Arhiv za 16.02.2010

Feb 16 2010

Drobci: Pust

Kot otrok sem vedno raje imela pustni torek, kot pustno soboto in nedeljo. To je bil čas, ko smo se našemili in naše maske pokazali v šoli, jih primerjali ter tekmovali med seboj v bahanju, kdo je dobil več za pusta hrusta ob tradicionalni biri po hišah v domači soseski. Da, prav res: nekoč smo tudi v Ljubljani hodili od hiše do hiše in upali, da bo iz kakšne zadišal sočen krof ali pa kakšna druga dobrota. Najmanj radi smo imeli seveda tiste, ki so nam podarili sadje, tudi lokalnega sadjarja, ki seveda drugega tako ali tako ni imel za podariti, če odštejemo kakšno glavo solate. Kmalu pa otroci niti sadja nismo dobili, pač pa kvečejmu kakšnih sto ali dvesto tolarjev. To pa ni bil več hrustljavi pust. In ko sama nisem več hodila od hiše do hiše, tudi k nam niso prihajale nove maske. Danes pa otroške maske v Ljubljani vidim le, ko odidejo s starši na pustovanje v Festivalno dvorano.

maskara1.jpg

A šemljenje je vendarle ena najstarejših lastnosti človeka, saj mu je maska omogočala približati se živali in si tako zagotoviti hrano. Pust kot tak pa ima korenine v antiki, ko so imeli Grki in Rimljani navado šemljenja ob vstopu v novo leto in so s tem skušali odgnati zimo. Maske so v antiki kot kasneje in vse do današnjih dni človeku omogočile, da vstopi v drug jaz in se prepusti čezmerni uživanciji pogosto povezani s hrano in pijačo.

maskare_1201090691.jpg

Ob nastopu krščanstva je bila cerkev pogosto kritična do poganskih obredov povezanih s pustom in jih je večkrat poskušala ukiniti. A kljub tovrstnim poskusom je odpor do pusta do 10. stoletja poniknil, nekoč poganski obredi pa so ostali ukoreninjeni ter se integrirali v krščansko dediščino. Pustni čas je posledično danes tudi premakljiv praznik in je odvisen od velike noči. Prava pustna dneva sta pravzaprav dva in ne trije: pustna nedelja, ki je v cerkveni liturgiji poznan kot »quinquagesima«, kar pomeni petdeseti in označuje petdeset dni pred veliko nočjo, ter pustni torek, tj. torek, ki pride pred pepelnično sredo, ko se predamo postu in se lahko še zadnjič pred veliko nočjo dodobra nasitimo v izobilju. Po besedah etnologa Janeza Bogataja, beseda pust izvira iz besede »meso-pust«, kar pomeni pustiti meso. Beseda je verjetno neposreden prevod italijanske besede carneleva iz čigar je izšla beseda carnebale in nato po vsej Evropi poznana beseda karneval.

Sicer pa je v pustnem verovanju ključen element pradavnine, ko je človek veroval v nadnaravne sile, ki naj bi mu pomagale odgnati zimo. Pradavni pustni običaji so se priaf0c84fab64d2b027127f7695122117d.6180235.jpg nas ohranili širom Slovenije, še najbolj poznani pa so na Ptujskem in Dravskem polju. Maske, ki jih poznamo iz teh krajev vključujejo kontinuiteto dediščine, ki ni bila prekinjena v zgodovinskem razvoju, ampak ima danes sodobno podobo. Kurent ali korant je osrednji pustni lik, ki predstavlja zavetnika veselja in vedrine. Korantijo, torej kurentovo opravo, sestavljajo ovčji kožuh s pasom, na katerem so obešeni kravji zvonci in pisani robci, kužohovinasta kapa, ki ima na vrhu goveja roga ali pisane trakove, ob straneh pa zataknjena puranova peresa. S seboj pa kurent nosi še ježevko, to je gorjačo ovito v ježevo kožo. Kurent z glasnim poskakovanjem in zvonenjem z zvonovi odganja zimo in hudobne demone, zato nastopa kot spremljevalec oračev. Če pride v hišo, mu mora gospodar podariti klobaso in jajca, sicer bo nad hlev prišla nesreča. S svojimi goslimi pa kurent ljudi spodbudi k plesu. Pustni ples namreč prinaša debelo repo in visok lan.

Med maske, ki so najbližje prvotni podobi pa med drugim slika.asp?ID=1560sodijo tudi cerkljanski laufarji. Te maske skušajo tudi zaščititi pod okriljem Unesca. Glaven laufar je Pust, spremljajo pa ga šeme, ki nosijo že stoletja dolgo predpisane lesene larfe – maske ter obleke in imajo različna imena. Pust ima obleko prekrito z mahom, v roki pa drži smreko. Vsi laufarji se na pustni torek zberejo pred cerkvijo in uprizorijo sodbo. Pusta obsodijo, saj so se po njegovi krivdi preveč najedli, napili, zapravili in storili še vrsto drugih pretiranih stvari. Z udarcem po glavi se zvrne na pripravljene sani in začne se splošna veselice. Na pustni večer bližnje vrhove preplavijo kresovi, točno ob polnoči pa se rajanje konča. Med najbolj prepoznavne pa sodijo še liki iz Drežnice nad Kobaridom ter pustarjev z Banjščic. Sicer pa so karnevali razširjeni širom naše države in se tako predvsem lokalno ohranjajo stare šege in navade. V Ljubljani (vsaj po mojem vedenju) avtohtonih mask nimamo, upam pa, da se bodo vrnile tiste otroške maske, ki so iz mnogih sosesk izginile z mojo generacijo.

 

Neli

  • Share/Bookmark

2 odzivov