Arhiv za Marec, 2010

Mar 12 2010

Na današnji dan: Mustafa Kemal Atatürk

Na današnji dan leta 1881 se je v Solunu rodil Mustafa Kemal Atatürk, ustanovitelj turške republike in njen prvi predsednik.

Atatürkova starša, Ali Riza Efendi in Zübeyde Hanim, sta se poročila leta 1871. Imela sta šest otrok od katerih sta preživela le Mustafa in njegova sestra Makbule, ostali pa so umrli že v zgodnjem otroštvu. Oče je pripadal nižjemu srednjemu sloju, svojo družino pa je preživljal kot nižji državni uradnik (bil je neke vrste carinik). Čeprav ni imel nikakršnih poslovnih izkušenj, je pustil svojo uradniško službo in se lotil trgovanja z lesom. Posli so kmalu propadli, začel se je vdajati alkoholu, njegovo zdravje pa je začelo hitro pešati. Tri leta je bolehal za tuberkulozo in nato leta 1888 umrl. Po očetovi smrti se je mati, ki je bila zelo verna in odločna ženska, z obema otrokoma preselila na deželo, k svojemu bratu Huseinu, ki je imel manjšo kmetijo.

Mustafa je najprej obiskoval versko šolo, saj si je njegova mati močno želela da bi postal hafiz[1], nato pa se je na očetovo željo prepisal na posvetno šolo. Kljub materinemu nasprotovanju je z dvanajstimi leti nadaljeval šolanje na srednji vojaški šoli v Solunu. Študij se mu ni zdel težak zato se je učil zelo hitro. Njegov najljubši predmet je bila matematika. Zaradi njegove velike nadarjenosti mu je njegov učitelj matematike, ki mu je bilo prav tako ime Mustafa, nadel ime Kemal (popolnost). Od takrat dalje so ga vsi klicali Mustafa Kemal. S štirinajstimi leti je Mustafa Kemal uspešno zaključil srednjo šolo in se leta 1896 vpisal na višjo vojaško šolo v Monastirju[2]. Po končanem izobraževanju se je vpisal na visoko vojaško šolo v Istanbulu, kjer je leta 1902 diplomiral s činom stotnika. Nato se je vpisal še na vojaško akademijo, kjer je leta 1905 diplomiral s činom majorja. Po končanem šolanju je bil poslan v Damask, kjer je zasedel svoj prvi štabni položaj, leta 1907 pa je bil nato povišan in premeščen k 3. armadi v Solun. Med službovanjem v Damasku in Solunu se je začel zanimati za turško nacionalistično gibanje, ter s svojimi kolegi osnoval tajno združbo imenovano »domovina in svoboda«[3].

 

Atatürkova skupina se je nato s somišljeniki spojila v Komite za združitev in napredek (t.i. Mladi Turki), ki je nasprotoval sultanovi vladavini.

Atatürk se je z manjšo skupino svojih prijateljev in privržencev večkrat sestajal v kavarnah, pa tudi v hiši mame Zübeyde, kjer so dolgo v noč razpravljali o različnih zadevah, ter pripravljali načrte za revolucijo.

Leta 1911 je Mustafa Kemal odpotoval v Libijo, kjer je poveljeval iregularnim četam v bojih z Italijo. Uspešno je ubranil Tobruk in nato leta 1912 postal poveljnik območja, ki je obsegalo mesto Darnah in njegovo okolico.

Atatürk je poveljeval tudi v dveh Balkanskih vojnah. Med drugo balkansko vojno je bil poveljnik štaba na Galipoliju, leta 1913 pa je bil nato poslan za vojaškega atašeja v Sofijo.

