Okt 26 2009

Sposojeni blogi: Kjer gospodarijo bogovi in hudičji spaki

Odklonilen odnos ljudi do gora je precej star. Zakaj je temu tako, poskušam napisati spodaj. Morda kdo zasluti zametke čara odkrivanja gora že v naslednjih vrsticah. Marsikdo izmed vladarjev in pesnikov izpred stoletij in tisočletij jih je, a to je že tema naslednjega prispevka.

 

Gore so nekdaj pomenile človeku najprej geografsko oviro in nedostopno ozemlje. Za ljudi je bil to tuj, neprijazen svet in nikakor človekovo osnovno življenjsko okolje. Kakor je zapisal leta 1930 že Henrik Tuma, so mnoga stara ljudstva zaradi nedostopnosti smatrala gore »za odvračajoče, skrivnostne in posvečene. Gore so bile stanovališča zlih duhov, demonov, besov, Olimp je bil sedež bogov Kronidov«. Prav tako zaradi svoje mogočnosti, nedostopnosti in višine – torej bližine z nebesi, so tako rekoč vsa ljudstva, ki so živela v bližini gorstev, imela goro za simbol božanskega, na kateri je lahko živelo eno ali več božanstev, posamezna gora pa je bila lahko pomembna tudi v mitologiji, kot npr. Ararat in Sinaj. Kjer novodobni turizem niti alpinizem ne moreta spodnesti tradicionalnega verovanja v goro kot prebivališča bogov (Nepal, Tibet, Indija), je tako še danes.

 

Toda na gorah niso vedno živeli le bogovi, ponekod je gospodarilo tudi zlo, ki je simboliziralo za človeka skrajno neprijazen svet. Takšen je primer iz Švice. »Še v 14. stoletju je mestni svet v Luzernu zagrozil hribolazcem za pristop na goro Pilatus (1920 m) težke kazni, ker so po njegovem pečevju gospodarili hudičji spaki. Dejansko je bilo leta 1387 kaznovanih šest duhovnikov iz Luzerna, ki so polezli nanj, na dolgotrajno ječo. Albert von Bronstetten še leta 1481 v opisu Švice trdi, da je gora Rigi, ne le središče Švice, ampak vse Evrope in obenem sedež blaženih duhov. Ko je leta 1518 župan švicarskega mesta St. Gallen de Watt z nekaterimi učenjaki hotel zlesti na Pilatus, pokazala se jim je baje pošast Poncija Pilata, da so od groze vsi zbežali. Šele l. 1555. prispel je na vrh Konrad Gassner s predhodnim dovoljenjem oblastva,« je zapisal Tuma.

 

Čeprav govori Tuma o gorah na splošno, pa je seveda treba povedati, da so bili »tabu« predvsem vrhovi gora, a samo tisti, ki so dovolj visoki. Merilo ni bila nadmorska višina, ampak geografski pogoji, ki na njih vladajo (klima, teren, odsotnost rastlin, večni led, sneg, skale). Gre torej za popolnoma tuj svet, ki ni namenjen človeku za preživetje. Nizki vrhovi in nižji predeli gora niso bili tabu. Prve najdbe v našem visokogorju segajo na primer v obdobje 7500-6000 let pr.n.š. Govorijo o iskalcih rud in selitvah prazgodovinskih pastirjev s planine na planino nad gozdno mejo, dokazi o obstoju kamenodobnega in mezolitskega lovca v našem visokogorju pa so še starejši. Sezonske naselbine so se številčno razmahnile predvsem v rimskem času, še posebej v pozni antiki. Takrat so v visokogorju poleg iskalcev rud glavno poselitev predstavljale planine. Kolikor vem, ni podatkov o tem, če so v rimskem času na planinah že sirarili – čeprav je bilo sirarstvo pri Rimljanih razvito -, gotovo pa so izdelovali sir na planšarijah v 12 -13. stoletju. Po pozni antiki je prišlo v naših Alpah do upada planšarstva. V srednjem veku so nato visokogorske planine začeli uporabljati staroselski Lahi, od katerih so dediščino le počasi prevzeli Slovani, ki so sprva živeli le po nižinah in dolinah. Kljub tabuiziranim vrhovom naših Alp, pa so pa so bili zelo pomembni prelazi, ki so bili prav tako sezonsko obljudeni.

 

Blog: Fotografski in plezalni grifi

Avtor bloga: Urban Golob

  • Share/Bookmark

En odziv




En odgovor v “Sposojeni blogi: Kjer gospodarijo bogovi in hudičji spaki”

  1.   Sandra - 27.10.2009 07:52

    Izredno zanimivo in poučno branje. Hvala.

Trackback naslov | RSS Komentarjev

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !