Okt 30 2009

O noči čarovnic, vseh svetih in še nekaj drobnarijah

Pred nami je praznični konec tedna. Najprej se bo marsikdo izmed nas 31. oktobra našemil in odpravil praznovat v lokalno zbirališče, po mnenju mnogih (ki to tudi ne pozabijo omeniti) uvoženo, Noč čarovnic. Dan kasneje, torej 1. novembra, pa bomo v naših tradicionalnih romanjih na pokopališča dežele slovenske počastili dan Vseh svetih. Pa ste vedeli, da Noč čarovnic, ki vedno pade na zadnji, ponavadi deževen, temačen in hladen dan v oktobru, pravzaprav tudi pri nas ni tako nov praznik, saj so ga preko krščanske tradicije naši predniki praznovali že več stoletij? Čeprav praznik danes povezujemo z Združenimi državami Amerike in pregovornemu izvažanju njihove kulture, ste zagotovo že slišali, da ima praznik pravzaprav korenine v keltskih časih britanskega otočja.

Noč čarovnic

 

 

Kelti so svoje novo leto praznovali 1. novembra, saj je ta dan označeval konec poletja ter žetve in začetek temne ter hladne zime, ki so jo povezovali z umiranjem. Verjeli so, da se na noč pred novim letom meja med svetovoma živih in mrtvih zamegli. Zato so v noči z 31. oktobra na 1. november praznovali Samhain (slov.: konec poletja), ko naj bi se duhovi umrlih vrnili med žive. Ti duhovi so ob prehodu povzročali težave in uničevali pridelke, a so tudi pomagali svečenikom, t.i. druidom, napovedovati prihodnost. Za ljudi, ki so bili popolnoma odvisni od narave, pa so te prerokbe pomenile pomemben izvor tolažbe v času dolge zime. Druidi so na noč Samhaina prižgali svete kresove, okoli katerih so se zbrali ljudje, ki so darovali svoje pridelke in živali keltskim božanstvom. Med praznovanjem so nosili kostume, ki so jih ponavadi sestavljale živalske glave in kože, hkrati pa so si skušali medsebojno napovedati prihodnost. Ko se je praznovanje končalo, so z ognjem s svetega kresa ponovno zakurili domače ognjišče, ki so ga tisti večer ugasnili in s tem vabili zaščito med prihajajočo zimo.

Do leta 43 n.š. so Rimljani osvojili večino keltskega ozemlja na britanskem otočju ter v severni Franciji in tam vladali nadaljnjih 400 let. V tem času sta se s Samhainom združila dva rimska praznika: Feralija in praznik Pomone. Feralijo so praznovali konec oktobra, ko so Rimljani obeleževali smrt svojih bližnjih. Praznik Pomone pa je častil rimsko boginjo sadja in dreves, katere simbol je bilo jabolko. Ostanek tega praznika je igra prejemanja na vodi plavajočega jabolka z usti, ki jo v anglosaških deželah tradicionalno izvajajo na Noč čarovnic.

Verjetno ste se že večkrat spraševali, če je tudi slovanski pust povezan z Nočjo čarovnic, glede na to da se na oba praznika našemimo. Pust se povezuje z bogom Velesom (Volos, Voloh), ki je bil zaščitnik poljedelstva in umrlih. Veles je v svet živih pošiljal duhove umrlih kot svoje glasnike. Stari Slovani so verjeli, da se ob bližanju konca leta podira naravni red in povečuje kaos, meje med svetovoma živih in umrlih pa se zamegljujejo. To pa omogoča vračanje mrtvih v svet živih. Tako so praznovali praznik imenovan Velika noč, ki se je lahko zgodila kadarkoli med božičem in koncem meseca februarja. Na to noč so se vaški fantje, t.i. koledniki, oblekli v dolge plašče iz ovčje volne in si nadeli groteskne maske. Skupaj so se odpravili po vasi in zganjali strašen hrup. Peli so pesmi v katerih so pojasnjevali, da so prišli od daleč, da so blatni in mokri, ter se tako izkazali, da prihajajo iz mokrega sveta Velesa. Gospodar hiše jih je povabil v svoje domovanje kot duhove njegovih umrlih prednikov ter jim daroval dragocena darila, ki naj bi jih koledniki prenesli bogu Velesu, ta pa bi jim v zameno podaril srečo in bogastvo. Do danes se je to praznovanje razdelilo kar na tri praznike oz. običaje: Vse svete, koledovanje (od božiča do svetih treh kraljev) in pust.

