Arhiv za November, 2009

Nov 12 2009

Sposojene novičke: Spet barbari z gradbenimi stroji

Zavod za varstvo kulturne dediščine je javnost obvestil o barbarskem gradbenem posegu znotraj arheološkega najdišča Zgornje Radvanje, ki je bilo odkrito med gradnjo mariborske zahodne obvoznice in konec septembra 2008 vpisano v register nepremične kulturne dediščine. V napoto je bilo graditelju dveh poslovno-stanovanjskih objektov z rekreacijskim centrom.
Mariborska območna enota ZVKDS je investitorju, AJM d. o. o. s Kozjaka nad Pesnico, 5. novembra poslala resno opozorilo in strokovno mnenje o pomenu arheološkega najdišča, »ki je nedvomno posebnega kulturnega pomena in se nahaja tudi na območju vaše nepremičnine – zemljišča … Z namenom, da vas seznanimo z izjemnim kulturnim pomenom, kvaliteto, redkostjo, bogastvom in občutljivostjo zadevnega arheološkega najdišča v Radvanju, vam v nadaljevanju podajamo njegov kratek opis.«

Arheologi Mihela Kajzer Cafnik, Andrej Magdič in Mira Strmčnik Gulič povedo, da so v letih 2007 in 2008 na trasi zahodne mariborske obvoznice s krožiščem v Radvanju med gradbenimi deli odkrili izjemno prazgodovinsko naselbino v velikosti približno 10.000 kvadratnih metrov. Vse arheološke strukture so ležale na varni globini, tako da jih do takrat zemeljski posegi niso mogli prizadeti. Do sedaj so odkrili devetintrideset objektov iz različnih obdobij, jedro pa je naselbina iz poznega neolitika in prehoda v zgodnji eneolitik (konec 5. in začetek 4. tisočletja pr. n. št.), ki zaenkrat šteje 29 objektov. Odkopali so tudi različne delovne jame in dva vodna zbiralnika. Znotraj naselbine so raziskali dva keltska oz. latenodobna objekta ter sledove štirih lesenih rimskodobnih objektov in kamnite strukture na skrajnem zahodnem delu odkritega najdišča, na vzhodnem robu raziskanega najdišča pa so naleteli na sledove dveh slabo ohranjenih, verjetno poznobronastodobnih grobov.

Arheologi nadalje pravijo, da so največ podatkov dobili na osnovi kamnitega orodja (sekire, tolkači, mikrolitska orodja, kamnita jedra in polizdelki) in keramičnega posodja prostoročne izdelave in širokega tipološkega spektra.

O pomenu najdišča govori tudi to, da je bila že med raziskavo novembra 2007 posneta dokumentarna televizijska reportaža, strokovni in laični javnosti pa je bilo najdišče predstavljeno prek arheološkega in konservatorskega društva. Zaradi velikega zanimanja javnosti so skupaj z mariborskim pokrajinskim muzejem pripravili razstavo Aktualna arheološka odkritja, katere osrednji del je prav najdišče v Radvanju. Na ogled bo še do aprila prihodnje leto.

Konec oktobra so namreč strokovnajki ZVKD med terenskim ogledov ugotovili, da izvajalec (Konstruktor VGR) znotraj zaščitenega arheološkega najdišča že opravlja gradbena dela in se z odgovornimi predstavniki izvajalca dogovorili, da je dela začasno ustavil, seznanili pa so ga tudi z nadaljnjimi postopki. V zapisniku sestanka med predstavniki zavoda in Konstrukorja VGR, ki so ga 28. oktobra podpisali Andrej Magdič in Mira Strmčnik Gulič za zavod ter vodja gradbišča Samo Gubenšek in odgovorni vodja posameznih del Sebastjan Rošek za Konstruktor VGR, pa je jasno zapisano, da se vsa del ustavijo, dokler ne bodo pridobljeni kulturnovarstveni pogoji in soglasje ter izpolnjene kulturovarstvene zahteve. Izvajalec pa je očitno figo v žepu in že vedel, kako bo ravnal naprej, saj je imel v rokah veljavno gradbeno dovoljenje UE Maribor z datumom 27. 8. 2008 in odločbo o spremembi gradbenega dovoljenja z dne 15. maja 2009. Treba bo torej pogledati, kako je prišel do odločbe o spremembi gradbenega dovoljenja z navedenim datumom in kdo jo je podpisal, če pa je bilo najdišče vpisano v register kulturne dediščine že septembra 2008! ZVKDS je državnemu pravobranilstvu podal pobudo za obnovo postopka v zvezi z izdanim gradbenim dovoljenjem.

Kljub dogovoru in prejeti odločbi o ustavitvi del pa se investitor in izvajalec nista ustavila in v dveh dneh (prejšnji petek in soboto) arheološko najdišče uničila s poglobitvijo in razširitvijo gradbene jame. (»Da je tam arheološko najdišče, je zgolj nepotrjena domneva,« je sprenevedajoče se za Dnevnik izjavil direktor AJM Marko Plečko.) Zavodu ni ostalo drugega, kot da je barbarsko dejanje dokumentiral in ga prijavil policiji. Nadaljnje dogajanje v zvezi s kriminalistično preiskavo in prekrškovnim postopkom pa je v pristojnosti Inšpektorata RS za kulturo in medije.

 

Marjan Vogel

 

Vir: Delo (11.11.2009)

 

 

  • Share/Bookmark

Še brez komentarjev.

Nov 11 2009

Martinovanje in vino

Če dajete le malo na tradicijo, boste danes z veseljem praznovali Martinovo – praznik, ko se z blagoslovom mošt spremeni v vino. Glede na to, da je danes Slovenija peta država v Evropi po zaužitju vina na prebivalca, je to verjetno eden bolj pričakovanih praznikov v Sloveniji.

wine-barrel.jpg

Tradicija vinarstva na Slovenskem sega namreč že v pred-rimljanske čase, ko so Kelti na območju današnje štajerske gojili vinsko trto. Pod Rimljani se je vinarstvo izpopolnilo in razširilo tudi na Krasu, Istri in v osrednji Sloveniji. Največ novih nasadov najboljših vrst trte so posadili v času cesarja Probusa (232 – 282). Iz tega časa pa imamo tudi arheološke preostanke lončenih vrčev najdenih na območju Slovenskih goric in Haloz, v katerih so hranili vino.

174916.jpg

Bakhus, rimski bog vina in zabave

V poznem rimskem obdobju (okoli leta 316) se je v bližini slovenskih dežel, danes v madžarskem Somboteliju, takrat pa panonski Sabariji rodil sveti Martin. Kmalu po rojstvu v družino rimskega častnika, se je družina preselila v Italijo. Že z desetimi leti je sv. Martin stopil v katehumenat, čeprav njegovi starši niso bili kristjani. Vendar ga je oče prijavil v vojaško službo in Martin je odpotoval v Galijo, kjer je tudi sam postal vojaški častnik. Zgodba o njegovem spreobrnenju se začne s prihodom v današnji Amiens severno od Pariza, kjer je ob mestnih vratih podaril beraču polovico svojega toplega vojaškega plašča, ki ga je pred tem prerezal na pol. Kmalu za tem se je dal krstiti in zapustil je vojaško službo. Postal je učenec sv. Hilarija, čez nekaj let pa misionar v rodni Panoniji, kjer je pridigal zoper arianizem (verski nauk škofa Arija iz Aleksandrije). Ker pa so ga arijanski škofi kmalu pregnali, se je umaknil na otok Gallinara v Italiji, kjer je živel kot puščavnik. Nato se je vrnil nazaj v Francijo, a puščavniškega življenja tudi tam ni opustil. Ljudem je bila njegova skromnost všeč in leta 371 je bil izvoljen za škofa v Toursu. Po izročilu naj bi škofovsko mesto sprva zavrnil, ljudem pa naj bi se skril. Njegovo skrivališče so izdale goske z gaganjem. Tudi po sprejemu službe škofa, je še naprej živel z menihi v revnih kočah pred mestnimi vrati (na mestu katerih je zrasel slovit samostan Marmoutier). Umrl je 8. novembra 397, pokopan pa je bil 11. novembra – na dan, ki ga praznujemo tudi kot njegov god.

martin-of-tours.jpg

Po padcu Rima in prihodu Slovanov so ti prevzeli vinarsko kulturo. Stara zgodba govori, kako so ob veliki poplavi preživeli le štirje ljudje. Usoda treh je povsem neznana, a četrti se je rešil tako, da je splezal po trti na visok hrib. Trto so v poganskih časih slovanskega bogoslužja posvetili Kurentu, kateremu je bil način rešitve všeč. Zato je vode prisilil, da so se vrnile v svoje struge. Rešeni možakar se je Kurentu zaobljubil, da bodo on in njegovi potomci obdelovali in častili grozdje v večno zahvalo. Slovani so se v svojih jesenskih praznovanjih zahvaljevali svojim božanstvom za dobro letino in prosili za ugoden pridelovalni cikel v prihajajočem letu. Po pokristjanjenju pa cerkev zaradi priljubljenosti praznika tega ni ukinila, pač pa ga je, predvsem v slovenskih in hrvaških deželah, spojila z godom Sv. Martina. Od takrat naprej se v vinskih zidanicah in kleteh mošt spremeni v vino po blagoslovu moža preoblečenega v škofa.

DSC_4825a.jpg

Vino Slovenci častimo še danes, in marsikje, kot je navada, se bodo nocoj mize šibile pod težo pečene gosi, rdečega zelja, mlincev ter mladega vina. Pa nazdravje!

  • Share/Bookmark

Še brez komentarjev.

Nov 10 2009

Sposojene novičke: O prvem odporu v fašistični in nacistični Evropi

“Antifašizem je naša vrednota in obenem evropska vrednota,” je dejal Milan Pahor ob razstavi, ki še enkrat podčrta misel Alaina Badiouja, da je ideja 20. stoletja soočenje z zgodovino, njeno politično obvladovanje.

Če Badiou v svojem delu 20. stoletje misel nadaljuje s pasusom, v katerem postavi, da od prve svetovne vojne dalje ne more več nihče zaupati zgodovini do te mere, da bi se prepustil domnevnemu napredovanju njenega gibanja, lahko mi zapišemo, da je podobno vlogo v življenju Slovencev, še bolj pa primorskih Slovencev, odigral vzpon fašizma. Pomen te cezure med drugim poudarita razstava Slovenska mladinska gibanja v Julijski krajini 1918-1930 in razstava o narodnem junaku Ferdu Bidovcu, ki so ju pripravili sodelavci odseka za zgodovino pri Narodni in študijski knjižnici iz Trsta.

img_2897.jpg

Spomenik bazoviškim žrtvam

 

 

Poetika čakanja ali tihi pristanek na vojno Pomen zgoraj zapisanega poudarka Milana Pahorja, ravnatelja Narodne in študijske knjižnice v Trstu, dopolnjujejo besede Boštjana Žekša, ministra za Slovence v zamejstvu in po sv etu, da je bil prav odpor, ki so organizirali ti mladi fantje, prvi odpor v fašistični in nacistični Evropi. Prav ti fantje, iz vrst katerih se posebej izpostavlja tako imenovane bazoviške žrtve Ferda Bidovca, Franja Marušiča, Zvonimirja Miloša in Alojza Valenčiča, so bili – če se še enkrat skličem na Badiouja in njegovo referenco na Nietzscheja – dovolj drzni, da so bili času neprimerni. Uspelo jim je iztrgati se iz za 20. stoletje in še predvsem za čas vzpona fašizma značilni “poetiki čakanja” (Badiou), ki je pravzaprav izraz politike čakanja, ki pa je čakanje kot sprejem.

 

Pritiski na Slovence med fašizmom Obdobje, ki ga izpostavlja razstava v NUK-u, je bilo desetletje vzpona in dokončne uveljavitve fašizma, vseeno pa se je v tem času v Trsti, Gorici in po vsej Primorski razvilo močno mladinsko gibanje – najprej z obnovljenimi dijaškimi in akademskimi društvi, nato s prosveto, športnim in vsestranskim delovanjem, ki je postalo zametek kasnejšega zavestnega in množičnega delovanja proti raznarodovanju. Obenem z razrastom tega društvenega življenja, očitne geste, s katero je slovenstvo izrekalo svoj politični program, so se v istem času razbohotili tudi vedno nasilnejši napadi na sedeže slovenskih in hrvaških ustanov, narodnih domov, gospodarskih društev in gledaliških dvoran.

Leta 1926 je bila slovenščina izrinjena iz šol in cerkva, iz dvoran in javnih lokalov, v ilegalo pa so bila prisiljena tudi mladinska gibanja. Vrhunec fašističnega pritiska se je izrazil v Gentillejevi reformi, ki je leto za letom zapirala slovenske učilnice, pa tudi v ustanovitvi Posebnega sodišča za zaščito države, ki je smrtno obsodbo v imenu zaščite fašistične Italije izreklo štirim bazoviškim žrtvam. Prav z ubojem četverice 6. septembra 1930 se sklene prvo obdobje slovenskega in evropskega antifašizma, katerega simbolna zadnja forma je osvoboditev Trsta skoraj 15 let pozneje.

Poseben poudarek razstava v NUK-u namenja Ferdu Bidovcu, pobuda za to pa je bila lanska stoletnica Bidovčevega rojstva. Rojena leta 1908 v Trstu, se je Ferdo Bidovec v mladinska društva vključil že s 15. leti. Sodeloval je pri organizaciji več prireditev, skupaj s Franjem Marušičem pa je prirejal tudi mladinske izlete, ki so bili pretveza za narodno delo. Slednje še posebej velja za obdobje po letu 1927, v času po ukinitvi športnih društev, ko so bili izleti ena od stalnic delovanja in kovnica mladih protifašistov.

Stoletje, ki je živelo pod paradigmo vojne Čeprav razstava predstavi na prvi pogled in v kontekstu evropske zgodovine zelo efemeren pojav, pa vendar uspe izraziti bistvo ne le obdobja boja proti fašizmu, ampak celotnega 20. stoletja. To se je namreč nahajalo “pod paradigmo vojne” (Badiou). Pod zastavo te ali one ideologije se je namreč odvijala semantična dialektika dobre in slabe vojne, in čeprav smo ideološko (menda) prekinili z 20. stoletjem, ta semantika in v tem tudi sporočilnost razstave v NUK-u ostajata del realnosti.

Polona Balantič

 

Vir: RTV SLO (06.11.2009)

 

  • Share/Bookmark

Še brez komentarjev.

Nov 09 2009

Ob 20. obletnici padca Berlinskega zidu

Ob 20. obletnici padca Berlinskega zidu in vzniku demokratičnih gibanj v vhodni Evropi je prav, da tudi na blogHisotriji zaznamujemo te velike dogodke. Danes bomo povzeli zgodbo razdelitve in ponovne združitve Nemčije ter postavitve in padca Berlinskega zida. Kar precej podatkov je povzetih po učbeniku »Oris sodobne obče in slovenske zgodovine« avtorjev Dušana Nećaka in Boža Repeta.

pic5.jpg

 

Svet po drugi svetovni vojni je zaznamoval razdor med vojnimi zavezniki in nova razporeditev moči. Poleg ideološke razdelitve med demokratičnim in socialističnim pogledom, je bila začrtana tudi fizična delitev Evrope. Po besedah Winstona Churchilla je od Baltika do Jadrana padla železna zavesa, ki naj bi oba ideološka svetova varovala pred vplivi nasprotnega tabora. Advent hladne vojne je spodbujal boj proti komunizmu, ohranjanje vojaškega ravnotežja, ohlajanje gospodarskih in političnih odnosov ter proces dekolonizacije in antikolonializma. Enega izmed glavnih povojnih konfliktov pa je predstavljala ureditev Nemčije, katere vprašanje je bilo eno najpomembnejših vzpodbujevalcev hladne vojne. Boj za Nemčijo je bil hkrati boj za politične, ideološke in gospodarske pozicije. Preko dveh nemških držav pa je tekel proces nenehne napetosti.

Zahodni zavezniki so želeli enotno Nemčijo, ki bi prevzela obveznosti iz mirovne pogodbe. Sovjetska zveza je nasprotno želela razdeljeno Nemčijo, da ne bi bila zmožna nikdar več ogrožati njene varnosti. A 1. januarja 1947 sta se združili ameriška in britanska okupacijska cona v dvojno cono, ki je postala osnova gospodarskemu in kasneje političnemu združevanju Nemčije. Z gospodarstvom so upravljali Nemci, kar ni bilo všeč Sovjetski zvezi. Ko pa so zahodne okupacijske oblasti 20. junija 1948 uvedle še reformirano zahodnonemško valuto, je Sovjetska zveza uvedla blokado Berlina, kar je pripeljalo do I. berlinske krize. Ta je trajala 13 mesecev in zahodni Berlin je lahko preživel le s pomočjo letalskega mostu, s katerim so zahodni zavezniki oskrbovali mesto.

23. maja 1949 je bila ustanovljena zahodna Zvezna republika Nemčija, 7. oktobra 1949 pa še Nemška demokratična republika. Zahodni blok je sicer še naprej stremel k združeni Nemčiji, zato so ZDA stopnjevale avtonomijo zahodnonemške države. 26. maja 1952 je bila podpisana t.i. Generalna ali Nemška pogodba, s katero je bila dana osnova za izničenje okupacijskega statuta za Nemčijo. ZRN z zahodnim Berlinom je dobila omejeno suverenost in se je lahko začela integrirati v zahodne gospodarske, vojaške in politične zveze. Čez dve leti, od 19. do 23. oktobra 1954 so bili podpisani še t.i. Pariški protokoli, ki so vodili še naprej k popolni suverenosti. Na podlagi teh protokolov so 5. maja 1955 trije zahodni komisarji objavili ukinitev zasedbenega statusa za Nemčijo in ZRN je ta dan razglasila za Dan suverenosti. Že 15. januarja 1955 je Sovjetska zveza razglasila konec vojnega stanja z Nemčijo, kar je dalo ZRN meseca maja še prosti vstop v zvezo NATO.

NDR je medtem uživala drugačno usodo. Sovjetska zveza je postala nosilec ideje o nadzorovanem razvoju Nemčije in se je posledično zavzemala za počasno združitev nemškega naroda. Leta 1953 je prišlo do poskusa vstaje, ki pa je klavrno in krvavo propadel. NDR zahodne države, še posebno pa ZRN, nekaj desetletij niso priznale za predstavnico nemškega naroda. Leta 1955 so v ZRN oblikovali celo t.i. Hallsteinovo doktrino, po kateri bi ZRN avtomatično prekinila vse diplomatske odnose z državami, ki bi priznale suverenost NDR. Prvič je bila Hallsteinova doktrina implementirana 19. oktobra 1957 proti Jugoslaviji. NDR je svojo zunanjo politiko posledično usmerjala proti vzhodu in delovala v okviru sovjetskega bloka. 25. julija 1954 je SZ razširila suverenost NDR, vendar ne v večjem obsegu, kot je to določala Nemška pogodba iz leta 1952. Med 11. in 15. majem 1955 je bil ustanovljen Varšavski pakt, vojaška protiutež NATU, med državami ustanoviteljicami pa je bila tudi NDR.

Hkrati z nepriznavanjem NDR zaradi njene komunistične ureditve, ki je bremenila odnose med državama, je posegel v zgodbo še človeški faktor. Iz NDR so začeli v ZRN bežati prebivalci. Meja med državama je bila uradno zapečatena že leta 1952, medtem ko je mestna meja v Berlinu ostala razmeroma odprta zaradi administrativnih potreb štirih okupacijskih con. Berlin je tako postal glavna pot emigrantov, ki so bežali na zahod. Decembra 1957 je NDR sicer sprejela nov zakon o potnih listinah, ki je zmanjšal pretok beguncev preko drugih prehodov, medtem ko se je povečal pretok beguncev preko zahodnega Berlina. Tiste, ki so ujeli ob bežanju v zahodno Nemčijo so čakale težke kazni, a so bile tudi te brez učinka. V letih 1945 – 1961 je tako v ZRN pribežalo okoli 3,5 milijona ljudi iz vzhodne Nemčije, kar je pomenilo okoli 20% prebivalstva NDR.

Očitno je bilo, da bo beg iz vzhodnega Berlina preprečila le fizična pregrada. Danes je znan prepis pogovora med sovjetskim voditeljem Nikito Hruščevom in vzhodnonemškim predsednikom Staatsrata Walterjem Ulbrichtom 1. avgusta 1961, ki nakazuje, da je dal pobudo za postavitev zidu Hruščev. 12. avgusta je Ulbricht podpisal ukaz o zaprtju meje in postavitvi zidu, ki so ga začeli graditi v zgodnjih jutranjih urah 13. avgusta 1961. Vojaki in delavci so zabarikadirali prehode cest ter okna in vrata zgradb, ki so stale ob meji. S 156 kilometri bodeče žice so ogradili vse tri zahodne cone na zahodni strani Berlina in s še 43 kilometri mejo med zahodnimi conami in sovijetsko cono, ki je na koncu delila Berlin na vzhodni in zahodni del. Prve zidane razmejitve so začele nastajati 15. avgusta. Gradnjo so nadzorovale enote Ljudske armade in Bojnih enot delavskega ljudstva, ki so imele ukaz ustreliti vsakogar, ki bi skušal prebegniti na zahodno stran. Na vzhodni strani meje pa je nastala še t.i. tampon cona, ki je bila prepredena železnimi ograjami, zidovi in minskimi polji.

YouTube slika preogleda

Gradnja je pomenila začetek II. berlinske krize, zid pa je postal simbol delitve mesta, države, naroda in sveta. Vzhodni Nemci so le še stežka bežali na zahod. Zahodni Berlin je postal izolirana enklava obkrožena s sovražnim ozemljem. Njegovi prebivalci so skupaj z županom Willyjem Brandtom protestirali proti gradnji in barali ZDA, ker se ni odločila intervenirati. Medtem pa je tajna služba ZDA napačno predvidevala, da zid ne bo postavljen po sredini mesta, pač pa da ga bo zaobjel v celoti. Pa vendar so zahodni zavezniki videli v postavitvi zidu tudi konec aspiracij Sovjetske zveze, da bi zasedla celoten Berlin.

Meja med ZRN in NDR je doživela še tri modifikacije. Že junija 1962 so dodali dodatno vzporedno ograjo 100 metrov v notranjost vzhodne Nemčije. Hiše v vmesnem območju so bile porušene, prebivalstvo razseljeno, kar je omogočilo vzpostavitev nikogaršnje zemlje, znane pod imenom Polje smrti. V letih 1965 – 1975 so dokončali betonski zid, ki pa so ga nato v letih 1975 – 1980 še utrdili, ko so namesto njega postavili 45 tisoč posameznih kosov utrjenega betona, visokega 3,5 metra in širokega 1,2 metra. Polje smrti so nadzorovali s pomočjo 116 opazovalnih stolpov in 20 bunkerji.

Meja je sicer imela nekaj prehodov, ki so povezovali vzhodni in zahodni Berlin:

-        Bornholmer Straße: preko mostu Bösenbrucke med Berlin – Prenzlauer Bergom in Berlin Weddingom. Uporabljali so ga lahko državljani ZRN, NDR in diplomati.

-         Chausseestraße/Reinickendorfer Straße: med Belin-Weddingom in Berlin-Mitte. Za zahodne berlinčane in državljane NDR.

-         Invalidenstraße/Sandkrugbrücke: med Tiergartnom in Belin – Mitte. Za zahodne berlinčane in državljane NDR.

-        Checkpoint Charlie/ Friedrichstraße: med Berlin-Mitte in Belin-Kreuzbergom. Za tujce, diplomate, vojaškimi uradniki zaveznikov in državljane NDR.

-       Heinrich-Heine Straße/Prinzenstraße (Checkpoint Delta): med Berlin-Mitte in Belin-Kreuzbergom. Za državljane ZRN, NDR in diplomate.

-       Oberbaubrücke: med Friedrichshain in Berlin-Kreuzbergom. Za zahodne berlinčane in državljane NDR (prehod za pešce).

-       Sonnenalee: med Neukölln in Treptowom. Za zahodne berlinčane in državljane NDR.

-       Postaja Friedrichstraße: prihod na postajo le z vlakom, tamvajem ali podzemno železnico. Prehod je stal v vzhodnem Berlinu. Za zahodne berlinčane, državljane ZRN, tujce, diplomate, potnike v tranzitu in državljane NDR.

Karte_berliner_mauer_en.jpg

Medtem je v ZRN doživljala konec Adenauerjeve ere (1949 – 1963), imenovane po »železnem kanclerju« Konradu Adenauerju, ki je vodil politiko graditve nemškega gospodarstva, antikomunizma, povezave z zahodom in pomiritev z večno tekmico Francijo. Do NDR je bil Adenauer nepopustljiv. Leta 1969 je kanclersko pozicijo prevzel Willy Brandt, ki je bil prvi socialist na mestu predsednika vlade v Nemčiji po 39. letih. Uspešno je začel z t.i. »Ostpolitik«, ki je priznala meje med Nemčijo in Poljsko na Odri in Nisi. Spomladi 1970 je kot prvi kancler ZRN obiskal NDR in s tem priznal obstoj dveh držav. Dosegel je pomiritev s Poljsko, ko je simbolično pokleknil pred spomenikom neznanega junaka v Varšavi, s čimer se je Poljakom opravičil za nacistične zločine. Za svoja prizadevanja je dobil Nobelovo nagrado za mir, leta 1974 pa je odstopil. NDR je v temu obdobju nasprotno ostala ena izmed najbolj pravovernih držav vzhodnega bloka. Delovala je na podlagi napotkov Moskve, politični pritisk pa je postal del vsakdana, ki je nazadnje pripeljal do izbruha revolucij po vsej Evropi, ki so bile povod za padec komunističnih sistemov na prehodu iz 80. v 90. leta.

Kniefall.jpg

Zid med državama je dejansko zajezil emigracijo, kljub temu pa so vzhodni Nemci vseeno večkrat skušali preiti mejo in prebegniti na drugo stran. Bilo je nekaj uspešnih poskusov, ki so lahko bili zelo preprosti, ali pa zelo težki. Nekateri so v začetnih fazah Berlinskega zidu enostavno vrgli vrv na drugo stran in preplezali ogrado. Drugi so se zaletavali v zid s tovornjaki in nato skušali zbežati skozi razpoke. Spet tretji so se v svoji brezupnosti poslužili samomorilskih poskusov, kot je bil skok iz okenskih polic zgornjih nadstropij še nezazidanih stavb ob meji. A ko je zid postajal vedno bolj utrjen, so ti poskusi pobegov postali bolj zapleteni. Nekateri so kopali tunele iz kletnih prostorov vzhodne strani na zahodno stran. Ena izmed skupin je sešila toplotni balon iz odpadkov tekstila in preletela preko zidu. Vendar pa se vsi poskusi pobega niso končali srečno. Ker so imeli vzhodnonemški stražarji ukaz za usmrtitev vsakogar, ki skuša pobegniti, je število mrtvih ocenjeno na okoli 100 do 200 ljudi. Eden izmed ponesrečenih pobegov se je zgodil 17. avgusta 1962. Sredi dneva sta dva 18 letnika stekla k zidu z namenom, da ga preplezata. Prvemu je uspelo splezati na zid, medtem ko drugemu, Petru Fechterju, to ni uspelo. Ko se je ponovno skušal povzpeti na zid, so stražarji začeli streljati nanj in ga ranili. Petru je zmanjkalo moči tik preden je dosegel vrh zida in je ranjen omahnil nazaj na vzhodno stran. Eno uro so ga vzhodnonemški stražarji pustili trpeti v agoniji in šele ko je izkrvavel do smrti, so odnesli njegovo truplo. Peter Fechter je bil 50. smrtna žrtev Berlinskega zidu.

YouTube slika preogleda

V 80. letih so se s prihodom Mihaela Gorbačova, Perestrojke in gibanja Solidarnost na Poljskem začeli kazati prvi znaki slabitve vzhodnega bloka. Kljub temu pa je vzhodnonemška vlada vztrajala, da NDR potrebuje le manjše reforme namesto nove revolucije. A v toku sprememb na Poljskem, Madžarskem, Češko-Slovaškem v letih 1988/89, se prebivalstvo NDR ni strinjalo s svojim političnim vodstvom. Tako so začeli izkoriščati spremembe na vzhodu. Spomladi 1989 sta Madžarska in Avstrija odstranili žične ovire na meji. Prebivalci NDR so začeli množično odhajati na Madžarsko kot turisti in v Budimpešti oblegati veleposlaništvo ZRN, da bi pridobili vstopne vizume. Do konca leta 1989 je na ta način pobegnilo več kot 80 000 ljudi. Partijski voditelj Erich Honnecker kljub temu ni želel izvesti potrebnih reform, zato so ob koncu leta med proslavo štiridesetletnice obstoja NDR nastale množične demonstracije. Honnecker je zahteval vojaški poseg Sovjetske zveze, do katerega pa ni nikoli prišlo.  

9. novembra 1989 zvečer je predstavnik vzhodnonemške vlade Günter Schabowski podal izjavo, da stopa v takojšno veljavo zakon, ki dovoljuje proste prehode preko vseh mejnih prehodov med NDR in ZRN. Ljudje so se množično odpravili k zidu, kjer so jih vzhodnonemški stražarji spuščali na zahodno stran. Ljudje so se razdiralnega zidu lotili s kladivi in macolami. Leto dni po padcu berlinskega zidu, 3. oktobra 1990, pa sta se vzhodna in zahodna Nemčija, s privolitvijo sovjetskega voditelja Gorbačova in ameriškega predsednika Busha, ponovno združili v enotno državo.

 

YouTube slika preogleda

 

Neli

 

Povezave: Prepis pogovora med Hruščevom in Ulbrichtom (v nemščini)

  • Share/Bookmark

Še brez komentarjev.

Nov 06 2009

Drobci: Maček Muri in Muca Maca praznujeta 25 let

Kdo od vas ne pozna pravljice o črnem mačku iz Mačjega mesta, o njegovi prijateljici Muci Maci, o mačjem razbojniku Čombeju in drugih znamenitih mačk iz Mačjega mesta.

 

Pisatelj Kajetan Kovič je v kratki zgodbi Maček Muri, ki jo je napisal leta 1975 odlično prikazal prisrčno ozračje v čisto pravem Mačjem mestecu. Pravljica, kjer se Muri vsako odpravi v krčmo Pri veseli kravi na lonček mleka in mačji kruh. Tam prebere časopise, nato pa se odpravi na sprehod v Mačje mesto. Maček Muri je simpatičen, črn mačkon s človeškimi lastnostmi, ki budno spremlja vse dogodke v Mačjem mestu. V svojem življenju se spopada z resnimi zadevami, kot je zaljubljenost. Muri je namreč zaljubljen v najlepšo mačko v mestu, Muco Maco, s katero rada preživljata skupne trenutke, klepetata in se smehljata. Okrog Muce Mace se je vrtelo veliko mačkonov iz mesta in tudi od drugod, ampak njo je zanimal le Muri, kateremu so posledično vsi zavidali.

No, naš Muri se je nekega dne odločil, da bo kosil v gostilni Pri črnem mačku. Zraven je povabil še muco Maco in le-ta je takoj sprejela njegovo povabilo. Maca je bila zelo lepa, zato se je zanjo zanimalo veliko mačkonov, ampak ona se je odzivala le na Murijeva vabila. Ker je bilo do kosila še dve uri časa, je maček Muri odšel na sprehod v mesto po Glavni ulici. Šel je mimo mačje slaščičarne, čevljarske delavnice, draguljarne, knjigarne, brivnice in mačje šole, kjer so učenci peli mačjo poštevanko. Med potjo je zagledal tudi 2 policaja, ki sta v zapor peljala velikega Čombeja, ki je hotel oropati banko. Ko sta minili ti dve uri je prišla v mesto muca Maca in z Murijem sta se odpravila k Črnemu mačku, ker sta na senčnem vrtu jedla okusno hrano, se pogovarjala in smejala. Po kosilu je odšla Maca na obisk k prijateljici Mici, kjer sta klepetali in pazili na Micina otroka, Muri pa je s prijateljem Mavotom odšel na mačji stadion na nogometno tekmo. Zmagali so domači mucki ter Muri in Mavo sta zmago proslavila tako, da sta v gostilno odšla na velik kozarec mleka. Ko je Muri prišel domov je tako kot vsaki dan po naročilu župana vse pomembne dogodke, ki so se zgodili v Mačjem mestu zapisal v Mačjo knjigo. Tako se je Murijev dan končal.

Knjiga obsega 26 strani in v njej se zgodba prepleta s številnimi pesmimi. Popestrena je z zelo lepimi in izvirnimi mačjimi ilustracijami. Knjigo je ilustrirala Jelka Reichman, Jerko Novak jo je uglasbil, Neca Falk pa zapela.

Kajetan Kovič je o Muriju napisal tudi radijsko igro, kot glasbeno in baletno igro pa so ga leta 1984 posneli za televizijo. Preveden je tudi v hrvaški, srbski in nemški jezik. Spada v zbirko Velike slikanice, katerih urednik je Andrej Ilc. Izšla je v 16 ponatisih (prvič je izšla leta 1975 ; zadnji ponatis leta 2007).

In prav televizijska priredba iz leta 1984 ter izzid kasete dve leti kasneje, sta razlog, da sta maček Muri in njegova muca Maca postala junaka našega bloga.

Povzel: Peter

Vir: Wikipedia (dosegljivo: november 2009)

 

  • Share/Bookmark

3 odzivov

« Novejši zapisiStarejši zapisi »