Arhiv za April, 2010

Apr 20 2010

Sposojene novičke: “Nepocukran” pogled na čas otroštva

Otroštvo z Alenko Puhar in Alenko Rebula

“Vedno znova vem, da je to, kar danes velja za nezaslišano in posebno okruten primer, nekoč bilo relativno vsakdanje. Žal …”

Kot v novem dokumentarnem filmu Otroštvo naprej pojasni publicistka in novinarka Alenka Puhar, so bile marsikatere naše babice zlorabljene v zelo zgodnjih letih, a o tem niso govorile, zamolčana izkušnja pa je vplivala na osebnost in na njihov odnos do lastnih otrok. Takšna in podobna spoznanja so bila v začetku 80. let prejšnjega stoletja, ko je izšla knjiga Puharjeve o zgodovini otroštva Prvotno besedilo življenja za mnoge preprosto preveč, da bi knjigo sprejeli z lahkoto. Ljudje se namreč težko odprejo do nečesa, kar ruši njihove zakoreninjene predstave.

Presenečena nad tem, kako malo je celo po več kot dvajsetih letih zgodovinska resnica in sporočilo, ki jo je Puharjeva podala v svojem delu, dosegla šolske programe in v splošno javno zavest, je bila po premieri filma Otroštvo v Mestnem muzeju tudi Alenka Rebula. Filozofinja, pedagoginja in predavateljica ter avtorica knjige Globine, ki so nas rodile je namreč druga sogovornica ustvarjalcev dokumentarnega portreta.

Alenka Puhar

Tema, ki jo premalo poznamo

S temo otroštva sta se z obema strokovnjakinjama pogovarjala režiser filma Dušan Moravec in scenaristka Marija Zidar. Filmarja sta po Govorečih glavah nadaljevala svojo idejo posneti film o temi, ki je pravzaprav nefilmska in zatorej težavna za ponazoritev v filmu. Gre za temo, ki je enostavno premalo raziskana, nam je pojasnil režiser, poleg tega pa sta, kot dodaja, tudi sami knjigi obeh sogovornic, pomembni in premalo znani.

Film je razdeljen na dva dela. V prvem spregovori Alenka Puhar, ki se je za svoje raziskovanje otroštva v 19. stoletju prekopala čez številne opise težkega, krutega in napornega otroštva v času, ko sta živela France Prešeren in mati njegovih otrok Ana Jelovšek, za katero Puharjeva pravi, da je bila tudi žrtev več zlorab. Poglobila se je tudi v čas Ivana Cankarja, njegove matere in njegovih bratov in sestra, ki jim je mati vedno posvetila manj pozornosti kot Ivanu. Z zgodovino otroštva se je Puharjeva začela ukvarjati v 70. letih in vedno znova je morala pojasnjevati, zakaj jo tema zanima in kaj je sploh namen takega raziskovanja. Odziv na njeno knjigo Prvotno besedilo življenja je leta pozneje pokazal, javnosti še nekaj časa ni bila pripravljena na podiranje mitov o ‘dobrih starih časih’, o katerih so otroke učili v šolah, ko so prebirali Cankarjeve črtice, Pestrno in Samorastnike.

 

Puharkeva gledalce popelje v času ko je bilo pri hišah pogosto preveč lačnih ust in je moral zato najstarejši otrok od hiše, v čas, ko se je na otroka gledalo kot na neukročeno in negativno bitje, ki ga je treba umiriti in vzgojiti, v čas zlorab, ki so jih otroci molče nosili s seboj, v času, ko je bila kazen pogost, krut in večkrat nepojasnjen način vzgoje in usmerjanja otrokovega ravnanja.

Otrokov prvi ugled sveta in prvi dotik z materjo

Drugi segment je namenjen delu Alenke Rebula Globine, ki so nas rodile. Gre za knjigo, ki je v svoji senzibilnosti do otrokovega doživljajskega sveta prelomno psihološko delo o otrokovem razvoju, napisano izključno z vidika doživljanja otroka od novorojenčka dalje. Delo je pred dobrim desetletjem postalo ’speča uspešnica’ in lani doživelo ponatis. Kot je za MMC pojasnila Rebulova, zadnja leta opaža, da začenjamo biti bolj pozorni na to, kaj se dogaja z otrokom po porodu, kako pomembna je bližina matere in otroka. “Pozornejši postajamo na bolečinski prag otrok, ki smo ga dostikrat podcenjevali, češ da otrok tako pozabi svojo bolečino. A mislim, da smo v nekaterih pogledih še vedno močno neobčutljivi in zelo trdi in se branimo, da bi doživeli tisto, kar v resnici otrok doživlja,” je še pojasnila Rebulova in dodala, da ne pustimo v našo zavests poznanje, kako strašno rabi otrok našo bližino in kako hudo mu je, če mu je ne dajemo.

Intimni pogled v dve otroštvi, obdani z kulturnim duhom

 

Film približa obe sogovornici s pogledom v njuno otroštvo, njunim izkustvom časa, ko sta odraščali, in spominom na starša. Očeta obeh sta znana tvornika slovenske kulture; prvi je slikar, France Mihelič, drugi pisatelj, Alojz Rebula. Individualni zgodbi dveh ustvarjalk se v svoji družinski dinamiki in zgodbi o velikih ustvarjalcih, a odsotnih očetih, se pokažeta za paradigmatski.

Črno-beli utrinki otroštva

V filmu zaživi otroštvo v neposredni podobi ob pripovedi Alenke Puhar predvsem skozi slovenske ekranizacije nekaterih že omenjenih literarnih del iz 19. stoletja, besede Alenke Rebula pa dopolnjujejo črno-beli arhivski posnetki, pretežno iz 60. in 70. let, ki je v svojem prikazu otroštva nesentimentalno. Med temi najdemo tudi odlomke dela lanskega Badjurovega nagrajenca, režiserja Maka Sajka, ki je pionirsko odstiral tabu teme že pred desetletji.

Pod glasbo filma se podpisuje letošnji nagrajenec Prešernovega sklada, skladatelj Aldo Kumar, ki je z avtorjema filma sodeloval že pri prejšnjem projektu Govoreče glav, z režiserjem Moravcem pa tudi na drugih projektih.

“Otroštvo je univerzalna tema, ki se jo da v filmu narediti zelo ‘pocukrano’ ali pa zelo utemeljeno,” pravi režiser in upa, da jim je uspelo narediti slednje in da se bo, kdorkoli si bo film ogledal, o tem zamislil. Udeleženci premiere bi se verjetno strinjali, da jim je to vsekakor uspelo.

Maja Kač

Vir: RTV SLO (20.4.2010)

  • Share/Bookmark

2 odzivov

Apr 19 2010

Dr. Borut Batagelj: Izum smučarske tradicije: kulturna zgodovina smučanja na Slovenskem do leta 1941

Slovenci se pogosto označujemo kot smučarski narod. Stereotip o smučarjih Slovencih je rezultat procesa, ki se je pričel s prizadevanji po gojenju smučarske kulture ob pojavu modernih športov na prelomu v 20. stoletje in se je z aktivnostmi, ki so kreirale (in tudi interpretirale) zgodovino smučanja že na predvečer druge vojne pokazal kot ena izmed značilnih slovenskih karakteristik. »Izum slovenske smučarske tradicije je tako evidenten,« je zapisal avtor v predgovoru, »da so Slovenci, tudi ko ne smučajo, kdaj označeni za – smučarje … Knjiga je zgodba o enem od najbolj prepoznavnih slovenskih stereotipov, narejena na strokoven način.

V »Izumu smučarske tradicije« avtor podrobno raziskuje in oriše vzroke, ki so smučanje pripeljali v slovensko družbo ter se natančno ukvarja tudi s posledicami, ki jih je razvoj smučanja kot prostočasne dejavnosti povzročil. Smučanje je predstavljeno kot »kulturna praksa z zelo dolgo zgodovino«, katero avtor »poskuša z uravnoteženo interpretacijo čim bolj umestiti v družbeni oziroma kulturni kontekst obravnavanega časovnega loka«.

Knjiga, ki je predelana doktorska disertacija na novo odkriva številne strukture in dogodke ter jih (pre)vrednoti, ne obravnava pa jih zgolj skozi slovenski prostor, ampak slednjega po vsebini raziskav pa tudi po kritični metodi dela uspešno umešča v širše okvire. Kulturna zgodovina smučanja na Slovenskem do leta 1941 je pri nas prva znanstvena monografija o zgodovini smučanja izpod peresa zgodovinarja.

Knjiga na 512 straneh, s približno 2000 opombami in seznamom preko 600 virov in literature obravnava: kratko predzgodovino smučanja, starosvetno bloško smučanje, mitološke razsežnosti bloškega smučanja, moderne in tradicionalne koncepte smučanja, smučarsko terminologijo kot element identifikacije, procese modernizacije kot temelj za uveljavitev modernega smučanja (izum prostega časa, odnos do telesa, vzgoje, narave, reformo življenjskega sloga …),  odnos do gora, odnos do zime, preoblikovanje smučanja v 19. stoletju v srednji Evropi in soočanje z (mitskim) nordijskim in alpskim konceptom,  študije prvih slovenskih primerov modernega smučanja do prve vojne (Gratzy, Schollmayer, Jarisch, Čibej, Badjura…), začetke zimskega turizma (na primeru Bohinja), smučanje v vojski, značilnosti iz razvoja smučanja (1918–1941), organizacijski pregled smučarstva med obema vojnama (zveze, podzveze, športni klubi, smučarski klubi), mednarodno vključevanje,  razvoj tehnike in opreme, uveljavitev alpskih disciplin smučanja, smučarskih skokov, specializacijo smučanja in formiranje strokovnih profilov (smučarski učitelji, sodniki, trenerji), tekmovalno smučanje in preglede (državna prvenstva, prvenstva FIS, zimske olimpijske igre, akademska smučarska tekmovanja),  kreiranje smučarjev (tekmovalcev) kot narodnih junakov, razvoj turizma in s smučanjem povezane infrastrukture (koče, tereni, žičnice), smučanje in telovadne organizacije političnih taborov (sokoli, fantovski odseki in dekliški krožki),  smučanje med otroci in v šolah, smučanje z vidika kreiranja podob spolov, zdravstvene in moralne vidike smučanja, periferizacijo smučanja na Slovenskem ter kreiranje smučanja z vidika kolektivne podobe nacionalnega športa.

 

Več o njej na spletni strani Zgodovinskega časopisa (http://www.ff.uni-lj.si/publikacije/zgcasopis/index.html), ki je knjigo izdal. Tam jo je možno tudi naročiti po e-pošti (info@zgodovinskicasopis.si).

Peter

  • Share/Bookmark

Še brez komentarjev.