Leta 1914, ob začetku 1. svetovne vojne, je Turčija hitro stopila na stran centralnih sil (Nemčija in Avstro-Ogrska) proti trojni Antanti (Velika Britanija, Francija, Rusija). Turčija je uradno stopila v vojno 28. oktobra 1914 in takoj doživela velik poraz v neuspeli ofenzivi proti Rusiji. Leta 1915 je Antanta začela z operacijo v kateri je hotela osvojiti Istanbul in si na ta način odpreti pot do Rusije. V bitki pri Dardanelah je Mustafa Kemal poveljeval 19. diviziji. Tam je skupaj s svojimi možmi preprečil izkrcanje nasprotnikov pri kraju Ariburnu in tako postal narodni junak. Preden so odšli v napad je svojim vojakom izrekel legendarno povelje »Ne ukazujem vam da napadete, ukazujem vam da umrete«. Mustafa Kemal je bil nato zaradi svojih zaslug leta 1916 povišan v generala, dobil pa je tudi častni naziv paša. Leta 1916 je nato prevzel poveljstvo na vzhodni fronti.

Po koncu 1. svetovne vojne je Atatürk zasedel mesto ministra za obrambo. Leta 1919 pa je pod njegovim vodstvom začelo nastajati novo nacionalno gibanje.

Ko so se Grki 15. maja 1919 izkrcali v Izmirju in začeli napad na Anatolijo je Mustafa Kemal Paša  takoj zapustil Istanbul in se 19. maja 1919 izkrcal v luki Samsun. S tem se je začela turška vojna za neodvisnost. Atatürkov cilj je bil preprečiti vdor tujim silam (Veliki Britaniji, Franciji, Italiji in Grčiji), predvsem Grčiji in združiti celoten osmanski teritorij, ki so ga naseljevali turški muslimani,  v neodvisno turško državo. Poleti istega leta je Atatürk izdal krožnico v kateri je narod pozval k uporu proti invaziji tujih sil. V okrožnici je bilo zapisano da »naj bo svoboda vzpostavljena z vztrajnostjo in odločnostjo naroda samega«. To njegovo početje je naletelo na neodobravanje pri turški vladi, ki ga je pozvala, naj se vrne nazaj v Istanbul. Mustafa Kemal tega poziva ni upošteval. Odšel je v Erzurum, ter 9. julija odstopil s položaja generala. Iz klubovanja sultanovi vladi je nato v Anatoliji zbral vojsko, ter sklical zbora v Erzurumu in Sivi, kjer so se zbrali vsi predstavniki iz Anatolije in Trakije, ter določili cilje osvobodilnega boja.

Atatürk je nato 27. decembra prišel v Ankaro, ter takoj začel delati na tem, da bi tam zbral narodno skupščino. Osmanski parlament se je zadnjič zbral v Istanbulu 12. februarja 1920 in bil nato v naslednjih dneh razpuščen. Mustafa Kemal Paša je izkoristlil priložnost in oblikoval novo skupščino, ki se je prvič zbrala 23. Aprila 1920. Na zasedanju je bil Atatürk izvoljen za predsednika začasne vlade. Za vlado v Istanbulu je bila to kaplja čez rob, zato je Mustafo Kemala in njegove somišljenike v odsotnosti obsodila na smrtno kazen. Leto dni kasneje je bil Atatürk zaradi svojih številnih vojaških uspehov proglašen za vrhovnega poveljnika vseh turških sil in povišan v maršala, poleg tega pa je dobil še častni naziv gazi[4].

Turška vojska se je pod maršalom Mustafo Kemalom borila na treh frontah, in sicer na francosko-turški, grško-turški in armensko-turški fronti. Turška vojska je 9. septembra 1922 dosegla dokončno zmago nad Grčijo, zavzela Izmir in Burso, ter v nekaj tednih osvobodila celotno turško ozemlje. 11. oktobra 1922 so okupacijske sile s turško vojsko podpisale premirje, vladavina otomanskih dinastij pa je bila odpravljena. Zadnji turški sultan Vahidettin, ki je med vojno za neodvisnost sodeloval z okupacijskimi silami, je zapustil Istanbul z angleško bojno ladjo. Turška vojna za neodvisnost se je dokončno končala 23. julija 1923 s podpisom Lausannske mirovne pogodbe.

Republika Turčija je bila uradno proglašena 29. oktobra 1923. Mustafa Kemal Paša je bil soglasno izbran za prvega predsednika, glavno mesto nove države pa je postala Ankara.

