Arhiv za 4.11.2009

Nov 04 2009

Sposojene novičke: Grška cerkev posegla v dokumentarec o Akropoli

Animirani film o zgodovini Partenona, ki ga predvajajo obiskovalcem novega muzeja Akropole – ne zveni kot sporen, cenzure vreden filmski podvig. Pa se mu je zgodilo ravno to.

Prenovljeni muzej Akropole, ki je vrata odprl 20. junija in od takrat našteje 11 tisoč obiskovalcev na dan, bo po ogorčenem protestu Grške pravoslavne cerkve iz 13-minutnega animiranega filma, ki ga je režiral oskarjevec Konstantin Costa-Gavras, izrezal dvanajstsekundni prizor, v katerem krščanski duhovniki uničujejo Partenon.

new_acropolis_museum_rfa210409_bta_2.jpg

Nov muzej Akropole

 

Minuta in štirideset sekund v režiji oskarjevca Ob tem je šel kakopak “v zrak” najslavnejši grški režiser, ki je za filmček prispeval minuto in 40 sekund dolgo sekvenco o tem, kakšno škodo je moral skozi stoletja pretrpeti veličastni tempelj: prvi so bili plenilski vpadi Germanov leta 267, najnovejši zločin pa rop (ali pa povsem zakonit izvoz – odvisno, ali sprašujete Britance ali Grke) lorda Elgina, britanskega veleposlanika v Otomanskem cesarstvu, ki je dal leta 1801 s Partenona sneti velik del friza. Odlomek je del trinajstminutnega filma, ki je leta 2004 nastal za olimpijske igre v Atenah, zdaj pa so ga v muzeju vključili v krajši film o zgodovini Partenona od začetkov do danes.

Vse skupaj se zaplete pri dobri minuti in pol, v kateri vidimo v črno oblečene figure, ki plezajo po lestvah in uničujejo partenonski friz. Pred nami je obdobje med 5. in 8. stoletjem, čas, ko so kristjani pogosto uničevali antične poganske spomenike in templje ali pa jih spreminjali v krščanske cerkve. Čeprav ga nikoli niso skušali pregraditi v krščansko cerkev, je veliko škodo dožoivel tudi Partenon.

YouTube slika preogleda

Stalina vredne metode? Cerkev moti po njenem mnenju napačen prikaz odnosa inštitucije do antične kulturne dediščine. Grški mediji so poročali, da je bil odlomek iz filma izrezan po posredovanju grškega ministra za kulturo Antonisa Samarasa. Ogorčeni Costa-Gavras zahteva, da se njegovo ime iz zaključne špice “cenzuriranega” filma umakne: “Gre za takšno cenzuro, kot je bila značilna za nekdanjo Sovjetsko zvezo,” je izjavil za grško televizijo.

Je Cerkev torej protestirala ali ne? Predstavnik za stike z javnostmi Grške ortodoksne cerkve Haris Konidaris pa po drugi strani zanika, da bi Cerkev na ministrstvo za kulturo naslovila kakršen koli protest; priznava, da je bila zadeva predmet razprave na sinodi 21. julija. “O zadevi smo razpravljali na srečanju, nismo pa protestirali, niti ustno niti pisno,” trdi Konidaris. Cerkev bo, je bilo sklenjeno, financirala raziskavo o tem, koliko je sama prispevala k ohranjanju antične dediščine.

Kakšna cenzura? Kakšni duhovniki? “Odlomek, ki smo ga izrezali, je dolg le 12 sekund, poleg tega nismo rezali glasu pripovedovalca. V filmu je prikazano zgodovinsko dejstvo, to je, da so nekateri zgodnji kristjani uničevali antične poganske spomenike, oziroma vse, kar je bilo poganskega. Ne razumem pa teh, ki trdijo, da v črno oblečene figure prikazujejo duhovnike. Gre preprosto za oblačila, ki so jih nosili v tem času, saj tedaj moški še niso nosili hlač”

– tako vse skupaj utemeljuje direktor muzej Dimitris Pantermalis.
Da so se v muzeju sploh odločili za to, da posežejo v film, pa je Pantermalis utemelji z besedami, da ni šlo za cenzuro, ampak so se tako želeli le izogniti nesporazumom.

76-letni Costa-Gavras, režiser grškega rodu, ki ustvarja predvsem v francoskem okolju (Francozi so mu podelili viteški red in ga izbrali za predsednika Cinémathèque Française, enega največjih filmskih arhivov nasvetu), je v dobrih 40 letih kariere posnel več kot 20 filmov. Letos mineva 20 let od nastanka kultnega Z (1969), v katerem je nepodkupljivi sodnik raziskoval umor opozicijskega politika (Yves Montand). Z, alegorija od ZDA podprtega prevrata v Grčiji, je bil v domovini prepovedan. Film, ki je črni humor, kvazidokumentarno tehniko in glasbeno podlago mojstra Mikisa Theodorakisa združil v nekakšnega križanca med akcijskim trilerjem in političnim filmom, je bil nominiran za oskarja. Gavras je leta 1983 oskarja končno dobil – za scenarij za film Pogrešani (Missing), ki ga je tudi sam režiral. Isti film, zgodba o očetu (Jack Lemmon), ki v Čilu išče svojega sina, v vrtincu državnega udara izginulem novinarju, je dobil zlato palmo v Cannesu. Amen (2003) je načenjal vprašanje tihega nevmešavanja Katoliške cerkve in zaveznikov v holokavst in se je prav tako izkazal za zelo kontroverznega.

Ana Jurc

Vir: RTV SLO (27.07.2009)

  • Share/Bookmark

Še brez komentarjev.