Veles~RamHeadedMan~okladka1m.jpg

Veles

  

 

Do leta 800 se je krščanstvo razširilo tudi v keltske dežele. Katoličani so imeli svoj praznik, ki je počastil umrle, a so ga od leta 609 praznovali na dan 13. maja. To je bil dan, ko je papež Bonifacij IV posvetil rimski Panteon sveti devici Mariji in vsem svetnikom. 13. maj je bil sicer pred tem višek tridnevnega rimskega slavja Lemurij, ko so te slabo namerne in nemirne duhove skušali pomiriti. Leta 835 je papež Gregor III prestavil praznik Vseh svetih s 13. maja na 1. november, ter označil praznik kot počastitev vseh svetnikov in mučenikov. Etnološka in zgodovinska stroka predvideva, da se je papež odločil za to prestavitev, da bi zamenjal keltski praznik s katoliškim. Večer pred praznikom, torej noč Samhaina, se je tako poimenoval kot predvečer Vseh svetih oz. v angleščini »All-hallows Eve«, iz česar je izšla beseda »Halloween«. Pri nas je predvečer Vseh svetih dobil ime Noč čarovnic verjetno šele v času po reformaciji, ko so pri nas in v Evropi posvetne in svetne oblasti iskale čarovnice. Ljudsko verovanje je narekovalo, da so se čarovnice zbirale na čarovniških zborih, t.i. sabatih, ki so se vršili na predvečer Svečnice, na predvečer 1. maja oz. Valpurgino noč in predvečer praznika Vseh svetih.

800px-All_Saints_Day%2C_1984%2C_Oswiecim%2C_Poland_Img871.jpg

 

 

Čisto teološko gledano, 1. november pravzaprav ni praznik, ko se spominjamo vseh umrlih, pač pa le tistih, ki so doživeli beatifikacijsko videnje Boga, torej svetnikov, ki so glede na ideologijo Tomaža Akvinskega v času svoje smrti povezali svojo vero z razumom ter pri videnju Boga uporabili tako prvi kot drugi vidik. Šele kasneje, okoli leta 1000, je cerkev razglasila 2. november za Dan vseh duš, torej dan ko se spominjamo vseh vernih, ki pa še niso dosegli beatifikacijskega videnja in tako še niso prišli v nebesa. Praznoval se je podobno kot Samhain s kresovi, povorkami in maškarado. Skupaj so se vsi trije prazniki imenovali zbrani Vsi sveti oz. okrajšano Vsi sveti.

Preimenovanje praznika Vseh svetih v Dan mrtvih je pri nas nekoliko ideološko pogojen. Kljub temu pa tudi to ime za praznik ni izmišljeno. V latinski Ameriki se namreč praznika 1. in 2. novembra skupno imenujeta Dan mrtvih. V teh deželah se družine zberejo in postavijo improvizirane oltarje v svojih domovih, šolah pa tudi javnih ustanovah, kjer skupaj molijo za umrle prednike. Človeška lobanja je simbol, ki ga je moč opaziti tako v kruhu, ki ga zamesijo, čokoladnih darilih ter maskah, ki jih pogosto nosijo. Lutke imenovane La Catrinas postavljajo na oltarje in grobove.

catrinas_2.jpg

La Catrinas - podoba skeleta v opravi bogate ženske

  

 

In če se boste danes ali jutri lotili izrezovanja buč, še nekaj besed o tej tradiciji. Tudi ta sega stoletja v preteklost. Zgodba, ki govori o izvoru izrezovanja buč gre nekako takole: Pred davnimi leti je na Irskem živel možakar imenovan Skopušni Jaka, ki ga je nekega dne povabil na pijačo Hudič. Ker pa si je Jaka prislužil pridevek Skopušni z razlogom, ni hotel plačati za pijačo. Hudiča je prepričal, da se ta spremeni v kovanec s katerim bo krčmarju plačal njuno pijačo. Ko se je Hudič spremenil, se je Jaka odločil, da bo kovanec obdržal. Zato ga je vtaknil v žep, kjer pa je že imel srebrni križec, ki je Hudiču preprečeval, da bi se spremenil nazaj v prvotno obliko. Čez čas je Jaka Hudiča le osvobodil, vendar pod pogojem, da ga ne bo nadlegoval leto dni ter, da če bo Jaka slučajno umrl, ne bo preklel njegove duše. Ko je Hudič ponovno obiskal Jaka čez eno leto, ga je ta ponovno prelisičil. Hudiča je prepričal, da ta zleze na drevo in zanj nabere sadje. Medtem ko je bil Hudič na drevesu, pa je Jaka v drevesno lubje izrezal križ, da Hudič ne bi mogel zlesti z drevesa. Zato je moral slednji obljubiti, da Jaka ne bo nadlegoval še nadaljnjih deset let. Kmalu zatem pa je Jaka umrl. Vendar pa Bog ni želel sprejeti v nebesa tako nesramnega človeka. A tudi Hudič se je držal svoje obljube, da ne bo preklel Jakove duše, in ga ni spustil v pekel. Zato je poslal Jaka v temno noč z enim samim gorečim ogljem in Jaku ni preostalo drugega, kot da oglje postavil v izrezano čebulo in blodi po Zemlji vse od takrat.

jackolanternjpg1.jpg

Skopušni Jaka

  

 

Na Irskem in Škotskem so ljudje začeli izdelovati svojo različico Jakove laterne, ko so začeli izrezovati strašljive podobe v čebulo ali krompir ter jih postavljali na okenske police ali v bližino vrat, da bi odvrnili od obiska Skopušnega Jako in druge nezaželene duhove. V Angliji so za izrezovanje uporabljali peso. A šele prišleki v Ameriko so začeli izrezovati buče, potem ko so v novem svetu odkrili ta sadež, ki so ga staroselci obdelovali že 5000 let pred prihodom Evropejcev.

 

Neli

 

 

Predlagana povezava:

če si slučajno še niste pogledali serije dokumentarno/igranih filmov Lov na čarovnice v produkciji RTV Slovenija, si jih oglejte na spletu.

 

1. del: Lov na čarovnice – Grmade so zagorele

2. del: Lov na čarovnice – Slovenske vešče

3. del: Lov na čarovnice – Na grmado s čarovnico!

  • Share/Bookmark

2 odzivov




2 odgovorov v “O noči čarovnic, vseh svetih in še nekaj drobnarijah”

  1.   Jernej Velkavrh Κονιπους - 30.10.2009 16:45

    Živjo, Neli. Mislim, da je bil Veles bog živine in zavetnik pastirjev, ne pa poljedelstva. Članek je sicer res super, še bolj fensišmensi pa bi bilo, če bi prišla do kakšnih podatkov, ki bi nakazali, ali praznik, ki so mu otoški Kelti rekli “Samhain”, izhaja iz skupne keltske tradicije in je bil torej značilen za širša območja Evrope ali je zares irska posebnost. Čeprav dvomim, da obstajajo tako obsežne študije – zato “fensišmensi”. :) Sicer pa odgovor na to vprašanje verjetno že nakazuje podobnost z drugimi indoevropskimi narodi (sama si omenila primera Rimljanov in Slovanov). Res zanimivo branje! A si slučajno naletela na kakšno zanimivo bukvo tipa Slovanska mitologija in verovanje Damjana S. Ovsca, ki bi se ukvarjala z ljudskimi običaji v srednjem veku?

    ‘dijo

  2.   kornelija - 30.10.2009 17:19

    Čau! Kar se tiče Velesa, sem našla več vidikov življenja, katerih naj bi bil zavetnik. Poleg tega kar sem napisala jaz in kar si napisal sam, sem našla še: zavetnik trgovanja, glasbe, vseh živali z rogovi, voda, magije, bogatstva in zabavljaštva. Skratka obstaja kar nekaj opisov… izbrala sem si prvega in tistega, ki je bil za prispevek ključen. Sicer pa sem knjigo Damjana J. Ovsca prebrala ravno pred 14. dnevi. Super čtiva, ki sem jo hotela tudi priporočiti ob koncu bloga, pa sem pozabila. Tako jo dodajam zdaj! Torej vsi v knjižnice in si izposodite knjigo:

    • Damjan J. Ovsec, Slovanska mitologija in verovanje, Domus, let. 1991.

    Izdana je bila pred skoraj 20. leti, ampak mislim da je še vedno najbolj poglobljena knjiga, ki se ukvarja s slovanskim panteonom v slovenskem jeziku.

    Drugače mi pa bereš misli. Ves čas, ko sem pisala tale blog, sem skušala ugotoviti, če je s kakršnimikoli dokazi nakazano, ali so Kelti tudi na našem ozemlju slavili Samhain? Na žalost nisem našla odgovora. Predvsem mislim da zato, ker o Keltih na Slovenskem takorekoč nimamo pisnih virov, ampak so vsi viri arheološkega izvora. Zaenkrat si upam trditi, da je Noč čarovnic oz. Samhain samo en prevladajoči praznik izmed mnogih podobnih, ki so jih praznovali različni narodi po celotni Evropi. Za kaj več, bi se morala pa še veliko bolj poglobiti v to, ali pa najti vsaj eno kvalificirano monografijo, ki bi lahko odgovorila na vsa ta vprašanja.

    ;-)

Trackback naslov | RSS Komentarjev

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !