Arhiv za 1.10.2009

Okt 01 2009

Sposojene novičke: Šepetalci Orlanda Figesa – Drastični vpogled v kulturo strahu

Delo, Igor Bratož, 30.9.2009

Orlando Figes, britanski profesor zgodovine na kolidžu Birkbeck londonske univerze, avtor odmevne kulturne zgodovine Rusije Natašin ples in več del o ruski revoluciji, o Rusiji seveda ve veliko. Ta ponedeljek, ko je ob izidu slovenskega prevoda Šepetalcev, obsežne študije o zasebnem življenju v Stalinovi Rusiji (v prevodu Mateja Venierja jo je izdala založba Modrijan), ob jutranji kavi pokramljal o svoji novi uspešnici, pa si vendar ni mogel kaj, da ne bi bil znova presenečen nad zgodbami, ki jih je dokumentiral: »Ko smo s sodelavci imeli privilegij, da smo lahko stopili v življenja teh ljudi in jim postavljali precej intimna vprašanja, smo šele uvideli, v kako nemogočih razmerah so živeli in s kakšnimi nemogočimi izbirami in pritiskom so bili soočeni. Ob takem soočenju izgubiš veselje do abstraktnega presojanja.«

 

Figes je zamisel za tako obsežen in tudi organizacijsko zapleten projekt, katerega rezultat ni ravno običajno zgodovinsko delo, ampak nekaj drugega, saj temelji na osebnih zgodovinah vpletenih, na oralni zgodovini, ki jo pesti zavedanje, da vsakršno bogastvo spomina kopni z vsakim umrlim udeležencem oziroma pričevalcem, imel že sredi osemdesetih let, ko je v Moskvi študiral. »Takrat sem ob večerih s pomočjo prijateljev spoznaval najrazličnejše ruske družine in njihove znance, sorodnike in prijatelje in pravzaprav poskušal kaj več izvedeti o revoluciji in državljanski vojni. To me je takrat zanimalo, ker sem moral napisati nalogo, in ko sem poslušal njihove zgodbe, se mi je več kot razločno pokazala ostra razlika med uradno zgodovino, ki se je največkrat ukvarjala s kolektivnim, z razredi, ideologijami in podobnim in vsem ostalim, kar raziskuje zgodovina. Zgodbe teh družin pa so bile popolnoma drugačne, pred mano so se razgrnile povsem drugačne strukture vrednot, ki so vodile njihova življenja. Iz premisleka o tem je vzniknila zamisel o drugačni zgodovini, a šele leta 2002 sem res začel sistematično zbirati pričevanja in zgodbe, zgodilo pa se je tudi, da mi je kdo od tistih, s katerimi sem se pogovarjal, a njihovih zgodb nisem nameraval uporabiti, navrgel, da je tematika zanimiva in da bi se lahko pogovoril še s tem ali onim pričevalcem. Nekoga od teh sem vprašal, koliko posameznikov mi je pripravljen priskrbeti, pa mi je ponudil seznam s stooseminšestdesetimi imeni! Tako se je začelo. Dobil sem tudi dve podpori od britanskih institucij in to mi je omogočilo, da sem sklenil pogodbo z organizacijo Memorial. V načrtu je bilo intervjuvati okrog tisoč ljudi, na koncu smo izbrali 450 pričevanj.«

 Javnost, vsaj zahodna, je delo, ki je nastalo na podlagi pričevanj, dokumentov, fotografij in predmetov iz družinskih arhivov, sprejela pozitivno, akademsko okolje, v katerem je mogoče pričakovati najrazličnejše odzive (»Kritičnih sem bil deležen več kot običajno,« pravi Figes), prav tako (z Natašinim plesom je bilo drugače, v britanskih medijih se je ob izidu vnela žolčna polemika z avtorjem), le v Rusiji je bilo malce drugače. Nič presenetljivega za delo avtorja, ki je javno kritiziral kremeljsko kampanjo za rehabilitacijo Stalina in Putinovo obravnavanje zgodovine. Ruski sprejem knjige je, kot pravi Figes, »teže razložiti, sprejeli so jo dokaj dobro, so pa bili med kritiki tudi taki, ki so se spraševali, kdo da sem, da jim bom razlagal njihovo zgodovino, zakaj si mislim, da imam kot tujec pravico interpretirati rusko zgodovino in jim govoriti o stvareh, ki jih niti nočejo slišati. Veliko je še zanikanja in obotavljanja ob raziskovanju te in podobnih tem. V Rusiji imam tako trdne zagovornike in dobre bralce kot tiste, ki menijo, da o tej dobi že vse vedo. Odzivi v Rusiji so bili torej mešani.«

Sladko oklepanje mitov

Na pomisel, da so se mi med branjem Šepetalcev ves čas prikazovale paralele z nekaterimi dejstvi iz slovenske zgodovine in zdajšnjosti, Figes odvrne, da ne more reči kaj določnega, ker slovenske zgodovine ni raziskoval, o ruskem načinu dojemanja pa je prepričan, da je specifičen zaradi več razlogov: »Starejši ljudje čutijo pomanjkanje varnosti, peklijo jih nizke pokojnine, skrbi jih nasilje, tudi sprememba vrednot jih daje – odtod nostalgija po bolj kolektivnih vrednotah. V ruskem primeru moramo upoštevati tudi nekatere paradokse; objektivno je videti, da je katera družina doživela neznansko veliko nasilja, vendar so na primer ponosni na svoje dosežke v gulagu, ponosni na to, da so – kljub temu, da so bili zaporniki – dosegli to ali ono; gre za posebej paradoksno vrsto mentalitete, ta nostalgija.« In kaj je vir te nostalgije? Figes je prepričan, da nostalgično oziranje po Stalinovem času izvira iz zapletenega miselnega skupka, dojemanja reda in varnosti, udeležbe pri razvoju države in dosežkov, povezanih s tem.

»Predvsem ne smemo pozabiti, da imamo v ruskem primeru opraviti z različnimi plastmi spomina: najprej je treba upoštevati uradni, kolektivni spomin, na katerega vplivajo zgodovinske knjige, filmi, folklora; potem je tu še posameznikov spomin (ker kolektivni spomin zaradi omenjenih propagandnih vplivov ni tako zanesljiv). Ti ljudje ne premorejo prave strukture, da bi razumeli svojo življenjsko usodo, zato se emocionalno lahko identificirajo enkrat s Solženicinom in njegovo kritiko sistema, kdaj drugič z državno, uradno različico predvojnih, vojnih in povojnih dogodkov. V tistih letih so zelo trpeli, nimajo pa prave strukture zavedanja, da bi svojim življenjskim dejanjem dali smisel, raje so se oklepali mitov.« Skupaj s sodelavci pri projektu Figes priznava, da jih je poslušanje zgodb vseh teh ljudi spremenilo, presenetili so jih učinki nasilja.

Tudi zato je knjigo poskušal napisati tako, da v njej nikjer ne moralizira, ne presoja, ampak le prikazuje kolikor se da objektivno: »V nevtralnem jeziku razgrinjam zgodbe, ki so mi jih ti ljudje povedali, in jih poskušam verificirati. S to raziskavo se je spremenil moj pogled na zgodovino. Ko skozi družbo kot blisk zareže táko nasilje, kot se je to zgodilo leta 1937, to ne vpliva le na milijon neposrednih žrtev, ampak tudi na njihove sorodnike in odmeva še več generacij. Ne vpliva le na šestnajstletno dekle, ki je izgubilo očeta, ampak veliko pozneje tudi na njene otroke, posledice nasilja je mogoče začutiti še danes, bodisi v strategiji molčanja, nasprotovanja oziroma izogibanja političnemu aktivizmu bodisi v nevidni prepovedi postavljanja neprijetnih vprašanj. Vse to je posledica kulture strahu, strahu, ki ves čas tli nekje v ozadju. Strah se je globoko zažrl v vse kotičke družbe in dolgo časa bo treba, da bo popolnoma izginil.

 

Letos na pomlad je ena od ruskih založniških hiš nameravala izdati ruski prevod Šepetalcev, potem pa se je premislila, menda iz ekonomskih razlogov. Dobrodelna organizacija Dinastija je bila tako kot doslej pripravljena plačati stroške prevoda, založbi torej ne bi bilo treba poskrbeti za ta del posla; no, kot kaže zdaj, bo knjigo izdala kar Dinastija sama. Pisarne združenja Memorial v Sankt Peterburgu, s katerim je Figes sodeloval pri tem projektu, je pred časom preiskala policija in odnesli so tudi material za njegovo knjigo – a so ga čez čas tudi vrnili, hkrati je v tisku stekla precej zlobna kampanja zoper združenje. »Metoda pritiska,« pravi Figes in dodaja: »Ta hip je v Rusiji odnos do spomina nekaj posebnega.«

  • Share/Bookmark

Še brez komentarjev.

Okt 01 2009

Sposojene novičke: Tito je imel pripravljen načrt pobega iz države

Vir: Delo, 30.9.2009

Pred kratkim so med urejanjem arhiva nekdanjega Jugoslovanskega voditelja Josipa Broza Tita odkrili njegov dnevnik, ki je med drugim razkril, da je imel Tito pripravljen načrt pobega iz države.

  

Zagreb – Leti 1950 in 1951 sta bili zelo napeti tako v nekdanji Jugoslaviji kot drugod po svetu. Začela se je hladna vojna, nekdanji Jugoslovanski voditelj Josip Broz Tito se je znašel v nemilosti sovjetskega voditelja Josipa Visarijonoviča Stalina in Sovjetske zveze, Zahod ga še vedno ni sprejel, Američani so mu v zameno za pomoč postavljali pogoje, on pa je moral hitro modernizirati vojsko in nahraniti Jugoslovane, saj je med vsemi temi političnimi težavami Jugoslavijo pestila tudi suša.

O teh viharnih časih v svojem novodokritem dnevniku najbolje govori Tito sam, piše hrvaški Večernji list. Še do pred kratkim se namreč sploh ni vedelo, da je Tito zapisoval svoje spomine, ki so jih našli med urejanjem njegovega arhiva.

V dnevniku, ki ga je Tito pisal od začetka novembra 1950 do februarja 1951 je dokumentiran njegov pogovor z Američani o nudenju pomoči, s katero bi zagotovil obrambno sposobnost države. Ena izmed večjih novosti, ki jih je razkril dnevnik, pa je podatek, da je Tito v strahu pred napadom Sovjetske zveze in njenih satelitov celo načrtoval svoj pobeg iz države.

Na sestanku s političnim birojem so se tako dogovorili, da bodo nekoliko razselili naselje Dedinje, da ne bi vsi politični funkcionarji živeli na istem kraju, operativni del generalštaba pa premestili iz Beograda na obrobje.

Enaindvajsetega decembra je Tito tudi prvič omenil svoj načrt umika iz države, v primeru napada Vzhoda. S Kardeljem, Aleksandrom Rankovićem in Milovanom Đilasom je razpravljal o tem, kaj bi morali storiti v primeru napada. Tito je tovariše tako vprašal, kaj menijo o tem, da bi se skupaj z močno vojsko umaknili iz države, nato pa bi se vrnili, saj bi na ta način rešili socializem v državi. Vsi navedeni so se z njim strinjali.

Titov dnevnik je razkril še eno podrobnost iz njegovega življenja, in sicer se je nekdanji Jugoslovanski voditelj intenzivno učil angleškega jezika, da bi se lahko samo pogovarjal z Američani in Angleži.

  • Share/Bookmark

Še brez komentarjev.