Arhiv za Februar, 2010

Feb 16 2010

Drobci: Pust

Kot otrok sem vedno raje imela pustni torek, kot pustno soboto in nedeljo. To je bil čas, ko smo se našemili in naše maske pokazali v šoli, jih primerjali ter tekmovali med seboj v bahanju, kdo je dobil več za pusta hrusta ob tradicionalni biri po hišah v domači soseski. Da, prav res: nekoč smo tudi v Ljubljani hodili od hiše do hiše in upali, da bo iz kakšne zadišal sočen krof ali pa kakšna druga dobrota. Najmanj radi smo imeli seveda tiste, ki so nam podarili sadje, tudi lokalnega sadjarja, ki seveda drugega tako ali tako ni imel za podariti, če odštejemo kakšno glavo solate. Kmalu pa otroci niti sadja nismo dobili, pač pa kvečejmu kakšnih sto ali dvesto tolarjev. To pa ni bil več hrustljavi pust. In ko sama nisem več hodila od hiše do hiše, tudi k nam niso prihajale nove maske. Danes pa otroške maske v Ljubljani vidim le, ko odidejo s starši na pustovanje v Festivalno dvorano.

maskara1.jpg

A šemljenje je vendarle ena najstarejših lastnosti človeka, saj mu je maska omogočala približati se živali in si tako zagotoviti hrano. Pust kot tak pa ima korenine v antiki, ko so imeli Grki in Rimljani navado šemljenja ob vstopu v novo leto in so s tem skušali odgnati zimo. Maske so v antiki kot kasneje in vse do današnjih dni človeku omogočile, da vstopi v drug jaz in se prepusti čezmerni uživanciji pogosto povezani s hrano in pijačo.

maskare_1201090691.jpg

Ob nastopu krščanstva je bila cerkev pogosto kritična do poganskih obredov povezanih s pustom in jih je večkrat poskušala ukiniti. A kljub tovrstnim poskusom je odpor do pusta do 10. stoletja poniknil, nekoč poganski obredi pa so ostali ukoreninjeni ter se integrirali v krščansko dediščino. Pustni čas je posledično danes tudi premakljiv praznik in je odvisen od velike noči. Prava pustna dneva sta pravzaprav dva in ne trije: pustna nedelja, ki je v cerkveni liturgiji poznan kot »quinquagesima«, kar pomeni petdeseti in označuje petdeset dni pred veliko nočjo, ter pustni torek, tj. torek, ki pride pred pepelnično sredo, ko se predamo postu in se lahko še zadnjič pred veliko nočjo dodobra nasitimo v izobilju. Po besedah etnologa Janeza Bogataja, beseda pust izvira iz besede »meso-pust«, kar pomeni pustiti meso. Beseda je verjetno neposreden prevod italijanske besede carneleva iz čigar je izšla beseda carnebale in nato po vsej Evropi poznana beseda karneval.

Sicer pa je v pustnem verovanju ključen element pradavnine, ko je človek veroval v nadnaravne sile, ki naj bi mu pomagale odgnati zimo. Pradavni pustni običaji so se priaf0c84fab64d2b027127f7695122117d.6180235.jpg nas ohranili širom Slovenije, še najbolj poznani pa so na Ptujskem in Dravskem polju. Maske, ki jih poznamo iz teh krajev vključujejo kontinuiteto dediščine, ki ni bila prekinjena v zgodovinskem razvoju, ampak ima danes sodobno podobo. Kurent ali korant je osrednji pustni lik, ki predstavlja zavetnika veselja in vedrine. Korantijo, torej kurentovo opravo, sestavljajo ovčji kožuh s pasom, na katerem so obešeni kravji zvonci in pisani robci, kužohovinasta kapa, ki ima na vrhu goveja roga ali pisane trakove, ob straneh pa zataknjena puranova peresa. S seboj pa kurent nosi še ježevko, to je gorjačo ovito v ježevo kožo. Kurent z glasnim poskakovanjem in zvonenjem z zvonovi odganja zimo in hudobne demone, zato nastopa kot spremljevalec oračev. Če pride v hišo, mu mora gospodar podariti klobaso in jajca, sicer bo nad hlev prišla nesreča. S svojimi goslimi pa kurent ljudi spodbudi k plesu. Pustni ples namreč prinaša debelo repo in visok lan.

Med maske, ki so najbližje prvotni podobi pa med drugim slika.asp?ID=1560sodijo tudi cerkljanski laufarji. Te maske skušajo tudi zaščititi pod okriljem Unesca. Glaven laufar je Pust, spremljajo pa ga šeme, ki nosijo že stoletja dolgo predpisane lesene larfe – maske ter obleke in imajo različna imena. Pust ima obleko prekrito z mahom, v roki pa drži smreko. Vsi laufarji se na pustni torek zberejo pred cerkvijo in uprizorijo sodbo. Pusta obsodijo, saj so se po njegovi krivdi preveč najedli, napili, zapravili in storili še vrsto drugih pretiranih stvari. Z udarcem po glavi se zvrne na pripravljene sani in začne se splošna veselice. Na pustni večer bližnje vrhove preplavijo kresovi, točno ob polnoči pa se rajanje konča. Med najbolj prepoznavne pa sodijo še liki iz Drežnice nad Kobaridom ter pustarjev z Banjščic. Sicer pa so karnevali razširjeni širom naše države in se tako predvsem lokalno ohranjajo stare šege in navade. V Ljubljani (vsaj po mojem vedenju) avtohtonih mask nimamo, upam pa, da se bodo vrnile tiste otroške maske, ki so iz mnogih sosesk izginile z mojo generacijo.

 

Neli

  • Share/Bookmark

2 odzivov

Feb 12 2010

Drobci: Zimske olimpijske igre

Ponoči bo v Vancouvru, Kanadi potekala slovesna otvoritev že 21. zimskih olimpijskih iger. Dobro je znana zgodba o antičnih olimpijskih igrah, zato jo ne bomo ponavljali – raje si jo prihranimo za naslednje poletne igre. Zato pa bi bil zanimiv pogled v zgodovino zimskih olimpijskih iger.

van_2010_logo.jpg

Če so prve sodobne poletne olimpijske igre potekale že pred približno 115. leti, natančneje od leta 1896, so prve zimske organizirali skoraj 30 let kasneje, leta 1924. To sicer ne pomeni, da pred tem niso obstajala nekatera druga velika tekmovanja, kjer so vključevali več zimskih športnih disciplin. Najpomembnejše tekmovanje izmed vseh so bile Nordijske igre, ki so bile prvič organizirane leta 1901, nato 1903 in 1905, potem pa vsaka 4 leta do leta 1926. Nordijske igre so nastale pod taktirko generala Viktorja Gustava Balcka, švedskega oficirja in športnika, ki ga danes mnogi označujejo za očeta švedskega športa. General Balck je bil osebni prijatelj začetnika sodobnih Olimpijskih iger Pierra de Coubertina, pri katerem je lobiral, da bi se zimski športi, še posebej pa umetnostno drsanje, uvrstili v program poletne olimpijade. To mu je uspelo leta 1908 na poletnih olimpijskih igrah v Londonu. Na Olimpijadi 1912 so obstajale pobude, da bi MOK v okviru Olimpijade v Stockholmu priredili teden zimskih športov. Vendar pa je bila ideja zavrnjena, saj so se člani MOK-a zbali, da nimajo na voljo zadosti temu primernih objektov. Tako je ta ideja propadla, medtem ko pa so jo v okviru priprav na Olimpijado v Berlinu štiri leta pozneje vzeli kot možno dopolnitev, a so bile igre zaradi začetka prve svetovne vojne odpovedane. Na prvih olimpijskih igrah po vojni leta 1920 v Antwerpnu so organizirali tudi tekmovanje iz umetnostnega drsanja in hokeja na ledu.

 

Naslednje leto je bil na kongresu MOK-a sprejet sklep, kjer so se odločili, da bodo organizatorji poletnih olimpijskih iger v Parizu leta 1924 organizirali še ločen Mednaroden zimski športni teden, pod pokroviteljstvom MOK-a. Omenjeni zimski teden se je zgodil v Chamonixu in je bil nadvse uspešen z več kot 200 udeleženci iz 16. držav, ki so tekmovali v 16. disciplinah. Razmerje med spoloma nastopajočih je bilo odločno na moški strani, saj je med 200 udeleženci nastopalo le 15 deklet, pa še to le v umetnostnem drsanju. Leta 1925 se je na podlagi uspeha v Chamonixu MOK odločil, da v prihodnje organizira posebne Zimske olimpijske igre, zato imajo mnogi Mednaroden zimski športni teden za prvo zimsko Olimpijado.

 

Naslednjo Olimpijado so priredili v St. Moritzu, kjer je zagodlo muhasto vreme. Otvoritvena prireditev je potekala v snežnem viharju, preostali del olimpijskih iger pa so kvarile previsoke temperature. Tako se je 50km tek na smučeh končal pri končni temperaturi 25°C. Poleg vremena, pa je povzročila senzacijo reprezentantka Norveške Sonja Heine, ki je pri 15 letih dobila zlato medaljo v umetnostnem drsanju in nadaljnjih 74 let obdržala naslov najmlajše dobitnice zlate medalje. Naslov je namreč leta 1998 na olimpijskih igrah v Naganu prevzela Tara Lipinski, ki je prav tako zmagala v umetnostnem drsanju.

 YouTube slika preogleda

 

 YouTube slika preogleda

 

Zimske olimpijske igre so bile prvič prirejene izven Evrope v Lake Placidu, ZDA, kamor so atleti že tako težko odpotovali, poleg tega pa so bila to ravno najhujša leta velike gospodarske krize. Tudi te igre pa je oviralo pretoplo vreme, dva meseca pred igrami pa tudi ni snežilo. A kljub vsem nevšečnostim so tudi tokrat novičarske naslovnice napolnili športni dosežki. Eddie Eagan je postal prvi in do zdaj še vedno edini olimpijec, ki je osvojil zlato medaljo tako na zimskih kot poletnih igrah. Leta 1920 je v igrah v Antwerpnu osvojil namreč medaljo v boksu v lahki kategoriji, medtem ko je v Lake Placidu leta 1932 osvojil medaljo v bobu četvercu.

Zadnja Olimpijada pred drugo svetovno vojno se je leta 1936 odvijala v Garmisch-Partenkirchnu, ko se je tudi zgodilo zadnjič, da bi ista država priredila tako poletne kot zimske olimpijske igre v istem letu. Zgodovina te igre pomni predvsem kot tista Olimpijada, kjer so prvič priredili tekmovanja iz alpskega smučanja. Ker pa so učiteljem smučanja prepovedali tekmovati, češ da so profesionalci, so se švicarski in avstrijski smučarji odločili za bojkot.

84956-050-22A68568.jpg

Vse zimske olimpijske igre napovedane za medvojno obdobje so bile odpovedane in igre se niso ponovile vse do leta 1948. Takrat so jih ponovili v St. Moritzu, saj je Švica zaradi nevtralnosti ubežala vojni vihri, poleg tega pa je bila večina objektov še dobro ohranjenih iz časa Olimpijade 1928. Nemci in Japonci niso bili povabljeni k sodelovanju. Sicer pa sta se iger udeležili dve hokejski ekipi iz ZDA, vsaka posebej pa je trdila, da je legitimna predstavnica. MOK je nazadnje odločil, da nobena ekipa ne sme tekmovati.

Leta 1952 so Olimpijado priredili v Oslu, kjer so olimpijski ogenj prižgali kar v kaminu smučarske legende Sondre Nordheima. Leta 1956 je igre gostila Cortina d’Ampezzo, kot nadomestilo za odpovedane igre leta 1944. To je bilo prvič, ko so igre s pomočjo nove tehnologije prenašali širom sveta. Leta 1960 so olimpijske igre v Squaw Valley prinesle kot novost olimpijsko vas, prvič pa je bil tudi uporabljen računalnik za seštevanje rezultatov. V Innsbrucku leta 1964 je ponovno zagodlo toplo vreme, zato je morala posredovati avstrijska vojska, ki je nameščala navožen sneg in pripravljala led. Sovjetska tekmovalka Lidija Skoblikova je odnesla medalje v vseh štirih disciplinah hitrostnega drsanja, sankanje pa je doživelo premiero, vendar je bila ta pospremljena z grenkim priokusom, ko se je na treningu ubil eden izmed tekmovalcev.

Olimpijske igre v Grenoblu leta 1968 so gledalci pred televizijskimi zasloni spremljali v barvni tehniki. To Olimpijado je zaznamoval Jean – Claude Killy, ki je zmagal v vseh disciplinah alpskega smučanja.

Prvič so igre priredili na tleh Azije v Sapporu na Japonskem leta 1972. Prvič se je resneje pojavilo vprašanje amaterstva in profesionalizma, ko so avstrijskemu predstavniku prepovedali nastop. Sapporo pa se je zasidral tudi v srca Špancev, saj je Francisco Ochoa postal edini Španec, ki je osvojil medaljo na zimskih olimpijskih igrah, in sicer v slalomu.

Leta 1976 bi morali Olimpijado prirediti v Denverju, vendar pa so leta 1972 volivci v zvezni državi Kolorado odločili, da zavrnejo organizacijo. Zato je MOK izbral za ponovno prizorišče Innsbruck, ki je že imel vso infrastrukturo iz leta 1964 in kjer so prižgali dva olimpijska ognja, ki sta ponazarjala dvakratno organizacijo.

Leta 1980 so se igre po skoraj petdesetih letih vrnile v Lake Placid. Igre je zaznamovala bojazen pred bojkotom. Erik Heiden, ameriški reprezentant, je zmagal v petih disciplinah v hitrostnem drsanju bodisi z olimpijskim ali pa svetovnim rekordom. »Čudež na ledu« pa je zaznamovala hokejska zmaga Američanov nad Sovjetsko zvezo.

Kot veliki zmagovalec v tekmovanju za organizacijo je leta 1984 Olimpijado priredila Jugoslavija v Sarajevu. Jugoslaviji so te igre prinesle tudi prvo zimsko olimpijsko medaljo, ko je srebrno medaljo prismučal Jure Franko v veleslalomu.

 YouTube slika preogleda

 

Leta 1988 v Calgaryju so dodali nove tekmovalne športe: curling, hitrostno drsanje na kratke proge, prosto smučanje. Hitrostno drsanje je bilo prvič v pokriti dvorani. Alberto Tomba pa je v svojem olimpijskem prvencu prismučal medaljo v veleslalomu in slalomu. Christa Rothenburger iz vzhodne Nemčije je zmagala v hitrostnem drsanju na 1000 metrov, sedem mesecev kasneje pa si je priborila še srebrno medaljo v kolesarstvu na poletnih olimpijskih igrah v Seulu. Tako je postala prva in edina tekmovalka, ki je dobila medalje tako na poletnih kot zimskih olimpijskih igrah v istem letu. Olimpijada pa se je izkazala nadvse uspešna tudi za jugoslovanski šport, predvsem po zaslugi slovenskih tekmovalcev. Tako so srebrno medaljo dobili Matjaž Debelak, Miran Tepeš, Primož Ulaga in Matjaž Zupan na ekipni preizkušnji v smučarskih skokih ter Mateja Svet v slalomu. Matjaž Debelak pa je osvojil še bron v skokih na veliki skakalnici.

YouTube slika preogleda

 

YouTube slika preogleda

Albertvillske igre leta 1992 so bile še zadnje igre, ki so bile organizirane v istem letu kot poletne. To so bile prve olimpijske igre, ki so bile prirejene po velikih političnih spremembah v Evropi. Nemčija je tako prvič po letu 1964 nastopila kot enotna država, Slovenija in Hrvaška pa sta se prvič predstavili kot samostojni državi. Večina izmed nekdanjih sovjetskih republik je še vedno nastopila v okviru enotne reprezentance, poimenovane Združena ekipa, vendar pa so baltske države že nastopile v okviru samostojnih ekip.

 

Leta 1986 je MOK odločil, da se bodo poletne in zimske igre menjavale na dve leti od leta 1994 naprej. Tako so bile igre v Lillehammerju prve, ki so bile prirejene v letu, ko niso potekale še poletne. Češka in Slovaška sta tokrat nastopili kot samostojni državi. Največ pozornosti pa sta poželi predstavnici ameriške reprezentance v umetnostnem drsanju Nancy Kerrigan  in Tonya Harding. Kerriganova je bila med treningom napadena s strani moža Hardingove. Nazadnje so obema pustili tekmovati, a zmagala ni nobena izmed njih, pač pa Oksana Baiul, ki je tako dobila prvo olimpijsko medaljo za Ukrajino. Za samostojno Slovenijo je bila to bronasta Olimpijada, saj so bron prismučali Alenka Dovžan v kombinaciji, Katja Koren v slalomu in Jure Košir prav tako v slalomu.

YouTube slika preogleda

 

YouTube slika preogleda

 

YouTube slika preogleda

1998 so potekale igre v Naganu, ki so prvič gostile preko 2000 tekmovalcev. Tekmovanje v hokeju na ledu je bilo prvič odprto tudi za profesionalne igralce, zato sta bili favoritinji Kanada in ZDA. A na koncu je zlato medaljo dobila reprezentanca Češke. A konkurenco so tokrat nudila tudi dekleta, ki so prvič tekmovale v hokeju.

Prva zimska Olimpijada v novem tisočletju je leta 2002 potekala v Salt Lake Cityju. Kanada je osvojila zlato medaljo tako v moškem kot ženskem hokeju. Za škandal pa je bilo zopet poskrbljeno v umetnostnem drsanju, ko je prišlo do pritiskov na francosko sodnico, da dodeli medaljo ruskemu paru, kljub temu, da je kanadski par dobil višje točke pri vseh drugih sodnikih. V zameno za točkovanje, je ruski sodnik dodeljeval boljše točke francoskim tekmovalcem. MOK se je diplomatsko odločil, da bo podelil dvojno zlato medaljo na ponovitvi podelitve medalj. Po suši iz iger v Naganu, so slovenski tekmovalci ponovno posegli po medaljah. Tokrat zopet v ekipnih skokih, kjer so srebro priskakali Damjan Fras, Robert Kranjec, Primož Peterka in Peter Žonta.

2004443.jpg

Predzadnje olimpijske igre leta 2006 so bile v naši neposredni bližini, v italijanskem Turinu. Tokrat brez slovenskih uspehov. A tukaj je že Olimpijada v Vancouvru in celotna ekipa blogHistoria že pridno drži pesti za vse naše športnike. Pa srečno!

Neli

  • Share/Bookmark

Še brez komentarjev.

Feb 10 2010

Sposojene novičke: Najveličastnejši zemljevidi na svetu

Za dvig največje knjige na svetu, Klenckejevega atlasa, je potrebnih šest parov rok. V svojih 350 letih obstoja atlas še ni bil javno razstavljen.

64660604_klencke_show.jpg

Zdaj bo ta napaka odpravljena. Velikanska knjiga zemljevidov bo ena glavnih zanimivosti velike poletne razstave v Britanski knjižnici, kjer bodo predstavili izbor iz njihove edinstvene zbirke zemljevidov. Razstava naj bi dokazala, da imajo zemljevidi tudi pomen, ki presega geografske okvire, in da so lahko umetniška dela sama po sebi. Pa tudi orodje propagande. Na razstavi bodo na ogled zemljevidi od 15. stoletja naprej, med drugim bo največja knjiga na svetu, Klenckejev atlas iz leta 1660.

Najveličastnejši zemljevidi na svetu Razstava z naslovom Magnificent maps: Power, Propaganda and Art (Veličastni zemljevidi: moč, propaganda in umetnost) bo na ogled med 30. aprilom in 19. septembrom, na njej bodo predstavili okrog 100 zemljevidov, ki veljajo za najveličastnejše na svetu. Tri četrtine se jih bo prvič predstavilo javnosti.

Srce razstave bodo stenski zemljevidi, mnogi velikanskih dimenzij. Ti pripovedujejo zgodbe, ki presegajo okvire geografije. Mnogi od njih se, kot je povedal vodja zbirke zemljevidov pri knjižnici Peter Barber, lahko “kosajo z velikimi umetniškimi deli”. Dodal je: “To je prva razstava zemljevidov te vrste, saj po navadi o zemljevidih razmišljamo v smislu geografije, meritev ali točnosti.”

64660614_svet.jpg

Poleg največjih tudi najmanjši zemljevid Razstava naj bi premaknila miselne okvire ljudi o zemljevidih in slavila njihovo veličastnost, s katero se ponaša tudi 37 zemljevidov v Klenckejevem atlasu, ki je bil zamišljen kot enciklopedični povzetek sveta. Atlas je skoraj nepredstavljivo velik – visok je 1,74 metra in širok 1,9 metra. Kralju Karlu II. so ga pred 350 leti podarili nizozemski trgovci, nato pa ga je shranil v svoj kabinet redkosti. “To bo pravi spektakel,” pravi Tom Harper, vodja oddelka starinskih zemljevidov. “Že stati poleg knjige je precej vznemirljivo.”

Kot nasprotje bo razstavljen tudi eden najmanjših zemljevidov na svetu, ki ustreza velikosti nohta. Gre za nemški kovanec iz leta 1773, ki prikazuje Nürnberg iz ptičje perspektive.

Razstava naj bi dokazala, da so veličastni zemljevidi lahko tudi pomembni predstavniki veličastne umetnosti. Pred letom 1800 so namreč zemljevidi v domovih premožnežev viseli ob umetniških delih in bili pomemben statusni simbol: z zemljevidi sveta so bogataši razkazovali svojo svetovljanskost, z zemljevidi Svete dežele svojo vero, z zemljevidi svojega posestva svoje bogastvo, z zemljevidi svojih domov, okrožij ali mest pa svojo zvestobo domači zemlji, piše Guardian. Zemljevidi so imeli pogosto tudi osebni pečat.

Umetnostni zgodovinarji “zanemarjajo zemljevide” “Do leta 1800 so ljudje zemljevide dojemali na ta način, že v 18. stoletju pa sta se začela razvijati kult znanosti in prepričanje, da so zemljevidi povezani z geografijo in da je edina pomembna stvar pri zemljevidih njihova točnost.” Barber je prepričan, da umetnostni zgodovinarji preveč zanemarjajo zemljevide, kar si želijo vsaj malo popraviti s to razstavo.

Barber pojasnjuje, da so bili zemljevidi sicer največkrat izdelani kot okras, a so se pogosto uporabljali tudi za propagando. Na ogled bodo zato tudi zemljevidi, pri katerih je propagandna vloga bolj očitna.

Barber in Harper sta izbrala zemljevide med več kot 4,5 milijona zemljevidi v zbirki knjižnice, ki je druga največja na svetu, takoj za zbirko Knjižnice ameriškega kongresa.

Alenka Klun, po Guardianu; foto: British Library

 

Vir: RTV SLO (28. januar 2010)

  • Share/Bookmark

Še brez komentarjev.

Feb 08 2010

Sposojene novičke: Ljubljanski čaj za odvajanje, ki so ga ljubili Američani

Kralj čajev je bil vzdevek, ki so ga dodelili Leu Bahovcu. To je bil znameniti ljubljanski lekarnar s podružnicami po vsem svetu, ki ga predstavlja razstava v Mestnem muzeju.

64662986_bahovec_show.jpgKo se je v Jugoslaviji že napovedovala vzpostavitev kraljeve diktature in ko so se “slovenski podjetniki pritoževali nad davčno obremenitvijo industrije ter beograjsko carinsko in kreditno politiko, ki je bila bolj kot industrijsko razvitim (severozahodnim) delom države naklonjena manj razvitim (jugovzhodnim)” (Vodopivec, Peter v Od Pohlinove slovnice do samostojne države), je ljubljanski lekarnar Leo Bahovec na mednarodnem patentnem uradu v Bernu patentiral recept za čaj Planinka. S čajem, ki so ga med drugim oglaševali s sloganom, ki je tudi naslov razstave v Mestnem muzeju – “Za pomladno kuro priporočamo čaj Planinka!”, je Bahovec dosegel izjemen uspeh. Že ko je 6. januarja 1929 izšel manifest kralja Aleksandra, ki je ugotavljal, da “med narodom in kraljem ne more biti več posrednika”, je Bahovec prodiral na svetovni trg.

 

Oglaševanje kot v veliki Ameriki 64662987_933_mini_show.jpgAvtorica razstave Mojca Ferle nam je ob obisku razstave, ki predstavlja tako Bahovčevo lekarno na Kongresnem trgu kot tudi zanimivo družabno življenje Bahovčevih in drugega ljubljanskega meščanstva, povedala, da je imel Bahovec za prodajo čaja Planinka za čiščenje in poživitev krvi (preprosteje rečeno, šlo je za odvajalni čaj) podružnice na Dunaju, v Pragi, Bratislavi, Budimpešti, Trstu, Rimu, Zagrebu, Beogradu in celo v Tirani in Aleksandriji. Zanimiv pa je tudi Bahovčev vstop na ameriški trg. Bil je eden prvih pri nas, ki je osvojil sodobne oglaševalske strategije, ki jih je pri oglaševanju uporabljal predstavnik v Connecticutu.

Recepti ostajajo skrivnost Ferletova poudari tudi vlogo Bahovčeve žene Lidije v podjetju. Rojena severna Primorka, katere družina se je v Ljubljano preselila po koncu prve svetovne vojne oziroma po priključitvi zahodnega dela Slovenije Italiji, je svoj pečat v podjetju pustila predvsem kot oblikovalka embalaže in oglasov. Njena je bila tudi ideja, da naj se embalažo Bahovčevih čajev prepozna po zeleni barvi. Pa niso izdelovali le čajev. Na seznamu produkcije Bahovčevega galenskega laboratorija je bilo več kot 40 pripravkov. Poleg čaja Planinka so bili ‘uspešnice’ še esenca Florida za masažo proti revmi, prašek Nosal proti nahodu, zdravilna mast za kožo Alpina, Slatinske tablete za hujšanje ter Smreka bonboni proti kašlju in hripavosti. Številni izmed teh receptov ostajajo skrivnost. Tudi na razstavi lahko tako vidimo recepte za več Bahovčevih “arcnij”, pri katerih so na željo Bahovčevih dedičev zakrili količinska razmerja sestavin.

Zgodba o lekarni Pri zlatem orlu na Jurčičevem trgu, ki jo je Leo Bahovec kupil leta 1924 in ki jo je na takrat zelo eminentno lokacijo na Kongresnem trgu preselil leta 1927, je zgodba o uspehu. A to bi verjetno bila tudi brez Bahovčeve iznajdljivosti in podjetnosti. Biti lekarnar je preprosto bila formula za ugoden gmotni položaj. Po besedah Ferletove je bil namreč tako kot danes lekarnarski ‘ceh’ zelo močan in vanj se je bilo težko prebiti. Ko je Bahovec z magisterijem iz farmacije z zagrebške univerze leta 1922 postal najmlajši lekarnar v Ljubljani, je bilo v mestu 12 lekarn in vsem je šlo zelo dobro.

Na predzadnjem predvojnem dunajskem opernem plesu Tega, da jim je šlo zelo dobro, Bahovčevi niso skrivali. Predvsem to velja za trideseta leta, ko sta bila zakonca Lidija in Leo Bahovec člana vseh eminentnih družabnih krogov, vrhunec njune družabnosti pa je bil dosežen leta 1938. Takrat sta se podala na prestižni dunajski operni ples, kar so si lahko privoščili le najbogatejši. Mojca Ferle tako pove, da je bila udeležba na tem plesu velik podvig, saj si je bilo treba omisliti zares veličastno toaleto (večerna toaleta Bahovčevih z opernega plesa je tudi na ogled na razstavi), treba je bilo več dni preživeti v katerem izmed elitnih dunajskih hotelov, pa tudi samo potovanje ni bil le ’skok na Dunaj’.

Elitni avtomobilski klubi Zelo verjetno sta se Bahovčeva na predzadnji dunajski operni ples pred drugo svetovno vojno podala kar z lastnim avtomobilom. Kot tudi v knjigi Od Pohlinove slovnice do samostojne države piše Peter Vodopivec, so se v tridesetih poslovneži in premožneži povezovali v elitnih združenjih, med katerimi so bile podružnice Rotary Cluba in avtomobilski klubi. Te ‘družabne norme’ sta se držala tudi Bahovčeva, ki sta bila člana kraljevega avtomobilskega kluba, pogoj za kar sta bili dobrodelnost in lastništvo avtomobila.

Zgradili dom Ivanu Mačku – Matiji 64663015_bahovec2_show.jpgPoleg avtomobila so meščani svoj status radi pokazali tudi z naročanjem novih vil. Na območju med današnjim Cankarjevim domom in Tivolsko cesto je tako zrasla nova elitna četrt. In po načrtih arhitekta Jožeta Mesarja so na Erjavčevi cesti leta 1935 zgradili tudi modernistično vilo za družino Bahovec. Usoda te vile je simbolna za usodo Bahovčevih, pa tudi za usodo ljubljanskih podjetnikov ter inteligence. Po koncu vojne so namreč vilo družine Bahovec zaplenili, kot oznanilo kreda nove oblastne linije pa se je vanjo naselil partijski funkcionar Ivan Maček – Matija. Ko se je 35 let pozneje izselil, so vilo porušili.

21. aprila 1982 je že porušeno vilo znova obiskala Lidija Bahovec (mož Leo je bil že pokojen) in na list zapisala: “To je del stopnic vile mr. ph. Leon Bahovec na Erjavčevi c. št. 11 (preje 7). Dne 21. 4. 1982 so jo začeli rušiti. Istega dne sem si šla ob 22. uri še enkrat ogledat notranjost že porušenih sob, grozljivo, kaj so naredili iz tako lepega doma! Žalostni in trpko je bilo slovo!” Že prej pa je družino doletelo trpko slovo od lekarne. Tudi to so po vojni zasegli, Leu Bahovcu pa so prepovedali opravljati farmacevtsko dejavnost.

 

Polona Balantič

 

Vir: RTV SLO (6. februar 2010)

  • Share/Bookmark

Še brez komentarjev.

Feb 07 2010

Slovenski kulturni praznik

Objavil BlogHistoria pod Razstava

V ponedeljek, 8. februarja, bodo na dan kulturnega praznika, ki obeležuje obletnico smrti pesnika Franceta Prešerna, slovenske kulturne ustanove brezplačno na široko odprla svoja vrata. Tako bodo prosti vstop na stalne in začasne razstave nudili tudi muzeji in galerije. Nekaj izmed njih pa je pripravilo tudi poseben program. Za vas smo zbrali samo nekaj utrinkov:

 

NARODNI MUZEJ SLOVENIJE

V ponedeljek, 8. februarja 2010 bo vstop v Narodni muzej Slovenije (Prešernova in Metelkova) in na vse prireditve brezplačen, večina publikacij Narodnega muzeja Slovenije pa bo naprodaj s popustom. Od 10. do 18. ure.

PROGRAM PRIREDITEV

11.00: Vodeni ogled razstave Slovenski jezik: identiteta in simbol. Kratka zgodovina Slovencev. Skozi etape prehajanja slovenščine iz jezika ljudstva v jezik naroda in nacije bomo spoznavali zgodovino prostora, ki je v stoletjih postal domovina Slovencev (NMS – Prešernova),

11.00: Strokovno vodstvo po razstavi Pod Napoleonovim orlom. 200 let ustanovitve Ilirskih provinc. Po razstavi nas bo popeljal avtor mag. Jože Podpečnik (NMS – Metelkova),

16.00: “Očetov naših imenitne dela”. Predstavljeni bodo najimenitnejši in najdragocenejši predmeti, ki jih hrani Narodni muzej Slovenije, z nekaj poudarki na zapuščini dr. Franceta Prešerna. Med njimi nas bo popeljal mag. Tomaž Nabergoj (NMS – Prešernova),

16.00-18.00: Strokovnjak svetuje. Obiskovalce vabimo, da v muzej prinesejo predmete iz keramike in porcelana. Dr. Mateja Kos in Janja Slabe jim bosta določili starost in izdelovalca ter svetovali, kako jih čistiti in hraniti (NMS – MEtelkova),

17.00: Javno vodstvo po razstavi Pod Napoleonovim orlom. 200 let ustanovitve Ilirskih provinc.

VITRINA MESECA (na lokaciji Prešernova): Odtis tečaja vrat v utrdbo na Hrušici V Narodnem muzeju Slovenije smo izdelali odtis in repliko ležišča tečaja vrat v poznoantično utrdbo na Hrušici in tako v muzej shranili delček zgodovine. Avtorja: Igor Ravbar in mag. Gorazd Lemajič, Narodni muzej Slovenije

VITRINA MESECA (na lokaciji Metelkova): Konserviranje in restavriranje pahljač “Ta beli let, ki sklene se …” S tem verzom Mallarmé upodobi gib pahljače. V Narodnem muzeju Slovenije hranimo majhno, a bogato zbirko pahljač. Za razstavo Pod Napoleonovim orlom. 200 let ustanovitve Ilirskih provinc smo restavrirali in konservirali dve ter na panojih ob vitrini meseca predstavili postopke konservatorsko-restavratorskih posegov na pahljačah. Avtorici: Gojka Pajagič Bregar in Ana Resnik, Narodni muzej Slovenije.

Oglejte si tudi stalne razstave Narodnega muzeja Slovenije ZAKLADI NARODNEGA MUZEJA SLOVENIJE, SLOVENSKI JEZIK: IDENTITETA IN SIMBOL. Kratka zgodovina Slovencev, STAROEGIPČANSKA MUMIJA, RIMSKI LAPIDARIJ NARODNEGA MUZEJA SLOVENIJE (vse na ogled v NMS – Prešernova) ter ŠTUDIJSKE ZBIRKE UPORABNE UMETNOSTI (na ogled v NMs – Metelkova).

Vljudno vabljeni!

 

SLOVENSKI ŠOLSKI MUZEJ

Slovenski kulturni praznik bomo v Slovenskem šolskem muzeju počastili z dnevom odprtih vrat. V petek, 8. februarja bo vstop v muzej brezplačen, publikacije muzeja pa bodo naprodaj s popustom.

 

Na ogled vabi Stalna razstava Šolstvo na Slovenskem skozi stoletja do leta 1991 z učilnico naših babic in dedkov, občasna razstava Učitelj v novi družbeni stvarnosti med 1945 in 1963 ter razstava Blaž Kocen in začetki pouka geografskih vsebin ter geografije med Slovenci

 

Prešeren in šolstvo

8. februar, Slovenski kulturni praznik je posvečen spominu na največjega slovenskega pesnika dr. Franceta Prešerna.

O Prešernovem šolanju in o Prešernu v šolstvu se je že večkrat ukvarjal tudi Slovenski šolski muzej. Mladi France je bil odličen učenec. Znano je, da je bil vpisan v ZLATE BUKVE v Osnovni šoli Ribnica.

  Njegovi šolski uspehi so se nadaljevali tudi na višjih študijih. Prešerna je ves čas spremljala pesniška muza, sicer njegove mladostne pesmi niso znane, ker je rokopisni zvezek iz dunajskih študentskih let z izjemo nekaj besedil sežgal. Vse do leta 1866 njegovo delo med Slovenci ni bilo cenjeno takrat pa je izšla nova izdaja Poezij (z naslovom Pesmi) in esejem J. Stritarja kjer je zapisal: »Kar je Angležem Shakespeare, Francozom Racine, Italijanom Dante, Nemcem Goethe, Rusom Puškin, Poljakom Mickiewicz – to je Slovencem Prešeren«. Tedaj je začel Prešeren veljati za vrh narodove kulture in s tem za nacionalni mit. Tudi v šolah so se o njem in njegovem delu učile nove in nove generacije učencev. Zakaj?

Uveljavil in kultiviral je slovenski jezik, zahteval enakopravno mesto Slovencev med drugimi narodi na podlagi misli o slovenski državni samostojnosti (več v ES, št. 9, str. 307-314).

V osnovnošolskih čitankah najdemo Prešernove pesmi dokaj pozno, prvič šele dobrih trideset let po njegovi smrti – v Končnikovem Tretjem berilu iz leta 1880, tu je le kratek verz z naslovom Izreki. Janko Leban, ki je leta 1885 napisal knjigo Slovstvena zgodovina v osnovni šoli, je v njej opisal obsežno Prešernovo biografijo. V četrtem Končnikove berilu za ljudske in nadaljevalne šole leta 1884 sta omenjena le dva Prešernova verza iz Pevca in sicer pri berilu Slava in sreča kmetovalstva. Učitelj Fran Praprotnik je menil, da bi v to berilo spadal vsaj še Uvod h krstu pri Savici. Organizacijski načrt za gimnazije in realke v Avstriji iz leta 1849 pri pouku slovenščine omenj med novejšimi pesniki, ki jih je treba pri pouku upoštevati tudi Jarnika in Prešerna. V Novicah, kjer je bil ta načrt predstavljen, je urednik Bleiweis dodal pod črto pripombo: »Med izgledi sedaj živečih pesnikov bodo pač klasičke dela Koseskiga v pervo versto prišle«. Takrat je slovenščina šele postala učni predmet v gimnazijah in šele takrat smo dobili prva berila.

V Peti čitanki Pavla Flereta, ki je izšla leta 1923 je bila prvič v osnovnošolskem berilu objavljena Zdravljica. (slika 1) (več o tem; Tatjana Hojan, Prešeren v čitankah do leta 1941. Ljubljana, Slovenski šolski muzej, 1984; in Prešeren v slovenskih berilih od leta 1941 dalje, v: Šolska kronika 2000, št. 2. Ljubljana, Slovenski šolski muzej, 2000).

Na velik pomen Prešernovega dela kažejo objave njegovih pesmi in zapisov v šolskih berilih in učbenikih od prvega zapisa leta 1880 do današnjih dni. (slika 2)

 

DOLENJSKI MUZEJ

V ponedeljek, 8. februarja 2010, od 14. do 16. ure  vabimo otroke in družine na muzejsko delavnico Medeno satje in čebelica.

Delavnica bo potekala v okviru razstave O čebelarstvu na Gorenjskem in Dolenjskem in je nadvse primerna za družine. Več rok bo hitreje izdelalo dovolj veliko satje in tudi kakšno čebelico več. Oboje pa bo lep in živahen okras v otroški sobi. Udeležite se je lahko kadarkoli v omenjenem času.

Predhodna najava zaželena na tel. 07/ 373 11 30 ali e-pošto: dmnm.recepcija@guest.arnes.si

………………………….

Prijazno vabimo tudi vaše sorodnike in prijatelje,

da si v muzeju med 10. in 17.,

v Jakčevem domu  med 13. in 17. uro ogledajo katero od naših stalnih in občasnih razstav, ob 16. 00 uri pa se nam pridružijo na javnem vodstvu po likovni razstavi Krajina iz muzejskih depojev. Vodil bo soavtor razstave Jožef Matijevič.

 

Vstop je prost za individualne obiskovalce in družine.

 

Prijazno vabljeni!

  • Share/Bookmark

Še brez komentarjev.

« Novejši zapisi