Arhiv za December, 2009

Dec 29 2009

Sposojene novičke: Galilejev teleskop – instrument, ki je spremenil svet

Se trditev iz naslova bere kot pretiravanje? Pomislite še enkrat: iz preproste napravice s komaj dvakratno povečavo, ki so jo spomladi leta 1609 po velikih evropskih mestih prodajali kot nekakšno igračo, čeprav je bil njen (predvsem vojaški) potencial oblastnikom po vsej Evropi jasen, si je Galileo Galilej naredil bližnjico do »nebes«.

Kar je »oče moderne znanosti« tam odkril, je ob koncu renesanse pretreslo človekovo dotedanje razumevanje sveta in njegove lastne vloge v njem, do temeljev zamajalo avtoriteto Cerkve in dalo zagon živahnemu miselnemu vrvenju, ki je neustavljivo premikalo meje znanega.

Nebesni glasnik

Resnici na ljubo je treba poudariti, da Galilej ni odkril teleskopa niti ni bil edini, ki ga je usmeril v nebo, toda s svojo različico je videl več kot kdorkoli pred njim. V nasprotju z nizozemskim brusilcem leč Hansom Lippersheyem, ki mu kijkerja, kot je imenoval cev z lečami na obeh koncih, ni uspelo patentirati, ali angleškim astronomom Thomasom Harriotom, ki je tako rekoč sočasno zrl proti zvezdam, a bodisi uporabljal preslab instrument (domnevno šestkratne povečave) bodisi videnega preprosto ni znal interpretirati, je Galilej – že vse od leta 1597 prepričan o pravilnosti teorije o heliocentričnosti vesolja – dobro vedel, kaj počne in zakaj.

Nizozemčevo pogruntavščino je namreč Galilej (tudi v upanju na finančno korist, saj se je zavedal pomena takega »povečevala« za vojsko in trgovino) temeljito izboljšal, menda celo, ne da bi jo prej sploh videl v živo – in po uspešni demonstraciji na zvoniku svetega Marka očaranemu beneškemu dožu poklonil perspicillum, svoj prvi teleskop s približno desetkratno povečavo. V zahvalo za to odkritje s tako izjemnim trgovskim in vojaškim potencialom so mu Benečani poklonili dosmrtni položaj na univerzi v Padovi.

404px-sidereus_nuncius_1610galileo.jpgSledeč načelu, da je treba šibkejšo konveksno lečo uporabiti za objektiv, močnejšo konkavno pa za okular, je svoj instrument še izboljšal, za to pa je potreboval ustrezno kvalitetne leče – izdelal jih je v lastni delavnici, beneški proizvajalci pa so od njega dobili natančna navodila, kako narediti steklo, ki ga je pri tem potreboval. Kmalu je tako izdelal napravo, sposobno do tridesetkratne povečave, s katero se je posvetil proučevanju neba. Iskal je dokaz za Kopernikovo teorijo o vrtenju Zemlje tako okoli Sonca kot tudi okoli lastne osi. Konec leta 1609, ki mu direktor Nobelovega muzeja v Stockholmu Svante Lindqvist pravi »čas, ko se je rodila moderna znanost«, in v začetku leta 1610 je tako Galilej skozi okular svojega teleskopa v vesolju, ki naj bi bilo po tedanjih prepričanjih že raziskano in vse zvezde in planeti v njem popisani, odkril marsikaj, česar po tedanjem prepričanju pravzaprav ne bi smel.

Opazoval je razgibano površje Lune, ugotovil je, da Mlečno cesto poleg tistih, vidnih s prostim očesom, sestavlja še nešteto drugih zvezd in 7. januarja 1610 odkril štiri najsvetlejše Jupitrove satelite (od danes znanih več kot 60!) ter jih kot pragmatičen mož poimenoval po svojih mecenih, Medičejcih (danes se imenujejo po Galileju). Svoja prva odkritja, skupaj s po njegovem trdnem prepričanju najpomembnejšim odkritjem Jupitrovih lun, je popisal v knjigi Sidereus Nuncius, ki je v hitro razgrabljenih 550 izvodih izšla že marca 1610. Kasneje je Galilej spremljal še Sončeve pege (torej nepravilnosti, ki jih popolno telo, kakršno naj bi bilo Sonce, po Aristotelovem pojmovanju vesolja ne bi smelo imeti), se ukvarjal s Saturnom, ki naj bi bil po njegovem mnenju (posledica slabih leč Galilejevega teleskopa) sestavljen iz treh teles, ter spremljal Venerine faze in s temi svojimi opazovanji dokazoval, da se v nasprotju s stoletnimi predstavami vse v vesolju ne vrti okoli Zemlje, temveč se Zemlja skupaj z drugimi planeti giblje okoli Sonca, prav tako pa obstajajo nebesna telesa, ki se gibljejo okoli drugih nebesnih teles.

»Posledice teh ugotovitev so močno zaznamovale razvoj moderne zavesti, saj so zavrnile starodavna in globoko zakoreninjena prepričanja. Nič od tega se ne bi zgodilo, če ne bi ta človek izjemne inteligence navadnega predmeta, ki so ga na ulicah Benetk prodajali kot igračo, preoblikoval v znanstveni instrument,« pravi Paolo Galluzi, direktor Istituto e Museo di Storia della Scienza iz Firenc, kjer hranijo bogato zbirko toskanskih vladarjev Medičejcev, v kateri je glavna zvezda razstav v Rimu in Stockholmu, ki ji pravijo tudi »Mona Liza znanosti«: Galilejev teleskop.

Mučenik znanosti

galileo.jpg

Galileo Galilei

Preostali teleskopi (poleg Lippersheya naj bi do te iznajdbe v istem času prišla vsaj še dva nizozemska izdelovalca očal) so imeli le dva- ali trikratno povečavo, Galilej pa je instrument izboljšal do meje tedanjih obrtniških in tehnoloških sposobnosti izdelovanja leč: 30-kratne povečave. Poleg replik naprav, ki jih je pri izboljšavah teleskopa uporabljal, in dokumentov o njegovih opazovanjih iz obdobja med letoma 1609 in 1611 sta obiskovalcu razstave na ogled tudi Galilejevi iznajdbi mirometer in helioskop, ob pomoči katerih je (v prvem primeru) proučeval Jupitrove lune Io, Evropo, Ganimed in Kalisto oziroma (v drugem primeru) risal sončne pege.

»Instrument, ki je spremenil svet«, je kmalu dobil ime teleskop (v grščini tele pomeni daleč, skopein pa gledati, videti), Galilej pa je bil desetletja edini sposoben učenjakom, ki so hoteli potrditi ali ovreči njegove ugotovitve, dobavljati res uporabne teleskope. Omenimo le enega: Johann Kepler, še ena ključna osebnost znanstvene revolucije tistega časa, je mesece iskal dober teleskop in ga leta 1611 končno našel. Bil je Galilejevo delo.

telescope.jpg

Galilejev teleskop

Zaradi še močneje izražene barvne napake so bili to tudi prek 40 metrov dolgi in posledično sila nerodni inštrumenti. Nadomestili so jih (danes med profesionalnimi absolutno prevladujoči) zrcalni ali reflektorski teleskopi, ki imajo namesto leč dve zrcali. Ta z barvno napako namreč nimajo težav, težava tedanjega časa, zaradi katerega so postali tovrstni teleskopi priljubljeni šele stoletje kasneje, pa je bila v tem, da je bila kakovost takratnih ogledal daleč od kakovosti sodobnih. Prvi res učinkovit zrcalni teleskop z zbiralnim zrcalom je leta 1672 Kraljevski družbi v Londonu predstavil Isaac Newton. Ta kratka naprava je bila sposobna enake povečave kot 37 metrov dolg teleskop.

In kaj se je zgodilo z Galilejevim tipom teleskopa? Preselil se je v teater. Gospa, ki si pri spremljanju dogajanja na odru pomaga s kukalom, v roki pravzaprav drži kos zgodovine znanosti.

Kje smo in kam gremo?

Vrnimo se točno tja, nazaj v zgodovino znanosti, kjer se je Galilej s svojim teleskopom lotil reševanja enega najpomembnejših praktičnih problemov tedanjega časa. Ko je relativno omejena sredozemska luža postala za evropske velesile premajhna in so pomorščaki začeli dramatično premikati meje znanega sveta (in trgov), je namreč problem določanja točnega geografskega položaja ladje na širnem morju postajal vse bolj pereč, njegova rešitev pa v interesu vseh pomorskih velesil.

Položaj nebesnega telesa nad horizontom lahko sicer pomaga določiti čas na določenem mestu, toda nenehno vrtenje nebesnih teles preprečuje vsake neposredne meritve razlik v njihovem položaju med enim in drugim krajem, iz katerih bi bilo mogoče določiti razliko v času med njima. Ta je povezana z geografsko dolžino, in sicer znaša štiri časovne minute za vsako stopinjo geografske dolžine. Zgodovina določanja geografske dolžine je tako pravzaprav zgodovina iskanja natančnega astronomskega ali mehanskega časomera. Vse do 17. stoletja je preglavice povzročalo že preprosto tehnično dejstvo, da so mehanske ure vsak dan zgrešile za več minut. In ker je napaka ene minute pomenila napako četrt stopinje geografske dolžine (na ekvatorju je to 25 kilometrov), je razumljivo, da so bile astronomske metode stoletja edine veljavne.

Galilej je v štirih lunah, ki so krožile okoli Jupitra kot kazalci ure, vidne z vsakega kraja na Zemlji, videl nekakšen kozmični časomer. Postavitve Jupitrovih satelitov se je dalo zapisati v tabele, ob pomoči teleskopa pa bi lahko navigator primerjal čas, napovedan za določeno konfiguracijo, z izmerjenim časom ter tako ugotovil razliko v geografski dolžini med krajem opazovanja in krajem, ki bi bil kot referenca naveden v tabelah. Za to je potreboval dober teleskop z ustreznim sistemom, ki bi omogočal opazovanje tudi na gugajočih se ladjah, tabele gibanja satelitov in natančen časomer.

Galilej je v ta namen oblikoval futuristično čelado, celatone, z vizirjem, na ta_0203_p40b_02.jpgkaterega je pritrdil daljnogled, in svojo metodo predlagal Španiji, kjer je po seriji dragih brodolomov Filip II. že leta 1567 razpisal nagrado v višini 6000 dukatov. A zaradi ozkega polja gledanja Galilejevih teleskopov in dejstva, da je vreme močno vplivalo na možnost opazovanj, Španci nad predlogom niso bili navdušeni. Leta 1637 ga je Galilej izboljšal: predvidel je namreč še nekakšno polkroglasto posodo, v kateri bi sedel mornar s teleskopsko čelado, vse skupaj pa bi lebdelo v olju v še eni polkroglasto oblikovani posodi, tako da bi olje nevtraliziralo vpliv guganja ladje in mornarja ohranjalo v stabilnem položaju. Tudi to za Španijo ni bilo dovolj. Vsemu skupaj je nato Galilej dodal še koncept mehanske ure z nihalom in rešitev ponudil Nizozemski, ki je nagrado razpisala leta 1600. A ne Galileju ne Isaacu Newtonu, ki se je ukvarjal izboljševanjem metode z uporabo pozicije Lune glede na zvezde (kar zaradi bližine Lune, ki je v primerjavi z zvezdami zelo svetla, pa še njeno lego je zelo zapleteno natančno izračunati, ni najbolje delovalo), ni uspelo zadovoljivo rešiti problema.

Preden povemo, komu je vendarle uspelo rešiti težavo in osvojiti nagrado – angleški parlament jo je razpisal leta 1714 –, se vrnimo malce nazaj, v leto 1602, ko se je Galilej začel posvečati raziskovanju gibanja nihala, do česar ga je menda pripeljalo zamaknjeno opazovanje nihanja velikega svečnika v katedrali v Pisi. Ugotovil je (in si s tedaj obstoječimi rudimentarnimi metodami merjenja časa to potrdil), da nihaji enako dolgih vrvic, ne glede na njihov največji odmik in maso, ki niha, trajajo enako dolgo. Danes je jasno, da to velja zgolj za majhne odmike nihala, vendar to za naše potrebe ni posebej pomembno: brez takih poenostavitev najbrž nihče ne bi niti pomislil, da bi se dalo z nihalom meriti čas!

Galilej, ki je skupaj s sinom Vincenzom zaman poskušal izdelati uro z nihalom, je že slep v zadnjem letu življenja razvil tudi zaskočni mehanizem za tovrstno uro. Načrte za prvo delujočo uro z nihalom je sicer naredil Christiaan Huygens, nizozemski matematik, ter zanjo leta 1657 dobil tudi patent. Huygens je bil prepričan, da je z natančnim merjenjem časa na ladji mogoče rešiti problem določanja geografske dolžine, a njegove ure zaradi velikih razlik v temperaturi, vlagi, tlaku … in nenehnega guganja ladje takšne natančnosti na dolgih pomorskih potovanjih niso bile sposobne.

Tak inštrument – pomorski oziroma ladijski kronometer – je razvil šele genialni angleški urar John Harrison. Trideset let je trajalo, da je od zelo težkega in precej velikega prvega modela, ki ga je izdelal leta 1735, napredoval do izjemno natančne naprave, ki jo je bilo mogoče držati v dlani. Reklo se ji je H-4 in pisalo se je leto 1759. Kopijo tega inštrumenta, imenovano K1, je na svojem drugem in tretjem potovanju navdušeno in s pridom uporabljal tudi pomorščak James Cook. A zaradi povsem človeških slabosti, ki so posegle v objektivnost odločanja članov odbora (znameniti Board of Longitude), so ostarelega in razočaranega Johna Harrisona nagradili in mu, najpomembneje, priznali rešitev problema – šele po posredovanju kralja Jurija III., leta 1773.

 

Barbara Bizjak

Vir: Delo.si (24.12.2009)

 

  • Share/Bookmark

Še brez komentarjev.

Dec 28 2009

Sposojene novičke: 70 let od prototipa hollywoodske uspešnice

Minilo je 70 let od nastanka filma, ki ga imenujejo prototip hollywoodskega ‘blockbusterja’, ki je bil prvi barvni film, ki je osvojil oskarja in ki velja za eno najlepših epskih romanc vseh časov.

“Iskreno, draga moja, za en d… me briga.” To je znameniti citat, ki ga ob koncu filma V vrtincu izreče lik Clarka Gabla Rhett Butler, ko zapušča soprogo Scarlett (Vivien Leigh), ki je na skrivaj dolgo sanjarila o drugem, ko pa je moža zares vzljubila, ga je tudi izgubila. To je obenem tudi citat, s katerim je povezana – kot tudi z mnogo drugimi zadevami v zvezi s filmom – prava legenda, ki pa je vendar neresnična. Še danes je namreč razširjeno zmotno mnenje, da so morali producenti filma zaradi tega Rhettovega izreka plačati 5.000 dolarjev kazni, saj je bilo preklinjanje na velikem platnu v času, ko je nad filmi budno bedela ‘moralna komisija’, prepovedano. A resnica je nekoliko drugačna. Prav leta 1939 je namreč odbor Ameriške filmske zveze (Motion Picture Association) sprejel amandma k filmskemu kodeksu, ki je dopuščal besedi hudiča (hell) in prekleto (damn), če je bila uporaba teh besed “nujna v zgodovinskem kontekstu nekega prizora ali dialoga, ki temeljita na zgodovinskih dejstvih ali folklori … ali če je šlo za citat iz literarnega dela.”

YouTube slika preogleda

1.400 kandidatk za vlogo gone_with_the_wind_ver1.jpgTudi če bi bilo kazen treba plačati, bi bila to le ena izmed manjših zadreg, ki so zaznamovale snemanje filma, ki je leta 1940 na podelitvi oskarjev ‘požel’ kar osem zlatih kipcev. Priprave na snemanje filma o ljubezenskih težavah Scarlett O’Hara in življenju na ameriškem Jugu med državljansko vojno so namreč vzele več let. Samo glavno igralko so iskali dve leti in na pogovor je producent Selznick povabil kar 1.400 igralk. Na avdicijah so propadle velike zvezde, kot so Joan Crawford, Bette Davis, Greer Garson, Katharine Hepburn, Ida Lupino, Barbara Stanwyck, Lana Turner in Olivia de Havilland; zadnji so sicer pozneje dodelili nekoliko manjšo vlogo Melanie Hamilton, ki se v filmu in seveda tudi v romanu Margaret Mitchell poroči s Scarlettinim predmetom jalovega občudovanja Ashleyjem Wilkesom. Na koncu sta v igri ostali le Paulette Goddard in tedaj še zelo neznana angleška igralka Vivien Leigh. Ko so končno izbrali zadnjo, je producent filma David O. Selznick, ki je že prej ‘navijal’ za Leighovo, dejal: “Starši Scarlett O’Hara so francoskega in irskega rodu, starši gospodične Leigh so francoskega in irskega rodu.”

Plemenito ‘zorenje’ Scarlett O’Hara Odločitev je bila seveda pravilna. Vivien Leigh je za vlogo prejela svojega prvega oskarja (drugega si je prislužila z nastopom v podobno kultnem filmu Tramvaj poželenje), o njenem nastopu pa je v ‘reviziji’ filma ob njegovi sedemdesetletnici ameriški kritik Alonso Duralde zapisal: “Leighova, ki je bila med snemanjem sredi dvajsetih, se v filmu prepričljivo postara od spogledljive najstnice do hladnokrvne poslovne ženske srednjih let.” Podobno kot Vivien Leigh tudi Clark Gable, ki se je sicer moral za to vlogo zadovoljiti le z nominacijo za oskarja, ni bil že od samega začetka predviden za filmskega Rhetta Butlerja. Prva Selznickova izbira je bil Gary Cooper, znani filmski kavbojski revolveraš, ki pa mu pri filmu V vrtincu ni dovolil sodelovati producent Samuel Goldwyn, s katerim je imel Cooper podpisano pogodbo.

Tudi z režiserji ni šlo vse gladko. Trije so sodelovali pri filmu. Prvega, Georgea Cukorja, ki je sicer s Selznickom sodeloval skozi obe leti priprav na film, so zamenjali po treh tednih snemanja, nekako pa je ostal navzoč ves čas. De Havillandova in Leighova, ki sta Selznicka tudi prosili, naj jim vendar pusti Cukorja, sta namreč tudi pozneje, ko je nastajanje filma že vodil Victor Fleming, k Cukorju še vedno hodili na ’skrivne’ posvete glede njunih vlog. Film je tako do konca pripeljal Fleming, vmes pa ga je za nekaj tednov, ko se je zaradi izčrpanosti nekoliko umaknil, nadomeščal tretji režiser Sam Wood. Fleming je za delo seveda prejel oskarja.

Najdonosnejši film vseh časovgone_with_the_wind.gif V vrtincu danes velja za najdonosnejši film vseh časov, če seveda pri izračunu upoštevamo inflacijo in spremembe tečaja dolarja v zadnjih sedemdesetih letih. Prav tako V vrtincu ostaja film, za ogled katerega so v ZDA prodali največ vstopnic, in film, ki ga zasledimo tako rekoč na vseh seznamih desetih najboljših filmov vseh časov. Pred krstom filma 15. decembra 1939 Selznick ni bil tako zelo prepričan o uspehu filma, v katerega je vložil toliko truda. Septembra je tako povedal: “Opoldne mislim, da je božanski, ob polnoči se mi zdi ušiv. Včasih mislim, da je to najboljši film vseh časov. Ampak zadovoljen bom tudi, če je to samo dober film.”

Danes, v času zapovedane politične korektnosti, filmu V vrtincu številni očitajo seksizem in rasizem. To je precej pavšalna obsodba, saj je v besedah Scarlett O’Hara mogoče zaslediti obsodbo kuklusklana, ki se je v času državljanske vojne sicer šele formiral (v resnici so to omembo kuklusklana, ki jo najdemo v romanu, iz filma črtali), portret na začetku sicer nekoliko furijaste, a vendar vedno zelo odločne Scarlett (tudi kadar gre za samostojno odločanje o tem, koga bo ljubila) pa tudi ne more biti prepoznan kot klišejski v kontekstu časa, v katerem so bile ženske ponavadi dejansko obsojene na pokorščino možem. Bistveno pa je seveda to, kar je poudaril tudi že omenjeni Duralde: “Preden zaradi v njem izražene rasne in spolne politike napadete film V vrtincu, pomislite, da je med tem trenutkom in premiero filma minilo toliko časa, kot ga je minilo med premiero in koncem ameriške državljanske vojne. In trdimo lahko, da se je Amerika med letoma 1939 in 2009 spremenila bolj kot pa med letoma 1865 in 1939.”

P.B.

Vir: RTV SLO (28.12.2009)

 

  • Share/Bookmark

Še brez komentarjev.

Dec 24 2009

Glas javnosti za slovensko osamosvojitev – Plebiscit 1990

Ko sem kot šestletna deklica 26. decembra 1990 sedela s svojim starejšim bratom in sosedo na strehi hiše njenih staršev ter opazovala ognjemet z ljubljanskega gradu, medtem ko so naši starši s penino v roki odšli proslavljati rezultate plebiscita na katerem so se Slovenci odločili za samostojno pot izven okvira SFRJ, se nisem še natančno zavedala pomena tistega večera. Šle čez nekaj let mi je postalo jasno, zakaj je bila ta odločitev, ta rezultat tako pomemben. Od takrat pa sem se že velikokrat vprašala, kdaj smo Slovenci začeli čutiti potrebo po lastni moderni državi? Kdaj nam je bilo zadosti življenja v večnarodnostnih državnih tvorbah? Zgodovinska stroka namreč nima vpogleda v želje, hrepenenja, upanja … Je težnja po lastni državi vzplementela v času t.i. narodnega prebujenja in romantičnih verzih Franceta Prešerna »ko ne vrag, le sosed bo mejak«? Ali ko je v revolucionarnem letu 1848 slovenski odbor na Dunaju zahteval ustanovitev samostojne upravne enote Zedinjene Slovenije? Ali pač taborskim gibanjem, ki je zaznamoval drugo polovico 19. stoletja? Moramo morda pogledati kakih 100 let bližje in poiskati prve politično deklerativne težnje v intelektualcih 57. številke Nove revije? Ali pa med protesti poleti 1989 na Roški cesti v Ljubljani v podporo novinarjem Mladine in podčastniku JLA, t.i. četverici? Jasno je le, da ko je 8. maja 1989 Tone Pavček na Kongresnem trgu pred nepregledno množico prebral Majniško deklaracijo, katere podpisniki so izjavljali in sporočali, da hočejo živeti v suvereni državi slovenskega naroda, je ta želja dokončno dozorela.

Tone%20Pavcek,%208.5.89.jpg

Tone Pavček bere Majniško deklaracijo na Kongresnem trgu v Ljubljani (8.maj 1989)

Nato se je postavilo vprašanje, kako to željo izpeljati. V istem letu, letu 1989, so začele nastajati prve stranke, ki niso bile pod okriljem Zveze komunistov. Opozicija je nato na prvih svobodnih in večstrankarskih volitvah po drugi svetovni vojni 22. aprila 1990 združila moči v uniji DEMOS in zmagala. Predsednik vlade je postal predsednik najmočnejše Demosove stranke, Slovenskih krščanskih demokratov, Lojze Peterle. Zunanji minister je postal dr. Dimitrij Rupel, notranji Igor Bavčar in obrambni Janez Janša. Neposredno izvoljeno predsedstvo je vodil Milan Kučan, njegovi člani pa so bili še dr. Matjaž Kmecel, Ivan Oman, dr. Dušan Plut in Ciril Zlobec.

Nova vlada je s pomočjo ustavnih sperememb in Deklaracijo o suverenosti republike Slovenije 2. junija 1990 krepila avtonomne pristojnosti, hkrati pa odpravljala veljavnost zvezne zakonodaje na ozemlju republike Slovenije ter tako pripravljala pot na osamosvojitev. Slednjo je skušala doseči s sprejetjem ustave, ki bi vsebovala tudi osamosvojitvene člene, nato pa bi bila ta potrjena na referendumu. Tako bi se Slovenija formalno odcepila od Jugoslavije že decembra 1990. Tako spomladi 1990 še nihče ni govoril o plebiscitu. Medtem ko je koalicija delala na novi ustavi, pa je opozicija ta čas obujala Klopčičev program iz leta 1984 o konfederalni pogodbi ter skušala jeseni 1990 doseči sporazum o reformi odnosov v federaciji ali pa o morebitni mirni razdružitvi. A vsi tovrstni poizkusi so propadli. Do prvih pobud za plebiscit je prišlo v času prvega večjega konflikta z JLA. Vojaški svet JLA je namreč ukazal vsem republiškim poveljstvom Teritorialne obrambe, naj izročijo celotno orožje vojašnicam JLA. Predsedstvo RS o tem ukazu ni bilo obveščeno pravočasno, zato je tri četrtine občinskih štabov TO orožje tudi izročilo. V temu času pa so v Socialistični stranki predlagali nov pristop k osamosvajanju – preko plebiscita. A Demosova vlada jo je zavrnila, češ da čas ni še zrel, poleg tega pa so še vedno računali na osamosvojitev v okviru sprejetja ustave.

Ustanovitev%20Demosa.jpg

Ob ustanovitvi Demosa

Do novih zaostritev z JLA je prišlo oktobra 1990, ko so njeni pripadniki nasilno zasedli republiški štab TO v Ljubljani. Od zaukazane izročitve orožja je namreč slovenska vlada z novimi ustavnimi amandmaji razglasila suverenost pri odločanju o služenju vojaškega roka in poveljevanju TO v času miru. Hkrati pa so skrivaj organizirali t.i. Maneversko strukturo narodne zaščite, ki se je ob koncu leta vključila v TO. Vodil jo je Tone Krkovič, usmerjala pa sta jo ministra Bavčar in Janša. Nove napetosti z JLA in težave pri pripravi nove ustave pa so vodile k preobratu. Vodilni v Demosu dr. France Bučar, dr. Peter Jambrek in dr. Jože Pučnik so zaključili, da izpeljava osamosvojitve ne more biti zgolj projekt enega dela političnih sil, temveč nacionalni projekt, v katerem mora imeti oblast podporo večine politične in širše javnosti. Zdaj aktualno idejo o plebiscitu so predstavili 10. novembra 1990 na srečanju poslanskega kluba Demosa v Poljčah, kjer so predstavili tudi 23. december kot dan plebiscita, pa tudi plebiscitno vprašanje: “Ali naj republika Slovenija postane samostojna in neodvisna država?” 

1988_11_6_b.jpg

Viktor Blažič - prvi pobudnik plebiscita, a ga vladna stran zavrne. Njegovo pobudo prevzamejo socialisti, nazadnje pa plebiscit postane uradni predlog Demosa.

Pri opozicijskih prenoviteljih je datum izzval neodobravanje in so predlagali, da bi se datum preložil na kasnejši čas. Pri sprejemanju zakona o plebiscitu je prišlo še do zapleta o temu, kolikšna večina naj določi izid. Koalicija je vztrajala, naj bo za veljavnost plebiscita dovolj že 50% večina volilnih upravičencev, opozicija pa, da bi veljavnost določala ¾ večina volilnih upravičencev. V posredovalni vlogi se je v okviru nočnih usklajevanj 14. novembra 1990 znašel predsednik predsedstva Milan Kučan. Izkupiček usklajevanj je bil predlagan datum za izvedbo plebiscita 23. december, za veljavnost plebiscita pa je bila potrebna ¾ večina volilnih upravičencev. Plebiscitni zakon je bil sprejet z 203 glasovi za, nobenim proti in štirimi vzdržanimi glasovi. Usklajevanja so se končala uspešno, do podpisa sporazuma pa je kljub temu prišlo šele 6. decembra.

Slovenska politika je stopila složno na pot samoodločbe, s čimer pa se je povečala tudi javnomnenjska podpora plebiscitu. V naslednjih tednih so politiki različnih barv skupaj obiskovali slovenske kraje in predstavljali 23. december 1990 kot dan odločitve.

18. decembra 1990 je predsedstvo SFRJ plebiscit razglasilovolina_skrinjica_90_show.jpg za protiustaven, Zvezna skupščina pa je zahtevala takojšnjo ustavitev vseh priprav nanj. Kljub nasprotovanju zveznih organov, pa je 23. decembra odprlo vrata okoli 4250 volišč. Glasovali so vsi polnoletni državljani Jugoslavije s poslovno sposobnostjo in stalnim prebivališčem v Sloveniji. Prvič so lahko oddali svoje glasove tudi oskrbovanci v domovih, zavodih, bolnišnicah, pa tudi zaporniki in priporniki. Glasovali so lahko le tisti vojaki, ki so bili doma na dopustu. Plebiscita so se udeleževali tudi zdomci in izseljenci na obisku v domovini, ki so za to pred glasovanjem dobili potrdilo na občinskem organu za notranje zadeve, saj niso bili vpisani v volilne imenike.

Vzdušje na plebiscitni dan je bilo po vsej Sloveniji praznično. Mesta in kraje so okrasili, potekale so razne prireditve, po cestah so korakale pihalne godbe. Tudi v Cankarjevem domu v Ljubljani, kjer je bil tiskovni center za tuje in domače novinarje, je bilo živahno, saj so stalno potekale novinarske konference. Akreditiranih je bilo okoli 130 domačih poročevalcev in 60 tujih novinarjev in posebnih poročevalcev iz okoli desetih držav, dogajanje na plebiscitu pa so spremljale tudi večje tiskovne agencije UPI, AP, AFP, Reuter in televizijski postaji CNN in BBC. Plebiscit so spremljali številni tuji opazovalci, predstavniki zveznega parlamenta republike Avstrije, deželnega zbora avstrijske zvezne dežele Štajerske, Socialistične stranke Avstrije, Evropskega parlamenta, Beneškega deželnega sveta in Združenih držav Amerike.

Samostojna_s4.jpgV Ljubljani se je mestno proslavljanje začelo že okoli 19. ure, ko se je začela pred magistratom in na Prešernovem trgu zbirati 20 tisoč glava množica. Prve neuradne rezultate so pričakali s pesmijo in recitacijami, zaigrale so harmonike in zaplapolale zastave. Rezultate pa je pospremil še ognjemet z gradu.

Že do 11. ure je bila udeležba rekordna z 47% upravičencev. Za primerjavo, na spomladanskih volitvah je do 11. ure volilo le okoli 25% upravičencev. V nekaterih krajih so dopoldne že zaprli volišča, saj so do poldneva volili že vsi vpisani v volilni imenik. Ob pol enih zjutraj so bili znani neuradni rezultati in že takrat je bilo jasno, da je Slovenija stopila na samostojno pot.

Vseeno pa je bilo potrebno na uradne rezultate plebiscita počakati do 26. decembra, ko je v skupščini potekala slovesna razglasitev, na kateri je javnosti sporočil končne rezultate predsednik skupščine dr. France Bučar. Od 1.496.860 glasovalnih upravičencev se je glasovanja udeležilo 1.361.738 ali 93,5%. Predčasno je glasovalo 19.233 upravičencev, v domovih za ostarele, bolnišnicah, zdraviliščih in v priporih pa 12.982 upravičencev. »Za« se je na plebiscitu odločilo 1.289.369 ali 88,5% upravičencev, »proti« jih je bilo 57.877 ali 4%, neveljavnih je bilo 12.412 ali 0,9% glasovnic. Največja volilna udeležba po občinah je bila v občini Ribnica, kjer se je plebiscita udeležilo 96,8% volilnih upravičencev, največ upravičencev se je izreklo »za« v občini Slovenske Konjice z 94,2%, najbolj množično pa so z 11,3% »proti« glasovali v občini Jesenice.

 

Neli

  • Share/Bookmark

3 odzivov

Dec 23 2009

Sposojene novičke: Majhni užitki velikega diktatorja

Josip Stalin je na klasične akte rad kracal morbidne žaljivke na račun političnih disidentov, ki jih je dal usmrtiti. Nova razstava ponuja vpogled v psiho diktatorja z izkrivljenim smislom za humor.

Čeprav skice aktov, ki so od nedavnega razstavljene v Moskvi, prikazujejo ljudi, ki jih Stalin ni poznal, so ga očitno spomnile na razne politične nasprotnike – in v njem sprožile jezen enosmerni dialog, ki ga je nato tudi izlil na papir. Skice različnih umetnikov iz 19. in 20. stoletja s to “dodano vrednostjo” so zdaj v galeriji Marata Guelmana (eni prvih in najbolj znanih postsovjetskih zasebnih galerij) razstavljene pod naslovom Sporočila velikega vodje: Stalinovi avtogrami.

Rdečelasi prasec Radek – če ne bi scal proti vetru, če se ne bi ujezil, bi bil še živ,”photo_1261153139397-1-1.jpg je tako Stalin napisal čez golo nogo nekega moža. Pri tem je imel v mislih Karla Radeka, nekdanjega vodjo Kominterne in moža, ki je pomagal začrtati sovjetsko ustavo, a se je nato sprl s Stalinom in bil posledično zaprt in likvidiran.

Na skico golega bradatega moža je Stalin narisal na glavo obrnjen rdeč trikotnik, kar bi po nekaterih razlagah pomenilo, da je bil homofob ali pa celo latentni homoseksualec. Spremni komentarji – “Zakaj si tako suhcen?” – so najbrž žaljivka na račun Mihaila Kalinina, visokega boljševiškega aparatčika, ki ga je Stalin potisnil na obrobje.

O “idiotih” tako in drugače

Spet drugje avtokrat “naproša”, naj modelu vendarle kdo priskrbi spodnje perilo, slika golega moža od zadaj pa je izzvala vulgarno opombo, naj se raje loti dela, kot da masturbira. Pravzaprav je veliko njegovih komentarjev tako ali drugače spolno obarvanih: gol moški, ki stoji nad prav tako golo ležečo žensko, je Stalina očitno še posebej spravil ob živce. “Ti idiot,” piše, “si popolnoma pozabil, kaj mora narediti?” Spet drugega moža “obsodi” v svojem tipičnem slogu: “En zamišljen idiot je hujši od desetih sovražnikov.”

385695958-exhibition-reveals-stalin-s-nude-drawings-hobby.jpg?x=360&y=242&sig=Bi81ckw4TjXtSG1Mu65Q1Q--Odobrava pa, denimo, sliko mladega golega mišičnjaka s palico v rokah: “To je najmočnejši tovariš!” je ena redkih pozitivnih opomb. “Sovjetski David se pripravlja na spopad z globalnim imperializmom. Pomagali mu bomo!”

Zbirko skic, ki ni bila do zdaj še nikoli razstavljena in je last anonimnega zasebnega zbiratelja, je Stalin najverjetneje iznakazil v poznih letih; pod “izboljšavami” z rdečim ali modrim črnilom je povsod tudi velikopotezno podpisan. Zadnjega pol stoletja naj bi jih varovali nekdanji diktatorjevi varnostniki.

Razstava je vrata odprla v odštevanju do 130-letnice Stalinovega rojstva; nekdanji voditelj, ki je Rusijo sicer popeljal do zmage v 2. svetovni vojni, a je obenem kriv za smrt milijonov ljudi, v Rusiji še vedno deli javno mnenje. V izogib obtožbam, da razstavljajo ponaredke, organizatorji razstave prilagajo certifikat strokovnjaka z ministrstva za notranje zadeve, ki potrjuje, da je pisava res Stalinova.

Prodati bi se jih dalo za velike vsote

Glede na to, da so pri dražbeni hiši Sothesby’s prejšnji teden pismo s Stalinovim podpisom prodali za 12.500 dolarjev, je težko ocenii, koliko bi bila na trgu vredna ta unikatna zbirka. “Na trenutke smo priče prebliskom njegove podzavesti,” se navdušuje eden izmed kuratorjev razstave, Viktor Turšatov. “Stalin se ‘pogovarja’ s svojimi nekdanjimi znanci, prijatelji, partijskimi tovariši – podobno, kot se stari ljudje včasih pogovarjajo s fotografijami.”

Ana Jurc

Vir: RTV SLO (20.12.2009)

  • Share/Bookmark

Še brez komentarjev.

Dec 22 2009

Sposojene novičke: Krvav konec krvave Ceausescove diktature

Pred 20 leti so komunistični režimi v Srednji in Vzhodni Evropi padali kot domine. Zadnja je konec doživela romunska diktatura Nicolaeja Ceausesca.

nicolae_ceausescu.png?w=412&h=528

Več kot 24 let so Romuni trpeli v bedi med strahovlado diktatorja Nicolaeja Ceausesca in njegove žene Elene, ki je bila v marsičem še hujša od moža. Decembra 1989 je Romunom prekipelo.

Začelo se je v mestu Temišvar na zahodu države, kjer je demonstracije sprožila namera vlade, da nasilno prežene do vlade kritičnega pastorja madžarskega rodu Laszla Tokesa, ki ga je vlada obtožila etničnega sovraštva. 16. decembra je prišla osovražena in strah zbujajoča varnostna služba Securitate, da bi Tokesa aretirala. Pred njegovo cerkvijo se je zbrala množica, ki je z nočjo naraščala in se podala pred sedež komunistične partije. Naslednji dan so protestniki, ki so se jim pridružili tudi študenti, vztrajali na cestah, policija pa je začela streljati na množico. Novica o pokolu se je širila. V znamenje solidarnosti s prebivalci Temišvarja so na ulice odšli tudi prebivalci drugih mest.

Ceausescu izgubil oblast nad množico Ko se je 20. decembra Ceausescu vrnil iz obiska v Iranu, je dogodke pripisal “vpletanju tujih sil v romunske notranje zadeve”. Do 21. decembra so protesti zajeli celo državo. Kot protiutež demonstracijam je Ceausescu v Bukarešti sklical ’shod zvestih’. Vztrajal je, da na trg, kjer je želel kot v “najboljših” časih nagovoriti množico, pripeljejo navadne delavce, češ da ga imajo ti radi. Težava (zanj) je bila, da jih ni bilo več prav veliko zvestih. Dogajanje so televizijske kamere neposredno prenašale po vsej državi. V anonimnosti množice jih je vedno več zbiralo pogum, da bi storili do tedaj nekaj nepredstavljivega – izžvižgali so ga. Ceausescu je bil osupel, izraz na njegovem obrazu je povedal več kot tisoč besed.

Oblast odgovorila z orožjem Njegov osebni stražar ga je – napačno – posvari, da so množice vdrle v stavbo. Televizijski prenos je bil prekinjen. Milijoni, ki so dogodke spremljali na televizijskih zaslonih, so vedeli, da so bili pravkar priča javnemu nasprotovanju Ceausescovemu režimu. Ko so se kamere ponovno prižgale, je Ceausescu nadaljeval govor, a množice ga niso več poslušale in so zapuščale prizorišče. Ljudje niso vedeli, kam točno naj gredo, hodili so po ulicah Bukarešte in vzklikali: ‘Hočemo svobodne volitve.’ Tudi Securitate ni vedela, kaj naj naredi. Uro pozneje se je množica močno povečala. Opogumljeni zaradi prizorov na televiziji, so se ljudje podali na ulice. Ob tem se je postavilo vprašanje, kako se bo odzvala Securitate? Odgovor je prišel s temo noči. Ceausescu in njegovi svetovalci se niso mogli domisliti nič boljšega od taktike, ki je spodletela v Temišvarju – pripadniki Securitate so začeli streljati na ljudi.

Trial.jpg

Nikolae in Elena Ceausescu med enournim sojenjem

‘Kralj in kraljica’ obsojena na smrt Tisto noč je umrlo 48 ljudi, veliko pod streli ostrostrelcev, ki so bili povečini člani Securitate. A ljudje se tokrat niso pustili prestrašiti. Vojska je vse le opazovala. Vojaki so dobili ukaz, da se ne smejo pridružiti napadu na neoborožene ljudi. Množica je 22. decembra napadla stavbo centralnega komiteja. Ceausescova sta s strehe stavbe s helikopterjem za las pobegnila pred protestniki, ki so se že povzpeli na streho stavbe. Par so kmalu zajeli in ju predali vojski, ki jima je sodila za njune zločine. Sojenje, ki je še najbolj spominjalo na medijski spektakel: trajalo je le eno uro, obsodba: smrt. Elene je zahtevala, da z možem umreta skupaj. Nekaj minut pozneje sta na božični dan stopila pred strelski vod.

Milijoni so slavili, a po 20 letih ostajajo števila vprašanja neodgovorjena. Kmalu so se pojavila ugibanja, da so revolucijo pripravili nekdanji komunisti na čelu z bodočim predsednikom Ionom Iliescom, ki pa to odločno zanika. Med revolucijo je umrlo okoli 1.100 ljudi, a preiskave, ki bi pojasnila njihovo smrti ni bilo. “21., 22. – kdo je streljal na nas?” je pogosto vprašanje med Romuni, ki menijo, da revolucija ni bila to, kar se je zdelo. Prepričani so, da je šlo prej za državni udar močne elite kot pa za ljudsko revolucijo.

Revolucija ali državni udar? Številni Romuni ne verjamejo uradni razlagi dogodkov tistih dni, da so po padcu Ceausescovega režima »teroristične« skupine članov Securitate v obupu bojevale za obstoj diktatorja. Revolucijo so ugrabili in prelivanje krvi zanetili člani nekdanjega režima, zanje je revolucija predstavljala obliko organiziranega kaosa, namenjena legitimizaciji njihovega prevzema oblasti, menijo številni.

Sporno je predvsem dogajanje po 22. decembru. Od vseh med revolucijo ubitih jih je okoli 900 umrlo po tem dnevu, ko je oblast prevzela Nacionalna fronta rešitve (FSN) na čelu z Iliescom.

Težka pod od diktatorstva do demokracije Komunizem je za seboj pustil zastrupljeno zapuščino. Tisti, ki so bili nekoč del Securitata ali so s tajno službo sodelovali, so danes celo sodniki, politiki ali visoki vladni uslužbenci. »Imajo skrivno nalogo – upirati se reformam. Njihovo delo je bilo vsak dan kršiti človekove pravice. Zdaj pa je njihovo delo ravno nasprotno! Kako lahko to delajo? Ne moreš postati balerina, če si bil prej slon!« je slikovita Germimna Nagat, glavna preiskovalka CNSAS-a (Nacionalni svet za študijo arhivov Securitate).

Številni, ki so bili v času komunizma na oblasti, so tam še vedno. Kar 85 od 100 najbogatejših Romunov danes so nekdanji najvišji komunisti.

 

Nicolae Ceausescu je svojo politično pot začel leta 1932. Pri rosnih 14 letih se je pridružil tedaj prepovedani Komunistični partiji Romunije. Zaradi komunističnih aktivnosti je moral leta 1936 in 1940 v zapor. Po vojni je zasedal drugo najpomembnejše mesto v državi vse do smrti Gheorhiuja Deja leta 1965, ko je prevzel vodenje komunistične stranke in leta 1974 je postal tudi predsednik države. Za cilj si je zadal Romunijo kot svetovno velesilo. Prvi pogoj za to je bila visoka rodnost, želel je, da bi se število Romunov povzpelo na 20 milijonov. V ta namen je oblikoval zakon, po katerem so morale vse ženske do svojega 45. leta roditi pet otrok, šele potem so bile upravičene do nadzorovanja rojstev s kontracepcijo in s splavom.

Konec šestdesetih let prejšnjega stoletja je bilo število 20 milijonov Romunov doseženo. Ob vedno večjem pomanjkanju hrane pa je imelo to grozljiv ’stranski učinek’; v okoli 600 sirotišnicah je v strahotnih razmerah hiralo 100.000 otrok.

Ceausescu je od severnokorejskega zaveznika Kim Il Sunga je prevzel del državniške filozofije in povzdignil svojo osebnost na raven kulta. Z ženo Eleno sta bila povsem brez posluha in razumevanja za razmere, v kateri je živela velika večina Romunov, sama sta uživala v razkošju in si dajala različne znanstvene naslove, čeprav sta bila oba slabo izobražena.

 

Tina Vovk

 

Vir: RTV SLO (22.12.2009)

  • Share/Bookmark

En odziv

Starejši zapisi »