Arhiv za 5.11.2009

Nov 05 2009

Drobci: Utrinki iz zgodovine Ribnice

To bo zelo kratek prispevek o nekaterih obdobjih Ribnice in njenih značilostih:

bin.php?id=2005062814374975

Ribnica leži sredi Ribniške doline, vpeta med dvema gorama, ki sta nedomiselno poimenovani  Mala in Velika gora. V podolgovati dolini se je razvila naselbina, ki jo Turjaška rimana genealogija omenja že leta 1082, vendar pa je ta trditev nepreverljiva in tudi ne najbolj verjetna, saj je znano da je dobršen del starejše rimane kronike izmišljen oziroma opremljen z nepravimi podatki. Zanesljivo se pojavi v listinah Turjaških  leta 1220 kot gospostvo, od leta 1263 pa se omenja tudi grad Ribnica (Castrum).  

Naslednje obdobje zaznamujejo turški vpadi, ki naj bi se pričeli na tem področju že leta 1415, potem je sledil premor do leta 1469, nato pa je bilo to področje silovito plenjeno, v nekaterih letih celo štirikrat. Turški vpadi so se raztegnili preko 160 let in trajali do leta 1584. V tem času naj bi trg požgali kar 27-krat (po nekaterih virih 25-krat), nikoli pa niso zasedli Ribniškega gradu, ki je ravno zaradi turških vpadov dobil višje obzidje in širši jarek zalit z vodo iz bližnje Bistrice. Po legendi naj bi na oltarju ribniške cerkve krmili konja turškega poveljnika, vendar o tem nimamo dokazov. No, dokaz naj bi bil odtis podkve na stopnicah, ki vodijo v cerkev, vendar so kamnite in je ta odtis bolj malo verjeten.

Zaradi neugodnih razmer za poselitev, gostih gozdov, dolge zime in nenehnih turških vpadov je bilo gospodarsko stanje v teh krajih zelo slabo in posledično podložniki niso mogli plačevati niti prepisanih dajatev. Tako je dobilo ribniško-kočevsko področje leta 23. oktobra 1492 pravico oz. patent, ki je dopuščal kmečko trgovino brez davka na v celem področju rimsko-nemškega cesarstva. To je pomenilo da so lahko trgovali s kmečkim blagom, ki je obsegalo živino, platno, in morda najpomembnejšim segmentom, lesenimi izdelki.

A pustimo zgodovinski razvoj nekaj časa vnemar in se posvetimo Ribnici na prelomu 19. stoletja, ko je že imela podobo praktično enako današnji. Trg je karejaste oblike, na vstopu in izstopu je precej ozek, v sredini pa se razširi na dva manjša trga, ki ležita na desni strani ceste gledano s smeri Ljubljane proti Kočevju. Prvi je nekje na polovici glavne ulice, poleg Miklove hiše, in vhoda v grad. Na njem je stal vodnjak, ki ga danes žal ni več. Drugi razširjeni del leži na zadnji četrtini trga, gledano proti Kočevju, pred cerkvijo in dekliško šolo. Tudi na tem trgu je stal vodnjak, ki je tako kot drugi končal v livarni v času prve svetovne vojne. O trgu pred cerkvijo in zidavi le-te obstaja precej zanimiva legenda, ki pa je resnična, vsaj glede na rezultate. Ko so leta 1866 ponovno zidali ribniško cerkev, je prišlo do resnega spora med župnikom in tržani, in sicer glede lokacije vhoda v cerkev. Župnik je zahteval, da se vhod obrne proti Bistrici, tržani pa da se ga obrne proti trgu in da ima tako človek, ki stopi skozi glavni vhod pregled nad celotnim trgom. Ker je bila zidava odvisna od prispevkov tržanov, je moral župnik popustit in ribniška cerkev je posledično edina daleč naokoli, ki ima vhod obrnjen za približno pol obrata.

bin.php?id=2005062208053646

Francoski most v Ribnici

 

Razen glavne ulice ima Ribnica še nekaj ulic, ki so krojile življenje in delo tržanov. To so »gasa«, današnja Struška ulica, ki se s sredine trga odpira proti vzhodu. Ta ulica je bila pomembna, ker je bil drugače trg na levi strani popolnoma pozidan in je bila edini prehod izven trga, ki je pomenil dostop do polj in skednjev. Vsi tržani so namreč imeli polja in skednje na desni strani trga, tudi tisti, ki so imeli hiše na levi. Na desni strani je bila namreč takoj za hišami Bistrica, ki danes kaže kaj žalostno podobo, ob prelomu 19. v 20. stoletje pa je bilo tukaj urejeno celo kopališče s kabinami za preoblačenje. Druga ulica je  »mrtvaška(tot’n) gasa«, ki gre v smeri Hrovače in pokopališča. Po njej so nekdaj potekle cerkvene procesije, ki so vodile do kapelice v Hrovači, nato do Rudeževe vile in nato nazaj po »gasi«. Tretja »kravja gasa«, današnja Cesta na Ugar gre z vrhnjega dela trga proti zahodu, čez Bistrico, kamor so vodili napajati živino. Čez Bistrico so leta 1809 postavili kamnit most, ki stoji še danes, in je v ljudskem poimenovanju ostal kot Francoski most.

Toliko za danes, še kakšna informacija pa sledi ob priliki.

Primož

  • Share/Bookmark

Še brez komentarjev.