Feb 22 2011

blogHistoria zdaj Retrospektive

Objavil BlogHistoria pod Ultimativa

Časi se spreminjajo, z njimi tudi mi! blogHistoira je dobila novo ime in novo podobo – preselili smo se na www.retrospektive.si Retrospektive

Retrospektive – zgodovinski portal je še v obdobju porodnih krčev, a ga polnimo z veseljem in zanosom. Vse bralce blogHisotrie tako vljudno vabi na www.retrospektive.si

  • Share/Bookmark

Še brez komentarjev.

Sep 23 2010

Sposojene novičke: v Zagrebu odprli razstavo o Slovencih v BiH

Dokumentarno razstavo o Slovencih v BiH (1530-2010) Od zabrisa do prenove identitete je danes v Slovenskem domu v Zagrebu odprl slovenski veleposlanik na Hrvaškem Vojko Volk. Poudaril je, da se o usodi Slovencev v BiH ni vedelo veliko do zadnje vojne, ko se je slovenska diplomacija vpletlo v evakuacijo Slovencev in so jih takrat bolje spoznali.

 

 

Zagreb – Ob odprtju je o razstavi govoril tudi njen avtor Stanislav Koblar, ki je poudaril, da so prva slovenska društva v BiH ustanovili konec 19. stoletja, čeprav prvi stiki Slovencev z BiH segajo v 16. stoletje.

Neprekinjena prisotnost Slovencev poteka že več kot 130 let, široko prebujanje narodne zavesti in pojav ducata samoraslih slovenskih organizacij pa beležijo med letoma 1992 in 1997.

Dodal je, da Slovencev v BiH ni bilo nikoli več kot 7000 ali 8000 oz. največ 0,3 odstotka prebivalstva, sicer pa da so Slovenci nesorazmerno svojemu številu ustvarili velike presežke na vseh področjih življenja v BiH.

Dokumentarna razstava tudi kronološko predstavlja prisotnost Slovencev v BiH ter njihove dosežke na različnih področjih, od industrije in delavskih društev ter gibanj, do umetnosti in kulture.

Razstava bo na ogled v Slovenskem domu v Zagrebu do 28. septembra, potem ko je bila v začetku julija na ogled v slovenskemu državnem zboru. Premiero je imela lani v Cankarjevem domu, potem pa je obiskala tudi več mest v BiH, kot so Sarajevo, Banja Luka in Tuzla.

 

Ka.Ž, STA

 

Vir: Delo (22.09.2010)

  • Share/Bookmark

Še brez komentarjev.

Sep 09 2010

Drobci: Ramazanski Bajram

Ramazanski bajram (Īd al-Fitr), praznik prekinitve posta se začne 1. ševvala (1. dan desetega meseca po islamskem koledarju) in traja tri dni.

 

Ker ramazanski bajram nastopi takoj po zaključku posta, se je na prvi dan tega praznika prepovedano postiti.[1] Beseda bayram v turškem jeziku pomeni praznik, pa tudi slavje in veselje. Isti termin se za vse našteto pa se uporablja tudi v perzijskem jeziku.[2]

Pravzaprav ni nekih posebnih običajev, ki bi se nanašali izključno na ramazanski bajram, saj so enaki oziroma podobni obredi značilni tudi za kurban bajram. Edina razlika med obema bajramoma je ta, da se ramazanski bajram veže na zaključek posta, kurban bajram pa se navezuje na romanje (hadž) in klanje obredne živali (kurbana). Razlika med obema praznikoma pa je poleg že omenjenega tudi ta, da mora človek na ramazanski bajram pred odhodom na bajramsko molitev (bajram-namaz), ki poteka v džamiji, nujno nekaj pojesti, npr. dateljne, medtem ko na kurban bajram to ni v navadi, saj naj bi bila prva hrana, ki naj bi jo vernik zaužil tisti dan meso kurbana, ki se kolje šele po povratku iz džamije.[3]

Na ramazanski bajram se muslimani veselijo in upajo, da so jim bili odpuščeni vsi grehi, ki so jih zagrešili pred ramazanom, saj so se tekom tega svetega meseca izogibali vsega pregrešnega in vestno izpolnjevali vse Alahove zapovedi. Odpustka pa se še posebej nadejajo in veselijo tisti, ki so v pobožnosti in molitvi preživeli ves ramazan.[4]

Muslimani povsod po svetu se na ta dan še posebej skrbno okopajo in uredijo. Potem se še nadišavijo, oblečejo najboljšo obleko in se veselo odpravijo v džamijo, kjer prisostvujejo posebni bajramski molitvi (bajram-namazu), ki svečano poteka prvi dan bajrama po prvi jutranji molitvi (sabah-namazu).

Po bajramski molitvi si verniki v Bosni in Hercegovini čestitajo z besedami: »Bajram šerif mubarek olsun« (Želim ti srečen bajram) in se obdarujejo.[5] Tega se še posebej veselijo otroci, saj jih starši, sorodniki, družinski prijatelji in sosedje obdarujejo z darom v denarju (bajramlukom). Zaradi tega ponekod v Bosni in Hercegovini ta običaj imenujejo kar bajram-banka, sam praznik pa so po turškem zgledu včasih imenovali tudi otroški bajram oziroma šečer bajram (sladkorni bajram).[6]

 

KKM

 

 


[1] Enver Mulahalilović, Vjerski običaji muslimana u Bosni i Hercegovini, Sarajevo: Starješinstvo islamske zajednice Bosne i Hercegovine,  Hrvatske i Slovenije, 1988, str. 54.

[2] Šefik Kurdić, O ramazanu, bajramu i ulasku u džamiju, Novi Pazar: El-Kelimeh, 2005, str. 50.

[3] Enver Mulahalilović, Vjerski običaji muslimana u Bosni i Hercegovini, str. 54.

[4] Ahmet Muminović, Ramazan, Sarajevo: Libris,  str. 8.

[5] Šefik Kurdić, O ramazanu, bajramu i ulasku u džamijo, str. 65.

[6] Ahmed Muminović, Ramazan, str. 14.

  • Share/Bookmark

Še brez komentarjev.

Avg 30 2010

Sposojene novičke: Bi tudi neandertalci pili Cocto?

V poletnih dneh na ljubljanskih ulicah mrgoli turistov, ki oprezajo za mestnimi znamenitostmi. Nekateri se zadovoljijo s fotografiranjem pred Prešernovim kipom ali postopanjem po modernem Mesarskem mostu, drugi pa po naši zgodovini kopljejo tudi globlje, zato ni odveč preveriti, kaj tovrstnim radovednežem postrežejo slovenski muzeji.

Narodni muzej in Prirodoslovni muzej Slovenije obiskovalcem ponujata pester nabor vsebin, jezikovno dostopnih tudi gostom iz tujine.

 

Najstarejša slovenska muzejska institucija, Narodni muzej Slovenije kot svoj del vsebuje tudi Prirodoslovni muzej Slovenije. Prvi dokumentira artefakte vse od kamene dobe pa do 20. stoletja, drugi pa obiskovalca popelje skozi labirint naravoslovnih in znanstvenih izsledkov. Že v muzejski avli si “požiralci” podatkov lahko naberejo letake ter zgibanke o splošnih lastnostih institucije ter najzanimivejših muzejskih artiklih, ki so večinoma opremljeni tudi z angleškimi prevodi. Z izhodiščne točke pa pritlični hodnik, zapeljan okrog atrija, obiskovalca vodi med rimskimi nagrobniki, oltarji ali pozlačenimi kipi, med katere se vrivajo plakati s splošnimi podatki o življenju na slovenskih tleh med vladavino Rimljanov. Kopico dvojezično izpisanih informacij, ki slonijo ob razstavljenih predmetih, dopolnjuje tudi skladišče podatkov na interaktivnem zaslonu. Drsenje prstov po njem radovedneže pripelje do zgodovinskih podrobnosti, kot je denimo ta, kako so nepridipravi ponarejali rimske zlatnike, a žal le v domačem jeziku. Preostale tovrstne naprave, razpršene po muzeju, pa denimo animacije ali dokumentarne filme ponujajo tudi v angleščini.

Sprehod skozi zgodovino

V zadnjem delu pravokotno oblikovanega koridorja so materialni ostanki zgodovine nekoliko časovno raztreseni, saj tik ob fragmentu nagrobnika iz 17. stoletja stoji vitrina z edino egipčansko mumijo v Sloveniji, ki jo izvedenci datirajo v sedmo oziroma šesto stoletje pred našim štetjem. Če sledimo napisom na antropomorfni krsti, ki so v slovenščini izpisani tudi na osvetljeni moderni instalaciji, izvemo, da gre za balzamirano truplo svečenika Isahta. Vrednost tega dragocenega muzejskega eksponata, ki ga je ustanovi že pred več kot 150 leti podaril avstrijski konzul v Egiptu Anton Lavrin, pa ob takšni zmedeni časovni postavitvi nekoliko zbledi.

Narodni muzej se po treh sobanah nadaljuje v prvem nadstropju. Popotovanje po zgodovini se tu začne ob 55.000 let stari neandertalčevi piščali, ki je bila med večletnim sistematičnim arheološkim raziskovanjem odkrita v jami Divje babe. Kopica drugih eksponatov, med katerimi prednjačijo posode častni prostor tu seveda pripada 2500 let stari vaški situli , orožje in nakit, obiskovalca sprehaja skozi različne ere od neolitika, bronaste in železne dobe prek srednjega in starega veka vse do obrobja prejšnjega tisočletja. Tik pred zadnjo puščico, ki vodi k vrhuncu razstave devetmetrskemu drevaku, na katerem so se pred skoraj 3000 leti prevažali mostiščarji se lahko tuji turisti o slovenskih simbolih zadnjih nekaj stoletij, kot so Aljažev stolp, France Prešeren, planiška velikanka, pa tudi cockta ali Jože Pučnik, poučijo kar na fotografskem kolažu. Sicer pa so v tem delu muzeja vsi spremljevalni teksti tudi v angleški različici.

Med mamuti in potresi

Prirodoslovni muzej nekoliko bolj stavi na atraktivnost, saj ponuja denimo simulator potresov, kratek sprehod skozi imitacijo jame, skoraj popolno sestavljanko mamutovega okostja ali prikaz razvoja flore in favne na velikih osvetljenih zaslonih. Obiskovalcev pa ne zalaga le z večjo vizualno razgibanostjo, temveč je tudi prijaznejši do tujegovorečih turistov, saj lahko ti ob izposoji slušalk izbirajo med prevodi v angleščino, nemščino, francoščino in italijanščino.

Tisti, ki jih stalna muzejska zbirka ne zadovolji v celoti, se lahko odpravijo še v podružnico Narodnega muzeja na Metelkovi, kjer se vrstijo številne občasne razstave. Trenutno je tam na ogled razstava Odlikovanja Vatikana in cerkvenih viteških redov.

 

Sandra Krkoč

 

Dosegljivo na: Dnevnik (21.8.2010)

  • Share/Bookmark

2 odzivov

Avg 27 2010

Sposojene novičke: Naselbina iz obdobja faraonov

V egiptovski oazi Kharga je ameriška raziskovalna odprava našla ruševine naselbine iz obdobja faraonov, ki je kakšnih 1000 let starejša kot doslej znani ostanki naseljenih krajev v tej oazi.

 

Naselbina, ki so jo zgradili okoli leta 2134 pr.n.št., se je razcvetela okoli leta 1700 pr.n.št. K stavbam, ki so jih raziskovalci z univerze Yale odkopali na lokaciji Umm al-Mawagir v omenjeni oazi, je sodila pekarna. Na dimenzije pekarne je moč sklepati iz tega, da v njej v starih časih niso pekli kruha le za mestne prebivalce, temveč verjetno tudi za vojake, nameščene v Khargi.

Generalni sekretar egiptovske uprave za kulturno dediščino v Kairu, Zahi Havas je pojasnil, da je bila nanovo odkrita naselbina verjetno tudi upravno središče na trgovski poti, ki je nekoč povezovala dolino Nila z mesti v današnjem Sudanu.

Oaza Kharga leži v puščavi okoli 170 kilometrov zahodno od Luksorja. Arheologi so v minulih 20 letih že večkrat opozorili na nevarnost divjih izkopavanj na tem območju.

(STA, lpč)

Dosegljivo na: Mladina (26.8.2010)

  • Share/Bookmark

Še brez komentarjev.

Starejši zapisi »