Arhiv za 'Bukla' Kategorija

Apr 19 2010

Dr. Borut Batagelj: Izum smučarske tradicije: kulturna zgodovina smučanja na Slovenskem do leta 1941

Slovenci se pogosto označujemo kot smučarski narod. Stereotip o smučarjih Slovencih je rezultat procesa, ki se je pričel s prizadevanji po gojenju smučarske kulture ob pojavu modernih športov na prelomu v 20. stoletje in se je z aktivnostmi, ki so kreirale (in tudi interpretirale) zgodovino smučanja že na predvečer druge vojne pokazal kot ena izmed značilnih slovenskih karakteristik. »Izum slovenske smučarske tradicije je tako evidenten,« je zapisal avtor v predgovoru, »da so Slovenci, tudi ko ne smučajo, kdaj označeni za – smučarje … Knjiga je zgodba o enem od najbolj prepoznavnih slovenskih stereotipov, narejena na strokoven način.

V »Izumu smučarske tradicije« avtor podrobno raziskuje in oriše vzroke, ki so smučanje pripeljali v slovensko družbo ter se natančno ukvarja tudi s posledicami, ki jih je razvoj smučanja kot prostočasne dejavnosti povzročil. Smučanje je predstavljeno kot »kulturna praksa z zelo dolgo zgodovino«, katero avtor »poskuša z uravnoteženo interpretacijo čim bolj umestiti v družbeni oziroma kulturni kontekst obravnavanega časovnega loka«.

Knjiga, ki je predelana doktorska disertacija na novo odkriva številne strukture in dogodke ter jih (pre)vrednoti, ne obravnava pa jih zgolj skozi slovenski prostor, ampak slednjega po vsebini raziskav pa tudi po kritični metodi dela uspešno umešča v širše okvire. Kulturna zgodovina smučanja na Slovenskem do leta 1941 je pri nas prva znanstvena monografija o zgodovini smučanja izpod peresa zgodovinarja.

Knjiga na 512 straneh, s približno 2000 opombami in seznamom preko 600 virov in literature obravnava: kratko predzgodovino smučanja, starosvetno bloško smučanje, mitološke razsežnosti bloškega smučanja, moderne in tradicionalne koncepte smučanja, smučarsko terminologijo kot element identifikacije, procese modernizacije kot temelj za uveljavitev modernega smučanja (izum prostega časa, odnos do telesa, vzgoje, narave, reformo življenjskega sloga …),  odnos do gora, odnos do zime, preoblikovanje smučanja v 19. stoletju v srednji Evropi in soočanje z (mitskim) nordijskim in alpskim konceptom,  študije prvih slovenskih primerov modernega smučanja do prve vojne (Gratzy, Schollmayer, Jarisch, Čibej, Badjura…), začetke zimskega turizma (na primeru Bohinja), smučanje v vojski, značilnosti iz razvoja smučanja (1918–1941), organizacijski pregled smučarstva med obema vojnama (zveze, podzveze, športni klubi, smučarski klubi), mednarodno vključevanje,  razvoj tehnike in opreme, uveljavitev alpskih disciplin smučanja, smučarskih skokov, specializacijo smučanja in formiranje strokovnih profilov (smučarski učitelji, sodniki, trenerji), tekmovalno smučanje in preglede (državna prvenstva, prvenstva FIS, zimske olimpijske igre, akademska smučarska tekmovanja),  kreiranje smučarjev (tekmovalcev) kot narodnih junakov, razvoj turizma in s smučanjem povezane infrastrukture (koče, tereni, žičnice), smučanje in telovadne organizacije političnih taborov (sokoli, fantovski odseki in dekliški krožki),  smučanje med otroci in v šolah, smučanje z vidika kreiranja podob spolov, zdravstvene in moralne vidike smučanja, periferizacijo smučanja na Slovenskem ter kreiranje smučanja z vidika kolektivne podobe nacionalnega športa.

 

Več o njej na spletni strani Zgodovinskega časopisa (http://www.ff.uni-lj.si/publikacije/zgcasopis/index.html), ki je knjigo izdal. Tam jo je možno tudi naročiti po e-pošti (info@zgodovinskicasopis.si).

Peter

  • Share/Bookmark

Še brez komentarjev.

Dec 18 2009

Akademci in njih 60 let

Danes, ko sem si mencal roke, da bi si jih malo pogrel, me je prešinilo, da je pred leti nekajdnevnemu mrazu sledil klic soplezalca Gregeca, ki je tulil v telefon: „Pero, led je, greva!“ In sva šla. Ponavadi so bile razmere v zaledenelih slapovih še obupne, a ravno dovolj dobre, da sva potešila prvo lakoto po zabijanju strojev (cepini za ledno plezanje) v led, ki se je nabrala čez celo poletje. To so bili časi, ko sva bila soustvarjalca zgodovine Akademca, uradno Akademskega planinskega društva iz Ljubljane (pa tudi AAO-ja – Akademskega alpinističnega odseka), ki je bil ustanovljen pred 60 leti.

 

Ker lovimo zadnje dneve leta 2009, je skrajni čas, da s tem prispevkom še padem v kontekst te obletnice (in naredim še reklamo za prihajajočo alpinistično šolo?) in predstavim odlično delo, ki je nastalo pod urednikovanjem Boštjana Virca in je delo množice ostalih akademcev – Zbornik 1949-2009.

Po informacijah vodstvenih struktur društva, je zbornik razprodan, v pdf verziji pa ga je moč dobiti na strani www.aao.si. Ker je zbirka prikaza življenja ferajna* in njega članov resnično posrečena in netipično „zborniška“, vam ga toplo priporočam. Za predjed pa nekaj izposojenih predstavitvenih vrstic o zborniku Boštjana Virca iz društvene spletne strani.

 

 

“Akademski AO od Informbiroja, kubanske krize, Abbe do zbornika -

zbrani zapisi o nikoli končanem propadanju nekega ferajna…. 

Vedno znova občudujem lepo počesane in uglajene poslovneže, ki se radi kitijo na kakih dobrodelnih manifestacijah s finančnimi prispevki. Vsi jim ploskajo, pionirji mahajo z zastavicami, kaka ihtava novinarka se ne dohaja v pohvalah, prejemniki novcev pa z orošenimi očkami hvaležno prikimavajo. Za takšna vzdušja so seveda povsem neprimerne pripombe, da se veliko tovrstnih mož na drugi strani s svojimi pollegalnimi rabotami izognejo plačevanju davkov, na katerih bazira socialna politika. Ampak se strinjate z mano, da to kali lepo sliko na začetku. 

Nekako podobno na Akademskem AO svečano in brezplačno dajemo v branje naš zbornik ob 60-letnici ferajna. Potem, ko smo si spomladi omastili brke, izkoristili emocionalno šibkost sedanjih in nekdanjih Akademcev in prodali celotno naklado, jo zdaj dobrodelno delimo naokoli brezplačno. 

 

Zaželjeno je, da zbornik čimvečkrat naložite, kopirate, pošiljate in berete. Ker se dobro blago samo pohvali, lahko tudi jaz kot urednik parafraziram Big River Mana in rečem: “Ludje, berte to!” 

 

*Ferajn: Spačenka iz nemške besede »verein«. V žargonu slovenskih alpinistov označuje alpinistični odsek, npr. »Matičarji so en beden ferajn.« Običajno se uporablja tudi za četrtkove skupne večere, recimo »Opice neodgovorne so se ga spet napile sinoči na ferajnu.« Bogatejši alpinistični odseki (mi s tem nimamo težav) s to besedo označujejo tudi uradne društvene prostore: »Nekdo je izgubil ključe od ferajna.«

 

 

  • Share/Bookmark

Še brez komentarjev.

Nov 03 2009

Jugoslavija v času: devetdeset let od nastanka prve jugoslovanske države

Od dogodka, ki ga omenjam v blogu je minilo že slabo leto, ker pa so pred kratkim pri Znanstveni založbi Filozofske fakultete v Ljubljani izdali kar zajetno knjigo, petnajsto po vrsti v znanstveni zbirki Historia, oddelka za zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani – zbornik referatov s tega dogodka, o tem vseeno nekaj besed.

 

 

Jugoslavijavasu.jpg

Zbornik

 

Ljubljana, 28. in 29. november 2008

 

 

Zadnje dneve novembra 2008, ko se je tako v javnosti kot tudi v strokovnih krogih spominjalo dogodkov izpred devetdesetih let – konca prve svetovne vojne, nastanka Države Slovencev, Hrvatov in Srbov ter Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev – so na Oddelku za zgodovino Filozofske fakultete organizirali simpozij z naslovom Jugoslavija v času. Devetdeset let od nastanka prve jugoslovanske države.

 

Na simpoziju so s prispevki sodelovali avtorji iz Srbije, Bosne in Hercegovine, Hrvaške, Madžarske in Slovenije, avtorji, kateri so v večini še imeli izkušnjo življenja v skupni državi. Za celoten jugoslovanski prostor velja, da ima z letom 1918 in naslednjimi leti skupno zgodovino, a vsak svojo lastno izkušnjo.

 

Simpozij, ki ga je s pozdravnim govorom in uvodnim predavanjem začel predstojnik Oddelka za zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani, Bojan Balkovec je potekal v veliki predavalnici oddelka, kjer se je v dveh dneh zvrstilo kar sedemindvajset referentov.

 

Bojan BalkovecIdeje o upravni razdelitvi Kraljevine SHS

Božo RepeZakaj so Slovenci vstopili v Jugoslavijo in zakaj so iz nje odšli?

Miroslav StiplovšekPrva prizadevanja za avtonomijo Slovenije v Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev

Ivo GoldsteinHrvati i Jugoslavija; između oduševljenja i razočaranja

Mile Bjelajac – Izazovi pisanja istorije Jugoslavije-različiti pristupi istraživanja vojnog faktora

Ivana ŠubičKraj prvog svetskog rata i stvaranje Kraljestva Srba, Hrvata i Slovenaca u zagrebačkom političkom tisku (1918.-1921.).

Ranko Končar in Saga MarkovičVojvodina između srpske i jugoslovanske opcije u vreme stvaranja Kraljevine SHS

Jurij PerovšekSlovenska politika in uvedba kancelparagrafa v prvi jugoslovanski državi.

Aleksandar Rastović in Uroš ŠuvakovićFormiranje i uspešnost političkih partija u prvim godinama postojanja Kraljevine SHS

Bojan GodešaAli je bil Korošec iskren Jugoslovan

Goran HutinecZločinci i heroji – konstrukcija jugoslavenske nacionalne mitologije na primjeru kulta Petra Zrinskega i Frana Krste Frankopana

Vida Deželak BaričDemokracija v slovenski marksistični percepciji 1918-1921

Željko Karaula»30 dana što su potresli Bjelovar« – Odbor narodnog vijeća Bjelovara tokom studenog 1918. Godine

Žarko Lazarević – Slovenija in Jugoslavija – dileme gospodarskega prostora

Ivica Šute - Ekonomski položaj Hrvatske nakom stvaranja jugoslavenske države 1918. Godine

Izet ŠabotićNeke karakteristike i uticaj agrarne problematike na privredna, društvena i politička kretanja u BiH, od stvaranja države Srba, Hrvata i Slovenaca do Vidovdanskod ustava.

Damir GlobočnikLikovne podobe razdruževanja Slovencev z Avstro-Ogrsko in povezovanje s Hrvati in Srbi v prvo jugoslovansko državo

Tomaž Pavlin»Zmaga-svoboda«. Sokolsko in športno jugoslovaniziranje.

Branko ŠuštarPovezovanje slovenskega učiteljstva v novi državi med 1918 in 1921

Marta FazekasAutonomies in Europe after the First Word War – The Yugoslavian practise in global context

Arpad HornyakHungary, Hungarians and the Establishment of Yugoslavia

Rozina ŠventPrizadevanja slovenskih izseljencev za novo jugoslovansko državo

Borut Klabjan - Oblikovanje jugoslovanskim meja. T. G. Masaryk in vprašanje italijansko-jugoslovanske meje po prvi svetovni vojni

Jure GašparičPolitična poročila češkoslovaškega konzulata v Ljubljani v času od njegovega odprtja do sprejetja vidovdanske ustave

Gregor JanušOdzivi nemške etnične skupine na Slovenskem na razpad Avstro-Ogrske monarhije ter njihova integracija v Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev.

 

V okviru simpozija Jugoslavija v času. Devetdeset let od nastanka prve jugoslovanske države, smo bili deležni številnih kvalitetnih referatov, formalnih in neformalnih diskusij. Veliko število referentov, je rezultiralo velikemu številu še nepoznanih tem, ki so nam naslikale nove, tudi drugačne podobe o tistem času.

 

 

Peter 

 

P.S.: Zbornik lahko kupite tudi na spletni strani Knjigarne Filozofske fakultete v Ljubljani.

 

 

 

  • Share/Bookmark

Še brez komentarjev.

Nov 02 2009

Sposojene novičke: Zakaj mrtvi ne smejo spati

Založba Studia Humanitatis nam predstavlja Nastanek vic, študijo srednjeveškega pojava koncepta purgatorija vodilnega medievalista Jacquesa Le Goffa.

legoff.jpg

Jacques Le Goff

Jacques Le Goff – v slovenskem prevodu že lahko beremo njegova dela Za drugačen srednji vek, Intelektualci v srednjem veku in Se je Evropa rodila v srednjem veku? – za izhodišče študije Nastanek vic, ki je v francoskem izvirniku izšla leta 1981, postavi vprašanje, kaj se je zgodilo med letoma 1150 in 1200, da se takrat pojavi beseda vice oziroma purgatorium. Kateri je tisti civilizacijski premik, zaradi katerega se uveljavi samostalniška raba besede purgatorium, ki je pred 12. stoletjem ni bilo. Obenem se Le Goff sprašuje, kako je mogoče, da so “zgodovinarji, in to v prvi vrsti tisti, ki se ukvarjajo z zgodovino teologije in duhovnosti, zanemarili pojav besede purgatorium, ki vendarle izraža začetek zavedanja o vicah kot kraju, ki je rojstni list vic v pravem pomenu besede”.

Ne gre namreč le za nov konstrukt v kontekstu krščanske misli, ampak gre za epohalni premik, kajti vera v obstoj vic ontološko spremeni perspektivo posameznikovega pomena na svet; bistveno zan j, za njegovo delovanje v tem svetu je namreč zavedanje, da ob smrti vendar še ni vse odločeno in tudi naslednja misel, ki jo Le Goff povzame po Carlu Ginzburgu in ki ponuja vpogled v orientacijo slehernika v srednjem veku, v katerem se dokončno izoblikuje fevdalna struktura, dobi nov pomen: “Vzpeti se, dvigniti se, iti više – to je bilo gonilo duhovnega in moralnega življenja, medtem ko bi morali po družbeni normi ostati na svojem mestu, prav tam, kamor vas je na Zemljo postavil Bog, ne da bi poskušali uiti s svojega položaja; treba je le paziti, da se ne spustimo, da ne pademo.”

 

Historiografska linija analistov Preden se posvetimo 12. stoletju oziroma v virih izpričanim začetkom omenjanja purgatorija, okoli katerega se krščanski nauk dokončno splete šele na tridentinskem koncilu, čeprav vice nikoli niso bile potrjene kot dogma, se ustavimo še pri samem Jacquesu Le Goffu in njegovem metodološkem ozadju, ki ponuja razlago, zakaj je Le Goff premogel toliko subtilnosti, da je zaznal pomen pojava nove besede. Le Goff pripada historiografski liniji, ki se je oblikovala okoli leta 1929 ustanovljenega francoskega časopisa Annales d’histoire économique et sociale. Gre za zgodovinopisno šolo, ki, kot to postulira Lucien Febvre, zagovarja ‘totalno’ zgodovino (histoire totale) oziroma se ogiba postulatom zgodovinopisja, kot so jih postavili nemški očetje zgodovinopisja v 19. stoletju, ki so se osredotočali predvsem na dogodke velike politične in ekonomske signifikance. Oziroma kot to postavi zastopnik analistov Georges Duby, gre za zgodovinopisje, ki kot bistveno prepozna tisto, kar je bilo prej na obrobju, ki se ogiba poenostavljenim razlagam in ki prvenstveno stremi k opazovanju in oblikovanju razlag dolgoročnega razvoja gospodarstva, družbe in civilizacije v najširšem pomenu.

Ideološka in zemljepisna ekspanzija krščanstva Predpostavljanje možnosti razumevanja pojava in vloge koncepta vic terja rekapitulacijo nekaterih bistvenih razvojnih potez v kontekstu 12. stoletja, v katerih kot pomemben dejavnik nastopa krščanstvo. Ko govori o tem stoletju, Le Goff misli na stoletje ideološke in zemljepisne ekspanzije krščanstva – začenši z letom 1095 se je do konca 13. stoletja zvrstilo devet križarskih vojn -, kar se je med drugim izrazilo pri nastanku novih mestnih šol, na kar so vplivali kartuzijani, premonstrati in zlasti cistercijani in ki so postale središča sholastike, nove intelektualne metode, ki je poskušala spraviti klasično antično filozofijo in krščansko dogmatiko. V tem stoletju se je duhovščina tudi vpela v fevdalno strukturo, ki se je takrat dokončno izoblikovala in uveljavila, in duhovščina kot eden izmed nosilcev posvetne oblasti in obenem ključni ideološki agent je postala ključni porok družbenega sistema. Občutek in status večvrednosti je še okrepila gregorijanska reforma, po kateri so postali kleriki družba neporočenih in zato še bolj posebnih. In kot ugotavlja Le Goff: “Vice so bile prvina te ekspanzije v družbenem imaginariju, v zemljepisu onstranstva, v religiozni gotovosti. Vice so del tega sistema in osvojitev 12. stoletja.”

Mrtvi ne spijo, ampak blodijo Vendar vse to vendar še ne pojasnjuje, zakaj je v tem trenutku ‘inflacije’ cerkvene oblasti sledilo ukvarjanje z vprašanjem: “Saj zakaj umrlih ne bi pustili bloditi ali spati?”«. Torej zakaj se je Cerkvi zdelo nujno uvesti vice, to polje negotovosti. Kot bomo kmalu videli, gre za temo, inherentno povezano s tistim, kar so predvsem Katoliški cerkvi najbolj očitali; da je svojo skrb za duše spremenila v ‘kšeftarjenje’ z dušami. In to v ‘kšeftarjenje’ par excellence, ki se lahko primerja s tistim, ki ga je Katoliška cerkev dolgo očitala Judom. Če je bilo Judom očitano, da kot posojevalci denarja za obresti prodajajo čas, tisti metafizični nič, nad katerim sme gospodariti le Bog, je tudi uvedba vic pomenila stopnjevanje trgovanja z nečem, česar ni, z ‘bivanjem’ med smrtjo in življenjem.

Vendar pa se pred končnim ‘crescendom’ o Le Goffovi eshatološki študiji ozrimo še k idejnemu zaledju doktrine o vicah. Velik del Nastanka vic namreč zasleduje besedila, ki so nastala že dolgo pred 12. stoletjem in v katerih so cerkveni očetje iskali točke, na katere so lahko oprli svojo teorijo o vicah, prav tako pa se pred nami odvija tudi geneza srednjeveških disputov in razmišljanj o vicah. Le Goffova naracija je po obsegu sicer monumentalna, mi pa se pomudimo le pri nekaterih predsrednjeveških konstruktih, na katere se je mogla ‘priklopiti’ doktrina o vicah, katere vrhunski prikaz je Božanska komedija Danteja, ki ga Le Goff imenuje tudi “najboljši teolog zgodovine vic”.

Egipčanska ‘popeklitev’ vic in ločitev na dve kategoriji vernikov Čeprav določeno motiviko vic zasledimo v predkrščanskih, poganskih verovanjih – omenjamo tezo E. A. W. Budgea, da “popeklitev vic, na katero naletimo v srednjeveškem krščanstvu, nedvomno deloma temelji na tej egipčanski dediščini”, za katero je značilna poudarjena simbolika ognja v izjemno elaboriranem »zemljepisu onstranstva« – pa ta verovanja vendar niso mogla služiti kot pravo ‘opravičilo’ uvedbe vere v vic v verovanje kristjanov. Avtoritativno idejno zaledje so lahko podali le misleci, ki so že bili pritegnjeni v krščanski filozofski kanon.

Zato omenjamo gnostika Klemna Aleksandrijskega, ki je že v drugem stoletju poskušal v krščanski filozofski temelj pritegniti Platona in ki je ločeval dve kategoriji grešnikov in dve kategoriji kazni v tem ter v prihodnjem življenju. Po Klemnu Aleksandrijskem za nepopravljive grešnike velja kaznovalna, za popravljive grešnike pa vzgojna kazen: “Za nepopravljive je ogenj, ki ‘požira in izžiga’, in za druge ogenj, ki ‘posvečuje’, ki ‘ne požira kot ogenj v peči’, marveč je ‘previden’, ‘preudaren’ ogenj, ‘ki prodira v dušo, ki gre skoznjo’. Obstajajo namreč pravični grešniki, ki jih bremenijo samo madeži, ki spadajo k človeški naravi, in grešniki v pravem pomenu besede, ki jih načeloma težijo smrtni grehi.”

Izjemno vplivno v tem kontekstu je bilo tudi Pavlovo razodetje, ki je od vseh apokaliptičnih besedil najbolj vplivalo na srednjeveško literaturo o onstranstvu. Pavel piše, da “tam vidi duše tistih, ki so čakali na božje usmiljenje”. V tukajšnji skopi povzetek Le Goffovega toka misli naj pritegnem še omembo Matejevega evangelija in zgodbo o Lazarju iz Lukovega evangelija; predvsem v zadnji se ‘izkaže’, da sta pekel in vice blizu, a vendar meje med njima ni mogoče premagati. Natančneje formulirano: ko je bogataš iz zgodbe v Lazarju tožil zaradi muk v peklu, ki so bile še večje ob pogledu na Lazarja, ki je ‘komodno’ sedel v Abrahamovemu naročju, je Abraham bogatašu, ki v tuzemstvu Lazarju ni namenil niti drobca vbogajme, dejal: “Otrok, spomni se, da si v življenju dobil svoje dobro, Lazar pa prav tako húdo; zdaj je on tukaj potolažen, ti pa trpiš. Vrh tega je med nami in vami velik prepad, tako da tisti, ki bi hoteli od tod priti k vam, ne morejo, pa tudi od tam se ne da priti k nam.”

Avguštinov terminološki obrat V zgodbi o vicah pa seveda nastopi tudi sveti Avguštin, ena ključnih figur v razvoju zahodne linije krščanstva, ki ga Le Goff imenuje za prvega med očeti vic, ki je v eshatologijo vic vnesel nekatere temeljne koncepte. Po Josephu Ntediki sta glavna prispevka Avguštinove misli k temu, kar je postalo nauk o vicah, “težnja, da bi omejili učinkovitost čistilnega ognja na lahke grehe, ter težnja, da bi ta ogenj premaknili v čas med smrtjo in vstajenjem.” Avguštinov pomen je sicer najprej na ravni besedišča, ki se je pozneje v srednjem veku za dolgo uveljavilo in ohranilo; ključna je vpeljava pridevnikov purgatorius, temporarius ali temporalis ter transitorius. V prvem primeru gre za čistilne kazni, čistilne muke, čistilni ogenj, v drugem za začasne muke v nasprotju z večnimi mukami (poenae sempiternae).

Čeprav lahko pogled v genezo krščanske misli predstavi izvor in razvoj koncepta vic, pa pojasnilo o ‘nujnosti’ njegove uvedbe in o njegovi ‘uporabnosti’ pripada drugemu polju. Vice so namreč prvenstveno politični koncept in zato jih je tudi treba razumeti v kontekstu eskalacije krščanske oblasti. Tukaj ne gre le za trgovino, za barantanje, ki se seveda eksponentno poveča, ko Cerkev ne prodaja le odpustkov živim, ki se lahko še spokorijo in poboljšajo na tem svetu, ampak omogoči tudi kupovanje odpustkov za grehe že umrlih, katerih usodo v večnostni perspektivi lahko njihovi bližnji še vendar spremenijo; primaknejo nekaj denarja. Gre tudi za tekmovanje ekleziastične oblasti s posvetno, kar odlično ilustrira besedilo De ecclesiastica Egidija Rimljana, na katerega se v spremni besedi k Nastanku vic sklicuje Dušan Mlacović. Teza o papeževi oblasti, ki je “po svoji naravi duhovna, nebeška in božanska, je neomejena in neizmerljiva” (Egidij Rimljan), je bila podvržena dokazovanju narave papeške nezmotljivosti in zmožnosti odpuščanja grehov. In prav v drugi polovici 13. stoletja se po intenzivnem razmisleku o papeževi zmožnosti poseganja v onstransko usodo uveljavi teza, da papež kot pontifex maximus edini sme izvršiti samo njemu lastno dejanje: splošno absolucijo grehov.

Prevara s Konstantinovo darovnico Danes, ko je že daleč za nami obdobje (gre za čas od konca 15. in 19. stoletjem) velikega razmaha vic, ki se je odrazil v s katolicizmom povezanih umetniških slogih, je vera v vice omajana. Cerkev je najpozneje z velikim humanistom med papeži Janezom XXIII. (1958-1963), ki ga včasih imenujejo tudi najbolj ljubljeni papež v zgodovini, stopila na pot ‘počlovečenja’ in odpovedovanja bleščavosti v slogu vladanja in v slogu filozofskega razglabljanja. K temu in s tem tudi k ‘padcu’ vic, katerih položaj je danes negotov, je veliko prispevalo ‘razgrinjanje’ katoliških ‘prevar’. Končajmo z omembo le ene, ki pa je bila temeljna za ustoličenje vsenavzočnosti papeške oblasti v tustranstvu in onstranstvu in s tem za ogromno katoliško moč, ki je omogočila uvedbo nečesa tako nedokazanega (in nedokazljivega), kot so vice.

Gre za zgodbo o tako imenovani Konstantinovi darovnici, o ključnem dokumentu v procesu ‘eskalacije’ papeške moči, ki pa je bil ponarejen. S to ponarejeno listino, ki naj bi jo cesar Konstantin ob odhodu iz Rima v ‘Novi Rim’ izdal papežu Silvestru I. (314-335), naj bi bila papežem priznana polna oblast nad verskimi in obrednimi vprašanji, papež pa naj bi dobil še suvereno oblast nad vsemi deželami v zahodnem delu rimskega cesarstva. Sledila so stoletja (od vladavine Karla Velikega naprej) cesarske pokoritve papežu in s tem tudi stoletja ljudske pokoritve pontifexu maximusu, ki se ni smelo končati tudi v onstranstvu. Danes je vsega konec; ni pokoritve tu in ni pokoritve tam; peza je na videz manjša, a manjše je tudi upanje in večja eksistencialna muka.

Polona Balantič

 

Vir: RTV SLO (17.11.2009)

 

 

  • Share/Bookmark

Še brez komentarjev.

Okt 10 2009

Orlando Figes na Škrabčevi domačiji

V sklopu gostovanja v Sloveniji se je tudi v ribniškem koncu mudil poznani profesor zgodovine Orlando Figes. Je predavatelj na slovitem Birkbeck College na Londonski univerzi in proučevalec Rusije. Njegova dela segajo tako na področje ruske revolucije in več pogledov na ta čas, kot na področje kulturne zgodovine, ki jo je zakrožil z monografijo Natašin ples leta 2002 in naslednje leto še v slovenskem prevodu. Sedaj se je mudil v Sloveniji na predstavitvi svoje nove knjige Šepetalci s podnaslovom Zasebno življenje v Stalinovi Rusiji. Prvi dan njegovega obiska je imel dobro obiskano predavanje v Cankarjevem domu, drugi dan pa je bil gost na Škrabčevini. Njegov sogovornik je bil Aleksander Čolnik. Pogovor je potekal v angleščini, in je deloval zelo sproščeno.

orlandofiges004.jpg?t=1255176700                             orlandofiges012.jpg?t=1255176945

Sprva je tekla beseda o knjigi Natašin ples in kulturni zgodovini Rusije, avtorjevem razumevanju »slovanske duše«, ki ji je pripisal precej drugačne lastnosti kot običajno, predvsem v delu, ki se tiče pokornosti, tak da je dejal tudi »I don’t belive in a slavic slave soul«. Pomemben del razgovora je zasedla debata o Tolstoju in njegovem času ter o francoskih vplivih na rusko aristokracijo. Tolstoj je bil v tem kontekstu predstavljen kot povezovalec ruskega naroda, saj je pisal v ruščini in ne v nekakšni mešanici ruščine in francoščine ali celo samo francoščine, kot je bila tedaj navada v ruski plemiški družbi. Drugi del pogovora je bil namenjen Šepetalcem.

Povzetek Figesovega predavanja

Naslov knjige je takšen, ker ima ruska beseda za šepetalca dve verziji in tudi dva pomena. Ena je nevtralna »šepčušij« in pomeni tistega, ki šepeta. Druga, »šeptun«, pa ima negativen prizvok, saj ta beseda označuje istega, ki prišepetuje policiji. Po grobih ocenah je skozi sistem zasliševanj, taborišč, preselitev in smrti šlo oziroma umrlo med 25 in 30 milijonov prebivalcev Sovjetske zveze, kar pomen eno osmino prebivalstva, če vemo, da je imela SZ ob začetku 2. svetovne vojne približno 200 milijonov prebivalcev. Če to prenesemo na neko povprečno družino tistega časa v Rusiji, je rezultat vsaj eden ovaden ali mrtev iz družine ali kroga  znancev. Tudi člani družine Jelcina, Gorbačova in Putina so bili vpeti v začaran krog sistema. Pogosto ljudje niso vedeli zakaj so bili odpeljani v gulag, prav tako pa tega niso vedele družine. Zato tudi ni bilo nenavadno prepričanje,  da je šlo za pomoto. Predvsem pa se poraja vprašanje zakaj tolikšno število žrtev. Če celoten proces postavimo ob bok holokavstu, nismo nič bližje rešitvi. Holokavst je namreč imel jasno idejo, zakaj pobiti Jude, Rome, homoseksualce, duševno bolne. Namen je bil zagotoviti čisto arijsko raso in »lebensraum«. Pri Stalinovih čistkah te ideje ni, pogoste žrtve so bili tudi »stari« komunisti, še posebej v letih 1937/38, ki so bili predani partiji. Tudi maršal Tuhačevski, ki je bil narodni heroj,  je bil hitro obsojen leta 1937 in takoj usmrčen. Zato je vse skupaj nenavadno. Kot bi Stalin imel preganjavico. To lahko razložim z informacijo iz knjige intervjujev z Molotovim, ki so izšli v poznih 80 in v katerih pravi, da je Stalin v vsakem primeru pričakoval spopad z zahodom in je preventivno onemogočil vsakršno morebitno peto kolono. Prav tako je v teh intervjujih izraženo mnenje Stalina o številnih nedolžnih žrtvah: »Če je bil eden od tisočih vohun, potem so žrtve upravičene.«

V tem času se je spremenil vrednostni sistem ljudi. Praktično nemogoče je bilo ohraniti jasne misli v popolnoma dodelanem sistemu propagande, šolstva in medijev. To nalogo so najbolje opravile stare mame, ki so v večini vzgajale otroke zapornikov. Ena izmed starih mam je poskušala posvojiti vnukinjo, katere starša sta umrla v gulagu, in jo je lahko posvojila pod pogojem, da se odseli iz Moskve v odročne kraje Kazahstana, kjer ni mogla dobiti dela za preživljanje. Prisotna je ostra delitev med uradnim in zasebnim življenjem.

Za to knjigo so sodelavci intervjuvali približno 450 oseb, pogosto so od njih dobili fotografije, podatke o ostalih zaprtih ali sorodnikih. Še vedno se mnogo ljudi dobro spomni leta 1937/38 ali 1948, in posledic tistega časa. V Rusiji opažam zanimiv fenomen, in sicer da Rusi izjemno dobro berejo med vrsticami, in da se znajo cenzurirati.

Po koncu pogovora je Figes odgovoril še na nekaj vprašanj. Predvsem je bilo zanimivo eno, v katerem je bil vprašan po mnenju o pravilnosti odločitve tako sodelujočih v NOB, kot v vrstah domobrancev. V treh kratkih stavkih je po moje povedal »credo« zgodovinopisja: Nismo poklicani, da sodimo kaj bilo prav in kaj narobe. Torej ne moremo reči, da je eden imel bolj prav kot drugi, ker ne vemo zakaj se je nekdo odločil tako, kot se je. Na nas (zgodovinarjih, o.a.) je, da raziščemo in prikažemo, kaj se je dogajalo in zakaj se je dogajalo tako.

Po koncu uradnega dela se je Figes še kar nekaj časa zadržal na Škrabčevini, podpisal je precej knjig (tudi meni) in poklepetal z vsemi, ki so to želeli. Dostopen in prijazen, vsekakor je pustil prijeten vtis.

 

P.S.: Natašin ples se odlično bere, Šepetalci pa žal še čakajo na čas.

Primož

Nadaljno branje: www.orlandofiges.com Wikipedia Posnetek predavanja v Cankarjevem domu Prispevek v oddaji Osmi dan Kandela blog o Orlandu Figesu

  • Share/Bookmark

Še brez komentarjev.