Istega leta je Atatürku umrla mama. Štirinajst dni po mamini smrti pa se je Atatürk poročil z dvajset let mlajšo Latifo Usakligil. Zakon se je že po dveh letih končal z ločitvijo, kar pa v bistvu sploh ni bilo presenetljivo, saj naj bi se Atatürk poročil bolj iz političnih, kot pa iz osebnih razlogov.

Njegova žena Latifa je bila bojda zelo ljubosumna ženska. Ljubosumna je bila na vse, tudi na Atatürkove prijatelje. Na koncu je postala ljubosumna celo na Atatürkovo psičko, saj je menila, da hišni ljubljenki posveča več pozornosti kot njej. Kljub neuspelemu zakonu je Atatürk posvojil osem otrok (sedem deklic in enega dečka).

Po štirih letih predsedovanja, je bil Atatürk leta 1927 ponovno izvoljen za predsednika. Državi je nato predsedoval vse do svoje smrti 1938. Njegovo petnajstletno predsedovanje je bilo predvsem v znamenju radikalne modernizacije. Z neverjetno odločnostjo je ustvaril nov politični in pravni sistem, odpravil je kalifat, ter sekulariziral vlado in šolstvo. Poleg tega je izenačil pravice moških in žensk, ter odpravil obvezno nošenje tančice. Reformiral je abecedo, ter spodbujal napredek v umetnosti, znanosti, kmetijstvu in industriji. Leta 1934 je izdal tudi nov zakon o priimkih. Ob tej priložnosti mu je parlament nadel znameniti priimek Atatürk (oče Turkov).

Atatürk je po nekajmesečni hudi bolezni umrl 10. novembra 1938 v Istanbulu. Za njim je žalovala vsa država. 21. novembra so njegovo truplo prepeljali v Ankaro in ga začasno shranili v tamkajšnjem etnografskem muzeju. Atatürkove posmrtne ostanke pa so nato leta 1953 prenesli v novozgrajen mavzolej, ki stoji na griču nad Ankaro.

 

KKM

 

Povzeto po:

Patric Kinross, Atatürk – The rebirth of a nation, Istanbul 2004.

Özer Ozankaya, Atatürk’s legacy, Ankara 2001.

Yüksel Pazarkaya, Oktay Atatürk’ü Öreniyor, Ankara 1997.

Atatürk – The birth of a nation, Istanbul 1998.

 


[1] Tisti, ki zna Koran na pamet.

[2] Današnja Bitola.

[3] Turško: »Vatan ve Hürriyet«.

[4] Heroj, vojni junak, zmagovalec.

  • Share/Bookmark

Še brez komentarjev.

Mar 09 2010

Serija: Cenzura (1. del)

V današnjem prispevku bom nekaj malega napisal o cenzuri, ker je to tema, s katero se trenutno ukvarjam, menim pa da bi utegnila biti zanimiva tudi za bralce blogHistorie. Prvi del obsega definicijo cenzure, izhajajočo iz slovarskih gesel, nadaljevanje pa nekoliko predstavi začetke cenzurnega delovanja pri nas. V naslednjih dveh oziroma treh prispevkih pa bom dodal še nadaljevanje cenzure in pa pregled načinov cenzure.  

Cenzura 

Cenzura je definirana na različne načine. Prva je slovarska definicija, ki nam jo ponudi SSKJ:

cenzura -e ž (u) uradno pregledovanje javnosti namenjenih del.[1]

Drugo definiciji lahko najdemo na spletnih straneh www.wikipedia.org, ki nam v slovenščini postreže le s skopo definicijo:

Cenzura je postopek nadziranja informacij ali podatkov, ki se prenašajo preko medijev. Namen cenzure je preprečiti objavljanje in razširjanje gradiv, katerih vsebina je v nasprotju z interesi države.[2]

Za nekoliko natančnejšo razlago lahko pogledamo v slovar tujk:

cenzúra  -e  ž [lat.  censura ocena, presoja; urad cenzorjev] 1. a) nadzorni pregled javnosti namenjenih del b) preprečitev objave in razširjanja del po takem pregledu 2. urad, ki opravlja to delo 3. v Katoliški cerkvi obsodilna sodba in kazen zaradi širjenja neodobrenih publikacij PR. 4. potlačitev, stopnja v razčlenitvi osebnosti PSIH.[3]

V tem primeru, pri katerem je govora predvsem o cenzuri literature so uporabne predvsem definicije 1, 2  in 3. Četrta je na področju, ki se nahaja med knjižnostjo in zgodovino malo manj uporabna, vendar nakazuje nekaj represivnega.

 

Pregled zgodovine cenzure 

Cenzure se je prva poslužila Cerkev, ki je leta 496 sestavila seznam priporočenih in prepovedanih del. Naslednja faza je bilo omejevanje knjig in spisov na univerzah, ker so prav tako obstajali seznami heretičnih in apokrifnih spisov, ter prepoved prevoda  sv. pisma v ljudske jezike. Močneje se je cerkvena cenzura razvila z uvedbo uradne cerkvene cenzure 1543, posebno velik zagon pa je dobila s širitvijo protestantizma in tako tudi širjenjem knjig, ki cerkvi niso ustrezale. Leta 1559 je bil izdan prvi Index Librorum prohibitorum, ki je nato izhajal vse do leta 1948.  To nam kaže na veliko željo po nadzorovanju razširjanja idej, ki bi morebiti škodile cerkvi. Prav tako pa se v šestnajstem stoletju začne uvajati posvetna cenzura.

Cenzura na Slovenskem 

Cenzurno delovanje na Slovenskem je pregnalo že prve slovenske knjige. Deželni knez je namreč tiskarja Janža Madelca izgnal, ker je v svoji tiskarni v Ljubljani natisnil delo Jezus Sirah, ki ga je prevedel Jurij Dalmatin. Trubarjeva Cerkovna ordinga, ki je izšla leta 1564 brez  dovoljenja, je bila po natisu takoj zaplenjena. Močan vpliv na slovenske knjige so imele protiferormacijske komisije, tako cerkvene kot posvetne. Zaplenile in večinoma zažgale so veliko slovenskih knjig, ki so izvirale iz delovanja protestantskih piscev. V obdobju med protireformacijo in obdobjem vladanja Marije Terezije, torej nekje med letoma 1600[4]  in 1740[5] so tisk nadzorovali jezuiti, s prevzemom oblasti s strani Marije Terezije pa se vpliv cerkve na državno cenzuro zmanjša, predvsem po letu 1746, ko cerkvena cenzura ni več avtomatično tudi državna cenzura. Leta 1781 izide cenzurni zakon in že naslednje leto je ustanovljena cenzurni urad z najvišjimi pristojnostmi, imel pa je status posebne državne institucije. Po letu 1801 sodi cenzorski urad v delokrog policije. Cenzura v tem času je bila pretežno preventivna. Vsako delo, ki je imelo namen izit, sta pregledala dva cenzorja, in če je bilo potrebno tudi trije. Avtor je običajno imel možnost popravljanje ali skrajševanja dela. Od leta 1795 je centralna cenzurna odredba uredila nadzor nad uvozom in distribucijo knjig, uvedla dovoljenje za natis, imenovano imprimatur[6],  in pa lastnoročni podpis cenzorja. Imprimatur je bil pogosto natisnjen na notranji naslovnici knjige, pod naslovom. Nova sprememba cenzurne zakonodaje leta1810 je uvedla štiri stopnje omejitve. Prva je bila »admititur«, kar je pomenilo da je knjigo dovoljeno tiskati in razširjati brez omejitev. Naslednja stopnja je bila »transeatur«, kar je pomenilo da jo je dovoljeno tiskati in prodajati, vendar z omejitvijo oglaševanja. Še strožja je bila omejena uporaba »erga schedam conceditur«, najstrožja stopnja pa je bila prepoved, imenovana »damnatur«[7], ki je prepovedovala natis knjige in razširjanje rokopisa, torej smrt knjige.

Zakoni, ki so omejevali tisk ali urejali delovanje cenzurnih uradov so bili napisani precej ohlapno. V njih je bilo prepovedano žaljenje cesarske rodbine, državnega poglavarja, uradnike, prepovedani so bili deli, ki so spodkopavali vero (predvsem katoliško), zagovarjali socializem in podobno, dejansko pa je bila vsaka cenzorska odločitev še vedno subjektivna in je bila odvisna od cenzorja samega. Pomemben delež cenzure odpade na dnevno časopisje, tednike in občasne liste. Predvsem je bila na udaru satira in karikature, ki jih je natančneje obdelal Damir Globočnik v članku Nekaj slovenskih karikatur in nekaj gradiva o cenzuri 1869 – 1941.[8]

 Primož


[1] SSKJ

[2] http://sl.wikipedia.org/wiki/Cenzura, ogled 24.2.2010

[3] Slovar tujk, CZ, 2005

[4] Jezuiti so v Ljubljani od leta 1597 dalje.

[5] Marija Terezija je vladala med leti 1740 in 1780

[6] Imprimatur izhaja iz latinščine in pomeni »se lahko natisne« – vir Slovar tujk. Na angleški wikipediji je primer imprilmaturja v Newtoonovi knijgi

[7] Damnatur pomeni »se obsodi«, se prepove natis(slovar tujk)

[8] Zgodovinski časopis 1999, št 2, letnik 53

  • Share/Bookmark

Še brez komentarjev.

Mar 04 2010

Drobci: “Medicinski” incident na Brdu

Objavil BlogHistoria pod Drobci

“Medicinski” incident na Brdu naj bi bil prvi sovjetski poskus neposrednega napada na Tita. Ker je bil Titov sistem zaščite in varovanja v bistvu kopija sovjetskega, Rusom res ni bilo težko pripraviti dobrega načrta za atentat nanj.

Po osvoboditvi Jugoslavije se je število atentatov na Tita močno povečalo, saj so nasprotniki Jugoslavije vedeli, da Jugoslavija brez Tita ne bo preživela. Ko je socialistična Jugoslavija začela ubirati nove poti, pa se je krog njenih nasprotnikov še povečal, saj je takrat postala trn v peti Stalinu, pa tudi nevoščljivim sosednjim državam. Po podatkih, ki jih najdemo v različni literaturi lahko samo za obdobje od 1945 – 1950 naštejemo kar petnajst atentatov, ki so bili tako ali drugače razkrinkani. Vsi so bili seveda neuspešni. Videti je bilo, kot da so nasprotniki vedno in povsod poskušali izkoristiti priložnost, da bi eliminirali Tita.

Varnostne službe in osebni pribočniki so bojda Titovo življenje večkrat reševali v zadnjem trenutku, največkrat tako, da so spremenili smer vožnje. Predvsem varovanje pri vožnji z Modrim vlakom je bil pravi podvig. Ko se je Tito z Modrim vlakom prevažal po Jugoslaviji, so varnostni organi vedno sestavili dve ali celo tri enake kompozicije, tako da se ni nikoli moglo vedeti v kateri izmed njih se nahaja maršal. Cesto, železnico, mostove, letališča in pristanišča kjer je potoval Tito so vedno zavarovali 24 ur preden je tja prispela varovana kolona, ob poti pa so ponavadi stali oboroženi vojaki, ki so bili razvrščeni na 100 metrov. Vse te varnostne ukrepe so izvajali, da bi zavedli tuje obveščevalne službe, ki so tako doma kot v tujini vedno budno spremljale vsak Titov korak. Varnostne službe so Tita le redko prosile, da naj ne gre v določen kraj, saj jih ponavadi ni ubogal. Tito je namreč tudi sam precej dobro vedel kako se zavarovati in poskrbeti zase, saj je dolgo časa živel v ilegali, vedel je kako se tajno potuje po svetu in zavaja tiste, ki so mu bili stalno na sledi.

