Mar 09 2010

Serija: Cenzura (1. del)

Objavil BlogHistoria 9.03.2010 pod Primož Tanko, Serija in tagi: ,

V današnjem prispevku bom nekaj malega napisal o cenzuri, ker je to tema, s katero se trenutno ukvarjam, menim pa da bi utegnila biti zanimiva tudi za bralce blogHistorie. Prvi del obsega definicijo cenzure, izhajajočo iz slovarskih gesel, nadaljevanje pa nekoliko predstavi začetke cenzurnega delovanja pri nas. V naslednjih dveh oziroma treh prispevkih pa bom dodal še nadaljevanje cenzure in pa pregled načinov cenzure.  

Cenzura 

Cenzura je definirana na različne načine. Prva je slovarska definicija, ki nam jo ponudi SSKJ:

cenzura -e ž (u) uradno pregledovanje javnosti namenjenih del.[1]

Drugo definiciji lahko najdemo na spletnih straneh www.wikipedia.org, ki nam v slovenščini postreže le s skopo definicijo:

Cenzura je postopek nadziranja informacij ali podatkov, ki se prenašajo preko medijev. Namen cenzure je preprečiti objavljanje in razširjanje gradiv, katerih vsebina je v nasprotju z interesi države.[2]

Za nekoliko natančnejšo razlago lahko pogledamo v slovar tujk:

cenzúra  -e  ž [lat.  censura ocena, presoja; urad cenzorjev] 1. a) nadzorni pregled javnosti namenjenih del b) preprečitev objave in razširjanja del po takem pregledu 2. urad, ki opravlja to delo 3. v Katoliški cerkvi obsodilna sodba in kazen zaradi širjenja neodobrenih publikacij PR. 4. potlačitev, stopnja v razčlenitvi osebnosti PSIH.[3]

V tem primeru, pri katerem je govora predvsem o cenzuri literature so uporabne predvsem definicije 1, 2  in 3. Četrta je na področju, ki se nahaja med knjižnostjo in zgodovino malo manj uporabna, vendar nakazuje nekaj represivnega.

 

Pregled zgodovine cenzure 

Cenzure se je prva poslužila Cerkev, ki je leta 496 sestavila seznam priporočenih in prepovedanih del. Naslednja faza je bilo omejevanje knjig in spisov na univerzah, ker so prav tako obstajali seznami heretičnih in apokrifnih spisov, ter prepoved prevoda  sv. pisma v ljudske jezike. Močneje se je cerkvena cenzura razvila z uvedbo uradne cerkvene cenzure 1543, posebno velik zagon pa je dobila s širitvijo protestantizma in tako tudi širjenjem knjig, ki cerkvi niso ustrezale. Leta 1559 je bil izdan prvi Index Librorum prohibitorum, ki je nato izhajal vse do leta 1948.  To nam kaže na veliko željo po nadzorovanju razširjanja idej, ki bi morebiti škodile cerkvi. Prav tako pa se v šestnajstem stoletju začne uvajati posvetna cenzura.

Cenzura na Slovenskem 

Cenzurno delovanje na Slovenskem je pregnalo že prve slovenske knjige. Deželni knez je namreč tiskarja Janža Madelca izgnal, ker je v svoji tiskarni v Ljubljani natisnil delo Jezus Sirah, ki ga je prevedel Jurij Dalmatin. Trubarjeva Cerkovna ordinga, ki je izšla leta 1564 brez  dovoljenja, je bila po natisu takoj zaplenjena. Močan vpliv na slovenske knjige so imele protiferormacijske komisije, tako cerkvene kot posvetne. Zaplenile in večinoma zažgale so veliko slovenskih knjig, ki so izvirale iz delovanja protestantskih piscev. V obdobju med protireformacijo in obdobjem vladanja Marije Terezije, torej nekje med letoma 1600[4]  in 1740[5] so tisk nadzorovali jezuiti, s prevzemom oblasti s strani Marije Terezije pa se vpliv cerkve na državno cenzuro zmanjša, predvsem po letu 1746, ko cerkvena cenzura ni več avtomatično tudi državna cenzura. Leta 1781 izide cenzurni zakon in že naslednje leto je ustanovljena cenzurni urad z najvišjimi pristojnostmi, imel pa je status posebne državne institucije. Po letu 1801 sodi cenzorski urad v delokrog policije. Cenzura v tem času je bila pretežno preventivna. Vsako delo, ki je imelo namen izit, sta pregledala dva cenzorja, in če je bilo potrebno tudi trije. Avtor je običajno imel možnost popravljanje ali skrajševanja dela. Od leta 1795 je centralna cenzurna odredba uredila nadzor nad uvozom in distribucijo knjig, uvedla dovoljenje za natis, imenovano imprimatur[6],  in pa lastnoročni podpis cenzorja. Imprimatur je bil pogosto natisnjen na notranji naslovnici knjige, pod naslovom. Nova sprememba cenzurne zakonodaje leta1810 je uvedla štiri stopnje omejitve. Prva je bila »admititur«, kar je pomenilo da je knjigo dovoljeno tiskati in razširjati brez omejitev. Naslednja stopnja je bila »transeatur«, kar je pomenilo da jo je dovoljeno tiskati in prodajati, vendar z omejitvijo oglaševanja. Še strožja je bila omejena uporaba »erga schedam conceditur«, najstrožja stopnja pa je bila prepoved, imenovana »damnatur«[7], ki je prepovedovala natis knjige in razširjanje rokopisa, torej smrt knjige.

Zakoni, ki so omejevali tisk ali urejali delovanje cenzurnih uradov so bili napisani precej ohlapno. V njih je bilo prepovedano žaljenje cesarske rodbine, državnega poglavarja, uradnike, prepovedani so bili deli, ki so spodkopavali vero (predvsem katoliško), zagovarjali socializem in podobno, dejansko pa je bila vsaka cenzorska odločitev še vedno subjektivna in je bila odvisna od cenzorja samega. Pomemben delež cenzure odpade na dnevno časopisje, tednike in občasne liste. Predvsem je bila na udaru satira in karikature, ki jih je natančneje obdelal Damir Globočnik v članku Nekaj slovenskih karikatur in nekaj gradiva o cenzuri 1869 – 1941.[8]

 Primož


[1] SSKJ

[2] http://sl.wikipedia.org/wiki/Cenzura, ogled 24.2.2010

[3] Slovar tujk, CZ, 2005

[4] Jezuiti so v Ljubljani od leta 1597 dalje.

[5] Marija Terezija je vladala med leti 1740 in 1780

[6] Imprimatur izhaja iz latinščine in pomeni »se lahko natisne« – vir Slovar tujk. Na angleški wikipediji je primer imprilmaturja v Newtoonovi knijgi

[7] Damnatur pomeni »se obsodi«, se prepove natis(slovar tujk)

[8] Zgodovinski časopis 1999, št 2, letnik 53

  • Share/Bookmark

Še brez komentarjev.




Trackback naslov | RSS Komentarjev

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !