krompirja, korenja, zelene in začimb), dolme (jajčevce, bučke, čebulo ali paradižnik z nadevom iz riža in mletega mesa), burek (pito nadevano z mesom), pito nadevano s špinačo in skuto, piščanec, šiš čevap (čevapčiči pečeni na paličici), pače (meso telečje ali jagnječje glave, kuhano z zelenjavo in možgani), dženečija (sladica iz pšeničnega zdroba, masla in medu), rumeni hošaf (kompot iz suhega sadja), ter kadaif (sladico iz testenih rezancev, mandljev ali orehov) in baklavo (sladico iz vlečenega testa in orehov).[7] Na koncu se ponavadi spije še skodelico kave. 

 

V vsaki hiši, kjer se bodo postili, pred pričetkom ramazana potekajo obsežne priprave. Ljudje dobro očistijo in pospravijo stanovanja ter uredijo hišna dvorišča (avlije), vrtove (bašče) in grobove (mezarluke). Še posebej lepo pa se očistijo, uredijo in okrasijo džamije in mesdžidi. Za to ponavadi poskrbijo dekleta, prostovoljke, ki prostore pobelijo in prebarvajo ter očistijo tepihe (čilime) in preproge na katerih se moli (serdžade) itd.[8]

 

Posebna ramazanska dolžnost vsakega dobro situiranega muslimana je, da siromašnim podelijo sadakatu-l-fitr ali vitre. Svojo dolžnost morajo obvezno opraviti do konca ramazana, najkasneje do posebne bajramske molitve (bajram-namaza). Višina sadakatu-l-fitra, naj bi bila enaka višini izdatka, ki ga oseba porabi za živila v enem dnevu.[9]

 Običaj je, da se tekom celega ramazana v džamijah in mesdžidih prirejajo verska predavanja (vazi) na katerih se obravnavajo razne teme iz islamskega življenja. Predavanja se ponavadi odvijajo vsak dan, vendar pa potekajo ločeno za moške in ženske. Ženske na predavanja pridejo dopoldne, moški pa popoldne.[10]  

Ker se je Mohamed zadnjih deset dni ramazana umaknil v svojo džamijo in čas preživel v molitvi (ibadetu), se v »itikaf« umaknejo tudi imami, mujezini in ostali verski učenjaki. To storijo po tretji dnevni molitvi (ikindiji) na dvajseti dan ramazana in v izolaciji ostanejo vse do zadnjega dne svetega meseca.[11]

 

Najpomembnejše mesto tekom meseca ramazana pa ima za muslimane širom sveta 27. noč, ki se imenuje Lejletu-l-kadr. Za to noč Alah v Koranu pravi da je ta »Noč boljša od tisoč mesecev«.[12] Ta noč ima v islamu tako posebno mesto zato, ker je v tej noči Alah Mohamedu razkril prve besede iz Korana in prav zato se 27. noč ramazana imenuje tudi noč Korana.[13]

 

KKM

 

Vsem, ki praznujete želimo srečen ramazan!

 


[1] Cyril Glasse, Enciklopedija islama, Sarajevo: Libris, 2006, str. 475.

[2] Ibidem.

[3] Ahmet Muminović, Babo, Došao nam Ramazan, Sarajevo: Kl-Kalem, 2003, str. 17.

[4] Glasse, Enciklopedija islama, str. 475.

[5] Muminović, Babo, Došao nam Ramazan, str. 11.

[6] Ibidem, str. 19.

[7] Povzeto po:  Kathleen Seidel, Kako dočekati i ugostiti musafira: Sufijski kuhar, Sarajevo: Dobra knjiga, 2008.

[8] Enver Mulahalilović, Vjerski običaji Muslimana u Bosni i Hercegovini, Sarajevo: Starješinstvo islamske zajednice Bosne i Hercegovine, Hrvatske i Slovenije, 1988, 1. izd., str. 68.

[9] Muminović, Babo, došao nam Ramazan, str. 22.

[10] Mulahalilović, Vjerski običaji  muslimana u Bosni i Hercegovini, str. 71.

[11] Muminović, Babo, došao nam Ramazan, str. 21.

[12] Koran (97, 3).

[13] Muminović, Babo, došao nam Ramazan, str. 24.

  • Share/Bookmark

Še brez komentarjev.

Maj 14 2010

Drobci: Facebook zgodovina II. svetovne vojne za telebane (opozorilo: v angleškem jeziku)

Objavil BlogHistoria pod Drobci

 

Postanite naši prijatelji na Facebooku: http://www.facebook.com/pages/blogHistoria/156374921506

  • Share/Bookmark

Še brez komentarjev.

Mar 04 2010

Drobci: “Medicinski” incident na Brdu

Objavil BlogHistoria pod Drobci

“Medicinski” incident na Brdu naj bi bil prvi sovjetski poskus neposrednega napada na Tita. Ker je bil Titov sistem zaščite in varovanja v bistvu kopija sovjetskega, Rusom res ni bilo težko pripraviti dobrega načrta za atentat nanj.

Po osvoboditvi Jugoslavije se je število atentatov na Tita močno povečalo, saj so nasprotniki Jugoslavije vedeli, da Jugoslavija brez Tita ne bo preživela. Ko je socialistična Jugoslavija začela ubirati nove poti, pa se je krog njenih nasprotnikov še povečal, saj je takrat postala trn v peti Stalinu, pa tudi nevoščljivim sosednjim državam. Po podatkih, ki jih najdemo v različni literaturi lahko samo za obdobje od 1945 – 1950 naštejemo kar petnajst atentatov, ki so bili tako ali drugače razkrinkani. Vsi so bili seveda neuspešni. Videti je bilo, kot da so nasprotniki vedno in povsod poskušali izkoristiti priložnost, da bi eliminirali Tita.

Varnostne službe in osebni pribočniki so bojda Titovo življenje večkrat reševali v zadnjem trenutku, največkrat tako, da so spremenili smer vožnje. Predvsem varovanje pri vožnji z Modrim vlakom je bil pravi podvig. Ko se je Tito z Modrim vlakom prevažal po Jugoslaviji, so varnostni organi vedno sestavili dve ali celo tri enake kompozicije, tako da se ni nikoli moglo vedeti v kateri izmed njih se nahaja maršal. Cesto, železnico, mostove, letališča in pristanišča kjer je potoval Tito so vedno zavarovali 24 ur preden je tja prispela varovana kolona, ob poti pa so ponavadi stali oboroženi vojaki, ki so bili razvrščeni na 100 metrov. Vse te varnostne ukrepe so izvajali, da bi zavedli tuje obveščevalne službe, ki so tako doma kot v tujini vedno budno spremljale vsak Titov korak. Varnostne službe so Tita le redko prosile, da naj ne gre v določen kraj, saj jih ponavadi ni ubogal. Tito je namreč tudi sam precej dobro vedel kako se zavarovati in poskrbeti zase, saj je dolgo časa živel v ilegali, vedel je kako se tajno potuje po svetu in zavaja tiste, ki so mu bili stalno na sledi.

Ravno v začetku januarja 1947, ko so se napetosti med ZSSR in Jugoslavijo začele zaostrovati je Tito zbolel, potreboval naj bi operacijo slepega črevesja. Stalin je hitro zgrabil priložnost in Titu tik pred začetkom operacije, ki naj bi jo izvedla ugledna domača (slovenska) ekipa zdravnikov, ponudil, da mu pošlje ekipo sovjetskih zdravnikov. Tito je ponudbo sprejel kot znak dobre volje, saj je bila ta Stalinova poteza tudi neke vrste znak popuščanja politične napetosti. Kmalu zatem sta iz ZSSR s posebnim letalom pripotovala dva zdravnika, kirurga Bakeljev in Smotrov, z njima pa je prišla tudi medicinska sestra. Ruska ekipa je operacijo izvedla profesionalno in hitro v vili na Brdu pri Kranju. Operaciji so prisostvovali tudi eminentni domači zdravniki Brecelj, Lavrič in Tavčar iz Ljubljane, ter Božović in Popović iz Beograda. Po operaciji je Tito ostal na okrevanju na Brdu, domači zdravniki so se vrnili nazaj k svojemu rednemu delu, skrb za Tita pa so prevzele medicinske sestre iz Ljubljane, ter medicinska sestra, ki je pripotovala v Jugoslavijo skupaj z zdravnikoma iz ZSSR. Ker je Tito po sicer uspešni operaciji čutil bolečine je bilo sklenjeno, da sovjetske ekipa še en dan ostane na Brdu. Ponoči je Titova rana postala rdeča. Ko je potarnal, da so bolečine čedalje hujše, sta se zdravnika odločila, da bosta rano podrobno pregledala. Dr. Bakeljev je nato sporočil, da je treba operacijo takoj ponoviti in nekaj »popraviti«. General Žeželj ni mogel dovoliti, da bi se ponovna operacija izvedla brez domačih zdravnikov, zato je na Brdo znova poklical zdravnike iz Ljubljane. Medtem sta sovjetska zdravnika že pohitela s pripravami na operacijo. Ker sta se kirurga obnašala precej čudno, poleg tega pa sta še zaudarjala po alkoholu, ju je Žeželj fizično odstranil ter zaklenil v eno izmed sob. Ko so na Brdo prispeli ljubljanski zdravniki so Titu očistili rano, ter ugotovili da ponovna operacija sploh ni potrebna.

