Dec 22 2009

Sposojene novičke: Krvav konec krvave Ceausescove diktature

Pred 20 leti so komunistični režimi v Srednji in Vzhodni Evropi padali kot domine. Zadnja je konec doživela romunska diktatura Nicolaeja Ceausesca.

nicolae_ceausescu.png?w=412&h=528

Več kot 24 let so Romuni trpeli v bedi med strahovlado diktatorja Nicolaeja Ceausesca in njegove žene Elene, ki je bila v marsičem še hujša od moža. Decembra 1989 je Romunom prekipelo.

Začelo se je v mestu Temišvar na zahodu države, kjer je demonstracije sprožila namera vlade, da nasilno prežene do vlade kritičnega pastorja madžarskega rodu Laszla Tokesa, ki ga je vlada obtožila etničnega sovraštva. 16. decembra je prišla osovražena in strah zbujajoča varnostna služba Securitate, da bi Tokesa aretirala. Pred njegovo cerkvijo se je zbrala množica, ki je z nočjo naraščala in se podala pred sedež komunistične partije. Naslednji dan so protestniki, ki so se jim pridružili tudi študenti, vztrajali na cestah, policija pa je začela streljati na množico. Novica o pokolu se je širila. V znamenje solidarnosti s prebivalci Temišvarja so na ulice odšli tudi prebivalci drugih mest.

Ceausescu izgubil oblast nad množico Ko se je 20. decembra Ceausescu vrnil iz obiska v Iranu, je dogodke pripisal “vpletanju tujih sil v romunske notranje zadeve”. Do 21. decembra so protesti zajeli celo državo. Kot protiutež demonstracijam je Ceausescu v Bukarešti sklical ’shod zvestih’. Vztrajal je, da na trg, kjer je želel kot v “najboljših” časih nagovoriti množico, pripeljejo navadne delavce, češ da ga imajo ti radi. Težava (zanj) je bila, da jih ni bilo več prav veliko zvestih. Dogajanje so televizijske kamere neposredno prenašale po vsej državi. V anonimnosti množice jih je vedno več zbiralo pogum, da bi storili do tedaj nekaj nepredstavljivega – izžvižgali so ga. Ceausescu je bil osupel, izraz na njegovem obrazu je povedal več kot tisoč besed.

Oblast odgovorila z orožjem Njegov osebni stražar ga je – napačno – posvari, da so množice vdrle v stavbo. Televizijski prenos je bil prekinjen. Milijoni, ki so dogodke spremljali na televizijskih zaslonih, so vedeli, da so bili pravkar priča javnemu nasprotovanju Ceausescovemu režimu. Ko so se kamere ponovno prižgale, je Ceausescu nadaljeval govor, a množice ga niso več poslušale in so zapuščale prizorišče. Ljudje niso vedeli, kam točno naj gredo, hodili so po ulicah Bukarešte in vzklikali: ‘Hočemo svobodne volitve.’ Tudi Securitate ni vedela, kaj naj naredi. Uro pozneje se je množica močno povečala. Opogumljeni zaradi prizorov na televiziji, so se ljudje podali na ulice. Ob tem se je postavilo vprašanje, kako se bo odzvala Securitate? Odgovor je prišel s temo noči. Ceausescu in njegovi svetovalci se niso mogli domisliti nič boljšega od taktike, ki je spodletela v Temišvarju – pripadniki Securitate so začeli streljati na ljudi.

Trial.jpg

Nikolae in Elena Ceausescu med enournim sojenjem

‘Kralj in kraljica’ obsojena na smrt Tisto noč je umrlo 48 ljudi, veliko pod streli ostrostrelcev, ki so bili povečini člani Securitate. A ljudje se tokrat niso pustili prestrašiti. Vojska je vse le opazovala. Vojaki so dobili ukaz, da se ne smejo pridružiti napadu na neoborožene ljudi. Množica je 22. decembra napadla stavbo centralnega komiteja. Ceausescova sta s strehe stavbe s helikopterjem za las pobegnila pred protestniki, ki so se že povzpeli na streho stavbe. Par so kmalu zajeli in ju predali vojski, ki jima je sodila za njune zločine. Sojenje, ki je še najbolj spominjalo na medijski spektakel: trajalo je le eno uro, obsodba: smrt. Elene je zahtevala, da z možem umreta skupaj. Nekaj minut pozneje sta na božični dan stopila pred strelski vod.

Milijoni so slavili, a po 20 letih ostajajo števila vprašanja neodgovorjena. Kmalu so se pojavila ugibanja, da so revolucijo pripravili nekdanji komunisti na čelu z bodočim predsednikom Ionom Iliescom, ki pa to odločno zanika. Med revolucijo je umrlo okoli 1.100 ljudi, a preiskave, ki bi pojasnila njihovo smrti ni bilo. “21., 22. – kdo je streljal na nas?” je pogosto vprašanje med Romuni, ki menijo, da revolucija ni bila to, kar se je zdelo. Prepričani so, da je šlo prej za državni udar močne elite kot pa za ljudsko revolucijo.

Revolucija ali državni udar? Številni Romuni ne verjamejo uradni razlagi dogodkov tistih dni, da so po padcu Ceausescovega režima »teroristične« skupine članov Securitate v obupu bojevale za obstoj diktatorja. Revolucijo so ugrabili in prelivanje krvi zanetili člani nekdanjega režima, zanje je revolucija predstavljala obliko organiziranega kaosa, namenjena legitimizaciji njihovega prevzema oblasti, menijo številni.

Sporno je predvsem dogajanje po 22. decembru. Od vseh med revolucijo ubitih jih je okoli 900 umrlo po tem dnevu, ko je oblast prevzela Nacionalna fronta rešitve (FSN) na čelu z Iliescom.

Težka pod od diktatorstva do demokracije Komunizem je za seboj pustil zastrupljeno zapuščino. Tisti, ki so bili nekoč del Securitata ali so s tajno službo sodelovali, so danes celo sodniki, politiki ali visoki vladni uslužbenci. »Imajo skrivno nalogo – upirati se reformam. Njihovo delo je bilo vsak dan kršiti človekove pravice. Zdaj pa je njihovo delo ravno nasprotno! Kako lahko to delajo? Ne moreš postati balerina, če si bil prej slon!« je slikovita Germimna Nagat, glavna preiskovalka CNSAS-a (Nacionalni svet za študijo arhivov Securitate).

Številni, ki so bili v času komunizma na oblasti, so tam še vedno. Kar 85 od 100 najbogatejših Romunov danes so nekdanji najvišji komunisti.

 

Nicolae Ceausescu je svojo politično pot začel leta 1932. Pri rosnih 14 letih se je pridružil tedaj prepovedani Komunistični partiji Romunije. Zaradi komunističnih aktivnosti je moral leta 1936 in 1940 v zapor. Po vojni je zasedal drugo najpomembnejše mesto v državi vse do smrti Gheorhiuja Deja leta 1965, ko je prevzel vodenje komunistične stranke in leta 1974 je postal tudi predsednik države. Za cilj si je zadal Romunijo kot svetovno velesilo. Prvi pogoj za to je bila visoka rodnost, želel je, da bi se število Romunov povzpelo na 20 milijonov. V ta namen je oblikoval zakon, po katerem so morale vse ženske do svojega 45. leta roditi pet otrok, šele potem so bile upravičene do nadzorovanja rojstev s kontracepcijo in s splavom.

Konec šestdesetih let prejšnjega stoletja je bilo število 20 milijonov Romunov doseženo. Ob vedno večjem pomanjkanju hrane pa je imelo to grozljiv ’stranski učinek’; v okoli 600 sirotišnicah je v strahotnih razmerah hiralo 100.000 otrok.

Ceausescu je od severnokorejskega zaveznika Kim Il Sunga je prevzel del državniške filozofije in povzdignil svojo osebnost na raven kulta. Z ženo Eleno sta bila povsem brez posluha in razumevanja za razmere, v kateri je živela velika večina Romunov, sama sta uživala v razkošju in si dajala različne znanstvene naslove, čeprav sta bila oba slabo izobražena.

 

Tina Vovk

 

Vir: RTV SLO (22.12.2009)

  • Share/Bookmark

En odziv




En odgovor v “Sposojene novičke: Krvav konec krvave Ceausescove diktature”

  1. kodr  kodr - 22.12.2009 09:53

    Komunizem, kot dejansko stanje, režim ni nikjer pustil posledic, zloraba ideje komunizma za prihod na oblast pa pravgotovo.

    Komunizem obstaja samo, kot ideja in vsaka obsodba režima, ki ga nekdo označi za komunističnega, je obsodba izrabe ideje komunizma ne pa samega komunizma.

Trackback naslov | RSS Komentarjev

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !