Arhiv za 11.11.2009

Nov 11 2009

Martinovanje in vino

Če dajete le malo na tradicijo, boste danes z veseljem praznovali Martinovo – praznik, ko se z blagoslovom mošt spremeni v vino. Glede na to, da je danes Slovenija peta država v Evropi po zaužitju vina na prebivalca, je to verjetno eden bolj pričakovanih praznikov v Sloveniji.

wine-barrel.jpg

Tradicija vinarstva na Slovenskem sega namreč že v pred-rimljanske čase, ko so Kelti na območju današnje štajerske gojili vinsko trto. Pod Rimljani se je vinarstvo izpopolnilo in razširilo tudi na Krasu, Istri in v osrednji Sloveniji. Največ novih nasadov najboljših vrst trte so posadili v času cesarja Probusa (232 – 282). Iz tega časa pa imamo tudi arheološke preostanke lončenih vrčev najdenih na območju Slovenskih goric in Haloz, v katerih so hranili vino.

174916.jpg

Bakhus, rimski bog vina in zabave

V poznem rimskem obdobju (okoli leta 316) se je v bližini slovenskih dežel, danes v madžarskem Somboteliju, takrat pa panonski Sabariji rodil sveti Martin. Kmalu po rojstvu v družino rimskega častnika, se je družina preselila v Italijo. Že z desetimi leti je sv. Martin stopil v katehumenat, čeprav njegovi starši niso bili kristjani. Vendar ga je oče prijavil v vojaško službo in Martin je odpotoval v Galijo, kjer je tudi sam postal vojaški častnik. Zgodba o njegovem spreobrnenju se začne s prihodom v današnji Amiens severno od Pariza, kjer je ob mestnih vratih podaril beraču polovico svojega toplega vojaškega plašča, ki ga je pred tem prerezal na pol. Kmalu za tem se je dal krstiti in zapustil je vojaško službo. Postal je učenec sv. Hilarija, čez nekaj let pa misionar v rodni Panoniji, kjer je pridigal zoper arianizem (verski nauk škofa Arija iz Aleksandrije). Ker pa so ga arijanski škofi kmalu pregnali, se je umaknil na otok Gallinara v Italiji, kjer je živel kot puščavnik. Nato se je vrnil nazaj v Francijo, a puščavniškega življenja tudi tam ni opustil. Ljudem je bila njegova skromnost všeč in leta 371 je bil izvoljen za škofa v Toursu. Po izročilu naj bi škofovsko mesto sprva zavrnil, ljudem pa naj bi se skril. Njegovo skrivališče so izdale goske z gaganjem. Tudi po sprejemu službe škofa, je še naprej živel z menihi v revnih kočah pred mestnimi vrati (na mestu katerih je zrasel slovit samostan Marmoutier). Umrl je 8. novembra 397, pokopan pa je bil 11. novembra – na dan, ki ga praznujemo tudi kot njegov god.

martin-of-tours.jpg

Po padcu Rima in prihodu Slovanov so ti prevzeli vinarsko kulturo. Stara zgodba govori, kako so ob veliki poplavi preživeli le štirje ljudje. Usoda treh je povsem neznana, a četrti se je rešil tako, da je splezal po trti na visok hrib. Trto so v poganskih časih slovanskega bogoslužja posvetili Kurentu, kateremu je bil način rešitve všeč. Zato je vode prisilil, da so se vrnile v svoje struge. Rešeni možakar se je Kurentu zaobljubil, da bodo on in njegovi potomci obdelovali in častili grozdje v večno zahvalo. Slovani so se v svojih jesenskih praznovanjih zahvaljevali svojim božanstvom za dobro letino in prosili za ugoden pridelovalni cikel v prihajajočem letu. Po pokristjanjenju pa cerkev zaradi priljubljenosti praznika tega ni ukinila, pač pa ga je, predvsem v slovenskih in hrvaških deželah, spojila z godom Sv. Martina. Od takrat naprej se v vinskih zidanicah in kleteh mošt spremeni v vino po blagoslovu moža preoblečenega v škofa.

DSC_4825a.jpg

Vino Slovenci častimo še danes, in marsikje, kot je navada, se bodo nocoj mize šibile pod težo pečene gosi, rdečega zelja, mlincev ter mladega vina. Pa nazdravje!

  • Share/Bookmark

Še brez komentarjev.