O tem kako naj bi se zgodil »medicinski« atentat lahko v literaturi pravzaprav zasledimo še dve verzij. Po eni izmed njih naj bi atentat na Tita izvršila ruska medicinska sestra, ki je bila agentka NKVD. Tita naj bi se znebila tako, da naj bi mu ob ponovni operaciji namesto anestetika vbrizgala močan strup. Po drugi verziji, pa naj bi v Jugoslavijo pripotoval le en sovjetski kirurg, ki je Tita pregledal potem, ko so ga že operirali domači zdravniki. Ker se je Titu stanje iz dneva v dan slabšalo sta mu domača zdravnika dr. Lavrič in dr. Brecelj predlagala, da ga pregledata, vendar je Tito pregled zavrnil, saj se je bal, da bo užalil sovjetskega zdravnika in s tem tudi Stalina. Nekega dne, ko je sovjetski zdravnik odšel v Ljubljano, da bi telefoniral v Moskvo, se je Titovo stanje močno poslabšalo, dobil je visoko vročino, zato so ga odpeljali v bolnišnico. Ko se je sovjetski zdravnik vrnil, je bil zaradi posredovanja domačih zdravnikov precej užaljen, zato se je odločil, da se vrne nazaj v Moskvo. Ko pa so pristojne službe čez nekaj časa v Moskvi poizvedovale o tem kdo je pravzaprav bil ta kirurg, ki naj bi ga poslal Stalin, so ugotovili, da omenjenega zdravnika ne pozna nihče od sovjetskih kirurgov, oziroma da ta sploh ne obstaja.

 

KKM

 

Povzeto po:

Marijan F. Kranjc, Zarote in atentati na Tita, Grosuplje 2004.

Živorad Mihajlović – Šilja, Atentati: Hteli su da ubiju Tita, Beograd 1989.

  • Share/Bookmark

13 odzivov

Feb 16 2010

Drobci: Pust

Kot otrok sem vedno raje imela pustni torek, kot pustno soboto in nedeljo. To je bil čas, ko smo se našemili in naše maske pokazali v šoli, jih primerjali ter tekmovali med seboj v bahanju, kdo je dobil več za pusta hrusta ob tradicionalni biri po hišah v domači soseski. Da, prav res: nekoč smo tudi v Ljubljani hodili od hiše do hiše in upali, da bo iz kakšne zadišal sočen krof ali pa kakšna druga dobrota. Najmanj radi smo imeli seveda tiste, ki so nam podarili sadje, tudi lokalnega sadjarja, ki seveda drugega tako ali tako ni imel za podariti, če odštejemo kakšno glavo solate. Kmalu pa otroci niti sadja nismo dobili, pač pa kvečejmu kakšnih sto ali dvesto tolarjev. To pa ni bil več hrustljavi pust. In ko sama nisem več hodila od hiše do hiše, tudi k nam niso prihajale nove maske. Danes pa otroške maske v Ljubljani vidim le, ko odidejo s starši na pustovanje v Festivalno dvorano.

maskara1.jpg

A šemljenje je vendarle ena najstarejših lastnosti človeka, saj mu je maska omogočala približati se živali in si tako zagotoviti hrano. Pust kot tak pa ima korenine v antiki, ko so imeli Grki in Rimljani navado šemljenja ob vstopu v novo leto in so s tem skušali odgnati zimo. Maske so v antiki kot kasneje in vse do današnjih dni človeku omogočile, da vstopi v drug jaz in se prepusti čezmerni uživanciji pogosto povezani s hrano in pijačo.

maskare_1201090691.jpg

Ob nastopu krščanstva je bila cerkev pogosto kritična do poganskih obredov povezanih s pustom in jih je večkrat poskušala ukiniti. A kljub tovrstnim poskusom je odpor do pusta do 10. stoletja poniknil, nekoč poganski obredi pa so ostali ukoreninjeni ter se integrirali v krščansko dediščino. Pustni čas je posledično danes tudi premakljiv praznik in je odvisen od velike noči. Prava pustna dneva sta pravzaprav dva in ne trije: pustna nedelja, ki je v cerkveni liturgiji poznan kot »quinquagesima«, kar pomeni petdeseti in označuje petdeset dni pred veliko nočjo, ter pustni torek, tj. torek, ki pride pred pepelnično sredo, ko se predamo postu in se lahko še zadnjič pred veliko nočjo dodobra nasitimo v izobilju. Po besedah etnologa Janeza Bogataja, beseda pust izvira iz besede »meso-pust«, kar pomeni pustiti meso. Beseda je verjetno neposreden prevod italijanske besede carneleva iz čigar je izšla beseda carnebale in nato po vsej Evropi poznana beseda karneval.

Sicer pa je v pustnem verovanju ključen element pradavnine, ko je človek veroval v nadnaravne sile, ki naj bi mu pomagale odgnati zimo. Pradavni pustni običaji so se priaf0c84fab64d2b027127f7695122117d.6180235.jpg nas ohranili širom Slovenije, še najbolj poznani pa so na Ptujskem in Dravskem polju. Maske, ki jih poznamo iz teh krajev vključujejo kontinuiteto dediščine, ki ni bila prekinjena v zgodovinskem razvoju, ampak ima danes sodobno podobo. Kurent ali korant je osrednji pustni lik, ki predstavlja zavetnika veselja in vedrine. Korantijo, torej kurentovo opravo, sestavljajo ovčji kožuh s pasom, na katerem so obešeni kravji zvonci in pisani robci, kužohovinasta kapa, ki ima na vrhu goveja roga ali pisane trakove, ob straneh pa zataknjena puranova peresa. S seboj pa kurent nosi še ježevko, to je gorjačo ovito v ježevo kožo. Kurent z glasnim poskakovanjem in zvonenjem z zvonovi odganja zimo in hudobne demone, zato nastopa kot spremljevalec oračev. Če pride v hišo, mu mora gospodar podariti klobaso in jajca, sicer bo nad hlev prišla nesreča. S svojimi goslimi pa kurent ljudi spodbudi k plesu. Pustni ples namreč prinaša debelo repo in visok lan.

Med maske, ki so najbližje prvotni podobi pa med drugim slika.asp?ID=1560sodijo tudi cerkljanski laufarji. Te maske skušajo tudi zaščititi pod okriljem Unesca. Glaven laufar je Pust, spremljajo pa ga šeme, ki nosijo že stoletja dolgo predpisane lesene larfe – maske ter obleke in imajo različna imena. Pust ima obleko prekrito z mahom, v roki pa drži smreko. Vsi laufarji se na pustni torek zberejo pred cerkvijo in uprizorijo sodbo. Pusta obsodijo, saj so se po njegovi krivdi preveč najedli, napili, zapravili in storili še vrsto drugih pretiranih stvari. Z udarcem po glavi se zvrne na pripravljene sani in začne se splošna veselice. Na pustni večer bližnje vrhove preplavijo kresovi, točno ob polnoči pa se rajanje konča. Med najbolj prepoznavne pa sodijo še liki iz Drežnice nad Kobaridom ter pustarjev z Banjščic. Sicer pa so karnevali razširjeni širom naše države in se tako predvsem lokalno ohranjajo stare šege in navade. V Ljubljani (vsaj po mojem vedenju) avtohtonih mask nimamo, upam pa, da se bodo vrnile tiste otroške maske, ki so iz mnogih sosesk izginile z mojo generacijo.

 

Neli

  • Share/Bookmark

2 odzivov

Starejši zapisi »