Arhiv za November, 2009

Nov 30 2009

Sposojene novičke: 150 let temeljnega Darwinovega dela

Osrednje delo Charlesa Darwina O izvoru vrst danes zaznamuje 150-letnico prve izdaje.

S knjigo, ki za številne znanstvenike še vedno pomeni najpomembnejše delo celotne biologije, je Darwin postavil temelje za še danes med naravoslovci večinoma nesporno teorijo o evoluciji.

Charles_Darwin%20portrait%231%23.jpg

Selekcija – temelj stebrov evolucijske teorije Darwin je med svojim potovanjem z ladjo Beagle, ne da bi sploh uporabil besedo evolucija, v 30. letih 19. stoletja v svojih opazovanjih in opisih odkril načelo naravnega izbora, ki danes kot “selekcija” predstavlja enega izmed temeljnih stebrov evolucijske teorije.

Tako kot si človek prizadeva, da bi svoje domače živali vse bolje prilagodil različnim potrebam in namenom, tudi narava vedno izbira posameznike, ki se najbolje prilagajajo trenutnim razmeram. Tako se vrste ne le spreminjajo, temveč tudi nastajajo nove.

Teorijo predstavil Linnean Society Darwin se je sicer dolgo izogibal objavi svojih ugotovitev, zlasti ker so v delih ostro nasprotovale biblijski zgodbi o stvarjenju in s tem tudi cerkvenemu nauku. Šele ko je ugotovil, da je njegov rojak Alfred Russel Wallace neodvisno od njega prišel do enakih spoznanj in jih želel objaviti, je privolil v objavo.

Tako Darwinovo kot Wallaceovo teorijo je leta 1958 skupaj predstavila naravoslovna skupina Linnean Society. Darwinova 550 strani debela knjiga je nato izšla šele dobro leto pozneje, prva izdaja pa je bila razprodana že kmalu po objavi.

Niti ene same formule in le ena skica Pozornost pri njegovi knjigi zbuja predvsem to, da v celotnem delu ni niti ene same formule in le ena skica. Knjiga je poleg tega napisana tako, da je ne razumejo le znanstveniki, še piše APA.

M. N.
Vir: RTV SLO (27.11.2009)

  • Share/Bookmark

En odziv

Nov 25 2009

Sposojene novičke: Najprej so bili študenti, nato svobodni Češka in Slovaška

Čeprav vsi govorijo le o 20-letnici padca Berlinskega zidu, to jesen zaznamuje še dvajsetletnica, ki se vklaplja v spomin na padec ljudskih demokracij. Gre za obletnico žametne revolucije na Češkoslovaškem.

Razstava Po poti žametne revolucije: Slovaška v letu 1989, ki je na ogled v Muzeju novejše zgodovine v Ljubljani, nas seznanja s slovaško zgodbo o mirnem prehodu države v demokracijo. Obenem je bil to tudi trenutek, ko se je začela pot češkega in slovaškega dela do tedaj skupne države, leta 1990 začasno preimenovane v Češko in Slovaško federativno republiko, v samostojnost; pot, ki se je simbolno končala z vstopom obeh držav v Evropsko unijo.

Spomin na ubitega študenta, ki je bil v resnici nekaj drugega Na začetku te poti je stal študentski protest, katerega sta zaznamovali domiselna prevara tedaj že zelo okorele oblasti in presenetljivo velika udeležba protesta. Slovaški študenti so protest namreč uradno prijavili kot zborovanje v spomin na študenta Jana Opletala, ki je bil ustreljen med protinacističnimi protesti leta 1939. Dejansko pa je šlo za protest proti politični cenzuri in za pravičnejše študijske pogoje. Takšnega protesta vlada nikoli ne bi dovolila, zaradi omenjene ‘prevare’ pa so študenti nanj vabili povsem legalno. Za boljše razumevanje povoda za protest se je treba ozreti še nekoliko bolj na Vzhod; v Sovjetsko zvezo.

1100450775_opletal-jan.jpg

Jan Opletal

Perestrojka, ki je pod Gorbačovom v drugi polovici osemdesetih začela razglašati načelo glasnosti oziroma večje ’sproščenosti’ v javni politični debati, je namreč pomenila močan pritisk na socialistične elite drugih vzhodno- in srednjeevropskih držav, ki niso bile pripravljene disidentom in potencialnim disidentom podeliti ‘odpustkov’. Tako je bilo tudi v Češkoslovaški, kjer se je komunistična stranka sicer uradno strinjala z novo sovjetsko politično smerjo, v praksi pa je skušala te procese zavirati. Poleg tega pa je nemir med ljudstvo in med vladajočo kliko vnašala tudi 20. obletnica okupacije Češkoslovaške s strani sil Varšavskega pakta, ki se je je svet spominjal leta 1988.

Spolšna stavka in odstop komunistov Čeprav je bil študentski protest 17. novembra miren in legalen, so se policijske enote protestnikov lotile s palicami in jih vsaj 600 tudi ranile. Dogodki, ki so sledili, so potekale bliskovito. Kot protest proti ravnanju policije so fakultete razglasile stavko, pridružili so se jim igralci in umetniki, po priključitvi največjega praškega podjetja ČKD pa je bila 27. novembra 1989 razglašena vsedržavna splošna stavka. Kmalu sta se na Češkem in Slovaškem tudi formalno oblikovali opozicijski politični smeri. Na Češkem je bil to Državljanjski forum, na Slovaškem pa Javnost proti nasilju. Ključna in obenem vrhunska simbolna poteza starega vodstva se je zgodila 29. novembra, ko je tedaj aktualni predsednik Gustáv Husák podpisal zakon o ukinitvi vodilne vloge komunistične stranke v državi in družbi ter odstopil. Novi predsednik je postal eden od junakov demokratizacije, dramatik Vaclav Havel.

vaclav-havel.jpg

Vaclav Havel

Slovaška in Češka – vsaka za sebe, a vendar v sodelovanju Naslednji zgodovinski dogodek v že v Češko in Slovaško federativno republiko preimenovani državi je nastopil junija 1990, ko so bile na Češkem in Slovaškem izvedene prve svobodne volitve v povojnem obdobju, na katerih sta zmagala že omenjena demokratična foruma. Po volitvah se je nadaljevala demokratizacija vseh ravni družbenega in državnega življenja, nerešena pa so ostajala nekatera vprašanja v zvezi z odnosom med Slovaki in Čehi oziroma med z njimi poseljenimi ozemeljskimi enotami. Epilog je zgodba dobila z razdelitvijo države v samostojni Češko in Slovaško republiko na začetku leta 1993. Datum 1. 1. 1993 je bil tudi začetek novega sodelovanja med Čehi in Slovaki, ki v kontekstu mednarodne skupnosti ostaja zgledno in v korist obema državama.

P.B.

Vir: RTV SLO (19.11.2009)

 YouTube slika preogleda

 

 

  • Share/Bookmark

Še brez komentarjev.

Nov 24 2009

Drobci: O letu 2012 in drugih teorijah o koncu sveta

Če pogledamo na Kolosejevo spletno stran, nam pogled kaj hitro pade na lestvico najbolj gledanih filmov minulega tedna. Tako v Sloveniji, kot v ZDA najdemo na vrhu lestvice film s pomenljivim naslovom 2012. Nič nenavadnega, bo rekel marsikdo, ki ve da ga je režiral eden izmed največjih mojstrov znanstveno fantastičnega žanra Ronald Emmerich, ki je ustvaril med drugim tudi film Dan neodvisnosti. A morda je bolj pomenljiva vsebina filma, saj govori o apokalipsi, ki naj bi doletela naš planet v letu gospodovem, omenjenem v naslovu filma. Hollywood je vendarle znal vedno dobro unovčiti prihajajoče prelomnice, ki naj bi prinesle konec sveta. In tokrat ni nič drugače. A vendarle je še vedno osupljivo, ko pogledamo kako je vera v pomembnost letnice 2012 živa v širši javnosti. Na prodajnih policah je že moč najti razne pripomočke, ki vam bodo prišli prav ob armagedonu.

end_of_the_world_2_small.jpg

Na televiziji se redno vrtijo dokumentarni filmi, na spletnih knjigarnah pa lahko izbirate izmed približno 200 novo izdanimi knjigami, ki predstavljajo »resnično« zgodbo o letu 2012. Če boste brskali po medmrežju za stranmi, ki opisujejo dan apokalipse 21. decembra 2012, tudi do konca sveta ne boste pregledali vsega kar je na razpolago. Napovedi, kaj bo letnica prinesla, pa se kar močno razlikujejo. Pa poglejmo katere teorije krožijo po medmrežju:

Najbolj znana teorija, ki je dala tudi povod za verovanje v morebitno prihajajočo apokalipso, je seveda tista, ki govori o koncu majevskega koledarja. Majevski koledar bo namreč zaključil svoj 5126 let trajajoči cikel 21. decembra 2012. Vendar pa se niso ohranili nikakršni materialni ali drugačni preostanki, ki bi nam povedali, kaj so stari Maji pričakovali, da se bo zgodilo, ko se bo ta cikel končal in začel nov.

Druga teorija se dotika biblijskih zapisov. Vsaj ena razlaga Svetega pisma pripoveduje, da bo leta 2012 Bog uničil Zemljo. Izraelski matematiki so namreč s pomočjo računalnikov odkrili v biblijskih tekstih skrito kodo. Michael Drosnin, avtor knige »The Bible Code«, pravi, da bo v letih 2010 in 2012 Zemlja soočena s padcem številnih kometov.

Tretjo teorijo je v 70. letih 20. stoletja razvil Terence McKenna, ki je odpotoval v amazonski pragozd, kjer je užival halucigene substance. Po vrnitvi se je poslužil stare kitajske knjige prerokb »I Ching«, s pomočjo katere naj bi ugotovil matematično formulo, ki jo je poimenoval »časovni val nula« oz. »timewave zero«. Ta formula naj bi po njegovo predvidela, kdaj se bo čas formiral v tesneje povezane spirale, dokler se ne bo povezal v t.i. končni čas. Ko se bo to zgodilo, zakoni fizike kot jih poznamo več ne bodo obstajali in svet bo nenadoma vstopil v novo dobo z novimi neznanimi zakoni. McKenna je najprej za dan opisanih dogodkov določil 17. november 2012, ki pa ga je kasneje premaknil, ko je uvidel naslednji galaktično poravnavo: 21. decembra 2012.

Četrta teorija pripada zloglasnemu prerokovalcu Nostradamusu. Njegovi zapisi vsebujejo tudi več prerokb o koncu sveta, ki naj bi se še zgodile. Tako med drugim napoveduje potrese, bolezni, prihod Antikrista ter začetek tretje svetovne vojne. Čeprav letnice 2012 ni omenjal posebej, mnogi uporabniki svetovnega medmrežja verjamejo, da bodo te Nostradamusove prerokbe sovpadale s koncem Majevskega koledarja.

Peto teorijo je skoval Zecharia Sitchin, ki je zapisal 5000 let staro zgodbo o planetu Nibiru, ki naj bi nudil domovanje bitjem imenovanim Anunaki in ki ima svojo orbito nekje za planetoidom Plutonom. Čeprav ima strokovna javnost zgodbo za mit, nekateri verjamejo, da bo nenavadno orbitalno kroženje Nibiruja prestreglo orbitalno pomikanje Zemlje leta 2012. Sodobna znanost je sicer odkrila planetarno telo malenkost večje od Plutona in trikrat bolj oddaljeno od sonca, ki ga je poimenovala Erida. Kljub zagotovilom NASE, da ni nikakršne možnosti, da bi Zemlja kaj kmalu srečala Erido, privrženci Sitchina verjamejo, da je Erida pravzaprav Nibiru s pomaknjeno orbito, ki učinkuje na naš sončni sistem dovolj močno, da bi njegova gravitacija lahko spremenila zemljino orbito. Prav ta dogodek pa bi Zemlji lahko prinesel nepredstavljive spremembe našega gravitacijskega in elektromagnetnih polj.

Kot smo že omenili, se bo na zimski solsticij zgodila galaktična poravnava, ki je vir šeste teorije o apokalipsi. O kakšni poravnavi pravzaprav govorimo? Gre za poravnavo sonca z galaktičnim ekvatorjem, nevidno črto, ki prečka središče naše galaksije, Mlečne ceste. Po pričevanju raziskovalca John Major Jenkinsa, se taka poravnava zgodi enkrat na 26 000 let, naslednja pa naj bi se zgodila leta 2016. Vendar Jenkins tudi pravi, da galaktična poravnava ne bo prinesla konec sveta, pač pa spremembo v človeški psihi, ki bo dosegla nivo večje zavesti.

Sedma teorija govori o pojavi solarnih neviht, ki se pojavljajo v 11 letnem ciklu. Na vsak dopolnjen cikel število sončnih peg doseže svoje najvišje število, čemur pravimo sončni maksimum. Te sončne pege, velike magnetne nevihte, ki jih vidimo skozi teleskope kot temne pike na sončevem površju, sproščajo v vesolje sončne izbruhe, ki se razlikujejo glede na moč. Naslednji sončni maksimum nas čaka leta 2012, in če bodo magnetni sončni žarki uspeli prebiti pešajoč magnetni ščit Zemlje, lahko sevanje povzroči hude stranske učinke v zdravju vseh živih bitij.

Osma in s tem zadnja teorija na katero sem naletela, govori o premiku zemljinih polov. Zemljina pola namreč nista povsem statična. Razlog za to ni povsem znan in obstaja več teoretičnih razlag, kaj to pomanjkanje statičnosti pravzaprav prinaša. Če bi prišlo do premika zemljinih polov, bi se premaknila celotna zemljina skorja z vsemi kontinenti, kar bi prineslo cunamije, potrese, izbruhe vulkanov in klimatske spremembe. Premik polov je leta 1934 predvidel Edgar Cayce, ki je napovedal, da se bodo spremembe začele dogajati v začetku 21. stoletja.

 

A če zaključimo s teorijami o temu kaj naj bi prišlo leta 2012, poglejmo še kakšne teorije o koncu sveta so krožile med ljudmi skozi stoletja v preteklosti. Tudi teh ni bilo malo, zato se osredotočimo samo na nekaj najbolj znanih.

Mnogi Rimljani so videli v izbruhu vulkana Vezuv leta 79 n.š. znak za neizbežno apokalipso. Za tako mišljenje pa lahko okrivimo znanega filozofa Seneko, ki je sicer umrl že leta 65 n.š., a je napovedal konec Zemlje z naslednjimi besedami: »Vse kar vidimo in občudujemo danes bo zgorelo v neskončnem ognju, ki bo vpeljal nov, pravičen in srečen svet.«

Krščanska Evropa je vstopila v leto 1666 z veliko bojaznijo. Biblija namreč opisuje število 666, kot zlovešče znamenje Antikrista. Sproščanju splošne ljudske napetosti v pričakovanju leta 1666 ni pomagala dolgotrajna epidemija kuge, ki je zdesetkala prebivalstvo Londona leta 1665. Ko pa je London prizadel veliki požar leta 1666, so mnogi verjeli, da je nastopila apokalipsa.

Pojav Halleyevega kometa, ki ga vidimo na Zemlji vsakih 76 let, je bil znak prihajajoče katastrofe skozi celotno pisano zgodovino. Pričakovan prihod kometa leta 1910 je med prebivalci Evrope in Amerik povzročil histerijo o koncu sveta. Nekateri so npr. verjeli, da rep kometa vsebuje plin, ki bo nasičil atmosfero in posrkal življenje iz vseh živih bitij na planetu. Prodajna žilica je mnogim v času panike prinesla lepe dobičke, saj so se maske in »kometne pilule« prodajale kot za med. V Rimu pa so prodali ogromne količine ustekleničenega kisika, saj so ljudje verjeli, da bodo s tem kisikom preživeli, dokler kometov rep ponovno ne zapusti atmosfere.

Jehove priče so znane po prerokovanju konca sveta. Že ob svojem nastanku so prerokovali, da bo apokalipsa nastopila leta 1914. Ker pa leta 1914 konec sveta vendarle ni nastopilo (čeprav je leto prineslo začetek prve svetovne vojne), Jehove priče od takrat učijo, da bo konec sveta »v kratkem«.

Planetarne poravnave so od nekdaj prinašale napovedi o apokalipsi, še posebej intenzivne pa so bile napovedi, ki so se nanašale na 5. maj 2000, ko so se poravnali Merkur, Venera, Mars, Jupiter in Saturn s soncem in luno (tisti, ki ste gledali prvi del Tomb Raiderja, veste o čemu gre beseda). Pisec Richard Noone je napovedal, da se bo Zemlja zavila v debelo plast ledu kot posledica premika Zemljine osi, »jasnoviden arheolog« Jeffrey Goodman pa je leta 1977 v knjigi »We are the Earthquake Generation« napovedal, da bodo svet prizadeli potresi in vulkani. Bojazen o apokalipsi na podlagi planetarnih poravnav pa lahko prinesejo tudi znanstvene inovacije preprostih skupnosti. Leta 1774 je tako v Frieslandu na Nizozemskem vikar med verniki razširil majhno knjigo o apokalipsi, saj naj bi se ob prihajajoči poravnavi po njegovo naš sončni sistem porušil. Vaščani so se predali bojazni in paniki, lokalni amaterski astronom pa je zgradil planetarij in razložil vaščanom principe gibanja planetov. Danes planetarij v Frieslandu ostaja najstarejši mehanični planetarij na svetu.

Mnogi Evropejci imajo/mo v zobeh evangeličanskega pridigarja z ameriškega juga Pata Robertsona (če nič drugega se ga večina spominja, kako je med televizijsko oddajo nekaj let nazaj namignil ameriški CII, naj izvede atentat na venezuelskega avtokrata Huga Chaveza). Kot je v navadi za ekstremne pridigarje, je tudi Robertson v 80. letih 20. stoletja napovedoval Jezusovo vrnitev na Zemljo in pri tem pridobil precejšno število podpornikov. Napoved je temeljila na biblijskem pisanju o vnebohodu, še posebej 1 Tesaloničanom, kjer je zapisano:  »Kajti sam Gospod bo ob povelju, ob nadangelskem glasu in ob Božji trobenti stopil z neba. Najprej bodo vstali tisti, ki so umrli v Kristusu. Potem pa bomo mi, ki živimo in bomo ostali, skupaj z njimi odneseni na oblakih v zrak, naproti Gospodu.« Po temu verovanju bodo neverniki in Satan ujeti v jezeru ognja, kjer bodo mučeni noč in dan, vekomaj. Ogenj pa bo uničil Zemljo in jo nadomestil z novimi nebesi in Zemljo, kjer bodo verniki živeli.

Še enkrat se ustavimo pri kometih, tokrat pri Hale-Boppu, ki so ga odkrili leta 1995, marca 1997 pa je letel mimo Zemlje in bil viden nekaj dni tudi na naših tleh. Njegov prihod je zaznamovala tragedija, ki je terjala življenje 39 ljudi. Žrtve so bili člani verske skupine Nebeška vrata, ki je načrtovala in izvedla skupinski samomor, ko je bil komet najbližje zemlji. Skupina je namreč verjela, da na skorji kometa potuje NLP, ki jih bo rešil z našega planeta, kjer je konec življenja neizbežen. Verjeli so namreč, da Zemlji vlada Lucifer in da bo človeštvo izumrlo v apokaliptičnem ognju.

Ob vseh teorijah o koncu sveta pa ne smemo pozabiti na računalniškega črva, ki so ga ljubkovalno poimenovali Y2K. Zgodba o tej teoriji sega v Orwellovsko leto 1984, ko je računalniška revija objavila prvo svarilo o kataklizmi, ki naj bi se zgodila ob prehodu v novo tisočletje. Napaka v računalniškem datiranju tisočletij naj bi namreč sprožila računsko napako, ki bi ohromila računalnike in sprožila splošni kaos. Evangeličanske cerkve so zopet prispevale k splošni paniki in svojim vernikom predlagale, da naredijo zaloge hrane in se pripravijo na najhujše. Pat Robertson in drugi najbolj znani evangeličanski pastor Jerry Falwell sta ponovno namigovala na Jezusovo vrnitev ob prelomu tisočletja.

Na koncu pa še ena malce bolj aktualna teorija o koncu sveta, ki se nanaša na pospeševalnik atomskih delcev Cern, ki so ga te dni po popravilu ponovno zagnali v podzemeljskem laboratoriju v bližini Ženeve. Nekateri kritiki projekta so trdili, da lahko tako trčenje atomov povzroči nastanek črne luknje, ki bi utegnila posrkati Zemljo. Manjša skupina fizikov namreč trdi, da obstajajo minimalne možnosti, da bi taka črna luknja lahko v resnici nastala pod pogojem, da bi znotraj Zemlje oz. na njej nastala majhna orbita, ki bi nato posrkala mikroskopske delce materije vse dokler ne bi izginil celoten planet. Take razlage so spodbudile nekaj neodvisnih znanstvenikov, da so spomladi 2008 vložili tožbo za ustavitev vseh poskusov v pospeševalniku.

 

YouTube slika preogleda

YouTube slika preogleda

 

Teorij o koncu sveta je bilo torej mnogo in če se leto 2012 ne bo izkazalo za kataklizmično, potem jih bomo gotovo slišali še nekaj za leto 2016 in še kakšno drugo letnico. A če boste kateri teoriji v prihodnje verjeli, bi bilo smiselno najprej premisliti, kako so se končale vse druge napovedi v preteklosti, da se ne boste zastonj odpravili na Šmarno goro s čolnom in skušali tako ubežati naslednjemu vodnemu potopu.

 

Neli 

 

  • Share/Bookmark

77 odzivov

Nov 23 2009

Sposojene novičke: Z zgodovino se opleta, kot bi bila samopostrežna trgovina

Preteklost je prolog, pravi eden od protagonistov Shakespearovega Viharja. Prihodnost je potemtakem zagotovo epilog. Tisto vmes pa naj bi bila zgodovina. Njena nesreča je, da je spomin nanjo selektiven in da si jo velikokrat krojimo po lastni podobi, tako da na koncu od nje, razen kopice mitov in stereotipov, pa tudi predsodkov, ne ostane ravno dosti. Sem danes sodi običajno gledanje na zgodovino, ki vidi samo skozi nacionalna očala. Kot da so današnji narodi od vekomaj, in ne šele produkt časa od razsvetljenstva in romantike naprej, in kot da včasih niso obstajale še kakšne druge miselne kategorije, predstave in identitete od tistih, ki svet opredeljujejo danes.

Tako se Slovencem zdi samoumevno, da so obstajali v zgodnjem srednjem veku, času Karantanije … »S tem se ustvarja imaginarna slika nacionalne zgodovine, preden se je ta sploh začela,« pravi Peter Štih, redni profesor na Oddelku za zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani, kjer se že vrsto let ukvarja s proučevanjem zgodovine srednjega veka, »kar pomeni, skratka, da gre za nacionalizacijo zgodovine za nazaj«. Pri založbi Modrijan je te dni izšla knjiga Na stičišču svetov: slovenska zgodovina od prazgodovinskih kultur do konca 18. stoletja, pod katero se je podpisal skupaj z dr. Vaskom Simonitijem. Koncept knjige je nastal pred petnajstimi leti, navezuje pa se delo zgodovinarja dr. Petra Vodopivca z naslovom Od Pohlinove slovnice do slovenske države. Knjigi ponujata bralcu pregled celotne slovenske zgodovine malo drugače, kot smo ga bili vajeni. Zgodovine določenega ozemlja in njihovih prebivalcev namreč ni mogoče reducirati samo na zgodovino enega naroda, še posebej če se je ta kot političen narod izoblikoval šele v 19. stoletju. »Še vemo ne, kakšni ujetniki devetnajstega stoletja smo,« sogovornik pribije, še pred začetkom pogovora, »in to na pragu 21. stoletja!«

inetrvju_peter_stih_2_display.jpg

dr. Peter Štih (vir: Mladina)

 

Je pomembno, kje se človek rodi?

Zagotovo. Kje se rodi in kdaj se rodi. Čas in prostor opredelita in oblikujeta človeka, prav tako njegov pogled na preteklost. Zato tudi ima vsaka generacija nov pogled nanjo in piše zgodovino na novo. Danes je že bolj ali manj jasno, da zgodovinar ne more v rankejanskem smislu enkrat za vselej povedati in ugotoviti, »kako je nekoč dejansko bilo«; ta sintagma velja lahko kvečjemu na pozitivističnem nivoju, v sferi ugotavljanja golih dejstev, kar pa niti najmanj ne zadovoljuje potreb in ne zadostuje aspiracijam modernega zgodovinopisja. Povsem utopično in neživljenjsko bi bilo od zgodovinarja pričakovati, da bo tako rekoč izbrisal lastni jaz in se z nekakšno privzdignjeno brezosebno objektivnostjo podajal na svoja raziskovanja preteklosti.

 

Kje ste se rodili in odraščali?

Rodil sem se sicer v Ljubljani, a sem nato do svojega osemnajstega leta živel v Tolminu in se v Ljubljano »vrnil« na začetku študija.

 

Povejte kaj v tolminskem dialektu …

»Ki zej?«

 

(smeh) Je mišljenje, da se fantje za študij zgodovine odločijo zaradi viteških in vojaških zgodb, naivno?

Niti najmanj. Velike zgodbe, izjemni posamezniki, nenavadne stvari privlačijo in marsikoga tudi posrkajo tako, da postanejo del njegovega poklicnega življenja. Mene je zgodovina že v otroštvu tako fascinirala, da sem se že v osnovni šoli odločil za njen študij …

 

Prav gotovo!

(smeh) Čisto zares. Že takrat sem prebral verjetno prav vse zgodovinske knjige, ki sem jih našel v tolminski knjižnici.

 

Sienkiewicza, Scotta …?

Tudi. Pravzaprav vse, kar mi je zgodovinskega prišlo v roke. Od druge svetovne vojne do najstarejše zgodovine; od politične in vojaške zgodovine do zgodovine alpinizma. Brez selekcije in distance sem požiral vse. Takrat se je tudi že pokazalo, da imam raziskovalno žilico, čeprav se tega nisem niti prav zavedal. Že kot mulc sem si namreč začel sestavljati kartoteko nemških generalov. Povsem naivno in nesistematično, a vseeno. Imena generalov, na katera sem naletel pri branju, sem pretipkaval na majhne kartončke in si tako ustvarjal svojo prvo »bazo podatkov«. V gimnaziji pa me je nato začela vedno bolj zanimati starejša zgodovina …

 

Zakaj?

Preprosto, bila mi je zanimiva, drugačna, bolj zgodovinska kot recimo NOB, s katero so nas pitali kot kakšne gosi. Poleg tega sem kot dijak sodeloval pri arheoloških izkopavanjih na Mostu na Soči, ki je eno najpomembnejših arheoloških najdišč v Sloveniji iz starejše in mlajše železne dobe. Pod vodstvom Draga Svoljška smo izkopavali halštatsko naselje na prostoru, kjer naj bi stala telovadnica osnovne šole; šole, kjer je bila moja mama ravnateljica in ni bila nad našim delom, v vlogi, v kateri je bila, nič kaj navdušena. Zato pa sem bil zaradi bogatih najdb popolnoma fasciniran jaz in sem ob koncu gimnazije resno razmišljal o študiju arheologije. No, kot vidite, sem ostal pri zgodovinarski usmeritvi. Bila pa je to zame dobra šola. Videl sem, kaj in kako delajo arheologi (ki so tudi zgodovinarji, le njihovo gradivo je drugačno) in na katera vprašanja je arheologija zmožna dati odgovore in na katera ne. Izkušnja je bila nadvse koristna in dragocena.

 

Preskočiva na zgodovino: kako nastaja nacionalizacija zgodovine?

Z »nacionalizirano zgodovino« in s tem povezano nacionalizacijo zgodovine razumem krojenje zgodovine po potrebah, željah in predstavah modernih narodov oziroma njihovih družbenih elit. Posledica je bila, da je bil evropski zgodovini nadet nacionalni korzet in so tudi obdobja, ki še niso bila nacionalna, dobila nacionalno podobo; zgodovina je bila retrogradno nacionalizirana. Na neki način je bila evropska zgodovina s tem fragmentirna in je postala nekakšen mehanski skupek tako rekoč brezčasnih narodnih organizmov. A ustaljene podobe veličastnih in starih zgodovin posameznih narodov so v glavnem nastale šele v 19. stoletju. So produkt nacionalizacije sveta in temu primerno se je oblikoval tudi pogled na zgodovino, ki je še danes dominanten. Za nastajajoče narode je bilo nujno potrebno, da so si ustvarili jasno podobo kontinuirane in zaokrožene lastne zgodovine, saj brez nje ne morejo obstajati. Kajti spomin in zavest o skupni usodi v preteklosti legitimirata obstoj naroda v sedanjosti. Pri tej potrebi po zgodovini gre zato v prvi vrsti za potrebo po oblikovanju in ohranjanju »občutka mi« in s tem narodne zavesti v sedanjosti ter za to, da se takšna skupnost občuti kot trajna in legitimna: zgodovina je sredstvo narodove legitimacije, emancipacije, integracije in tudi zamejitve. Nacionalna zgodovina je torej postavljena v povsem določeno funkcijo, kar pomeni, da je zavezana določenim ciljem. Rezultanta vsega tega je, da je zgodovina modernih evropskih narodov bolj skonstruirana kot rekonstruirana in bolj fiktivna kot realna. Sestavni del takšne zgodovine so zato nujno tudi zgodovinski miti. V evropskem 20. stoletju so bile tako strukturirane nacionalne zgodovine recipirane kot povsem samoumevne in nesporne zgodovinske realitete, čeprav so to v bistvu psevdozgodovinske podobe, saj vsebujejo sodobne, a v preteklost transponirane predstave, vrednote in vsebine. Sam seveda menim, da na začetku 21. stoletja in po številnih kritikah, ki so pokazale na šibkost ali celo nevzdržnost nacionalnozgodovinskih narativov, pač ni več mogoče vztrajati pri zgodovinskih konceptih, vzpostavljenih konec 18. in v 19. stoletju, s katerimi ni mogoče ustrezno niti opisati niti razumeti socialnih dimenzij in razmerij, ki so opredeljevala predmoderne in prednacionalne družbe.

 

In kje smo tu Slovenci?

Slovenci smo se tudi na tem področju izkazali kot dobri Evropejci in smo zelo hitro sledili evropskim trendom. Tako kot marsikod po Evropi smo tudi mi konec 18. stoletja dobili z Linhartovim Poskusom zgodovine Kranjske in drugih dežel južnih Slovanov Avstrije prvi torzo nacionalne zgodovine. To seveda ni bilo naključno, kajti oblikovanje novega, nacionalnega pogleda na zgodovino je bilo sestavni del narodnega oblikovanja Slovencev. Z vzpostavitvijo nacionalne zgodovine, ki je segala v čas kralja Sama in karantanskih knezov, so Slovenci dobili enega svojih najpomembnejših identitetnih sider. Z Linhartovim delom so Slovenci dobili svojo lastno zgodovino v času, ki so ga tudi drugi evropski narodi imeli za svojo zibelko. Da je bila s tem zgodovina retrogradno nacionalizirana in narodna zgodovina Slovencev projicirana nazaj v obdobja, ko Slovenci kot posebna etnična skupnost sploh še niso obstajali, tega se seveda Linhart – in tudi mnogi za njim – ni zavedal.

 

Ali so narodi v naši soseski, zaradi zgodovinsko daljše narodne identitete, manj nagnjeni k »prisvajanju zgodovine«?

Dvomim, da je tako. To je kar splošen pojav, pač zaradi funkcije, ki jo ima zgodovina pri oblikovanju in vzdrževanju narodne identitete. Imajo pa seveda sosednji narodi drugačno zgodovinsko situacijo, kot jo imamo Slovenci, in je pri njih to prisvajanje potekalo drugače. Pri Hrvatih je npr. njihovo etnično ime izpričano že v zgodnjem srednjem veku, medtem ko kontinuiteta slovenskega imena seže nazaj samo do 16. stoletja. A kot je imela beseda Slovenci v Trubarjevem času drugačen semantični pomen, kot ga ima danes, ko je v 19. stoletju dobila današnjo nacionalno vsebino, je bila npr. beseda Hrvati v zgodnjem srednjem veku povsem drugače geografsko omejena, kot je danes. Pred tisoč in več leti je etnično-politična skupnost z imenom Hrvati živela na majhnem prostoru v zaledju dalmatinskih mest med Zrmanjo in Cetino in trditi, da je bil Ljudevit Posavski v Slavoniji hrvaški knez, pomeni prav tako nacionalizacijo in prisvajanje zgodovine ter arbitrarno in post festum nadevanje neke identitete, ki je dotični ni imel. V ozadju je seveda logika, da so bili bolj ali manj vsi, ki so nekdaj živeli na tleh današnje Hrvaške, že kar Hrvati. In potem se ni čuditi zgodovinsko sicer povsem nevzdržnim interpretacijam, ki so spopade med upornim Ljudevitom in Borno, ki je bil okrog 820 profrankovski knez Guduskanov ob Gacki, razumele že kar kot državljansko vojno med Hrvati in jih primerjale z nasprotji med partizani in ustaši v 20. stoletju.

 

V 19. stoletju so se začele pojavljati predstave, da je Karantanija prva država Slovencev. Nekoč ste zapisali, da je Karantanija kot prva slovenska država kolektivna fatamorgana …

Res je. Gre za to, da v splošni percepciji lastne zgodovine Slovenci razumemo Karantanijo kot svojo prvo državo in zato razumemo tudi knežji kamen kot simbol te nekdanje slovenske državnosti. Toda Karantanija je bila država Karantancev, ki so sicer bili slovansko ljudstvo, niso pa bili Slovenci. Njihova etnična identiteta, ki so jo tako kot vsa druga ljudstva tistega časa izrazili z etničnim imenom, je bila nedvomno karantanska. Videti v Karantaniji že kar prvo nacionalno, lastno državo Slovencev je zato privid; je nekaj, kar vsi vidimo, o čemer vsi govorimo, v resnici pa v takšni obliki ni obstajalo.

 

Kako je potem prišlo do tega, da se ima Karantance za Slovence in je Karantanija razumljena kot država Slovencev?

Ob koncu 18. stoletja, ko se v nedrjih uveljavljajočega se nacionalizma začenjajo vzpostavljati moderne humanistične znanosti, se z neverjetno močjo afirmira prepričanje, da vsakemu narodu pripada njegov lastni jezik. To je sicer stara predstava, ki ji lahko sledimo vse do biblijske zgodbe o gradnji babilonskega stolpa in jo je realno življenje hkrati vedno znova dementiralo. A vendar, pomembno je bilo, da je na podlagi te predstave prišlo do razumevanja, da je – kot bi rekli Nemci – Sprachgeschichte hkrati tudi že Volksgeschichte. Na tej podlagi je Linhart zaradi jezikovne kontinuitete, ki povezuje sodobno slovenščino z jezikom alpskih Slovanov, lahko podaljšal nacionalno zgodovino Slovencev v zgodnji srednji vek in je vanjo lahko vključil tudi slovansko Karantanijo. Linhart in njegov koncept sta tako na podlagi jezikovne kontinuitete že v zgodnjem srednjem veku videla v Slovencih jasno zamejeno, od preostalih razlikujočo se zgodovinsko, etnično, jezikovno in kulturno skupnost. V sodobni humanistiki je danes povsem nesporno, da sta jezikovna in etnična skupnost dve različni kategoriji, kajti jezik ni nujno korelat etnični individualnosti, niti pozitivno – da je vsaki ‘etniji’ lasten nezamenljiv jezik – niti negativno – da bi bilo dva različna jezika nujno potrebno pojmovati kot simptom za dve med seboj različni ljudstvi. Prav tako ni nujno izenačevati jezikovnih sprememb z etničnimi spremembami. Slovenci, ki smo svojo nacionalno identiteto tako močno zvezali z jezikom, to nekoliko težko sprejmemo, a ta splošno priznana teoretska ugotovitev metodološko pomeni, da moramo tudi v našem specifičnem slovenskem primeru šele ugotoviti, kakšno etnično identiteto ali identitete so v 8. stoletju imeli govorci tistega jezika, iz katerega se je razvila slovenščina, in ne moremo kar trditi, da je že bila slovenska.

 

Kako potem danes gledate na Linharta? Mu pritrjujete?

Linhartova vloga v procesu narodnega oblikovanja Slovencev je enorma in zdi se mi, da se tega premalo zavedamo. Ne samo zaradi njegovih dramskih tekstov oziroma iger, s katerimi je slovenščina pokazala, da je lahko tudi še kaj več kot samo jezik kmetov, ampak predvsem zaradi tega, ker je Slovencem ustvaril koncept lastne narodne zgodovine, ki je bil nato za dve stoletji povzdignjen na piedestal edinega pravilnega pogleda na slovensko preteklost. Reči je tudi treba, da je bil Linhart v svojem času v svojem znanstvenem delu povsem na evropski ravni in je znal takrat aktualne in moderne poglede prinesti v naš prostor in jih cepiti na naše razmere. Danes seveda gledamo na te stvari drugače, a to ne zmanjšuje njegovega pomena, saj ga je potrebno in možno ocenjevati le v skladu s časom, v katerem je živel.

 

Lahko rečemo, da je Karantanija kot del zgodovine Slovencev, kot prva država Slovencev, mit? Kot tudi to, da naj bi bila demokratična, svobodna … Koliko odsevajo takšne oznake zgodovinsko resničnost?

Razumevanje Karantanije kot prve nacionalne države Slovencev, karantanskih knezov kot slovenskih knezov in knežjega kamna kot simbola slovenske državnosti je gotovo razumevanje, ki spada v arzenal narodovih zgodovinskih mitov. Zakaj, sem na kratko že povedal. A to je povsem brezpredmetno za to, da so v takšnih mitiziranih predstavah, ki so jih Slovenci imeli o svoji zgodovini, s Karantanijo lahko povezali pojme, kot so svoboda, država in demokratičnost, ki seveda spadajo v železni repertoar vsake nacionalne ideje in nacionalnega gibanja. Zato ne čudi, da je bila Karantanija v procesu nacionalnega formiranja Slovencev spoznana in razumljena kot zibelka slovenskega naroda. S tem pa se je tudi Koroška, ki drugače leži na obrobju slovenskega etničnega in jezikovnega ozemlja, pomaknila v središče slovenstva. Pri tem razumevanju je centralno vlogo igralo ustoličevanje koroških vojvod, ki je simboliziralo vse tri zgoraj apostrofirane vrednote: prvobitno državnost, prvobitno svobodo in prvobitno demokratičnost. Resnici na ljubo je treba reči, da je ustoličevanje odražalo najprej državnost Karantanije in nato vojvodine Koroške, saj je bila s tem obredom simbolno izročena oblast koroškemu vojvodi in nikomur drugemu. V času svojega ekserciranja ni obred, ki je sicer v svojem prvem in najpomembnejšem delu potekal v slovenskem jeziku, oziroma če smo natančnejši, v slovanskem govoru, ki so ga govorili na Koroškem, nikoli imel vseslovenske konotacije in Slovenci so šele konec 19. stoletja začeli z njim povezovati svojo zgodovino. Nič prej. Drugače je bilo na Koroškem, kjer je bil obred ves čas pomemben in konstitutiven za deželno zavest: o tem ne priča le deželno zgodovinopisje, ki ga je ohranjalo v deželnem spominu, ampak tudi to, da so Korošci že v srednjem veku na knežji kamen vklesali koroški grb in s tem jasno povedali, v kakšnem kontekstu ga vidijo. In ne nazadnje, še v času baroka, ko je bilo ustoličevanje že stoletja mrtvo, so si dali obred v Celovcu naslikati v dvorano, kjer so se zbirali koroški deželni stanovi. S tem je, mislim, dovolj povedano.

 

Kaj pa demokratičnost, ki naj bi jo odražal obred ustoličevanja?

Tudi tu gre po mojem mnenju za interpretacijo, ki ne zdrži zgodovinske presoje. Splošno prepričanje je, da naj bi Karantanci svoje kneze volili – torej demokratično izbirali. A to je v popolnem nasprotju z edinim virom, ki nam sploh kaj govori o tem, kako so Karantanci postavljali kneze. Po Conversio Bagoariorum et Carantanorum, v Salzburgu leta 870 napisanem tekstu, je bila namreč knežja oblast pri Karantancih dedna znotraj ene rodbine: Boruta, ki je prvi poznani knez Karantancev, je najprej nasledil sin Gorazd, tega bratranec Hotimir. To je tipično srednjeveško, ko oblast ni bila urejena demokratično, ampak gospostveno. Nosilec tega gospostva pa je bilo plemstvo, katerega privilegiran socialni položaj je izviral iz prirojenih pravic, kar je seveda a priori nedemokratično. Tudi trditev Švabskega zrcala – enega od poznosrednjeveških virov, ki pa vsi različno opisujejo potek obreda –, da so imeli kosezi pravico zavrniti vojvodo, ki ga je izbral kralj, je zgodovinsko popolnoma nemogoča. Ni videti namreč prav nobene možnosti, da bi kralj, ki je s podreditvijo Karantancev pod Franke sredi 8. stoletja dobil pravico soodločanja pri postavitvi njihovega kneza – dati je namreč moral soglasje –, postal v naslednjem času, ko je bila Karantanija najprej kot grofija in nato kot vojvodina popolnoma integrirana v Cesarstvo, zgolj predlagatelj. In to celo tako, da bi volilno telo, ki bi odločalo o vladarjevemu kandidatu, bilo po svoji sestavi kmečko-koseško. Skratka, spet smo pri zgodovinskih mitih.

 

Kako kot zgodovinar gledate nanje?

Zgodovine brez mitov ni in znanost je pred njimi pravzaprav nemočna. So preveč privlačni. Govorijo samo tisto, kar bi radi slišali.

 

Pride čas, ko se nehajo?

Pravzaprav ne. Se samo menjajo. Ene nam uspe izkoreniniti, a se takoj pojavijo novi. (smeh) V zadnjem času je bila npr. podoba dogajanja v drugi svetovni vojni pri nas očiščena številnih mitov, ki so bili spleteni okrog partizanstva, a po drugi strani lahko opazujete, kako že nastajajo novi miti v zvezi z osamosvojitveno vojno ali pa v zvezi s tem, kdo vse in kako je bil preganjan v starem režimu in hkrati neprecenljivo zaslužen za vzpostavitev novega.

 

Boj za lavor morja …

Tudi boj za lavor morja, kjer se z zgodovino sploh opleta, kot da bi bila samopostrežna trgovina, iz katere vzamete samo tisto, kar vam ustreza. Skratka, zgodovina – vsaj tista v javni rabi in na ravni kolektivnega spomina – brez mitov ne obstaja.

 

Če se vrneva k podobi zgodovine Slovencev, ki jo je zastavil Linhart in je bila nato dominantna. Katere so njene glavne značilnosti?

Naracija slovenske zgodovine je v bistvu zgrajena na kmetu – pač po logiki: ker je večina kmečkega prebivalstva govorila slovensko, so bili ne glede na čas avtomatično in arbitrarno razglašeni za Slovence. In ko je bilo s propadom Karantanije konec slavne zgodovine Slovencev, je bilo treba najti nekaj novega, s čimer bi lahko zapolnili in razložili tisočletje zgodovine naroda, ki naj bi čudežno obstajal samo kot narod kmetov brez družbene elite, brez katere si pojma naroda, ki je socialno vseobsegajoč, sploh ni mogoče predstavljati. Tako je nastala zgodba o slovenskem kmetu in njegovem tisočletnem mučeništvu v zgodovini, ki jo poznamo pod imenom hlapčevski mit. Ta mit razume zgodovino Slovencev kot zgodovino majhnega in pridnega naroda, ki je zatiran stoletja dolgo trpel in se mučil pod jarmom tujih gospodarjev ter na tujih bojnih poljih umiral za tuje interese, preden se mu je uspelo otresti težkega križa nesreče ter uresničiti svoje tisočletne sanje in postati nacija – narod s svojo državo. Pri tem nekateri menijo, da so se te sanje uresničile leta 1918, drugi 1945, tretji pa 1991.

 

Plemstva slovenska zgodovina torej ni obravnavala?

Ne, ker je bilo to povezano s stereotipom, da gre za Nemce – tujce, katerih edini cilj je do konca ožeti in uničiti domačega kmeta – Slovenca. Ni treba posebej poudarjati, da je ta stereotip nastal v času nacionalizma in nacionalnih konfrontacij v 19. stoletju in da je bilo nato stanje iz tega časa aplicirano na celotni zgodovinski lok. Tako so Nemci postali naš dedni, večni in najhujši sovražnik in tako smo srednjeveško plemstvo, ki je sicer med seboj v glavnem govorilo nemško – a hkrati znalo tudi slovensko –, zaradi njegove jezikovne prakse razglasili za tujce. A če pomislite, da je večina teh »tujih« plemiških rodbin v slovenskem prostoru živela stoletja dolgo, da so bili njeni člani tu rojeni, da so tu živeli, umrli in bili pokopani, potem je menda na dlani, kako anahrona in krivična je takšna opredelitev. Tem ljudem jemljemo pravico do doma in domovine, za katero so nekateri, npr. v času turških vpadov in vojn, dali tudi svoje življenje …

 

Po eni strani so plemiči iz slovenske zgodovine pregnani, po drugi strani pa so Slovenci nanje ponosni …

To je po svoje paradoksalno in velja samo deloma – in še tu se v zadnjem času percepcija bistveno in hitro spreminja. A še nedolgo tega smo bili ponosni samo na tiste plemiške rodbine in posameznike, ki jih je bilo v glavnem zaradi njihovega kulturnega pomena treba vključiti v narativ narodne zgodovine. Najboljši in najbolj znan primer je seveda Valvasor. Njegova Slava vojvodine Kranjske je monumentalno delo na najvišji evropski ravni svojega časa in je zato za slovensko kulturno identiteto nespregledljiv.

Čeprav ni bil Slovenec?

Tako je. Valvasorjeva družina je izvirala iz severne Italije, jezik, ki ga je uporabljal, je bil v glavnem nemški, čeprav tudi slovenski – on bi rekel kranjski –, in nekaj malega je pisal celo v latinščini, samega sebe pa je imel za Kranjca. In svoji domovini je s Slavo postavil prekrasen spomenik, ki ga ravno sedaj prvič dobivamo v slovenskem prevodu, zaradi katerega je postavil na kocko celo lastno eksistenco. Druge, ki niso bili nič manj pomembni za slovensko – kulturno – zgodovino, pa smo izločili. Eni med njimi so npr. Spanheimi, koroška vojvodska rodbina, ki so v visokem srednjem veku izjemno pomembni v slovenskem prostoru: bili so lastniki Ljubljane in Kostanjevice na Krki, od koder so premaknili mejo Kranjske na južni rob Žumberka. So ustanovitelji cisterce v Kostanjevici in kartuzije v Bistri pri Vrhniki, dveh pomembnih in redkih kulturnih središč in žarišč svojega časa. V slovenskem prostoru so aktivni približno poldrugo stoletje, nekateri so celo tu pokopani, pa vendar vidimo v njih tujce.

 

Govorite o percepciji zgodovine na splošni ravni?

Seveda. Pri tem je paradoksalno, da so glede na kriterij izvora Spanheimi bili tujci tudi na Koroškem, saj izvira družina s Frankovskega, od koder se je sredi 11. stoletja njen predstavnik priženil na Koroško. A tam so jih »posvojili« in vzeli za svoje, mi pa za tujce. Tudi celjski grofje so bili v slovenskem povojnem zgodovinopisju ocenjeni negativno.

 

V tem smislu se je še slabše pisalo goriškim grofom …

Se strinjam. Goriški grofje so poseben fenomen. Tako celjski kot goriški grofje spadajo med najpomembnejše plemiške rodbine pri nas v srednjem veku. A medtem ko so bili celjski grofje videni kot nosilci slovenske državnosti v srednjem veku, o čemer najbolj plakativno pričajo celjske zvezdice v grbu Kraljevine Jugoslavije, ima pa jih tudi naš sedanji državni grb, so goriški grofje popolnoma izginili iz slovenskega zgodovinskega spomina.

 

Zakaj?

Niso jih razumeli kot nekaj, na kar bi lahko navezali vsaj del svoje identitete. Čeprav so pustili v zgodovini večjo sled kot celjski – namreč Goriško. To je danes pri nas samo pokrajinska oznaka, a včasih je bil to suveren, državni teritorij, ki je tako kot Kranjska obstajal kot posebna dežela do propada Avstro-Ogrske leta 1918. Za celjskimi grofi kaj takšnega ni ostalo, ostali so samo miti in zgodbe, pa vendar že Prešeren v osmem sonetu Sonetnega venca z Vitovcem asociira na njih.

 

Morda tudi zaradi tega, ker se je na to plemiško rodbino navezala tudi literatura.

Res je. Med zgodovinskimi temami, ki so bile obravnavane v slovenski literaturi, so tiste, ki so povezane s celjskimi, nemara na prvem mestu. Razburljiva zgodovina družine, poznana iz Celjske kronike, kjer se prepletajo ljubezen, sovraštvo, umori, socialni antagonizmi, je pač nadvse hvaležna literarna tematika. A kot rečeno, to jih ni odrešilo negativne ocene v povojnem slovenskem zgodovinopisju, ki je izhajala iz tega, da niso nič naredili za združevanje slovenskega naroda. Ta ocena je sicer s pozicije slovenskega naroda v 20. stoletju razumljiva, a hkrati anahrona, da bolj ne more biti, saj od fevdalnih dinastov 15. stoletja pričakuje, da se bodo obnašali kot narodni voditelji 20. stoletja.

 

Zdi se, da poskušata s kolegom dr. Simonitijem v knjigi Na stičišču svetov: slovenska zgodovina od prazgodovinskih kultur do 18. stoletja preseči takšno gledanje?

To je bil eden od glavnih razlogov za nastanek te knjige. Ko sem bil pred približno petnajstimi leti prvič postavljen pred nalogo napisati pregled srednjeveške zgodovine Slovencev, se mi je zastavljalo vprašanje, kako naj se sploh lotim tega, ko pa se Slovenci v srednjeveških virih sploh ne omenjajo. Videl sem, da je treba zamenjati zorni našega pogleda na to zgodovino. Ni mogoče obravnavati zgodovine nekega naroda v času, ko ga še ni bilo, zato pa lahko še kako obravnavamo in raziskujemo zgodovino ljudi na prostoru, ki mu danes daje obrise slovenska država. V svojem vizirju torej ne moremo imeti zgodovine Slovencev, ampak slovensko zgodovino. Tako razumljena zgodovina ne poskuša stlačiti vsega pod plašč zgodovine enega naroda in zato ne vleče meja, kjer jih ni bilo, in ne novači ljudi za narode, ko teh še ni bilo. Koncept slovenske zgodovine je torej precej širši in manj ekskluzivističen od koncepta zgodovine Slovencev, v katerega, strogo vzeto, sodi zgolj zgodovina tistih posameznikov, ki so bili Slovenci, oziroma tiste skupnosti, ki se je obravnavala kot slovenska. Hkrati koncept slovenske zgodovine tudi bolje odgovarja imperativu historičnega mišljenja in pristopa, ki izhaja iz trajne spremenljivosti zgodovine. Vanj lahko vključimo tako Karantance – ki niso bili Slovenci, a so še kako pomembni za slovensko zgodovino in so hkrati tudi del avstrijske zgodovine – kot npr. tudi celjske grofe ali pa Valvasorja, ki tudi niso bili Slovenci, a so še kako sestavni del slovenske zgodovine. Ne sili nas v nacionalizacijo lastne preteklosti, ampak nam omogoča, da poskušamo zgodovino razumeti in dojeti v vseh njenih pojavnih oblikah. Ne nazadnje nam omogoča, da zgodovinske fenomene laže opazujemo in ocenjujemo v skladu s časom, v katerem so se pojavljali, in ne pod vplivom modernih, nacionalnih predstav.

 

Katere etnične skupine so torej živele od šestega stoletja dalje pa do današnjih dni na prepišnem območju, kjer danes leži Slovenija?

Zaradi prepišnega značaja, ki ga ima slovenski prostor in posledično njegova zgodovina, smo knjigi tudi dali naslov na stičišču svetov. Tu so se v resnici stikali in razmejevali različni svetovi. Tu čez so šla germanska ljudstva, ki so se selila v Italijo, pa stepsko-nomadski Huni, Avari in Madžari, ki so v Italiji iskali zgolj bogat plen; do sem so segli Slovani in se tu tudi naselili, sem so prihajali kmečki kolonisti iz Bavarske in drugih nemških dežel, pa ubežniki pred Turki, furlanski in drugi severnoitalijanski trgovci, v Primorju je že od antike naprej kontinuirano živelo romansko prebivalstvo in še bi lahko naštevali. Zame je to neprecenljivo bogastvo slovenske zgodovine.

 

Torej je geografija tista, ki igra na tem prostoru, v antiki in zgodnjem srednjem veku, ključno vlogo?

Geografija je dajala v omenjenem časi slovenski zgodovini pomemben pečat v vsaj dveh ozirih. Prvič je to prostor na meji Italije, ki je bila tako v antiki kot zgodnjem srednjem veku popek tedanjega sveta. In te ne na katerikoli meji Italije, ampak na njeni najbolj izpostavljeni. Italijo s treh strani varuje morje, na severu pa visoki grebeni Alp. Samo na vzhodu je mogoče prek slovenskega ozemlja vanjo vstopiti relativno enostavno in brez velikih geografskih barier. Kdor je obvladoval slovensko ozemlje, je imel v rokah ključ, ki je odpiral vrata Italije. Zato so poskušali že Rimljani to mejo zapahniti z vojaškim obrambnim sistemom in ne nazadnje je te prehode s svojimi tankovskimi enotami, ki so bile stacionirane v Vipavi, Ajdovščini, na Pivki, v Postojni in na Vrhniki, varovala tudi rajnka JLA. Tu se kažejo zelo zanimive zgodovinske konstante. Druga stvar, ki je geografsko in nato zgodovinsko opredeljevala zgodovino tega prostora, je dejstvo, da poteka prav prek slovenskega ozemlja najkrajša in najbolj udobna pot, ki povezuje sredozemski bazen s Podonavjem. Tu je treba od panonske ravnice do Tržaškega zaliva premagati višine, ki ne presežejo 600 metrov nadmorske višine; tu so te razdalje najkrajše in poti so bile prehodne tudi pozimi. Kot nam priča zgodba o Jazonu in Argonavtih, ki naj bi s svojo ladjo prenesli od izvira Ljubljanice do Jadrana, so že stari Grki poznali te poti in prehode, ki so spet prispevali svoje k prepišnemu značaju slovenskega ozemlja.

 

Še danes ima ministrstvo za obrambo na ajdovskem območju ingerenco pri prodaji določenih kmetijskih zemljišč …

In če se spomnite, obstajajo romani, nastali še v času blokovske razdelitve Evrope, ki razpredajo, kako se bo prav tu začela tretja svetovna vojna …

 

Kako težko je zgodovinarju spreminjati vizuro zgodovine?

Verjetno o tem dovolj pove rek, ki pravi, da Bog zgodovine ne more spremeniti, zgodovinar lahko! (smeh)

 

Koliko drži, da je narodna pripadnost ena bistvenih kategorij v življenju človeka?

Če se samo spomnite na grozodejstva, ki so bila storjena v jugoslovanskih vojnah v imenu lastnih narodov, in da je bila razlika med življenjem in smrtjo velikokrat enaka razliki med takšno in drugačno narodno pripadnostjo, potem ni dvoma, da je narodna pripadnost zagotovo ena bistvenih, celo najbolj usodnih kategorij v življenju sodobnega človeka. O tem smo se na povsem drugačni ravni lahko prepričali tudi v sredo po zmagi Slovenije nad Rusijo v nogometu, ko so na dan privreli prav neverjetni izbruhi z narodno pripadnostjo povezanih čustev, le da so to tokrat bili izbruhi veselja in sreče, ne sovraštva in mržnje.

 

Kako človek ve, kdaj je užalil nacionalna čustva?

(smeh) Navadno se to hitro opazi po odzivu prizadetega. In največkrat boste užalili nacionalna čustva nekoga tako, da ga boste imeli za pripadnika kakšnega drugega naroda. Saj veste, kako smo občutljivi, če nam zaigrajo napačno himno ali rečejo, kako lepa je ta naša Slovakia … •

 

Patricija Maličev

 

Vir: Sobotna priloga – Delo (21.11.2009)

  • Share/Bookmark

En odziv

Nov 13 2009

Poročilo: Totalitarizmi v Muzeju novejše zgodovine

Kot je v moji navadi tudi danes na kratko.

V ponedeljek, 9.11.2009, je v organizaciji organizaciji Študijskega centra za narodno spravo in Muzeja novejše zgodovine Slovenije potekal mednarodni znanstveni posvet z naslovom TOTALITARIZMI – VPRAŠANJA IN IZZIVI. 

Program kje obsegal štiri poglavitne dele, in sicer tri sklope referatov:

  • dr. Tamara Giesser-Pečar : Register totalitarnih režimov in pojavov v Sloveniji
  • dr. Jernej Letnar Černič : Iskanje normativnih odgovorov na totalitaristična hudodelstva
  • dr. Damjan Hančič : Oris revolucionarnega nasilja na Kamniškem 1942-1945
  • mag. Renato Podbersič : Revolucionarno nasilje na Primorskem
  • Andrej Zorko : Mobilizacija v nemško vojsko

 

  • Pavel Jamnik : Zavedanje zločina
  • Dr. Mateja Čoh : »Bande« – teroristične skupine ali provokacija Udbe?
  • Dr. Milko Mikola : Izgoni prebivalstva iz kraja bivanja v Sloveniji v obdobju 1947 – 1949

 

  • Mag. Andreja Valič : Zgodovina za prihodnost
  • Mag. Monika Kokalj Kočevar : Življenjske zgodbe druge svetovne vojne
  • Jože Dežman : Razpad tabujev in tranzicijska pravičnost v Sloveniji

   

Najbolj zanimiv in tudi najbolj obiskan del pa je bil takoj na začetku. Na posvetu je kot gost sodeloval grof Nikolai Tolstoy, angleški zgodovinar in avtor zgodovinskih razprav na temo 2. svetovne vojne in pa keltske mitologije, predvsem osebnost čarovnika Merlina. 

Rodil se je leta 1935 v Angliji, kamor je po ruski revoluciji zbežala njegova družina, v Angliji so se naselili leta 1920. Ni neposreden potomec Leva Nikolajeviča Tolstoja, znanega predvsem po romanu Vojna in mir, pač pa je Lev N. Tolstoj potomec mlajšega brata prednika Nikolaya Tolstoja. Njegovi poglavitni deli s področja zgodovinopisja sta  The Minister and the Massacres in  Victims of Jalta, v katerih jasno kritizira angleško ravnanje po koncu druge svetovne vojne, napisal pa je tudi 500 let dolgo zgodovino družine Tolstoj. 

Na posvetu je v  svojem napol pogovoru z naslovom Nujnost ali zarota govoril o vračanju o Kozakov, domobrancev, ustašev in drugih, ki so jih v poletnih mesecih vrnili Titovi ali Stalinovi vojski. Tolstoj je bil prvi, ki je v poznih 80 letih spregovoril o britanski vlogi pri vrnitvah premagancev. Njegovo spoznavanje te zgodovine se je začelo v zaporu, ko je od nekega stražnik, ki je bil leta 1945 v Avstriji, izvedel, da so morali premagance trpati v vagone in jih pošiljali proti Rusiji. Nekateri so se vrgli z vlaka, da bi si zlomili vrat, in da ne bi bili vrnjeni v Rusijo. Feldmaršal Aleksander je dal namreč jasen ukaz o nevračanju ujetnikov, po Tolstojevih besedah pa je bil Alexander izigran,  s strani McMillana, ki naj bi v svoj dnevnik zapisal celo, da kozake pošilja v smrt. McMillan pa naj bi bil eden od dvojice, ki se z Tolstojem ni nikoli pogovarjal kljub njegovi želji.  

 

Primož

  • Share/Bookmark

En odziv

Starejši zapisi »