Arhiv za Oktober, 2009

Okt 30 2009

O noči čarovnic, vseh svetih in še nekaj drobnarijah

Pred nami je praznični konec tedna. Najprej se bo marsikdo izmed nas 31. oktobra našemil in odpravil praznovat v lokalno zbirališče, po mnenju mnogih (ki to tudi ne pozabijo omeniti) uvoženo, Noč čarovnic. Dan kasneje, torej 1. novembra, pa bomo v naših tradicionalnih romanjih na pokopališča dežele slovenske počastili dan Vseh svetih. Pa ste vedeli, da Noč čarovnic, ki vedno pade na zadnji, ponavadi deževen, temačen in hladen dan v oktobru, pravzaprav tudi pri nas ni tako nov praznik, saj so ga preko krščanske tradicije naši predniki praznovali že več stoletij? Čeprav praznik danes povezujemo z Združenimi državami Amerike in pregovornemu izvažanju njihove kulture, ste zagotovo že slišali, da ima praznik pravzaprav korenine v keltskih časih britanskega otočja.

Noč čarovnic

 

 

Kelti so svoje novo leto praznovali 1. novembra, saj je ta dan označeval konec poletja ter žetve in začetek temne ter hladne zime, ki so jo povezovali z umiranjem. Verjeli so, da se na noč pred novim letom meja med svetovoma živih in mrtvih zamegli. Zato so v noči z 31. oktobra na 1. november praznovali Samhain (slov.: konec poletja), ko naj bi se duhovi umrlih vrnili med žive. Ti duhovi so ob prehodu povzročali težave in uničevali pridelke, a so tudi pomagali svečenikom, t.i. druidom, napovedovati prihodnost. Za ljudi, ki so bili popolnoma odvisni od narave, pa so te prerokbe pomenile pomemben izvor tolažbe v času dolge zime. Druidi so na noč Samhaina prižgali svete kresove, okoli katerih so se zbrali ljudje, ki so darovali svoje pridelke in živali keltskim božanstvom. Med praznovanjem so nosili kostume, ki so jih ponavadi sestavljale živalske glave in kože, hkrati pa so si skušali medsebojno napovedati prihodnost. Ko se je praznovanje končalo, so z ognjem s svetega kresa ponovno zakurili domače ognjišče, ki so ga tisti večer ugasnili in s tem vabili zaščito med prihajajočo zimo.

Do leta 43 n.š. so Rimljani osvojili večino keltskega ozemlja na britanskem otočju ter v severni Franciji in tam vladali nadaljnjih 400 let. V tem času sta se s Samhainom združila dva rimska praznika: Feralija in praznik Pomone. Feralijo so praznovali konec oktobra, ko so Rimljani obeleževali smrt svojih bližnjih. Praznik Pomone pa je častil rimsko boginjo sadja in dreves, katere simbol je bilo jabolko. Ostanek tega praznika je igra prejemanja na vodi plavajočega jabolka z usti, ki jo v anglosaških deželah tradicionalno izvajajo na Noč čarovnic.

Verjetno ste se že večkrat spraševali, če je tudi slovanski pust povezan z Nočjo čarovnic, glede na to da se na oba praznika našemimo. Pust se povezuje z bogom Velesom (Volos, Voloh), ki je bil zaščitnik poljedelstva in umrlih. Veles je v svet živih pošiljal duhove umrlih kot svoje glasnike. Stari Slovani so verjeli, da se ob bližanju konca leta podira naravni red in povečuje kaos, meje med svetovoma živih in umrlih pa se zamegljujejo. To pa omogoča vračanje mrtvih v svet živih. Tako so praznovali praznik imenovan Velika noč, ki se je lahko zgodila kadarkoli med božičem in koncem meseca februarja. Na to noč so se vaški fantje, t.i. koledniki, oblekli v dolge plašče iz ovčje volne in si nadeli groteskne maske. Skupaj so se odpravili po vasi in zganjali strašen hrup. Peli so pesmi v katerih so pojasnjevali, da so prišli od daleč, da so blatni in mokri, ter se tako izkazali, da prihajajo iz mokrega sveta Velesa. Gospodar hiše jih je povabil v svoje domovanje kot duhove njegovih umrlih prednikov ter jim daroval dragocena darila, ki naj bi jih koledniki prenesli bogu Velesu, ta pa bi jim v zameno podaril srečo in bogastvo. Do danes se je to praznovanje razdelilo kar na tri praznike oz. običaje: Vse svete, koledovanje (od božiča do svetih treh kraljev) in pust.

Veles~RamHeadedMan~okladka1m.jpg

Veles

  

 

Do leta 800 se je krščanstvo razširilo tudi v keltske dežele. Katoličani so imeli svoj praznik, ki je počastil umrle, a so ga od leta 609 praznovali na dan 13. maja. To je bil dan, ko je papež Bonifacij IV posvetil rimski Panteon sveti devici Mariji in vsem svetnikom. 13. maj je bil sicer pred tem višek tridnevnega rimskega slavja Lemurij, ko so te slabo namerne in nemirne duhove skušali pomiriti. Leta 835 je papež Gregor III prestavil praznik Vseh svetih s 13. maja na 1. november, ter označil praznik kot počastitev vseh svetnikov in mučenikov. Etnološka in zgodovinska stroka predvideva, da se je papež odločil za to prestavitev, da bi zamenjal keltski praznik s katoliškim. Večer pred praznikom, torej noč Samhaina, se je tako poimenoval kot predvečer Vseh svetih oz. v angleščini »All-hallows Eve«, iz česar je izšla beseda »Halloween«. Pri nas je predvečer Vseh svetih dobil ime Noč čarovnic verjetno šele v času po reformaciji, ko so pri nas in v Evropi posvetne in svetne oblasti iskale čarovnice. Ljudsko verovanje je narekovalo, da so se čarovnice zbirale na čarovniških zborih, t.i. sabatih, ki so se vršili na predvečer Svečnice, na predvečer 1. maja oz. Valpurgino noč in predvečer praznika Vseh svetih.

800px-All_Saints_Day%2C_1984%2C_Oswiecim%2C_Poland_Img871.jpg

 

 

Čisto teološko gledano, 1. november pravzaprav ni praznik, ko se spominjamo vseh umrlih, pač pa le tistih, ki so doživeli beatifikacijsko videnje Boga, torej svetnikov, ki so glede na ideologijo Tomaža Akvinskega v času svoje smrti povezali svojo vero z razumom ter pri videnju Boga uporabili tako prvi kot drugi vidik. Šele kasneje, okoli leta 1000, je cerkev razglasila 2. november za Dan vseh duš, torej dan ko se spominjamo vseh vernih, ki pa še niso dosegli beatifikacijskega videnja in tako še niso prišli v nebesa. Praznoval se je podobno kot Samhain s kresovi, povorkami in maškarado. Skupaj so se vsi trije prazniki imenovali zbrani Vsi sveti oz. okrajšano Vsi sveti.

Preimenovanje praznika Vseh svetih v Dan mrtvih je pri nas nekoliko ideološko pogojen. Kljub temu pa tudi to ime za praznik ni izmišljeno. V latinski Ameriki se namreč praznika 1. in 2. novembra skupno imenujeta Dan mrtvih. V teh deželah se družine zberejo in postavijo improvizirane oltarje v svojih domovih, šolah pa tudi javnih ustanovah, kjer skupaj molijo za umrle prednike. Človeška lobanja je simbol, ki ga je moč opaziti tako v kruhu, ki ga zamesijo, čokoladnih darilih ter maskah, ki jih pogosto nosijo. Lutke imenovane La Catrinas postavljajo na oltarje in grobove.

catrinas_2.jpg

La Catrinas - podoba skeleta v opravi bogate ženske

  

 

In če se boste danes ali jutri lotili izrezovanja buč, še nekaj besed o tej tradiciji. Tudi ta sega stoletja v preteklost. Zgodba, ki govori o izvoru izrezovanja buč gre nekako takole: Pred davnimi leti je na Irskem živel možakar imenovan Skopušni Jaka, ki ga je nekega dne povabil na pijačo Hudič. Ker pa si je Jaka prislužil pridevek Skopušni z razlogom, ni hotel plačati za pijačo. Hudiča je prepričal, da se ta spremeni v kovanec s katerim bo krčmarju plačal njuno pijačo. Ko se je Hudič spremenil, se je Jaka odločil, da bo kovanec obdržal. Zato ga je vtaknil v žep, kjer pa je že imel srebrni križec, ki je Hudiču preprečeval, da bi se spremenil nazaj v prvotno obliko. Čez čas je Jaka Hudiča le osvobodil, vendar pod pogojem, da ga ne bo nadlegoval leto dni ter, da če bo Jaka slučajno umrl, ne bo preklel njegove duše. Ko je Hudič ponovno obiskal Jaka čez eno leto, ga je ta ponovno prelisičil. Hudiča je prepričal, da ta zleze na drevo in zanj nabere sadje. Medtem ko je bil Hudič na drevesu, pa je Jaka v drevesno lubje izrezal križ, da Hudič ne bi mogel zlesti z drevesa. Zato je moral slednji obljubiti, da Jaka ne bo nadlegoval še nadaljnjih deset let. Kmalu zatem pa je Jaka umrl. Vendar pa Bog ni želel sprejeti v nebesa tako nesramnega človeka. A tudi Hudič se je držal svoje obljube, da ne bo preklel Jakove duše, in ga ni spustil v pekel. Zato je poslal Jaka v temno noč z enim samim gorečim ogljem in Jaku ni preostalo drugega, kot da oglje postavil v izrezano čebulo in blodi po Zemlji vse od takrat.

jackolanternjpg1.jpg

Skopušni Jaka

  

 

Na Irskem in Škotskem so ljudje začeli izdelovati svojo različico Jakove laterne, ko so začeli izrezovati strašljive podobe v čebulo ali krompir ter jih postavljali na okenske police ali v bližino vrat, da bi odvrnili od obiska Skopušnega Jako in druge nezaželene duhove. V Angliji so za izrezovanje uporabljali peso. A šele prišleki v Ameriko so začeli izrezovati buče, potem ko so v novem svetu odkrili ta sadež, ki so ga staroselci obdelovali že 5000 let pred prihodom Evropejcev.

 

Neli

 

 

Predlagana povezava:

če si slučajno še niste pogledali serije dokumentarno/igranih filmov Lov na čarovnice v produkciji RTV Slovenija, si jih oglejte na spletu.

 

1. del: Lov na čarovnice – Grmade so zagorele

2. del: Lov na čarovnice – Slovenske vešče

3. del: Lov na čarovnice – Na grmado s čarovnico!

  • Share/Bookmark

2 odzivov

Okt 29 2009

Poročilo: Zgodovinski in družbeni vidiki cenzure na Slovenskem

V začetku oktobra, natančneje 1. in 2., je v Prešernovi dvorani SAZU potekal znanstvena konferenca na temo cenzure z naslovom Zgodovinski in družbeni vidiki cenzure na Slovenskem.

cenzura-tekst.gif

V dvodnevni konferenci se je zvrstilo 25 referatov, ki so obsegali široke vidike cenzure, tako pravno ureditev, cenzuro v novinarstvu in tudi pregled cenzure skozi zgodovino.

 

Seznam referatov:

 

1.10.

Dean Komel: Cenzuriranje filozofije in filozofija cenzure

Karmen Erjavec in Melita Poler Kovačič: Nove oblike cenzure v slovenskem novinarstvu v času tranzicije

Vladimir Simič: Pravna ureditev cenzure

Janez Cvirn: Avstrijska zakonodaja o tisku in nadzor nad političnim tiskom na Slovenskem (1848-1914)

Egon Pelikan: Ideološka izhodišča cenzure v konceptih slovenskega političnega katolicizma ob koncu 19. in v začetku 20. stoletja

Petra Svoljšak: »Zapleni vse, česar ne razumeš, utegnilo bi škoditi vojevanju«. Delovanje avstrijske cenzure med Veliko vojno

Marjan Drnovšek: Cenzura pisem in politična emigracija

Jure Gašparič: Cenzura v času diktature kralja Aleksandra

Andrej Studen: Ukrepi cenzure na Štajerskem neposredno po objavi Koroščevih punktacij

Gorazd Bajc: Značilnosti fašističnih cenzurnih posegov v Italiji med obema vojnama inprispevek k (s)poznavanju prepovedi uvoza tujega tiska v Jugoslavijo

Bojan Godeša: Italijanska cenzura v Ljubljanski pokrajini (1941-1943)

Boris Mlakar: Primeri delovanja nemške in slovenske cenzure v Rupnikovi Ljubljanski pokrajini (1943-1945)

Vida Deželak Barič: Cenzura v slovenskem odporništvu med drugo svetovno vojno

 

2.10.:

Aleš Gabrič: Cenzura gledališkega repertoarja v prvi in drugi Jugoslaviji

Denis Poniž: Nekaj vprašanj in ugotovitev v zvezi s cenzuro in samocenzuro v slovenski dramatiki 1945-1990

Marijan Dović: Literatura v primežu cenzure?

Peter Stanković: Bunkerji, stereotipi in razpoke. Cenzura v slovenskem celovečernem filmu (1948-1989)

Mateja Režek: Nevidna cenzura. Politična oblast in zgodovinopisje v socializmu

Gregor Tomc: Cenzurirani punk. Analiza primera cenzure Punk Problemov

Eva Kodrič Dačić: Usoda prepovedane knjige. Varovalni mehanizmi v sistemih državnega nadzora tiska

Rozina Švent: NUK – ujetost med zakonodajo in narodnim poslanstvom

Borut Klabjan: Cenzura v zalivu. Boris Pahor in doživljanje cenzure v 20. stoletju

 

 

Žal se zaradi pomanjkanja časa nisem uspel udeležiti obeh dni konference, prisoten sem bil samo 2.10. Na kratko se bom posvetil dvema temama.

 

Najbolj je bil zanimiv del, v katerem je bilo govora o cenzuri v drugi Jugoslaviji, ko cenzure uradno ni bilo. Deloma je to res, saj cenzura ni delovala pri nadzoru pošte in podobno, vendar je ureditev izdajanja časopisov in knjig bila urejena tako, da je praktično onemogočala izid nezaželene literature. Sprva je za to skrbel Agitprop, pozneje pa založniški sveti. Prav tako je bil otežen vnos literature in knjig Jugoslavijo. Formalno republiški komite za kulturo ni izdal soglasja za uvoz, kar je avtomatično pomenilo, da se določena knjiga ne sme prodajati v Jugoslaviji. Posebej so bili na udaru zamejski Slovenci in pa izseljenci, predvsem tisti, ki so emigrirali leta 1945. Tudi cariniki na mejah so pazili na uvoz prepovedane literature. Iz arhiva INZ smo imeli možnost celo videti knjižico, v kateri so bile natisnjene naslovnice prepovedanih knjig in revij.

Precej zanimiv je bil tudi referat Nevidna cenzura. Politična oblast in zgodovinopisje v socializmu, ki je tudi sprožil precej burno razpravo, saj je govoril neposredno o zgodovini današnjega Inštituta za novejšo zgodovino. Cenzura nad zgodovinopisjem pa se je vršila preko dveh vzvodov; prvi je bila finančna (ne)podpora raziskovalnim projektom in drugi, ki je bil kadrovske narave, saj je veljalo nekako za pričakovano, da so kandidati za prosta delovna mesta “moralno in politično neoporečni”.

 

 

Za kratek vtis s konference tole, za resno poglobitev v temo pa naj bi po novem letu izšel zbornik z objavljenimi prispevki.

 

Primož

  • Share/Bookmark

Še brez komentarjev.

Okt 28 2009

Sposojeni blog: Teorija zarote o izgubljenem bombniku

Čemu izgubljati besede in čas o izgubljenem vojaškem letalu pod Rjavino? Odgovor je preprost: zato, ker razbito letalo dejansko obstaja, vse zgodbice in podatki, ki so se napletle okoli njega, pa so si protislovne …

b17_nad_n.jpg

Najprej nekoliko ozadja. Dejstvo je, da je naše ozemlje med drugo svetovno vojno preletavalo na tisoče letal, število je naraščalo predvsem po vključitvi ZDA v vojno. Mnogi starejši še pomnijo, kako so se tresle šipe na oknih, ko je po več sto letečih trdnjav letelo preko Slovenije in čez Karavanke. Zavezniške izgube so bile samo med bombniki ocenjene na 12 000 (dvanajst tisoč!), žrtev med člani posadk pa je bilo več kot 100 000. Podatka o ostalih letalnih napravah pa žal nisem našel. Torej ni čudno, da je na naše ozemlje med vojno padlo več sto letal, ki so se po navadi hudo poškodovana opotekala nazaj proti svojim oporiščem in jim je med vračanjem preprosto zmanjkalo »sape«.

Med Ljubljančani je najbolj znano letalo, ki se je leta 1944 nesrečno zrušilo na Plečnikovo umetnino – Narodno in univerzitetno knjižnico, ob čemer je zgorelo 60 000 dragocenih knjig. Vendar to ni bilo vojaško, temveč nemško poštno letalo. V javnosti je bila zaradi lahko dostopnega terena in mnogih prič dobro znana še nesreča ameriške leteče trdnjave B-17 na Mali planini, o kateri ste lahko nekaj prebrali tudi na naših straneh, po tem pa je našega védenja kaj kmalu konec.

Na forumu PZS sem nekoč zasledil debato o bombniku pod Rjavino, ki me je tako kot vse kar je zgodovinskega, takoj pritegnila. Žal so dopisovalci kmalu ugotovili, da so podatki o dogodku zelo skopi in nasprotujoči.

Zatekel sem se k vsemogočnemu Googlu in uspelo mi je najti popis letal obeh strani, ki so se med vojno zrušila na ozemlje nekdanje Jugoslavije. Popis je impozanten, saj se na njem nahaja kar 1050 letal. Nekatera imajo navedena celo imena članov posadke, kraj padca, operativno nalogo in vzrok nesreče. V marcu in aprilu 1945 je bilo po tem popisu na ozemlju današnje Slovenije evidentiranih devetnajst (19) zrušenih letal, vendar samo eno na območju gorenjske. To je bilo pri Jesenicah, 4.marca1945, ko je bilo med napadom na vlak zadeto s protiletalskim topom. Večina od teh devetnajstih letal je bila sicer sestreljenih v okolici Maribora, ki je imel zaradi vojne industrije najboljšo protiletalsko zaščito. Ampak – v vsej našteti množici letal ni nobenega, ki bi vsaj približno ustrezal po datumu nesreče, niti po lokaciji.

Šel sem preverit še v podatkovno zelo bogato knjigo Spomin in opomin gora (avtor France Malešič), kjer sem dejansko našel tale zapis: Konec marca 1945 se je ameriško letalo »leteča trdnjava« zaletelo v južne stene Male Rjavine (Atlas 54 A 3). Zrušilo se je v grapo vzhodno od Pungradov na Zgornji Krmi. Pri tem se je smrtno ponesrečilo vseh 11 članov posadke. V juniju so našli razbitine letala in ob tem nekatere od ponesrečenih, drugi pa so bili še pod snežnim plazom. V začetku julija je vojaška uprava vse ponesrečence spravila v dolino. Pokop je bil skupen, verjetno v Beogradu. (Avgust Delavec po pripovedovanju domačinov iz Radovne)

»Zgodba« iz Dela in zapis v knjigi, se torej skoraj nikjer ne pokrivata. Še najbolj prideta skupaj v tem, da se je dogodek zgodil marca 1945 in da je šlo za ameriški težki bombnik. Takoj nato pa je vsake podobnosti konec. Poglejmo našteta dejstva:

Smeri poleta sta si popolnoma nasprotni: • Po prvi razlagi naj bi letalo letelo iz Italije proti Cerknemu, kjer naj bi s padali odvrglo materialno pomoč partizanom. • Po drugi naj bi bilo poškodovano nad Mariborom in je letelo proti Italiji.

Navedena sta različna modela letal: • Leteča trdnjava se je imenoval težki bombnik B-17 • Liberator je bil model B-24.

Razlikuje se tudi navedeno število članov posadke: • 8 članov • 11 članov

Veliko različnih informacij je zapisanih tudi na forumu.

Kdo ima torej prav? Če sploh kdo?

Ni mi preostalo drugega, kot da grem na teren in se na svoje oči prepričam. Ko sem se iz Kota po PP povzpel na Luknjo peč, sem v sestopu nadaljeval čez Teme in tam res naletel na ostanke nesrečnega letala, nametane na kup v mali dolinici. Vzel sem si dve uri časa in se povzpel proti vrhu melišča pod Rjavino, v katere steno je letalo treščilo. Prekrižaril sem ga v cik-caku in naletel na še precej raztresenih delov, še več jih je verjetno pod gruščem.

Našel sem nekaj nerazpočenih letalskih bomb, ki so bile dokaj majhne (35- 40 cm dolžine in 6-7 cm največjega premera). Potežkal seveda nisem nobene, a glede na to, da so napolnjene z eksplozivom (ki je lahek), vsekakor ne morejo imeti več kot 20 kg. Druga stvar, ki sem jo našel, je bil prednji del letalskega motorja. Pogled v njegovo razbitino je zanimiv za poznavalce, saj je lepo vidna celo zračna loputa v sesalni cevi. Ker nisem imel razloga, da bi se bal starega motorja, sem po izkušnji enega od forumašev še sam izmeril premer motorja – z oznakami na pohodnih palicah. Nameril sem pol metra, torej 50 cm. Zakaj je pomemben prav ta podatek? Deli so preprosto premajhni tako za letečo trdnjavo kot za Liberatorja.

• Liberator in B-17 sta imela ogromne motorje. Motor od B-17 je imel po podatkih na spletu premer 138 cm, motor Liberatorja pa 122 cm.Razlika je torej približno 1 : 2,6

• Ker so bile v letalu bombe, je šlo definitivno za bombnik. Oskrbovalna akcija s tem tipom letala ni izvedljiva, saj nima zadnjih vrat za izvlek tovora s padalom, kakor je to pri transportnih letalih. Torej letalo gotovo ni bilo namenjeno na oskrbovalno akcijo v Cerkno.

• Težki bombniki so nosili težje bombe od najdenih, namreč v razponu od najlažjih 50 kg do najtežjih 1800 kg.

Moj laični zaključek o zadevi, ki občasno vznemirja vedoželjne gornike tam na brezpotjih nad Krmo je, da pod Rjavino leži ameriški bombnik manjšega tipa, ki je (glede na to, da še ni odvrgel bomb) letel na neko manj pomembno bojno akcijo in – zaradi okvare ali slabega vremena zaključil svojo pot v Julijskih Alpah.

No, pa je minilo pol deževne sobote …

Blog: Gore-Ljudje.net

Avtor bloga: Dušan Škodič

  • Share/Bookmark

Še brez komentarjev.

Okt 27 2009

Krajši vodnik po ljubljanskih muzejih

Glede na to, da so pred nami turobni in deževni dnevi, ki so kar najbolj primerni za postopanje po muzejih, sem se odločila ponuditi v branje manjši vodnik po ljubljanskih muzejih. Izbira je velika, zato so v tem prispevku zajeti le najbolj očitni, a mnogokrat malo obiskani predstavniki teh shramb predmetov preteklosti.

V Ljubljani muzejska dejavnost sega skoraj 200 let v preteklost, ko je bil po odloku takratnega cesarja Franca I. ustanovljen Kranjski deželni muzej. Svoje prve prostore je imel v stavbi, ki je takrat stala na prostoru danšnje osrednje tržnice, pri stolni cerkvi. Razvoj muzeja je sledil razmeroma počasi, a njegovi kuratorji so pridno nabirali predmete, ki so jih razstavili v prvi stalni zbirki deset let po ustanovitvi. Kmalu pa so bili gostujoči prostori pretesni in Kranjski deželni zbor je 60 let po ustanovitvi odločil, da se more zgraditi nova stavba, namenjena izključno muzejski dejavnosti. Cesar Franc Jožef je privolil, da se stavba posveti takratnemu prestolonasledniku in tako bo 2. decembra minilo 120 let odkar so odprli Rudolfinum, prvo muzejsko stavbo v Ljubljani. Danes v njemu domujeta Narodni muzej Slovenije in Prirodoslovni muzej Slovenije.

Narodni muzej ponuja vrsto zbirk, ki so prava zakladnica zgodovine in predstavljajo časovno obdobje vse od kamene dobe pa do novega veka. Med največje bisere sodijo neandertalčeva piščal, ki je najstarejša te vrste v svetu, pa situla iz Vač, ki jo krasijo izjemni prizori boja in vsakdanjega življenja. Že 150 let je muzej dom skoraj 3000 let stari egipčanski mumiji svečenika Amonovega templja. Na ogled pa je bila prvič postavljena šele štiri leta nazaj, potem ko je bila podvržena temeljiti restavraciji.

Sosed Narodnega muzeja, Prirodoslovni muzej poteši željo po znanstvenemu, a hkrati poljudnemu spoznavanju flore, favne, kamnin in mineralov na Slovenskem. Med najlepše razstavne eksponate sodijo prepoznavni znak muzeja, okostje mamuta, ki so ga našli ob vznožju Slovenskih Kamniških Alp in velja za enega najbolj popolnih okostij v Evropi, pa 210 miljonov let star fosil Triasne ribe, ki je bila najdena v stenah najvišje gore v Sloveniji Triglava. Mineral Zoisit se imenuje po slovenskemu fužinarju, naravoslovcu, mineralogu in zbiralcu baronu Žigi Zoisu, katerega mineralna zbirka predstavlja srčiko zbirke muzeja. V imenitni družbi pa sta še živalska posebneža Človeška ribica in hrošček Drobnovratnik, katerega najdba v jami je pomenila revolucijo v biološki stroki, saj so do tedaj menili, da žuželke v jamah sploh ne živijo.

Šele pred desetimi leti se je iz Rudolfinuma preselil tretji muzej, Etnografski. Danes se prostori Slovenskega etnografskega muzeja nahajajo na Metelkovi ulici, v nekdanji vojašnici cesarske in jugoslovanske vojske. Njegovi začetki segajo v prvo etnografsko zbirko deželnega muzeja, za katero so darovali takratni misijonarji slovenskega rodu z vsega sveta. Muzejski kuratorji sredi 20. stoletja so se vse bolj posvečali tudi narodni ljudski kulturi, katero so sistematično preučevali, zbirali in dokumentirali. Tako so zbrali temeljne predmete današnje stalne zbirke. Ta predstavlja slovensko in zunajevropsko dediščino vsakdana in praznika z več kot 3000 razstavljenimi predmeti. Do 10. januarja 2010 si boste lahko ogledali razstavo Sudanska misija 1848 – 1858, ki predstavlja zbirko predmetov nilotskih ljudstev, ki jih je med svojim misijonom zbral Ignacij Knoblehar.

Med Uršulinskim samostanom in gimnazijo Jožeta Plečnika, v prostorih nekdanjega samostanskega liceja za dekleta, se nahaja že več kot 100 let star Šolski muzej, ki je bil ustanovljen kot darilo slovenskih učiteljev ob petdeset letnici cesarjevega vladanja. S stalno razstavo v razgibanem in prijaznem muzeju prikažejo razvoj šolstva na Slovenskem od začetkov tovrstnega izobraževanja do danes. Ves čas pa je muzej tudi aktiven s tematskimi razstavami. Trenutno si obiskovalci lahko ogledajo razstavo Šolski modi na fotografijah, ki vsebuje slike od leta 1880 naprej s slikovitim prikazom oblačilnega videza učencev in učiteljev skozi čas.

Nedaleč stran čez Kongresni trg, v bližini Križank stoji Mestni muzej Ljubljana, ki je stičišče zgodovinskega razvoja prostora, na katerem je zrasla današnja Ljubljana: od prazgodovinskega mostiščarskega naselja 4500 let pred našim štetjem do sodobnega urbanega mesta in slovenske prestolnice. Nova stalna razstava je predstavljena skozi arheološko postavitev v kleti muzejske palače in zakladnico, ki hrani najpomembnejše najdbe, ki dokazujejo razvito prazgodovinsko kulturo na Ljubljanskem barju. Preko razstave lahko sledimo tudi prehajanju različnih ljudstev ter njihovemu vplivu na oblikovanje in stalno spreminjanje ljubljanskega prostora. V zadnjih vzdihljajih pa lahko do 31. oktobra še ujamete odmevno razstavo »Napoleon rezhe Iliria vstan«, o francoski nadvladi nad velikim delom slovenskega ozemlja v času Ilirskih provinc.  

V okvru Mestnega muzeja Ljubljana pa se nam predstavlja tudi Tobačni muzej v prostorih nekdanje Tobačne tovarne. Stalna razstava nam predstavlja zgodovino pridelave, predelave in uporabe tobaka v Evropi od njegovega odkritja do danes, s posebnim poudarkom na zgodovini tobačne tovarne. Vendar pa je rastava odprta le dvakrat na mesec, zato se pozanimajte o času odprtja.

Za ljubitelje arhitekture, urbanizma, industrijskega in grafičnega oblikovanja ter fotografije bo morda pritegnil Arhitekturni muzej na Fužinskem gradu. Muzej je nastal v okviru arhivske zbirke in arhiva arhitekta Jožeta Plečnika, zato muzej še danes posveča posebno pozornost preučevanju in ohranjanju arhitektove dediščine. Tako je tudi stalna razstava v muzeju pravzaprav razstava o Plečniku. Trenutno pa stalno razstavo dopolnjuje še začasna razstava ob 80letnici spomenika Napoleonu in Iliriji Jožeta Plečnika, ki si jo lahko ogledate do 15. novembra.

Muzej novejše zgodovine se nahaja v mestnem parku Tivoli v Cekinovem gradu. V njemu domuje že vse od ustanovitve po drugi svetovni vojni. Po obnovitvi stavbe je bila v njem postavljena nova stalna razstava Slovenci v 20. stoletju, za katero je bil muzej nominiran za Evropski muzej leta. Stalno razstavo dopolnjuje razstava, ki obeležuje 20. obletnico ustanovitve političnih strank, ki so s seboj prinesle osamosvojitev in demokratizacijo Slovenije, ki bodo na ogled do konca letošnjega leta. Do 31. oktobra pa imate še čas za ogled razstave Fašizem in Slovenci – izbrane podobe.

 

Neli

  • Share/Bookmark

Še brez komentarjev.

Okt 26 2009

Sposojeni blogi: Kjer gospodarijo bogovi in hudičji spaki

Odklonilen odnos ljudi do gora je precej star. Zakaj je temu tako, poskušam napisati spodaj. Morda kdo zasluti zametke čara odkrivanja gora že v naslednjih vrsticah. Marsikdo izmed vladarjev in pesnikov izpred stoletij in tisočletij jih je, a to je že tema naslednjega prispevka.

 

Gore so nekdaj pomenile človeku najprej geografsko oviro in nedostopno ozemlje. Za ljudi je bil to tuj, neprijazen svet in nikakor človekovo osnovno življenjsko okolje. Kakor je zapisal leta 1930 že Henrik Tuma, so mnoga stara ljudstva zaradi nedostopnosti smatrala gore »za odvračajoče, skrivnostne in posvečene. Gore so bile stanovališča zlih duhov, demonov, besov, Olimp je bil sedež bogov Kronidov«. Prav tako zaradi svoje mogočnosti, nedostopnosti in višine – torej bližine z nebesi, so tako rekoč vsa ljudstva, ki so živela v bližini gorstev, imela goro za simbol božanskega, na kateri je lahko živelo eno ali več božanstev, posamezna gora pa je bila lahko pomembna tudi v mitologiji, kot npr. Ararat in Sinaj. Kjer novodobni turizem niti alpinizem ne moreta spodnesti tradicionalnega verovanja v goro kot prebivališča bogov (Nepal, Tibet, Indija), je tako še danes.

 

Toda na gorah niso vedno živeli le bogovi, ponekod je gospodarilo tudi zlo, ki je simboliziralo za človeka skrajno neprijazen svet. Takšen je primer iz Švice. »Še v 14. stoletju je mestni svet v Luzernu zagrozil hribolazcem za pristop na goro Pilatus (1920 m) težke kazni, ker so po njegovem pečevju gospodarili hudičji spaki. Dejansko je bilo leta 1387 kaznovanih šest duhovnikov iz Luzerna, ki so polezli nanj, na dolgotrajno ječo. Albert von Bronstetten še leta 1481 v opisu Švice trdi, da je gora Rigi, ne le središče Švice, ampak vse Evrope in obenem sedež blaženih duhov. Ko je leta 1518 župan švicarskega mesta St. Gallen de Watt z nekaterimi učenjaki hotel zlesti na Pilatus, pokazala se jim je baje pošast Poncija Pilata, da so od groze vsi zbežali. Šele l. 1555. prispel je na vrh Konrad Gassner s predhodnim dovoljenjem oblastva,« je zapisal Tuma.

 

Čeprav govori Tuma o gorah na splošno, pa je seveda treba povedati, da so bili »tabu« predvsem vrhovi gora, a samo tisti, ki so dovolj visoki. Merilo ni bila nadmorska višina, ampak geografski pogoji, ki na njih vladajo (klima, teren, odsotnost rastlin, večni led, sneg, skale). Gre torej za popolnoma tuj svet, ki ni namenjen človeku za preživetje. Nizki vrhovi in nižji predeli gora niso bili tabu. Prve najdbe v našem visokogorju segajo na primer v obdobje 7500-6000 let pr.n.š. Govorijo o iskalcih rud in selitvah prazgodovinskih pastirjev s planine na planino nad gozdno mejo, dokazi o obstoju kamenodobnega in mezolitskega lovca v našem visokogorju pa so še starejši. Sezonske naselbine so se številčno razmahnile predvsem v rimskem času, še posebej v pozni antiki. Takrat so v visokogorju poleg iskalcev rud glavno poselitev predstavljale planine. Kolikor vem, ni podatkov o tem, če so v rimskem času na planinah že sirarili – čeprav je bilo sirarstvo pri Rimljanih razvito -, gotovo pa so izdelovali sir na planšarijah v 12 -13. stoletju. Po pozni antiki je prišlo v naših Alpah do upada planšarstva. V srednjem veku so nato visokogorske planine začeli uporabljati staroselski Lahi, od katerih so dediščino le počasi prevzeli Slovani, ki so sprva živeli le po nižinah in dolinah. Kljub tabuiziranim vrhovom naših Alp, pa so pa so bili zelo pomembni prelazi, ki so bili prav tako sezonsko obljudeni.

 

Blog: Fotografski in plezalni grifi

Avtor bloga: Urban Golob

  • Share/Bookmark

En odziv

Starejši zapisi »