Arhiv za 24.12.2009

Dec 24 2009

Glas javnosti za slovensko osamosvojitev – Plebiscit 1990

Ko sem kot šestletna deklica 26. decembra 1990 sedela s svojim starejšim bratom in sosedo na strehi hiše njenih staršev ter opazovala ognjemet z ljubljanskega gradu, medtem ko so naši starši s penino v roki odšli proslavljati rezultate plebiscita na katerem so se Slovenci odločili za samostojno pot izven okvira SFRJ, se nisem še natančno zavedala pomena tistega večera. Šle čez nekaj let mi je postalo jasno, zakaj je bila ta odločitev, ta rezultat tako pomemben. Od takrat pa sem se že velikokrat vprašala, kdaj smo Slovenci začeli čutiti potrebo po lastni moderni državi? Kdaj nam je bilo zadosti življenja v večnarodnostnih državnih tvorbah? Zgodovinska stroka namreč nima vpogleda v želje, hrepenenja, upanja … Je težnja po lastni državi vzplementela v času t.i. narodnega prebujenja in romantičnih verzih Franceta Prešerna »ko ne vrag, le sosed bo mejak«? Ali ko je v revolucionarnem letu 1848 slovenski odbor na Dunaju zahteval ustanovitev samostojne upravne enote Zedinjene Slovenije? Ali pač taborskim gibanjem, ki je zaznamoval drugo polovico 19. stoletja? Moramo morda pogledati kakih 100 let bližje in poiskati prve politično deklerativne težnje v intelektualcih 57. številke Nove revije? Ali pa med protesti poleti 1989 na Roški cesti v Ljubljani v podporo novinarjem Mladine in podčastniku JLA, t.i. četverici? Jasno je le, da ko je 8. maja 1989 Tone Pavček na Kongresnem trgu pred nepregledno množico prebral Majniško deklaracijo, katere podpisniki so izjavljali in sporočali, da hočejo živeti v suvereni državi slovenskega naroda, je ta želja dokončno dozorela.

Tone%20Pavcek,%208.5.89.jpg

Tone Pavček bere Majniško deklaracijo na Kongresnem trgu v Ljubljani (8.maj 1989)

Nato se je postavilo vprašanje, kako to željo izpeljati. V istem letu, letu 1989, so začele nastajati prve stranke, ki niso bile pod okriljem Zveze komunistov. Opozicija je nato na prvih svobodnih in večstrankarskih volitvah po drugi svetovni vojni 22. aprila 1990 združila moči v uniji DEMOS in zmagala. Predsednik vlade je postal predsednik najmočnejše Demosove stranke, Slovenskih krščanskih demokratov, Lojze Peterle. Zunanji minister je postal dr. Dimitrij Rupel, notranji Igor Bavčar in obrambni Janez Janša. Neposredno izvoljeno predsedstvo je vodil Milan Kučan, njegovi člani pa so bili še dr. Matjaž Kmecel, Ivan Oman, dr. Dušan Plut in Ciril Zlobec.

Nova vlada je s pomočjo ustavnih sperememb in Deklaracijo o suverenosti republike Slovenije 2. junija 1990 krepila avtonomne pristojnosti, hkrati pa odpravljala veljavnost zvezne zakonodaje na ozemlju republike Slovenije ter tako pripravljala pot na osamosvojitev. Slednjo je skušala doseči s sprejetjem ustave, ki bi vsebovala tudi osamosvojitvene člene, nato pa bi bila ta potrjena na referendumu. Tako bi se Slovenija formalno odcepila od Jugoslavije že decembra 1990. Tako spomladi 1990 še nihče ni govoril o plebiscitu. Medtem ko je koalicija delala na novi ustavi, pa je opozicija ta čas obujala Klopčičev program iz leta 1984 o konfederalni pogodbi ter skušala jeseni 1990 doseči sporazum o reformi odnosov v federaciji ali pa o morebitni mirni razdružitvi. A vsi tovrstni poizkusi so propadli. Do prvih pobud za plebiscit je prišlo v času prvega večjega konflikta z JLA. Vojaški svet JLA je namreč ukazal vsem republiškim poveljstvom Teritorialne obrambe, naj izročijo celotno orožje vojašnicam JLA. Predsedstvo RS o tem ukazu ni bilo obveščeno pravočasno, zato je tri četrtine občinskih štabov TO orožje tudi izročilo. V temu času pa so v Socialistični stranki predlagali nov pristop k osamosvajanju – preko plebiscita. A Demosova vlada jo je zavrnila, češ da čas ni še zrel, poleg tega pa so še vedno računali na osamosvojitev v okviru sprejetja ustave.

Ustanovitev%20Demosa.jpg

Ob ustanovitvi Demosa

Do novih zaostritev z JLA je prišlo oktobra 1990, ko so njeni pripadniki nasilno zasedli republiški štab TO v Ljubljani. Od zaukazane izročitve orožja je namreč slovenska vlada z novimi ustavnimi amandmaji razglasila suverenost pri odločanju o služenju vojaškega roka in poveljevanju TO v času miru. Hkrati pa so skrivaj organizirali t.i. Maneversko strukturo narodne zaščite, ki se je ob koncu leta vključila v TO. Vodil jo je Tone Krkovič, usmerjala pa sta jo ministra Bavčar in Janša. Nove napetosti z JLA in težave pri pripravi nove ustave pa so vodile k preobratu. Vodilni v Demosu dr. France Bučar, dr. Peter Jambrek in dr. Jože Pučnik so zaključili, da izpeljava osamosvojitve ne more biti zgolj projekt enega dela političnih sil, temveč nacionalni projekt, v katerem mora imeti oblast podporo večine politične in širše javnosti. Zdaj aktualno idejo o plebiscitu so predstavili 10. novembra 1990 na srečanju poslanskega kluba Demosa v Poljčah, kjer so predstavili tudi 23. december kot dan plebiscita, pa tudi plebiscitno vprašanje: “Ali naj republika Slovenija postane samostojna in neodvisna država?” 

1988_11_6_b.jpg

Viktor Blažič - prvi pobudnik plebiscita, a ga vladna stran zavrne. Njegovo pobudo prevzamejo socialisti, nazadnje pa plebiscit postane uradni predlog Demosa.

Pri opozicijskih prenoviteljih je datum izzval neodobravanje in so predlagali, da bi se datum preložil na kasnejši čas. Pri sprejemanju zakona o plebiscitu je prišlo še do zapleta o temu, kolikšna večina naj določi izid. Koalicija je vztrajala, naj bo za veljavnost plebiscita dovolj že 50% večina volilnih upravičencev, opozicija pa, da bi veljavnost določala ¾ večina volilnih upravičencev. V posredovalni vlogi se je v okviru nočnih usklajevanj 14. novembra 1990 znašel predsednik predsedstva Milan Kučan. Izkupiček usklajevanj je bil predlagan datum za izvedbo plebiscita 23. december, za veljavnost plebiscita pa je bila potrebna ¾ večina volilnih upravičencev. Plebiscitni zakon je bil sprejet z 203 glasovi za, nobenim proti in štirimi vzdržanimi glasovi. Usklajevanja so se končala uspešno, do podpisa sporazuma pa je kljub temu prišlo šele 6. decembra.

Slovenska politika je stopila složno na pot samoodločbe, s čimer pa se je povečala tudi javnomnenjska podpora plebiscitu. V naslednjih tednih so politiki različnih barv skupaj obiskovali slovenske kraje in predstavljali 23. december 1990 kot dan odločitve.

18. decembra 1990 je predsedstvo SFRJ plebiscit razglasilovolina_skrinjica_90_show.jpg za protiustaven, Zvezna skupščina pa je zahtevala takojšnjo ustavitev vseh priprav nanj. Kljub nasprotovanju zveznih organov, pa je 23. decembra odprlo vrata okoli 4250 volišč. Glasovali so vsi polnoletni državljani Jugoslavije s poslovno sposobnostjo in stalnim prebivališčem v Sloveniji. Prvič so lahko oddali svoje glasove tudi oskrbovanci v domovih, zavodih, bolnišnicah, pa tudi zaporniki in priporniki. Glasovali so lahko le tisti vojaki, ki so bili doma na dopustu. Plebiscita so se udeleževali tudi zdomci in izseljenci na obisku v domovini, ki so za to pred glasovanjem dobili potrdilo na občinskem organu za notranje zadeve, saj niso bili vpisani v volilne imenike.

Vzdušje na plebiscitni dan je bilo po vsej Sloveniji praznično. Mesta in kraje so okrasili, potekale so razne prireditve, po cestah so korakale pihalne godbe. Tudi v Cankarjevem domu v Ljubljani, kjer je bil tiskovni center za tuje in domače novinarje, je bilo živahno, saj so stalno potekale novinarske konference. Akreditiranih je bilo okoli 130 domačih poročevalcev in 60 tujih novinarjev in posebnih poročevalcev iz okoli desetih držav, dogajanje na plebiscitu pa so spremljale tudi večje tiskovne agencije UPI, AP, AFP, Reuter in televizijski postaji CNN in BBC. Plebiscit so spremljali številni tuji opazovalci, predstavniki zveznega parlamenta republike Avstrije, deželnega zbora avstrijske zvezne dežele Štajerske, Socialistične stranke Avstrije, Evropskega parlamenta, Beneškega deželnega sveta in Združenih držav Amerike.

Samostojna_s4.jpgV Ljubljani se je mestno proslavljanje začelo že okoli 19. ure, ko se je začela pred magistratom in na Prešernovem trgu zbirati 20 tisoč glava množica. Prve neuradne rezultate so pričakali s pesmijo in recitacijami, zaigrale so harmonike in zaplapolale zastave. Rezultate pa je pospremil še ognjemet z gradu.

Že do 11. ure je bila udeležba rekordna z 47% upravičencev. Za primerjavo, na spomladanskih volitvah je do 11. ure volilo le okoli 25% upravičencev. V nekaterih krajih so dopoldne že zaprli volišča, saj so do poldneva volili že vsi vpisani v volilni imenik. Ob pol enih zjutraj so bili znani neuradni rezultati in že takrat je bilo jasno, da je Slovenija stopila na samostojno pot.

Vseeno pa je bilo potrebno na uradne rezultate plebiscita počakati do 26. decembra, ko je v skupščini potekala slovesna razglasitev, na kateri je javnosti sporočil končne rezultate predsednik skupščine dr. France Bučar. Od 1.496.860 glasovalnih upravičencev se je glasovanja udeležilo 1.361.738 ali 93,5%. Predčasno je glasovalo 19.233 upravičencev, v domovih za ostarele, bolnišnicah, zdraviliščih in v priporih pa 12.982 upravičencev. »Za« se je na plebiscitu odločilo 1.289.369 ali 88,5% upravičencev, »proti« jih je bilo 57.877 ali 4%, neveljavnih je bilo 12.412 ali 0,9% glasovnic. Največja volilna udeležba po občinah je bila v občini Ribnica, kjer se je plebiscita udeležilo 96,8% volilnih upravičencev, največ upravičencev se je izreklo »za« v občini Slovenske Konjice z 94,2%, najbolj množično pa so z 11,3% »proti« glasovali v občini Jesenice.

 

Neli

  • Share/Bookmark

3 odzivov