Ravno v začetku januarja 1947, ko so se napetosti med ZSSR in Jugoslavijo začele zaostrovati je Tito zbolel, potreboval naj bi operacijo slepega črevesja. Stalin je hitro zgrabil priložnost in Titu tik pred začetkom operacije, ki naj bi jo izvedla ugledna domača (slovenska) ekipa zdravnikov, ponudil, da mu pošlje ekipo sovjetskih zdravnikov. Tito je ponudbo sprejel kot znak dobre volje, saj je bila ta Stalinova poteza tudi neke vrste znak popuščanja politične napetosti. Kmalu zatem sta iz ZSSR s posebnim letalom pripotovala dva zdravnika, kirurga Bakeljev in Smotrov, z njima pa je prišla tudi medicinska sestra. Ruska ekipa je operacijo izvedla profesionalno in hitro v vili na Brdu pri Kranju. Operaciji so prisostvovali tudi eminentni domači zdravniki Brecelj, Lavrič in Tavčar iz Ljubljane, ter Božović in Popović iz Beograda. Po operaciji je Tito ostal na okrevanju na Brdu, domači zdravniki so se vrnili nazaj k svojemu rednemu delu, skrb za Tita pa so prevzele medicinske sestre iz Ljubljane, ter medicinska sestra, ki je pripotovala v Jugoslavijo skupaj z zdravnikoma iz ZSSR. Ker je Tito po sicer uspešni operaciji čutil bolečine je bilo sklenjeno, da sovjetske ekipa še en dan ostane na Brdu. Ponoči je Titova rana postala rdeča. Ko je potarnal, da so bolečine čedalje hujše, sta se zdravnika odločila, da bosta rano podrobno pregledala. Dr. Bakeljev je nato sporočil, da je treba operacijo takoj ponoviti in nekaj »popraviti«. General Žeželj ni mogel dovoliti, da bi se ponovna operacija izvedla brez domačih zdravnikov, zato je na Brdo znova poklical zdravnike iz Ljubljane. Medtem sta sovjetska zdravnika že pohitela s pripravami na operacijo. Ker sta se kirurga obnašala precej čudno, poleg tega pa sta še zaudarjala po alkoholu, ju je Žeželj fizično odstranil ter zaklenil v eno izmed sob. Ko so na Brdo prispeli ljubljanski zdravniki so Titu očistili rano, ter ugotovili da ponovna operacija sploh ni potrebna.

O tem kako naj bi se zgodil »medicinski« atentat lahko v literaturi pravzaprav zasledimo še dve verzij. Po eni izmed njih naj bi atentat na Tita izvršila ruska medicinska sestra, ki je bila agentka NKVD. Tita naj bi se znebila tako, da naj bi mu ob ponovni operaciji namesto anestetika vbrizgala močan strup. Po drugi verziji, pa naj bi v Jugoslavijo pripotoval le en sovjetski kirurg, ki je Tita pregledal potem, ko so ga že operirali domači zdravniki. Ker se je Titu stanje iz dneva v dan slabšalo sta mu domača zdravnika dr. Lavrič in dr. Brecelj predlagala, da ga pregledata, vendar je Tito pregled zavrnil, saj se je bal, da bo užalil sovjetskega zdravnika in s tem tudi Stalina. Nekega dne, ko je sovjetski zdravnik odšel v Ljubljano, da bi telefoniral v Moskvo, se je Titovo stanje močno poslabšalo, dobil je visoko vročino, zato so ga odpeljali v bolnišnico. Ko se je sovjetski zdravnik vrnil, je bil zaradi posredovanja domačih zdravnikov precej užaljen, zato se je odločil, da se vrne nazaj v Moskvo. Ko pa so pristojne službe čez nekaj časa v Moskvi poizvedovale o tem kdo je pravzaprav bil ta kirurg, ki naj bi ga poslal Stalin, so ugotovili, da omenjenega zdravnika ne pozna nihče od sovjetskih kirurgov, oziroma da ta sploh ne obstaja.

 

KKM

 

Povzeto po:

Marijan F. Kranjc, Zarote in atentati na Tita, Grosuplje 2004.

Živorad Mihajlović – Šilja, Atentati: Hteli su da ubiju Tita, Beograd 1989.

  • Share/Bookmark

13 odzivov