Okt 10 2009

Orlando Figes na Škrabčevi domačiji

Objavil BlogHistoria 10.10.2009 pod Bukla, Primož Tanko in tagi: , , ,

V sklopu gostovanja v Sloveniji se je tudi v ribniškem koncu mudil poznani profesor zgodovine Orlando Figes. Je predavatelj na slovitem Birkbeck College na Londonski univerzi in proučevalec Rusije. Njegova dela segajo tako na področje ruske revolucije in več pogledov na ta čas, kot na področje kulturne zgodovine, ki jo je zakrožil z monografijo Natašin ples leta 2002 in naslednje leto še v slovenskem prevodu. Sedaj se je mudil v Sloveniji na predstavitvi svoje nove knjige Šepetalci s podnaslovom Zasebno življenje v Stalinovi Rusiji. Prvi dan njegovega obiska je imel dobro obiskano predavanje v Cankarjevem domu, drugi dan pa je bil gost na Škrabčevini. Njegov sogovornik je bil Aleksander Čolnik. Pogovor je potekal v angleščini, in je deloval zelo sproščeno.

orlandofiges004.jpg?t=1255176700                             orlandofiges012.jpg?t=1255176945

Sprva je tekla beseda o knjigi Natašin ples in kulturni zgodovini Rusije, avtorjevem razumevanju »slovanske duše«, ki ji je pripisal precej drugačne lastnosti kot običajno, predvsem v delu, ki se tiče pokornosti, tak da je dejal tudi »I don’t belive in a slavic slave soul«. Pomemben del razgovora je zasedla debata o Tolstoju in njegovem času ter o francoskih vplivih na rusko aristokracijo. Tolstoj je bil v tem kontekstu predstavljen kot povezovalec ruskega naroda, saj je pisal v ruščini in ne v nekakšni mešanici ruščine in francoščine ali celo samo francoščine, kot je bila tedaj navada v ruski plemiški družbi. Drugi del pogovora je bil namenjen Šepetalcem.

Povzetek Figesovega predavanja

Naslov knjige je takšen, ker ima ruska beseda za šepetalca dve verziji in tudi dva pomena. Ena je nevtralna »šepčušij« in pomeni tistega, ki šepeta. Druga, »šeptun«, pa ima negativen prizvok, saj ta beseda označuje istega, ki prišepetuje policiji. Po grobih ocenah je skozi sistem zasliševanj, taborišč, preselitev in smrti šlo oziroma umrlo med 25 in 30 milijonov prebivalcev Sovjetske zveze, kar pomen eno osmino prebivalstva, če vemo, da je imela SZ ob začetku 2. svetovne vojne približno 200 milijonov prebivalcev. Če to prenesemo na neko povprečno družino tistega časa v Rusiji, je rezultat vsaj eden ovaden ali mrtev iz družine ali kroga  znancev. Tudi člani družine Jelcina, Gorbačova in Putina so bili vpeti v začaran krog sistema. Pogosto ljudje niso vedeli zakaj so bili odpeljani v gulag, prav tako pa tega niso vedele družine. Zato tudi ni bilo nenavadno prepričanje,  da je šlo za pomoto. Predvsem pa se poraja vprašanje zakaj tolikšno število žrtev. Če celoten proces postavimo ob bok holokavstu, nismo nič bližje rešitvi. Holokavst je namreč imel jasno idejo, zakaj pobiti Jude, Rome, homoseksualce, duševno bolne. Namen je bil zagotoviti čisto arijsko raso in »lebensraum«. Pri Stalinovih čistkah te ideje ni, pogoste žrtve so bili tudi »stari« komunisti, še posebej v letih 1937/38, ki so bili predani partiji. Tudi maršal Tuhačevski, ki je bil narodni heroj,  je bil hitro obsojen leta 1937 in takoj usmrčen. Zato je vse skupaj nenavadno. Kot bi Stalin imel preganjavico. To lahko razložim z informacijo iz knjige intervjujev z Molotovim, ki so izšli v poznih 80 in v katerih pravi, da je Stalin v vsakem primeru pričakoval spopad z zahodom in je preventivno onemogočil vsakršno morebitno peto kolono. Prav tako je v teh intervjujih izraženo mnenje Stalina o številnih nedolžnih žrtvah: »Če je bil eden od tisočih vohun, potem so žrtve upravičene.«

V tem času se je spremenil vrednostni sistem ljudi. Praktično nemogoče je bilo ohraniti jasne misli v popolnoma dodelanem sistemu propagande, šolstva in medijev. To nalogo so najbolje opravile stare mame, ki so v večini vzgajale otroke zapornikov. Ena izmed starih mam je poskušala posvojiti vnukinjo, katere starša sta umrla v gulagu, in jo je lahko posvojila pod pogojem, da se odseli iz Moskve v odročne kraje Kazahstana, kjer ni mogla dobiti dela za preživljanje. Prisotna je ostra delitev med uradnim in zasebnim življenjem.

Za to knjigo so sodelavci intervjuvali približno 450 oseb, pogosto so od njih dobili fotografije, podatke o ostalih zaprtih ali sorodnikih. Še vedno se mnogo ljudi dobro spomni leta 1937/38 ali 1948, in posledic tistega časa. V Rusiji opažam zanimiv fenomen, in sicer da Rusi izjemno dobro berejo med vrsticami, in da se znajo cenzurirati.

Po koncu pogovora je Figes odgovoril še na nekaj vprašanj. Predvsem je bilo zanimivo eno, v katerem je bil vprašan po mnenju o pravilnosti odločitve tako sodelujočih v NOB, kot v vrstah domobrancev. V treh kratkih stavkih je po moje povedal »credo« zgodovinopisja: Nismo poklicani, da sodimo kaj bilo prav in kaj narobe. Torej ne moremo reči, da je eden imel bolj prav kot drugi, ker ne vemo zakaj se je nekdo odločil tako, kot se je. Na nas (zgodovinarjih, o.a.) je, da raziščemo in prikažemo, kaj se je dogajalo in zakaj se je dogajalo tako.

Po koncu uradnega dela se je Figes še kar nekaj časa zadržal na Škrabčevini, podpisal je precej knjig (tudi meni) in poklepetal z vsemi, ki so to želeli. Dostopen in prijazen, vsekakor je pustil prijeten vtis.

 

P.S.: Natašin ples se odlično bere, Šepetalci pa žal še čakajo na čas.

Primož

Nadaljno branje: www.orlandofiges.com Wikipedia Posnetek predavanja v Cankarjevem domu Prispevek v oddaji Osmi dan Kandela blog o Orlandu Figesu

  • Share/Bookmark

Še brez komentarjev.




Trackback naslov | RSS Komentarjev

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !